Aglikon
Aglikon (tudi genin[1]) je spojina, ki ostane po tem, ko se glikozilna skupina glikozida zamenja z vodikovim atomom.
Poimenovanje[uredi | uredi kodo]
Skoraj vsi aglikoni imajo končnico -in.
Če o nekem neenostavnem aglikonu govorimo kot o samostojni enoti, običajno dobi končnico -genin. Primerː apigenin.
Včasih pa je aglikon glikozida enostavna ali pogosta organska molekula, ki je ne poimenujemo s končnico -genin, temveč kar z imenom spojine same. Primerː kvercetin v molekuli rutina.
Biokemija[uredi | uredi kodo]
Molekula glikozida se pod vplivom encimov hidrolaz cepi na aglikon (nesladkorni del) in glikon (sladkorni del).[2]
Specifičnost hidrolaz pogojujejo:
- vrsta sladkorja
- tip in položaj vezi
- vrsta aglikona
Uporaba[uredi | uredi kodo]
Farmacija[uredi | uredi kodo]
Aglikoni kot sestavni deli glikozidov se v farmaciji uporabljajo kot zdravilne učinkovine v fitofarmakih (zdravilih rastlinskega izvora). Nosilci farmakodinamskega učinka so navadno aglikoni, medtem ko sladkorni del vpliva le na njihovo farmakokinetiko. Ocenjuje se, da naj bi skoraj 50 % farmakopejskih rastlinskih drog vsebovalo glikozide in s tem aglikone kot glavne učinkovine.[3]
Primeri[uredi | uredi kodo]
Na primer, aglikon purpurea glikozida A (kardiotoničnega glikozida iz škrlatnega naprstca) je steroidna molekula digitoksigenina.[3]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Viri[uredi | uredi kodo]
- ↑ »2-Carb-33«. www.chem.qmul.ac.uk. Pridobljeno 21. aprila 2018.
- ↑ IUPAC Compendium of Chemical Terminology 2nd Edition (1997) 1995, 67, 1312
- ↑ 3,0 3,1 Janeš, Damjan (2017). Skripta predavanj iz Farmakognozije I. Fakulteta za farmacijo Univerze v Ljubljani.