Luftwaffe (Wehrmacht)

Luftwaffe (LW) je naziv nemškega vojnega letalstva v času Tretjega rajha in je sestavni del Wehrmachta.

 Nemčija je razvijala svoje vojne letalstvo na osnovi doktrine o bliskoviti vojni, po kateri naj bi bila osnovna naloga zračnih sil posredna in neposredna podpora kopenski vojski in vojni mornarici. Z močnimi masovnimi in nenadnimi zračnimi napadi na sovražnikovo letalstvo bi tako najprej doseglo prevlado v zraku, nato podprlo ofenzivne operacije armade, predvsem oklopne enote, z napadi na ekonomske in politične centre v zaledju pa demoraliziralo prebivalstvo. Razvoj nemškega vojnega letalstva je bil zaradi določil Versajske mirovne pogodbe iz leta 1919 močno tajen. Pod krinko civilnega letalstva je v tridesetih letih (po prihodu nacionalsocialistov na oblast) nemška letalska industrija pričela masovno proizvajati veliko število modernih vojaških letal, ki so tedaj predstavljala izjemno udarno moč nacistične Nemčije. Vso svojo moč je lahko Luftwaffe prvič pokazala že leta 1936 v španski državljanski vojni (do 1939), ki ji je hkrati služila kot poligon za urjenje pilotov in preizkušanje novih tipov letal. Zaradi šibkega zračnega odpora, ki ga je zaradi zastarelosti lovskih letal nudilo republikansko letalstvo, je Luftwaffe iz triletne vojne izšla kot popolna zmagovalka in kar je najpomembnejše, z mnogo izkušnjami, kar se je kasneje v začetku druge svetovne vojne hitro pokazalo v zavezniško škodo. 

Organizacija Luftwaffe se je v tridesetih in štiridesetih letih spreminjala v skladu z razvojem in izgradnjo. Leta 1934 je bilo nemško vojno letalstvo v okviru Ministrstva za civilno letalstvo (Reichsluftfahrtministerium), ki je bilo ustanovljeno leto poprej in ki je leta 1935 postalo najvišji upravni organ za civilno letalstvo in najvišji poveljniški organ za vojno letalstvo. Na čelu ministrstva je bil minister civilnega letalstva in istočasno vrhovni poveljnik vojnega letalstva (Oberbefehlshaber der Luftwaffe), ki je bil podrejen vojnemu ministru rajha oziroma komandantu Wehrmachta (Oberbefehlshaber der Wehrmacht), le-ta pa Hitlerju kot vrhovnemu komandantu (Oberbefehlshaber) oboroženih sil oziroma Wehrmachta. Ministrstvu je bilo neposredno podrejenih šest poveljstev zračnih področij (Luftkreiskommando) na čelu s poveljniki, ki so poveljevali vsem zračnim enotam v določenem ozemlju, poveljstvo letalske šole in Uprava za oborožitev in opremo.

Nemško vojno letalstvo je bilo sestavljeno iz samostojnega letalstva (operativnega za ofenzivne operacije in teritorialnega za obrambo in zračno zaščito državnega ozemlja) ter letalstva za sodelovanje z armado in vojno mornarico, poleg tega pa je bila v Luftwaffe vključena tudi protiletalska obramba (FLAK oziroma Flugzeug Abwehrkanone), enote za zvezo in druge službe. Samostojno letalstvo je bilo na začetku leta 1939 organizirano v štiri zračne armade (Luftflotte) in eno poveljstvo vojnega letalstva (Königsberg oziroma Kalinjingrad). Zračnim armadam so bile neposredno podrejene zračne divizije (Fliegerdivision) in zračna poveljstva (Luftgaukommando), vseh divizij pa je bilo sedem, vključno s 7. padalsko divizijo. Zračna poveljstva, ki jih je bilo deset) so imela dvojno vlogo: poveljevanje vsem enotam zračne obrambe rajha (lovci, protiletalska obramba in zaporni baloni) ter oskrbovanje vseh enot na svojem ozemlju. V zračnih armadah so bile zastopane vse vrste aviacije, od protiletalske obrambe do enot za zvezo, vsaka pa je v bistvu tvorila majhno, a zelo okretno in gibljivo letalstvo. Največja operativna enota na bojišču je bil letalski polk (Geschwäder), ki mu je poveljeval polkovnik, podpolkovnik ali major. Polk je bil sestavljen iz treh ali štirih skupin (Gruppen), ki so imela vsaka od 30 do 36 letal in bile razdeljene še na tri eskadrilje. Vsaka eskadrilja je imela po devet letal za normalno operiranje, ter še tri letala za neposredno rezervo. Če vse to seštejemo, lahko hitro ugotovimo, da je polk razpolagal s 108 do 144 letali.

Nemci so pripisovali velik pomen sodelovanju zračnih sil s kopensko vojsko in vojno mornarico, a manjšega samostojnim operacijam strateškega značaja, kar pa je bilo v skladu z doktrino o bliskovitem vojskovanju (blitzkrieg). Zaradi tega je bilo nemško vojno letalstvo v letu 1939 po številu in kvaliteti najboljše na svetu, poleg tega pa je bilo tako organizirano, da je omogočalo hitro napredovanje, manevriranje in oblikovanje močnih sil pod enim poveljstvom. To pa je po drugi strani omogočala tudi dobra organizacija zaledja.

Vrhovni poveljnik Luftwaffe je bil Hermann Göring.

Glej tudi

• seznam nemških letalskih asov španske državljanske vojne
• seznam nemških letalskih asov druge svetovne vojne
• Legija Kondor