Ogled vira Kimerci

{{Infopolje Država
| conventional_long_name = 
| native_name            = Kimerci
| image_map              = [[Slika:Cimmerian Migrations.jpg|300px]]
| image_map_caption      = Selitve Kimercev po zahodni [[Azija|Aziji]]
| map_width              = 400px
| religion               = skitska religija (?)<br/>staroiranska religija (?)<br/>luvijska religija (?)
| demonym                = 
| government_type        = monarhija
| common_languages       = [[skitščina]]
| title_leader           = Kralj 
| year_leader1           = ?–679 pr. n. št.
| leader1                = [[Teušpa]]
| year_leader2           = 679–640 pr. n. št.
| leader2                = [[Dugdami]]
| year_leader3           = 640–630s pr. n. št.
| leader3                = [[Sandakšatru]]
| p1                     = Černogorovsko-novočerkaska kultura 
| p2                     = Frigija
| s1                     = Lidija
| s2                     = Skiti
| era                    = [[železna doba]] 
}}

'''Kimerci''' so bili starodavno vzhodnoiransko konjeniško nomadsko ljudstvo iz [[Pontsko-kaspijska stepa|Pontsko-kaspijske stepe]]. Del Kimercev se je pozneje preselil v Zahodno Azijo. Čeprav so bili Kimerci v kulturnem pogledu [[Skiti]], so tvorili etnično enoto, ločeno od Skitov. Sčasoma so jih sorodni Skiti kljub temu izpodrinili.<ref>{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}</ref>

Kimerci niso za seboj pustili nobenih zapisov. Večina informacij o njih izvira predvsem iz [[Asirija|asirskih]] zapisov iz 8. do 7. stoletja pr. n. št. in  zapisov grško-rimskih avtorjev iz 5. stoletja pr. n. št. in pozneje. 

==Ime== 
Sodobno ime ''Kimerci'' izhaja iz njihovega latinskega imena ''Cimmerii'', to pa iz starogrškega ''Kimmerioi'' (''Κιμμεριοι'').{{sfn|Tokhtas’ev|1991}} Pravi izvor njihovega imena je neznan, obstaja pa več hipotez.  

Ime Kimercev je izpričano v: 
* novoasirski [[Akadščina|akadščini]] kot {{transl|akk-x-neoassyr|Gimirrāya}} ({{lang|akk-x-neoassyr|{{cuneiform|11|𒆳𒄀𒂆𒀀𒀀}}}} in {{lang|akk-x-neoassyr|{{cuneiform|11|𒇽𒄀𒂆𒊏𒀀𒀀}}}}),{{sfn|Parpola|1970|p=132-134}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=93}}<ref>{{navedi splet |title=Gimirayu [CIMMERIAN] (EN) |url=http://oracc.museum.upenn.edu/rinap/rinap4/cbd/qpn/x00000580.html |website=Open Richly Annotated Cuneiform Corpus |publisher=University of Pennsylvania |accessdate=2024-07-12 |archive-date=2023-01-08 |archive-url=https://web.archive.org/web/20230108054535/http://oracc.museum.upenn.edu/rinap/rinap4/cbd/qpn/x00000580.html |url-status=dead }}</ref> 
* poznobabilonski akadščini kot {{transl|akk-x-latbabyl|Gimirri}} ({{lang|akk-x-latbabyl|{{cuneiform|12|𒆳𒄀𒈪𒅕}}}}<ref name="ORACCBabylonian1">{{navedi splet |title=Xerxes I 12 |url=https://oracc.museum.upenn.edu/ario/Q007216 |website=Achaemenid Royal Inscriptions online |series=Open Richly Annotated Cuneiform Corpus |publisher=Ludwig Maximilian University of Munich }}</ref> in{{lang|akk-x-latbabyl|{{cuneiform|12|𒆳𒄀𒂆𒊑}}}}<ref name="ORACCBabylonian2">{{navedi splet |title=Darius I 31 |url=https://oracc.museum.upenn.edu/ario/Q007164 |website=Achaemenid Royal Inscriptions online |series=Open Richly Annotated Cuneiform Corpus |publisher=Ludwig Maximilian University of Munich }}</ref>)<ref name="Babylonian">{{unbulleted list|{{harvnb|Ivantchik|2001|p=319-320}}|{{harvnb|Parzinger|2004|p=23}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=93}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=62}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=211}}}}</ref> 
* in [[Hebrejščina|hebrejščini]] kot {{transl|he|Gōmer}} ({{lang|he|גֹּמֶר}}).{{sfn|Phillips|1972}}{{sfn|Barnett|1975}}

V poznobabilonskih zapisih [[Ahemenidsko cesarstvo|Ahemenidskega cesarstva]] se je z imenom Kimerci označevalo vsa nomadska stepska ljudstva, vključno s Skiti in [[Saki]].{{sfn|Diakonoff|1985|p=94}}{{sfn|Diakonoff|1985|p=100}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=93}}  

