Luknjana kartica

Luknjane kartice v več barvah

Luknjana kartica je računalniški pomnilniški medij, ki je bil uporabljan za vnos in shranjevanje podatkov v začetnem obdobju elektronske informatike.

Kartica je narejena iz trdega papirja, luknje v njej pa predstavljajo podatke. Izumil jo je ameriški statistik Herman Hollerith (1860-1926), v uporabi pa je bila do 70-ih let 20. stoletja in je bila poznana tudi kot IBM kartica. Poleg te kartice (80 stolpcev) obstaja (je obstajalo) še nekaj tipov kartic.

Zgodovina

Luknjane kartice so se pojavile mnogo pred računalniki. Uporabljale so se v tekstilni industriji - kot pripomoček pri tkanju vzorcev jih je kot prvi uporabil leta 1725 Basile Bouchon (pravzaprav je šlo za trak luknjanega papirja), kasneje je njegovo idejo izboljšal Jean-Baptiste Falcon.

Charles Babbage je prav tako razmišljal v tej smeri, pri izdelavi analitičnega stroja je uporabil idejo Josepha Jacquarda o luknjani kartici, ki naj bi kontrolirala zaporedje izvajanja kalkulacij na analitičnem stroju. Take kartice so se uporabljale do konca 19. stoletja v enostavnejših tabulirnih strojih. Herman Hollerithove kartice (kot se včasih tudi reče luknjanim karticam) je Hollerith patentiral leta 1887. Dimenzije so bile 90 mm × 215 mm - zaradi preprostega razloga, ker je bil dolarski bankovec takrat te velikosti, tako da so lahko kartice shranjevali tudi v prostore namenjene za shranjevanje denarja. Leta 1928 so uvedli standardno velikost kartic - 187.325 × 82.55 mm.

Hollerith je leta 1896 ustanovil podjetje Tabulating machines company, ki se je še z dvema drugima firmama združila v IBM. Zato se je reklo luknjanim karticam tudi IBM-kartice. Imele so 80 stolpcev, 12 vrstic in so predstavljale 80 znakov.

Sistemi, ki so uporabljali luknjane kartice, so v večini izginili konec 70-tih let dvajsetega stoletja, predvsem zaradi tega, ker so diskete ter diski postajali vse bolj dostopni.

Uporaba

Na luknjani kartici so številke in črke izražene s kombinacijami lukenj. Odčitavanje poteka podobno kot pri luknjanem traku. Vhodna enota vsebuje pregledovalnik kartic; vsak niz lukenj pregleda poseben svetlobni snop.Ob prehodu luknje pade svetloba na fotocelico, ki je za kartico, ter odda električni impulz.

Glej tudi

• luknjani trak