Pojdi na vsebino

Sladkasta mlečnica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Sladkasta mlečnica

Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Fungi (glive)
Deblo: Basidiomycota (prostotrosnice)
Red: Russulales (golobičarji)
Družina: Russulaceae (golobičarke)
Rod: Lactarius (mlečnica)
Vrsta: L. subdulcis
Znanstveno ime
Lactarius subdulcis
(Pers. ex Fr.) Gray[1]
O uporabi mikomorfopoljaPredloga:Mikomorfopolje
O uporabi mikomorfopolja
Lactarius subdulcis
mikološke značilnosti:
 
tip himenija: lističi
 

klobuk: izbočen

 

pritrditev himenija: priraščen

 

bet: gol

 

trosni prah: smetanast

 

ekologija: mikoriza

 

užitnost: užitna


Sladkasta mlečnica (znanstveno ime Lactarius subdulcis) je gliva z užitno gobo iz družine golobičarke.

Gobo je leta 1801 kot Agaricus subdulcis opisal mikolog Christian Hendrik Persoon. V sedanjo družino je sladkasto mlečnico leta 1821 uvrstil angleški mikolog Samuel Frederick Gray[2]. Znanstveno ime je izpeljano iz latinskih besed sub "pod" ter dulcis "sladko". Ime je dobila po sladkastem okusu mlečka, ki izteka iz ranjenega mesta[1][3].

Goba ima sprva izbočen klobuk premera od 3–7 cm, ki se kasneje zravna in postane v starosti vbočen. Barva klobuka variira od rdeče-rjave do rjaste in temno cimetaste, v starosti pa goba posvetli[1]. Klobuk je čvrst, po zgornji strani pa je gladek in na robu sprva spodvihan, kasneje pa se izravna in rahlo nacefra[1].

Bet je valjast, visok od 3–7 cm in ima premer od 0,6 do 1,3 cm, barva pa je enaka barvi klobuka[1]. Meso gobe je svetlo, trdi in gosti lističi pa so priraščeni na bet in so bele do rožnate barve. V njih se nahaja trosni prah smetanaste barve, v njem pa so jajčasti trosi dimenzij 7,5–11 mikronov[1][4][5]. Goba na ranjenih mestih izloča obilen, gost bel mleček, ki ne spreminja barve[1] in ima rahel oljnat vonj[5].

Razširjenost in uporabnost

[uredi | uredi kodo]

Sladkasta mlečnica je razširjena po Evropi, v Severni Ameriki pa se ne pojavlja, čeprav so v preteklosti pod to vrsto šteli neke druge podobne gobe[6].

Najpogosteje to gobjo vrsto najdemo v listnatih gozdovih, največkrat pod bukvami, uspeva pa od poznega poletja do pozne jeseni in je dokaj pogosta vrsta[1][7]. Raste lahko posamično ali v manjših skupinah[5].

Reference

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 Phillips, Roger (1981). Mushrooms and Other Fungi of Great Britain and Europe. London: Pan Books. str. 88–89. ISBN 0330264419.
  2. Gray, SF (1821). The Natural Arrangement of British Plants. London. str. 625.
  3. Haas, Hans (1969). The Young Specialist looks at Fungi. Burke. str. 221. ISBN 0-222-79409-7.
  4. Pegler, David N. (1983). Mushrooms and Toadstools. London: Mitchell Beazley Publishing. str. 78. ISBN 0855335009.
  5. 5,0 5,1 5,2 Jordan, Michael (2004). The Encyclopedia of Fungi of Britain and Europe. Frances Lincoln. str. 308. ISBN 9780711223783. Pridobljeno 8. avgusta 2008.[mrtva povezava]
  6. Arora, David (1986). Mushrooms Demystified: a Comprehensive Guide to the Fleshy Fungi (2 izd.). Berkeley, Kalifornija: Ten Speed Press. COBISS 401574. ISBN 0-89815-169-4.
  7. Varma, Ajit (2004). Plant Surface Microbiology. Germany: Springer. str. 200. ISBN 9783540009238. Pridobljeno 8. avgusta 2008.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]