Kimerci so bili iransko ljudstvo,<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=51}}|{{harvnb|Harmatta|1996|p=1996}}|{{harvnb|Ivantchik|1999|p=517}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=92-93}}|{{harvnb|Bouzek|2001|p=43-44}}}}</ref> ki si je delilo jezik, izvor in kulturo s Skiti{{sfn|Melyukova|1990|p=98}} in se arheološko ni razlikovalo od njih. Vsi viri, ki so poročali o njihovih dejavnostih, so kljub temu jasno razlikovali Kimerce in Skite kot dve ločeni politični entiteti.{{sfn|Adalı|2017|p=61}}  

Leta 1966 je arheolog Maurits Nanning van Loon opisal Kimerce kot Zahodne Skite, prave Skite pa označil kot Vzhodne Skite.{{sfn|van Loon|1966|p=16}}

==Zgodovina== 
Trije glavni viri informacij o Kimercih so: 
* [[Akadščina|akadsko]] [[klinopis]]no besedilo iz [[Mezopotamija|Mezopotamije]], ki obravnava dejavnosti Kimercev v zahodni Aziji, 
* grško-rimski viri, ki pokrivajo njihovo zgodovino v Evropi, in  
* arheološke najdbe v Pontsko-kaspijskih stepah, na Kavkazu in v zahodni Aziji. 

==Izvor== 
Prihod Kimercev v Evropo je bil del širšega procesa selitev srednjeazijskih iranskih nomadov proti zahodu proti jugovzhodni in srednji Evropi, ki je trajal od 1. tisočletja pr. n. št. do 1. tisočletja n. št. Kimercem so sledili drugi iranski nomadi, med njimi [[Skiti]], [[Savromati]] in [[Sarmati]].{{sfn|Olbrycht|2000b|p=101}} 

====Začetek stepskega nomadstva==== 
Nomadsko pašništvo se je začelo v zgodnjem 1. tisočletju pr. n. št. zaradi podnebnih sprememb. Podnebje v  srednjeazijskih in sibirskih stepah je postalo hladnejše in bolj suho kot prej.{{sfn|Sulimirski|Taylor|1991|p=552}} Vremenske spremembe so povzročile, da so stalno naseljeni kmetje [[Bronasta doba|bronaste dobe]] postali nomadski pastirji, tako da so do 9. stoletja pr. n. št. izginile vse stepske naselbine stalno naseljenega bronastodobnega prebivalstva.{{sfn|Melyukova|1995|p=27}} Mobilnost prebivalstva je sprožila oblikovanje vojaških enot, potrebnih za zaščito čred in osvajanje novih pašnikov.{{sfn|Petrenko|1995|p=5}} Skupine nomadov so se selile proti zahodu, v Zakavkazje in gozdne stepske regije zahodne Evrazije.{{sfn|Sulimirski|Taylor|1991|p=552}} 

====Černogorovsko-novočerkaska kultura==== 
Kimerci so se izoblikovali v prvem valu<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Olbrycht|2000b|p=102}}|{{harvnb|Olbrycht|2000b|p=130}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=106}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|pp=112–113}}}}</ref> selitev nomadskega prebivalstva iz delov osrednje Azije, ki ustrezajo sedanjemu vzhodnemu [[Kazahstan]]u (regija Altaj-Sajan).{{sfn|Cunliffe|2019|p=104-106}} Selitev se je začela v 10. stoletju pr. n. št. in trajala  do 9. ali 8. stoletja pr. n. št.{{sfn|Cunliffe|2019|p=105}} V Pontsko-kaspijski stepi so se izoblikovale plemenske zveze, ki so tvorile černogorovsko-novočerkasko kulturo.{{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}} 

Med temi plemenskimi zvezami so bile najvidnejše kimerska v Kaspijski stepi, agatirška v Pontski stepi{{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=130}}{{sfn|Batty|2007|p=202}}  in morda siginejska v Panonski stepi.{{sfn|Olbrycht|2000b|p=105}} Arheološki dokazi  in zgodovinski zapisi, povezani s temi migracijami, so redki in omogočajo le zelo splošen oris tega kompleksnega dogajanja.{{sfn|Cunliffe|2019|p=111}} 

K razvoju černogorovsko-novočerkaske kulture{{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}} so največ prispevali naslednji trije kulturni vplivi: 

* avtohtona bilozerska kultura, ki je vplivala zlasti na lončarske sloge in pogrebne običaje,{{sfn|Cunliffe|2019|p=103-104}} 
* altajska, aržanska in karasuška kultura iz Srednje Azije in Sibirije in {{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}} in 
* kultura notranjeazijskega izvora, opazna predvsem v oblikah bodal in konic puščic in konjski opremi.{{sfn|Cunliffe|2019|p=104}} 

Pomemben prispevek k razvoju černogorovsko-novočerkaske kulture je dala severnokavkaška kubanska kultura,{{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}} zlasti v zvezi z glavami kijev in bodali iz dveh kovin.{{sfn|Cunliffe|2019|p=104}} 

