Spužve: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja Oznake: vizualno urejanje mobilno urejanje mobilno spletno urejanje |
m vrnitev sprememb uporabnika 2001:1470:F592:EE:25BB:711D:EFBE:AE50 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Upwinxp Oznaki: vrnitev SWViewer [1.3] |
||
Vrstica 16: | Vrstica 16: | ||
}} |
}} |
||
''' |
'''Spúžve''' ([[Znanstvena klasifikacija živih bitij|znanstveno ime]] '''Porifera''' ali '''Parazoa''') so najpreprostejši [[mnogoceličarji]]. Nimajo pravih [[tkivo|tkiv]] in [[organ (biologija)|organov]]. Celice spužev niso strogo specializirane kot pri pravih mnogoceličnih organizmih in so funkcionalno zelo prilagodljive. V odraslem stanju so skoraj vse spužve pritrjene, večina vrst nima izrazite oblike, naprednejše oblike spužev pa tudi ne radialne simetrije. |
||
Živijo v vodi, večinoma so [[morje|morski]] organizmi, poznamo pa tudi sladkovodne. |
Živijo v vodi, večinoma so [[morje|morski]] organizmi, poznamo pa tudi sladkovodne. |
Redakcija: 10:05, 9. december 2019
Spužve Fosilni razpon: neoproterozoik - recentno | ||||||
---|---|---|---|---|---|---|
Znanstvena klasifikacija | ||||||
| ||||||
Razredi | ||||||
|
Spúžve (znanstveno ime Porifera ali Parazoa) so najpreprostejši mnogoceličarji. Nimajo pravih tkiv in organov. Celice spužev niso strogo specializirane kot pri pravih mnogoceličnih organizmih in so funkcionalno zelo prilagodljive. V odraslem stanju so skoraj vse spužve pritrjene, večina vrst nima izrazite oblike, naprednejše oblike spužev pa tudi ne radialne simetrije.
Živijo v vodi, večinoma so morski organizmi, poznamo pa tudi sladkovodne.
Telesna zgradba
Osnovna lastnost vseh spužev so odprtine na površini:
- majhne in številčnejše dotekalke, skozi katere voda priteka v spužvo
- maloštevilne odtekalke skozi katere odteka prefiltrirana voda
Sistem kanalov in kamric v telesu mestoma obdaja poseben sloj bičkastih celic z ovratnikom (hoanocit). Po zgradbi teh poti spužve delimo na tri gradbene tipe: askon, sikon in levkon.
Spužve nimajo prebavil. Spužva se prehranjuje s pomočjo celic ovratničark; z bički ustvarja vodni tok, ki prinaša hrano.
Ogrodje je sestavljeno iz iglic (spikul), prekritih z anorgansko snovjo (apnencem ali kremenom). Ogrodje je prožno ali trdno in preprečuje trajne deformacije telesa.
Rast in oblika
Rast in oblika spužev sta odvisni od lastnosti podlage na katero so pritrjene, ter vodnih tokov v njihovi neposredni okolici. Velikost spužev je različna, od nekaj milimetrov do 3 metrov. Vodni tokovi prinašajo hrano in kisik in odnašajo spolne celice.
Razmnoževanje
Spužve se nespolno razmnožujejo z delitvijo ali brstenjem. Neugodne razmere preživijo v obliki zimskih brstov (gemul). Spolno se razmnožujejo tako, da semenčica oplodi jajčno celico. Plavajoča migetalkasta ličinka zapusti spužvo in se pritrdi na površino. Iz nje se nato razvije mlada spužva. Spužve imajo tudi veliko sposobnost regeneracije, kar je tudi nespolno razmnoževanje.
Prehrana
Spužve se prehranjujejo tako da vsrkavajo vodo v telesne dupline, kjer se drobci hrane zaustavijo in jih spužva prebavi, ko vodo precedijo jo spustijo ven. Voda spužvi prinaša kisik in odnaša ogljikov dioksid. Luknjice kjer spužve vsrkavajo vodo se imenujejo dotekalke, kjer jo izpuščajo pa izmetalke ali odtekalke. Voda spužvi prinaša kisik odnaša pa ogljikov dioksid. Spužve lahko poimenujemo tudi prečiščevalci morja saj srednje velika spužva na dan lahko prečisti tudi 2000 litrov morja. Hranijo se z bakterijami, praživalmi, organskimi delci, planktoni in rastlinskimi snovmi.
Taksonomija
Spužve delimo v tri razrede, predvsem glede na zgradbo njihovega ogrodja.
- Calcarea - apnenčaste spužve imajo apnenčast skelet sestavljen iz spikul različnih oblik.
- Hexactenellida - spužve steklenjače so spužve, ki živijo v velikih globinah. Njihov skelet je sestavljen iz šestokrakih silicijevih iglic.
- Demospongiae - kremenaste spužve in spužve roženjače; Skelet kremenjač je sestavljen iz silicijevih iglic, ki so povezane s sponginom, skelet roženjač pa sestavlja le spongin. Pri nekaterih vrstah spongina ni.
Viri
- Živalski svet Jadranskega morja, Tom Turk, ISBN 86-341-1825-8