To gradivo je pod sklicno številko 508601 dostopno na spletnih straneh Večera.
Ta predloga ne označuje avtorskopravnega statusa dela. Ob njej mora stati tudi običajna oznaka o avtorskopravnem statusu gradiva. Več o tem si lahko preberete na strani Commons:Navedba licence.
To delo iz Slovenije je v državi izvora in v Združenih državah Amerike v javni domeni, ker so po jugoslovanskem Zakonu o avtorski pravici iz leta 1978, po katerem so bila dela varovana v času avtorjevega življenja in še 50 let po tem (pri fotografijah in delih uporabne umetnosti petindvajset let od objave), avtorske pravice na njem pretekle. To velja za dela, ki so bila v javni domeni 29. aprila 1995, ko je stopil v veljavo nov avtorskopravni zakon, ali pred tem datumom, kar je tudi pred 1. januarjem 1996, datumom, ki ga določa ameriški zakon URAA.
Delo ustreza enemu od naslednjih meril:
a) delo ima znanega avtorja, ki je umrl pred 1. januarjem 1945;
b) anonimno delo, objavljeno pred 1. januarjem 1945;
c) fotografija ali delo uporabne umetnosti, objavljeno pred 1. januarjem 1970.
Druga dela vstopijo v javno domeno 70 po avtorjevi smrti ali, v primeru anonimnih del, 70 let po objavi. Če je temu tako, uporabite oznako {{PD-old-70}}.
Datoteka vsebuje še druge podatke, ki jih je verjetno dodal za njeno ustvaritev oziroma digitalizacijo uporabljeni fotografski aparat ali optični bralnik. Če je bila datoteka pozneje spremenjena, podatki sprememb morda ne izražajo popolnoma.
Fotograf
Večer arhiv
Naslov slike
21. julij 1961, Ljubljana: Glavna svečanost ob 20-letnici vstaje slovenskega ljudstva se je začela ob 20.30 z zvoki fanfar. Takoj zatem je tri tisoč pevcev in članov orkestra pod taktirko profesorja Radovana Gobca izvedlo Internacionalo in dve borbeni pesmi. Veliko zborovanje v Ljubljani je otvoril sekretar okrajnega komiteja ZK Ljubljana Franc Popit, ki je najprej pozdravil prvega komandanta partizanskih enot Slovenije Franca Leskoška in prvega komisarja glavnega štaba Miho Marinka, zatem pa še predsednika republiškega izvršnega sveta Borisa Kraigherja, organizacijskega sekretarja komiteja ZK Slovenije Ivana Mačka, predsednico glavnega odbora SZDL Slovenije Vido Tomšičevo, delegacije iz drugih ljudskih republik in predstavnike slovenskih manjšin v Italiji in na Koroškem. Toplo pozdravljen od številnih udeležencev proslave je nato spregovoril prvi komandant partizanskih enot Slovenije Franc Leskošek. Pred začetkom govora Franca Leskoška je prispel iz Šibenika tudi podpredsednik zveznega izvršnega sveta Aleksander Rankovič, ki so ga udeleženci proslave navdušeno pozdravili. Praznično razpoložena Ljubljana je na večer pred dnevom vstaje slovenskega naroda doživela dogodek, ki mu ni primerana naših tleh. Vsepovsod so vihrale zastave, borbene, z neuklonljivim duhom, glavo in ponosom prežete pesmi so osvojile ulice in trge, kjer so reke ljudi zaustavile ves motorni promet in ga potisnile v obrobne predele mesta. Železniška postaja je grozila, da se bo vsak čas razletela od navalamnožic, ki so se sicer neprenehoma razlivale po trgu Osvobodilne fronte in naprej, vendar so vlaki vsako minuto znova pripeljali nove tisoče veselo razpoloženih obrazov. Če bi še kolone avtomobilov, ki so ta dan prišle po vseh glavnih prometnih žilah, navalile v središče mesta, bi promet obstal in nihče več ne bi mogel razvozlati orjaškega vozla vozil in teles. Avtomobilske kolone so se ustavljale na parkirnih prostorih v predmestjih. Samo preko Trojan so tam privozile kolone iz Štajerske in Koroške, tako dolge, da bi v strnjeni vrsti zavzele 120 km ceste. Pešci so se s pločnikov zlili na široke ceste, kjer običajno brez konkurence gospodarijo motorna vozila. Ure in ure so se strnjene reke ljudi valile po Titovi, Cankarjevi, Prešernovi, Celovški in drugih cestah proti osrednjemu slavnostnemu prostoru v Tivolskem parku. Ure in ure nihče ni vedel, kje je začetek in kje je konec tega mogočega gibanja. Prišla je noč, toda ta dan je bila brez moči. Orjaški reflektorji so jo skoraj spremenili v dan. Prostrana travnata poljana v parku Tivoli ni bila več tiho sprehajališče s cvetjem med travo in obraslimi drevesi. Bila je samo še petje, ploskanje in morje nemirnih človeških glasov. Tu je prostora za 150 tisoč, za 200 tisoč ljudi v skrajnem primeru, so govorili izvedenci. Toda travnata arena je bila že polna do zadnjih kotov pod pobočji Rožnika, ko ulice v mestu niso bile nič manj prazne in bučne kakor prej. Reke ljudi so se še kar naprej valile proti slavnostnemu prostoru in, ko niso mogle več naprej, so se ustavljale na vsaki pedi zemlje, kjer je bilo le prostora za nekaj stopa. 150 tisoč? Toliko smo računali. 200 tisoč? Smešno! 250 tisoč? Morda, toda... če rečemo, da se je množične slavnosti v Ljubljani udeležilo 300 tisočSlovencev, smo skromni. Prve vrste pred tribuno so si vzeli ljudje. 45 mladinskih delovnih brigad je s pesmijo čakalo na začetek slavja. Med njimi so bili prav tako brigadirji, toda tisti iz krvavih dni, ko sta bila življenje in ponos edino bogastvo, ki nam je še ostalo. Zidanškova, Šercerjeva, Tomšičeva, Cankarjeva, Prešernova... Zastave so spet zavihrale nad glavami neuklonljivih ljudi. Brigadirji od nekdaj in brigadirji od zdaj so bili skupaj. Fanfare. S polkrožne tribune je iz tisoč grl zaorila internacionala in z njo delavski pozdrav in zastava partije.Živel Luka! se je iztisnilo iz grla od let upognjenega starčka, ki je skupaj z deset tisoči drugih pomahal z roko v pozdrav, ko je prvi komandant NOV in PO Slovenije Franc Leskošek - Luka prišel na govorniški oder in začel: Tovariši