Černogorovsko-novočerkaska kultura se je torej avtohtono razvila v severnopontski regiji v času od 9. do sredine 7. stoletja pr. n. št. iz elementov, ki so že prej prispeli iz Srednje Azije. Zaradi teh je kultura kazala podobnosti z drugimi zgodnjimi nomadskimi kulturami Evrazijske stepe in gozdne stepe, ki so obstajale pred 7. stoletjem pr. n. št., med njimi tudi z aržansko kulturo.{{sfn|Tokhtas’ev|1991}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}} 

Zahvaljujoč visoko mobilnemu nomadskemu pašništvu in učinkovitemu orožju, primernemu za konjeniško vojskovanje, so se ti nomadi iz pontsko-kaspijskih step v zelo dolgem časovnem obdobju lahko postopoma infiltrirali globoko v srednjo in jugovzhodno Evropo.{{sfn|Olbrycht|2000b|p=103}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=130}} Černogorovsko-Novočerkaska kultura je zato pokrivala obširno ozemlje od [[Srednja Evropa|Srednje Evrope]] in [[Panonska nižina|Panonske nižine]] na zahodu do [[Kavkaz]]a na vzhodu, vključno z današnjo južno [[Rusija|Rusijo]].{{sfn|Tokhtas’ev|1991}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}} 

To je posledično omogočilo, da je černogorovsko-novočerkaska kultura močno vplivala na [[Halštatska kultura|halštatsko kulturo]] Srednje Evrope.{{sfn|Olbrycht|2000b|p=103}} Med  temi vplivi je bilo sprejetje hlač, ki jih domorodno prebivalstvo Srednje Evrope pred prihodom azijskih stepskih nomadov ni uporabljalo.{{sfn|Olbrycht|2000b|p=105}}

===Kaspijske in kavkaške stepe=== 
V zahodnem delu [[Evrazijska stepa|Evrazijske stepe]] so Kimerci živeli v Kaspijski{{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=123}} in Kubanski stepi{{sfn|Phillips|1972|p=129}}{{sfn|Diakonoff|1985|p=94}}{{sfn|Petrenko|1995|p=8}} na severni in zahodni obali [[Kaspijsko jezero|Kaspijskega jezera]]{{sfn|Olbrycht|2000a|p=76}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=94}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}} in ob reki Araks ([[Volga]]),{{sfn|Olbrycht|2000a|p=95}} ki je bila njihova vzhodna meja in jih je ločevala od [[Skiti|Skitov]].{{sfn|Olbrycht|2000a|p=80}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=108}} Na zahodu se je ozemlje Kimercev raztezalo do [[Bospor]]ja.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=86}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=95}} 

Kimerci so bili torej prva velika nomadska konfederacija, ki je naselila Kavkaško stepo,{{sfn|Petrenko|1995|p=8}} a niso nikoli tvorili glavnine prebivalstva Pontske stepe.{{sfn|Diakonoff|1985|p=93}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}} Niti [[Heziod]] niti [[Aristej|Aristej iz Prokoneza]] jih nista nikoli omenila med ljudstvi na tem območju.{{sfn|Diakonoff|1985|p=93}} Kompleksa Černogorovka-Novočerkask  doslej ni bilo mogoče poistovetiti z zgodovinskimi Kimerci,{{sfn|Olbrycht|2000a|p=94}} ker bili samo glavna skupina tam naseljenih iranskih nomadov srednjeazijskega izvora.{{sfn|Olbrycht|2000b|p=103}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=130}} 

Med zapuščino Kimercev spadajo morda nekatera krajevna imena v bosporski regiji, ki so jih omenili stari Grki v 5. stoletju pr. n. št.{{sfn|Jacobson|1995|p=46}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=86}} Mednje spadajo:  

* Kimerski trajekt (starogrško: πορθμηια Κιμμερια, romanizirano: porthmēia Kimmeria), 
* država Kimerija (starogrško: χωρη Κιμμερια, romanizirano: khōrē Kimmeria) in 
* Kimerski Bospor (starogrško: Βοσπορος Κιμμεριος, romanizirano: Bosporos Kimmerios). 

Povezava teh imen s prisotnostjo Kimercev je še vedno zelo nezanesljiva.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=95}} 

===Razselitev Kimercev===
====Prihod Skitov==== 
V drugem  valu preseljevanja iranskih nomadov so iz Srednje Azije v kavkaške stepe prišli zgodnji [[Skiti]].{{sfn|Olbrycht|2000b|p=103}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=112-113}} Selitev se je začela v 9. stoletju pr. n. št.,{{sfn|Batty|2007|p=205}} ko so zgodnje Skite iz Srednje Azije izgnali bodisi [[Masageti]], močno nomadsko iransko pleme iz Srednje Azije, tesno povezano s Skiti,{{sfn|Olbrycht|2000a|p=81-82}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=109}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=30}} bodisi neko drugo srednjeazijsko ljudstvo, imenovano [[Isedoni]].{{sfn|Olbrycht|2000a|p=81}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=76}} 

