Poskus vojaškega upora v Mariboru (1932)
Poskus vojaškega upora v Mariboru leta 1932 je organiziral srbski poročnik Mihajlo »Mirko« Milojković,[1] pri čemer ga je materialno podpiral Georgi Dimitrov, vodja Kominterne za Srednjo Evropo.[2] Upora niso nikdar izpeljali, saj so jih pred tem odkrili in ujeli zarotnike.
Organizacija
[uredi | uredi kodo]Milojković je sprva pri vodstvu mariborskega garniziona izposloval organizacijo častniške menze izven vojašnice in sicer v gostilni pri Zamorcu (Gosposka ulica). Tu se je sprva dobival z drugimi voditelji načrtovanega upora (podpolkovnik Lujo Mičić, major Stokić, Atanačković, Džin,...), nato pa so počasi pričeli medse vabiti tudi druge častnike.[3]
Težave v pripravi upora so se pričele z aretacijo Mičića, za katerega so ugotovili, da je italijanski vohun; pomladi leta 1932 so ga usmrtili.[4]
V aprilu so priprave stopile v zadnjo fazo, saj so zarotnikom izročili tiskane načrte puča, na katerih so bile napisane dolžnosti posameznih častnikov in tudi, kako se bodo organizirali po uspešnem puču.[5]
Dimitrov je sprva načrtoval, da se upor zgodi v noči iz 16. na 17. maj 1932, ko so bili v vseh mariborskih vojašnicah dežurni častniki iz zarotniškega kroga. Na prejeti ukaz bi zarotniki napadli speče častnike in podčastnike, s čimer bi prevzeli poveljstvo nad vojaki, nato pa bi z njimi zasedli celotno mesto z vsemi najpomembnejšimi objekti.[6] A v zadnjem trenutku so vstajo preklicali.[7]
18. maja 1932 je eden izmed zarotnikov na sprehodu po Mariboru izgubil svoj izvod načrta upora. Našel ga je častnik, ki ni bil član zarotnikov, in o tem obvestil vodstvo garnizije. Posledično so blokirale vse vojašnice, ustavili vse vojaške aktivnosti in pričeli z aretacijami zarotnikov.[8]
Milojkovića so prijeli med spanjem in ga z ostalimi zarotniki prepeljali v Meljsko vojašnico, kjer je potekala tudi civilno-vojaška sodna preiskava o načrtovanem uporu.[9] Milojkoviću pa je skupaj z neodkritim zarotnikom poročnikom Altalerjem (ki je bil dežurni častnik v priporih) uspelo pobegniti iz vojašnice.[10] Po kratkem času premikanja v okolici Maribora sta se odpravila v Hotel Meran, kjer je bila v policijskem varstvu nastanjena Milojkovićeva zaročenka.[11] Tam so jih odkrili vojaški preiskovalci, nakar je bil v strelskem obračunu ranjen Altaler, medtem ko je Milojković storil samomor.[12]
Konec meseca so zarotnike poslali v Beograd, kjer so bili sojeni pred vojaškim sodiščem. Nekaj jih je bilo obsojenih na smrt, medtem ko je večino doletela zaporna kazen.[12]
Sklici in opombe
[uredi | uredi kodo]- ↑ Zlobec (2010), str. 124.
- ↑ Zlobec (2010), str. 128-129.
- ↑ Zlobec (2010), str. 126
- ↑ Zlobec (2010), str. 128.
- ↑ Zlobec (2010), str. 129.
- ↑ Zlobec (2010), str. 130-131.
- ↑ Zlobec (2010), str. 131.
- ↑ Zlobec (2010), str. 132.
- ↑ Zlobec (2010), str. 132-135.
- ↑ Zlobec (2010), str. 136.
- ↑ Zlobec (2010), str. 137-138.
- ↑ 12,0 12,1 Zlobec (2010), str. 140.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Zlobec, Andrej (2010). Častnik Kraljevine Jugoslavije. Ljubljana: samozaložba. COBISS 251798784. ISBN 978-961-6179-79-9.
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]
 | Ta članek o vojaški zgodovini je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |