Spomin

Za druge pomene glej Spomin (razločitev).

Spomin je lastnost človeka, da lahko ohrani in kasneje obnovi podatke v možganih. Za razliko od računalniškega pomnilnika, katerega napačno poimenujejo spomin, človek zaradi pozabljanja ne more vedno natančno obnoviti podatkov, po drugi strani pa jih tudi ne more namenoma pozabiti.

SPOMIN

PROCES POMNJENJA JE STOPNJEVIT

Učenje in spomin sta procesa zbiranja in ohranjanja informacij, ki jih lahko organizem kasneje ponovno uporabi. Za to je nujno, da živčni sistem med senzoričnimi informacijami takoj odbira koristne in jih shrani v stabilni končni obliki – kot engrame. Poleg tega je nujna tudi zmožnost, da določene informacije, ki so shranjene v spominu, organizem ponovno uporabi v novih razmerah.

Glede na trajnost ločimo dva tipa spomina:

• kratkotrajen spomin je faza, med katero se informacije sproti preurejajo in dopolnjujejo na osnovi novih dotekajočih informacij in njihovem primerjanju z informacijami, shranjenimi v spominu

• dolgotrajen spomin, ki ustreza stabilnemu hranjenju informacije. Proces prehajanja informacije iz kratkotrajnega v dolgotrajen spomin imenujemo konsolidacija.

SPOMIN PODROBNEJE DELIMO GLEDE NA VLOGO

Izvajanje gibov, ki smo se jih že zgodaj naučili in jih dolgo ponavljali ( npr. pisanje ), je samodejno, priklic informacij iz spomina za izvajanje ustreznih postopkov pa poteka podzavestno. Govorimo o postopkovnem spominu. Nasprotno sestavljajo informacije, ki jih prikličemo zavestno, zavesten spomin, ki ga lahko razdelimo na dogodkovnega in pomenskega. Prvi ustreza spominu na pomembne dogodke, ki delujejo kot »časovni mejniki« za preteklost ( spomin na veselje, bolečino,…), drugi pa je manj vezan na čas in ustreza pomenu posameznih informacij ( pomenu besed, slik, simbolov,…). V fazi učenja primerjamo informacije iz različnih virov – nove in spominske. Ta proces imenujemo delovni spomin.

MOTNJE SPOMINA

Pozabljivost oziroma izguba spomina (amnezija) je lahko povezana z nezmožnostjo osebe, da neko informacijo ohrani (motnje v konsolidaciji) ali pa gre za motnje v ustreznosti priklicev (restituciji). Večinoma izguba spomina prizadene govorno področje, in sicer tako, da je prizadeta oseba nezmožna novega pomnjenja – tvorbe novih spominov (anterogradna amnezija), medtem ko se stare informacije ohranjajo ali le delno izgubijo iz spomina. Pri teh izgubah spomina gre na splošno za motnje v konsolidaciji, prizadeta struktura pa je morski konjiček (hipokampus). Obratno gre pri retrogradni amneziji za izgubo spomina iz bližnje preteklosti. Vzrok za to so lahko poškodbe ali alkoholizem, prizadeti pa so posamezni deli celotnih možganov (difuzna prizadetost).

MOŽGANSKE STRUKTURE, KI DELUJEJO PRI SPOMINU

Glavni del možganov, udeležen pri pomnjenju, je limbični sistem. Informacije se verjetno prenašajo od asociacijskih centrov v skorji v prefrontalni korteks po dveh poteh. Ena vodi skozi mandlja (amigdala) in doda informaciji čustveno vrednost glede na konkretne senzorične dražljaje. Druga prehaja skozi hipokampus, ki je pomembnejši pri prepoznavanu predmetov in odkrivanju novosti. Za priklic informacij iz spomina je najpomembnejše delovanje medmožganov ter možganskega prekata.