Tako kot nomadi iz kompleksa Černogorovka-Novočerkask so Skiti izvirali iz step Srednje Azije{{sfn|Melyukova|1990|p=98-99}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=108}} v današnjem vzhodnem [[Kazahstan]]u ali regiji Altaj-Sajan, kar dokazujejo kontinuiteta skitskih pogrebnih običajev, orožje in tipično skitska umetnost živalskega sloga iz mongolsko-sibirske regije.{{sfn|Cunliffe|2019|p=112}} 

Skiti so bili tesno povezani z nomadi kompleksa Černogorovka-Novočerkask, s katerimi so si delili skupen izvor, kulturo in jezik.{{sfn|Melyukova|1990|p=98}} Zgodnja skitska kultura se zato  materialno ne razlikuje od kulture kompleksa Černogorovka-Novočerkask.{{sfn|Jacobson|1995|p=36}} 

Selitev zgodnjih Skitov na zahod  je trajala do sredine 8. stoletja pr. n. št.{{sfn|Cunliffe|2019|p=111}} in je arheološko ustrezala gibanju prebivalstva, ki je izviralo iz [[Tuva|Tuve]] v južni [[Sibirija|Sibiriji]] v poznem 9. stoletju pr. n. št. Selitveni val je proti zahodu je v 8. do 7. stoletju pr. n. št. dosegel [[Evropa|Evropo]], zlasti Severni Kavkaz, med letoma okoli 750 in 700 pr. n. št.{{sfn|Olbrycht|2000b|p=103}}{{sfn|Tokhtas’ev|1991}} Selitvena pot je bila torej enaka poti prvega vala srednjeazijskih iranskih nomadov, ki so oblikovali kompleks Černogorovka-Novočerkask.{{sfn|Cunliffe|2019|p=112-113}} 

===Selitev Kimercev===
Selitev Skitov proti zahodu je okoli leta 750 pr. n. št.{{sfn|Grousset|1970|p=6-7}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=113}} dosegla ozemlje Kimercev,{{sfn|Melyukova|1990|p=99}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=108}} ki so približno v tistem času zapuščali svojo domovino v Kaspijski stepi in se selili v zahodno Azijo.{{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}} 

Vzroki za odhod Kimercev niso znani,{{sfn|Adalı|2023|p=210}} čeprav so se morda preselili pod pritiskom Skitov, podobno kot različna nomadska ljudstva na obrobju step v Evropi, Zahodni Aziji in Iranu v pozni antiki in pozneje.{{sfn|Petrenko|1995|p=8}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=94}}{{sfn|Adalı|2023|p=210}} 

V starodavnih zahodnoazijskih virih ni omenjen kakršen koli pritisk Skitov na Kimerce ali kakršen koli konflikt med tema dvema narodoma v tem zgodnjem obdobju.{{sfn|Adalı|2017|p=60}} Za poznejše grško-rimsko poročilo, da so Kimerci prečkali [[Kavkaz]] pod pritiskom Skitov, ni nobenega razpoložljivega dokaza.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=84}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=103}} 

Ostanke Kimercev v Kaspijski stepi so asimilirali Skiti.{{sfn|Melyukova|1990|p=99}} Asimilacijo je olajšalo njihovo podobno etnično ozadje in življenjski slog,{{sfn|Bouzek|2001|p=43}} s čimer se je prevlada v tej regiji prenesla s Kimercev na Skite.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=95}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=130}} Skiti so se zatem naselili med reko [[Aras (reka)|Araks]] na vzhodu, [[Kavkaz|Kavkaškim gorovjem]] na jugu in Meotskim morjem na zahodu.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=84}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=103}} Središče skitskega kraljestva je bilo v severnokavkaški stepi.{{sfn|Olbrycht|2000b|p=109}} 

Prihod Skitov in njihova uveljavitev na tem območju v 7. stoletju pr. n. št.{{sfn|Melyukova|1990|p=98}} sta pomenila motnjo v razvoju kimerskih ljudstev kompleksa Černogorovka-Novočerkask,{{sfn|Olbrycht|2000b|p=103}} ki je bil od okoli 750 do okoli 600 pr. n. št. zamenjan z zgodnjo skitsko kulturo. Slednja je še vedno kazala povezave s kompleksom Černogorovka-Novočerkask.{{sfn|Ivantchik|2018}}

