Blazinasta lava
Blazinaste lave so lave, ki vsebujejo značilne blazinaste strukture, ki se pripisujejo iztiskanju lave pod vodo ali subakalnemu iztiskanju. Za blazinaste lave v vulkanski kamnini so značilna debela zaporedja prekinjenih blazinastih mas, običajno do enega metra v premeru. Tvorijo zgornji del plasti 2 normalne oceanske skorje.
Sestava[uredi | uredi kodo]
.jpg)
Blazinaste lave so običajno bazaltne sestave, čeprav so znane blazine iz komatiita, pikrita, boninita, bazaltnega andezita, andezita, dacita ali celo riolita.[1][2][3][4][5] Na splošno velja, da bolj kot je felzična sestava (bogatejša s silicijevim dioksidom – posledica tega je vmesna sestava), večji so vzglavniki zaradi povečanja viskoznosti izbruhajoče lave.
Pojavnost[uredi | uredi kodo]
Pojavljajo se povsod, kjer se lava ekstrudira pod vodo, na primer vzdolž verig morskih vročih vulkanov in konstruktivnih meja plošč srednjeoceanskih grebenov. Ko se oblikuje nova oceanska skorja, v središču širjenja izbruhnejo debela zaporedja blazinastih lav, ki jih napajajo nasipi iz spodaj ležeče magmatske komore. Blazinaste lave in sorodni prevlečeni kompleksi nasipov tvorijo del klasičnega ofiolitnega zaporedja (ko je segment oceanske skorje potisnjen čez celinsko skorjo in tako izpostavi oceanski segment nad morsko gladino).
Prisotnost blazinastih lav v najstarejših ohranjenih vulkanskih zaporedjih na planetu, pasovih zelenega kamna Isua in Barberton, potrjuje prisotnost velikih vodnih teles na zemeljskem površju zgodaj v arhejskem eonu. Blazinaste lave se na splošno uporabljajo za potrditev podvodnega vulkanizma v metamorfnih pasovih.
Blazinaste lave najdemo tudi povezane z nekaterimi subglacialnimi vulkani v zgodnji fazi izbruha.[6][7]
Nastanek[uredi | uredi kodo]
Nastanejo, ko magma doseže površje, a ker je razlika v temperaturi med lavo in vodo velika, se površina nastajajočega jezika zelo hitro ohladi in tvori kožo. Jezik se še naprej podaljšuje in napihuje z več lave ter oblikuje reženj, dokler pritisk magme ne postane zadosten, da pretrga kožo in začne nastajati nova točka izbruha bližje odprtini. S tem postopkom nastane niz medsebojno povezanih lobastih oblik, ki so v prerezu podobne blazini.[8] Koža se ohladi veliko hitreje kot notranjost blazine, zato je zelo drobnozrnata, steklene teksture. Magma v notranjosti blazine se počasi ohlaja, zato je nekoliko bolj groba kot koža, a še vedno spada med drobnozrnate.
[uredi | uredi kodo]
Blazinaste lave se lahko uporabljajo kot indikator poti navzgor v geologiji,[9] kar pomeni, da študija njihove oblike razkrije odnos ali položaj, v katerem so bile prvotno oblikovane. Blazinasta lava kaže, da je še vedno v prvotni orientaciji, ko:
- Vezikle najdemo proti vrhu blazine (ker je plin, ujet kot del kamnine, manj gost kot njegova trdna okolica).
- Strukture blazin kažejo konveksno (zaobljeno) zgornjo površino.
- Blazine imajo lahko zoženo osnovo navzdol, saj so se med oblikovanjem morda oblikovale v morebitne spodaj ležeče blazine.
Galerija[uredi | uredi kodo]
-
Blazinasta lava blizu Oamaruja, Nova Zelandija -
Preperela arhejska blazinasta lava v pasu zelenega kamna Temagami kanadskega ščita -
Blazinaste formacije lave iz ofiolitnega zaporedja, severni Apenini, Italija -
Blazinast bazalt iz Barasa, provinca Rizal, Filipini
.jpg)
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ »McCarthy, T. & Rubidge, B. 2008. The story of earth and life, Chapter 3, The first continent. 60-91, Struik Publishers« (PDF). Web.wits.ac.za. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 7. aprila 2009. Pridobljeno 10. marca 2014.
- ↑ Fang, N.; Niu, Y. (2003). »Late Palaeozoic Ultramafic Lavas in Yunnan, SW China«. Journal of Petrology. 44 (1): 141–158. Bibcode:2003JPet...44..141F. doi:10.1093/petrology/44.1.141.
- ↑ Kuroda, N.; Shiraki, K.; Urano, H. (1. oktober 1988). »Kuroda, N., Shiraki, K. & Urano, H. 1988. Ferropigeonite quartz dacites from Chichi-jima, Bonin Islands: Latest differentiates from boninite-forming magma«. Contributions to Mineralogy and Petrology. 100 (2): 129–138. Bibcode:1988CoMP..100..129K. doi:10.1007/BF00373580. S2CID 128613176.
- ↑ Walker, George P L. (1. avgust 1992). »Walker, G.P.L. 1992. Morphometric study of pillow-size spectrum among pillow lavas«. Bulletin of Volcanology. 54 (6): 459–474. Bibcode:1992BVol...54..459W. doi:10.1007/BF00301392. S2CID 129797887.
- ↑ Harmon, Russel S.; Rapela, Carlos W. (1991). Andean Magmatism and Its Tectonic Setting. Geological Society of America. str. 24. ISBN 978-0-8137-2265-8.
- ↑ »Geology and geodynamics of Iceland, R.G. Trønnes, Nordic volcanological Institute, University of Iceland« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 3. marca 2016. Pridobljeno 5. maja 2024.
- ↑ »Scientists Study 'Glaciovolcanoes,' Mountains of Fire and Ice, in Iceland, British Columbia, US ScienceDaily, Apr. 23, 2010«. Sciencedaily.com. Pridobljeno 10. marca 2014.
- ↑ 2005. Volcanoes and the environment by Joan Martí, Gerald Ernst, Cambridge University Press, 488 pp.
- ↑ H. Furnes and F. J. Skjerlie (1. julij 1972). »Furnes, H. & Skjerlie, F.J. 1972. The significance of primary structures in the Ordovician pillow lava sequence of Western Norway in an understanding of major fold pattern. Geological Magazine, 109, 315-322«. Geolmag.geoscienceworld.org. Pridobljeno 10. marca 2014.