Pasja vijolica
| Pasja vijolica | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
| Viola canina L. 1753 |
Pasja vijolica (znanstveno ime Viola canina) je trajnica iz družine vijoličevk.
Opis[uredi | uredi kodo]
Pasja vijolica je pokončna trajnica, z olistanimi in razraslimi stebli, brez pritlik, ki v višino doseže med 5 in 15 cm. Listi so ozko suličasti do ozko srčasti, goli, po robu fino in topo nazobčani, s plitvo srčastim ali skoraj odsekanim dnom. Na stevlo so nameščeni na dolgih pecljih. Prilisti so ozko suličasti, koničasti in po robu resasti. Cvetovi imajo svetlo modre ali vijoličaste venčne liste, pogosto tudi bele in nimajo posebnega vonja. Trije venčni listi so obrnjeni navzdol. Rastejo posamično ali po dva skupaj, na zelo dolgih, golih pecljih. V premeru dosežejo okoli 1 cm.[1] Za pasjo vijolico je značilna rumenkasto bela, nekoliko ukrivljena ostroga, dolga med 5 in 6 mm. Čašni listi so ozki in ostro koničasti, s kratkimi priveski. Plod je gola glavica.
Rastlina nima rozete pritličnih listov.
Pasja vijolica najbolje uspeva na zakisani podlagi[2] na suhih ali polsuhih traviščih, mokrotnih travnikih in v svetlih gozdovih.[1]
Reference[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 »Pasja vijolica«. Zavod Logarica Brezovica. Pridobljeno 17. septembra 2019.
- ↑ Blamey, M.; Grey-Wilson, C. (1989). Flora of Britain and Northern Europe. Hodder & Stoughton. ISBN 0-340-40170-2.