===Selitev v zahodno Azijo=== 
V drugi polovici 8. stoletja pr. n. št. in v 7. stoletju pr. n. št. so se konjeniški stepski nomadi s severnega Kavkaza razširili proti jugu,{{sfn|Olbrycht|2000b|p=114}}{{sfn|Adalı|2017|p=60}} začenši s Kimerci, ki so se iz Kaspijske stepe preselili v Zahodno Azijo,{{sfn|Olbrycht|2000a|p=83}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=95-96}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}} Kasneje so jim po isti poti sledili [[Skiti]], [[Alani]] in [[Huni]].{{sfn|Olbrycht|2000a|p=91}} Kimerci so vstopili v zahodno Azijo prek kavkaških prelazov{{sfn|Grousset|1970|p=8}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=83}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=102}} Alagir, Darial in Klukhor.<ref>{{Unbulleted list |{{harvnb|Phillips|1972|p=129}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=51}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=93}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=83}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=91}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=211}}}}</ref> Po isti poti so kasneje Sarmati napadli [[Arsakidi (Iran)|arsakidsko]] [[Partsko cesarstvo]]. V Partskem cesarstvu so Kimerci sčasoma postali aktivni severno od Kavkaza, na Iranski planoti in v Anatoliji.{{sfn|Olbrycht|2000b|p=114}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=106}} Podrobnosti o njihovih selitvah niso znane.{{sfn|Adalı|2023|p=210}}

====Razlogi za širitev nomadov proti jugu==== 
Selitev stepskih nomadov v zahodno Azijo se je dogajala v  kontekstu takratne rasti Novoasirskega cesarstva, ki se je pod svojima kraljema [[Sargon II.|Sargonom II.]] In [[Sanherib]]om začelo širiti z ozemlja med [[Evfrat]]om in [[Tigris]]om na obsežno ozemlje, ki se je raztezalo od [[Kilikija|Kilikije]] in srednje in vzhodne [[Anatolija|Anatolije]] na severu do [[Sirska puščava|Sirske puščave]] na jugu ter od gorovja [[Taurus]] in Severne Sirije ter obale [[Sredozemsko morje|Sredozemskega morja]] na zahodu do Iranske planote na vzhodu.{{sfn|Adalı|2017|p=65-66}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=107}} 

[[Asirija|Novoasirsko cesarstvo]] je obkrožalo več manjših držav:{{sfn|Adalı|2017|p=65}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=107}} 
* V Anatoliji na severozahodu sta bili kraljestvi: 
** [[Frigija]] s prestolnico v Gordionu, ki je obvladovala osrednjo in srednjo zahodno Anatolijo ter dele [[Kilikija|Kilikije]], in 
** [[Lidija]]. 
* Na jugu je bila [[Babilonija]], ki so jo večkrat osvojili Asirci. 
* Na jugozahodu je  bil [[Stari Egipt|Egipt]]. 
* [[Elam]] na jugozahodu Iranske planote z elito, razdeljeno na proasirsko in probabilonsko frakcijo. 
* Na severu je bilo močno kraljestvo [[Urartu]] s sistemom trdnjav in provincialnih središč v vzhodni Anatoliji in severozahodni Iranski planoti, ki je bilo tekmec Novoasirskega imperija. 
* V vzhodnih gorah je bilo več šibkejših držav: 
** Elipi,  
** Manai in  
** mestne države [[Medijci|Medijcev]], daljnih sorodnikov Skitov in Kimercev. 

Onkraj ozemelj pod neposredno asirsko vladavino, zlasti na njenih mejah v Anatoliji in na Iranski planoti, so vladali lokalni vladarji z lastnimi interesi, ki so nihali med različnimi rivalskimi velikimi silami.{{sfn|Adalı|2017|p=65-66}}

Stalne družbene motnje, ki jih je povzročalo rivalstvo velikih sil zahodne Azije, so se izkazale za zelo privlačen vir priložnosti in bogastva za stepske nomade.{{sfn|Grayson|1991a|p=128}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=31}} Ko je nomadsko prebivalstvo v kavkaški stepi še naprej raslo, so njihovi aristokrati povedli svoje privržence proti jugu čez Kavkaško gorovje v iskanju pustolovščin in plenjenja v nestabilnem okolju v Zahodni Aziji.{{sfn|Cunliffe|2019|p=114}} Sprva občasni napadi so se sčasoma spremenili v daljše pohode in nazadnje v stalno naselitev skupin nomadov, ki so iskale priložnosti kot plačanci ali neodvisni bojevniki.{{sfn|Cunliffe|2019|p=113-114}} 

Kimerci in Skiti so postali aktivni v zahodni Aziji v 7. stoletju pr. n. št.{{sfn|Melyukova|1990|p=99}} in podpirali ali  Neoasirsko cesarstvo ali kakšno drugo lokalno silo, odvisno od trenutnih interesov.{{sfn|Grayson|1991a|p=128}}{{sfn|Adalı|2017|p=69}} Njihove dejavnosti so od poznega  8. do poznega  7. stoletja pr. n. št. porušile ravnotežje moči [[Elam]]om, Manajem, Novoasirskim cesarstvom in [[Urartu]]jem na eni strani ter planinskimi in plemenskimi ljudstvi na drugi, kar je sčasoma privedlo do pomembnih geopolitičnih sprememb v tej regiji.{{sfn|Phillips|1972|p=129}}{{sfn|Diakonoff|1985|p=91}} 

V [[Paflagonija|Paflagoniji]] so v grobu neznanega vojščaka iz 9. ali 8. stoletja pr. n. št. našli tipično opremo stepskih nomadov, ki kaže, da so nomadski bojevniki prihajali v Anatolijo že v  9. stoletju pr. n. št.{{sfn|Adalı|2017|p=61}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=107}} Prvi prišleki bi lahko bili  plačanci, pustolovci ali prvi naseljenci.{{sfn|Adalı|2017|p=61}} 

Zdi se, da je bilo med preseljevanjem Kimercev v Zahodno Azijo in poznejšim širjenjem Skitov v to isto regijo zelo malo neposrednih povezav.{{sfn|Cunliffe|2019|p=113}} Prihod Skitov približno 40 let za Kimerci kaže, da za grško trditev, da so se Kimerci preselili pod pritiskom Skitov, ni nobenih dokazov.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=83}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=96}}{{sfn|Adalı|2017|p=60}} 

====Selitev v Zakavkazje==== 
V zgodnji fazi njihove  prisotnosti v Zahodni Aziji do zgodnjih 660. pr. n. št. so se Kimerci selili v Zakavkazje, ki je bilo na začetku središče njihovih operacij.{{sfn|Tokhtas’ev|1991}} Od tam so se v 8. stoletju pr. n. št. skozi [[Kolhida|Kolhido]], zahodni Kavkaz ter [[Gruzija|Gruzijo]] {{sfn|Grousset|1970|p=8}}{{sfn|Barnett|1982|p=355}} naselili v osrednjem Zakavkazju<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Ivantchik|1993a|pp=26–28}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=86}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=95}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=62}}}}</ref> neposredno južno od prelazov Darial in Klukhor{{sfn|Ivantchik|1993a|p=53}} in ob reki [[Kura (reka) |Cyrus]],{{sfn|Olbrycht|2000a|p=91}} ki ustreza okolici [[Gori]]ja v današnji osrednji in južni Gruziji.<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=75}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=83}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=91}}}}</ref> Njihovo prisotnost potrjujejo arheološke najdbe iz obdobja med letoma 750 in 700 pr. n. št.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=91}} 

Prisotnost Kimercev na tem območju potrjujejo tudi mezopotamski viri, ki omenjajo ''deželo Kimercev'' (𒆳𒂵𒂆, ''māt Gamir'').{{sfn|Tokhtas’ev|1991}}{{sfn|Ivantchik|2001|p=310}}{{sfn|Adalı|2017|p=62}} 

Ozemlje Kimercev je bilo v tem času ločeno od kraljestva [[Urartu]] z urartsko vazalno državo Kuriani v bližini dežel Kulha in Diauhi vzhodno in severovzhodno od jezera Çıldır ter severno in severozahodno od jezera Sevan.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=26-28}}{{sfn|Ivantchik|2001|p=310-311}}{{sfn|Adalı|2023|p=211}} 

====Konflikt z Urartujem==== 
[[Slika:Urartu 715 713-en.svg|thumb|right|300px|Invazija Kimerijcev v Kolhido, Urartu in Asirijo leta 715–713 pr. n. št.]]

Zdi se, da so Kimerci  na ozemljih južno od Kavkaza postali aktivni okoli leta 720. pr. n. št., ko so pomagali prebivalcem [[Kolhida|Kolhide]] in bližnjih regij odbiti napade Urartuja.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=90}} 

Najstarejše znane dejavnosti Kimercev v zahodni Aziji segajo v sredino 710. let pr. n. št.,{{sfn|Ivantchik|1993a|p=51}}{{sfn|Parzinger|2004|p=18}} ko so izvedli nenaden napad na urartsko provinco Uišini.{{sfn|Fuchs|2023|p=746}} K napadu jih pozval manejski vladar Ulusunu.{{sfn|Fuchs|2023|p=746}} Nepričakovan napad je  prisilil guvernerja Uišinija, da je zaprosil za podporo kralja majhne sosednje države Mušašir v asirsko-urartski mejni regiji.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=47-48}} 

Prve pisne omembe Kimercev segajo v pomlad ali zgodnje poletje{{sfn|Ivantchik|1993a|p=47}} leta 714 pr. n. št.<ref>{{Unbulleted list|{{harvnb|Ivantchik|1993a|pp=25–26}}|{{harvnb|Ivantchik|2001|p=310}}|{{harvnb|Ivantchik|2001|p=313}}|{{harvnb|Parzinger|2004|p=18}}|{{harvnb|Ivantchik|2006|p=148}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|pp=90–91}}|{{harvnb|Bouzek|2001|p=38}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=32}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=211}}}}</ref> Omenjeni so bili v obveščevalnih poročilih Novoasirskega cesarstva, ki jih je prestolonaslednik [[Sanherib]] poslal svojemu očetu, kralju [[Sargon II.|Sargonu II.]] Senaherib je zapisal, da je urartski kralj [[Rusa I.]] sprožil protinapad proti Kimercem.<ref>{{Unbulleted list|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|pp=558–559}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=19}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=91}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=66}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=211}}}}</ref> Rusa I. je za boj proti njim zbral vse svoje razpoložljive oborožene sile,{{sfn|Ivantchik|1993a|p=21-22}} a je bil poražen. Guverner urartske province Uišini je bil v bojih ubit, vrhovnega poveljnika in dva guvernerja pa so Kimerci ujeli, kar dokazuje njihovo veliko vojaško moč.<ref>{{Unbulleted list |{{harvnb|Phillips|1972|p=131}}|{{harvnb|Cook|1982|p=196}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=95}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|pp=558–559}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=19}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|pp=21–22}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=53}}|{{harvnb|Jacobson|1995|p=33}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=66}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=211}}}}</ref> 

Po porazu so se urartske sile umaknile v Kuriani,  Rusa I. pa je odšel v provinco Uazaun.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=30}}{{sfn|Adalı|2023|p=211}} Novoasirska obveščevalna poročila so trdila, da se v Urartuju bojijo napada Novoasirskega cesarstva in da se v kraljestvu širi panika,{{sfn|Ivantchik|1993a|p=47}} vendar so razmere v Urartuju ostale mirne.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=47}} Mušaširski kralj Urzana se je osebno,{{sfn|Ivantchik|1993a|p=22-23}} kralj Hubuškije pa preko pooblaščenca odpravil  na srečanje z Ruso I., da bi ponovno potrdil svojo zvestobo Urartuju.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=43}} 

Poraz proti Kimercem je dovolj oslabil Urartu,{{sfn|Ivantchik|1993a|p=53}} da je Sargon II. leta 714 pr. n. št.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=53}} napadel Urartu in ga premagal.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=23}} Kralj Rusa I. je naredil samomor.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=37}} Za novega kralja Urartuja je bil okronan njegov sin Melartua.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=42}} Čeprav je bila moč Urartuja po teh porazih tako omajana,{{sfn|Barnett|1982|p=356}} da je prenehal nadlegovati Manajce in novoasirske province na Iranski planoti,{{sfn|Fuchs|2023|p=746}} je  pod Melartujevim naslednikom [[Argišti II.|Argištijem II.]] (vladal 714 – 680 pr. n. št.) ostal največja sila v zahodni Aziji.{{sfn|Adalı|2017|p=66}} 

Po novoasirskih poročilih iz časa Sargona II. se je kralj Kimercev, čigar ime v teh poročilih ni omenjeno, utaboril v pokrajini Ušunali. Isti kimerski kralj je iz Manaja napadel Urartu, oropal več regij, vključno z Arhijem, in dosegel mesto Hudidae blizu središča Urartuja. Urartski guverner Uišinija je zaprosil za vojaško pomoč kralja Urzano iz Mušaširja, da bi zaščitil prebivalce Pulije in  Suriane.{{sfn|Adalı|2023|p=212}} 

Urartu je za boj proti tej kimerski invaziji mobiliziral svoje oborožene sile in počakal na zimo, ko je sneg blokiral ceste in oviral mobilnost kimerskih konj, potrebnih za prevoz in bojevanje.{{sfn|Fuchs|2023|p=746}}{{sfn|Adalı|2023|p=212}} 

Kimerci so po napadih na Urartu  na njegovih severovzhodnih mejah  vzpostavili vplivna območja, kar jim je omogočilo dostop do [[Anatolija|Anatolske planote]]. V nekaterih delih zahodne Iranske planote in Zakavkazja so kot prevladujoča sila prevzeli vlogo, ki jo je pred tem imel Urartu.{{sfn|Adalı|2023|p=212}} 

=====Smrt Sargona II.===== 
[[Frigija|Frigijski]] kralj [[Midas]] je, verjetno zaradi strahu pred Kimerci, leta 709 pr. n. št. sklenil protikimersko zavezništvo s Sargonom II., pred tem hudim frigijskim sovražnikom.<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Barnett|1982|p=356}}|{{harvnb|Hawkins|1982|pp=420–421}}|{{harvnb|Grayson|1991a|p=92}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=67}}}}</ref> 

Leta 705 pr. n. št. je Sargon II. krenil na pohod proti uporniškemu novoasirskemu vazalu, [[Hetiti|novohetitskemu]] kraljestvu Tabal v Anatoliji. Na strani Tabala so se borili tudi Kimerci. Sargon II. je bil na pohodu ubit, verjetno v bitki proti tabalskemu vladarju Gurdiju iz Kulumuja.<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=559}}|{{harvnb|Barnett|1982|p=356}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=54}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=67}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=323}}}}</ref> 

[[Slika:Sargon II and a crown prince, possibly Sennacherib, from Khorsabad, Iraq. The British Museum.jpg|200px|thumb|left|Asirski kralj Sargon II. (levo) in morda prestolonaslednik [[Sanherib]]]] 

Po smrti Sargona II. se je Gurdijevo kraljestvo okrepilo, medtem ko je Novoasirsko cesarstvo izgubilo nadzor nad Tabalom, ki je večinoma prišel pod Gurdijevo oblast.{{sfn|Adalı|2023|p=212}} Sargonov sin in naslednik [[Sanherib]] (vladal 705 – 681 pr. n. št.) je leta 695 pr. n. št. napadel Gurdija pri Tilu, vendar je Gurdiju uspelo pobegniti pred Asirci.{{sfn|Adalı|2017|p=67}}{{sfn|Adalı|2023|p=212}} 

Sanherib je nato prenehal vdirati v Anatolijo in je zavaroval severozahodne meje svojega cesarstva od [[Kilikija|Kilikije]] do Melide in [[Harran]]a.{{sfn|Barnett|1982|p=356}}{{sfn|Adalı|2023|p=212}} Kimerci zato med Sanheribovo vladavino v novoasirskih zapisih niso več omenjeni, ponovno pa so se pojavili med vladavino Sanheribovega sina in naslednika [[Asarhadon]]a.{{sfn|Phillips|1972|p=131}}{{sfn|Ivantchik|1993a|p=57}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=33}} 

Kimerci so  v tem obdobju morda prekinili svoje sovražnosti z Urartujem in med vladavino [[Argišti II.|Argištija II.]] delovali kot plačanci v urartski vojski.{{sfn|Phillips|1972|p=131}}{{sfn|Sulimirski|Taylor|1991|p=559}}{{sfn|Adalı|2017|p=66}} Kimerci, ki so služili v urartski vojski, so bili morda tisti, ki so postavili več nagrobnih kipov v regiji Mušašir, podobnih nagrobnim kipom stepskih nomadov. {{sfn|Adalı|2017|p=70}} 

=====Kimerci v asirski vojski===== 
Do leta 680 in 679 pr. n. št. je nekaj kimerskih vojaških oddelkov služilo v novoasirski vojski. Vojaki bi lahko bili ujetniki, Kimerci, rekrutirani v novoasirsko vojsko, ali zgolj asirski vojaki, opremljeni v kimerskem slogu, se pravi s kimerskih loki in puščicami.<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=95}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=55}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=63}}}}</ref> 

=====Razdelitev Kimercev===== 
V obdobju, ki ustreza vladavini novoasirskega kralja Asarhadona (vladal 681 – 669 pr. n. št.), so se Kimerci razdelili na dve veliki skupini:<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=560}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=86}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=62}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=65}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=750}}}}</ref> 

* večina Kimercev se je preselila iz Zakavkazja v Anatolijo in postala zahodna skupina Kimercev, 
* manjša skupina, v novoasirskih virih imenovana Indarejci (𒇽𒅔𒁕𒊒𒀀𒀀, Indaruāya<ref>{{navedi splet |title=Indaraya |url=https://oracc.museum.upenn.edu/saao/saa10/qpn-x-ethnic/x000000260 |department=Letters from Assyrian and Babylonian Scholars |website=State Archives of Assyria Online |series=Open Richly Annotated Cuneiform Corpus |publisher=Ludwig Maximilian University of Munich }}</ref>), pa je ostala na Iranski planoti na območju blizu Manaja, kjer so bili naseljeni že od časa Sargona II., in izoblikovala vzhodno skupino Kimercev. 

Obe skupini sta še naprej ostali del iste stepske nomadske entitete, ki je bila organizirana odvisno od političnih sprememb. Takšna organizacija je bila prisotna tudi med:{{sfn|Adalı|2017|p=62-63}} 

* staroveškimi [[Šiungnu]]ji, katerega knezi in plemiči so bili razdeljeni v vzhodno in zahodno skupino,{{sfn|Adalı|2017|p=64}} in med  
* srednjeveškimi turškimi [[Oguzi]], organiziranimi v eno samo kraljestvo.{{sfn|Adalı|2017|p=63-63}} 

Premiki Kimercev in Skitov v Anatolijo in na Iransko planoto so delovali kot [[katalizator]] za prevzem evrazijske nomadske vojaške in konjeniške opreme v več zahodnoazijskih državah.{{sfn|Adalı|2017|p=69}} V 7. in 6. stoletju pr. n. št. so bile konice puščic in sigmoidni loki stepskih konjenikov najnaprednejše strelsko orožje svojega časa, tehnično in balistično boljše  od domače zahodnoazijske lokostrelske opreme.{{sfn|Diakonoff|1985|p=92}}{{sfn|Adalı|2017|p=69}}{{sfn|Ivantchik|2018}} 

Kimerske in skitske trgovske postojanke in naselbine na mejah različnih zahodnoazijskih držav so v tem času oskrbovale te države z različnim blagom, podobno kot so daljnovzhodni stepskimi nomadi oskrbovali [[Dinastija Tang|Dinastijo Tang]].{{sfn|Adalı|2017|p=69-70}} 

====Kimerci na Iranski planoti====
Vzhodna skupina Kimercev se je ustalila na severozahodni Iranski planoti in se kasneje pomaknila proti jugu v [[Medijsko cesarstvo|Medijo]].{{sfn|Ivantchik|1993a|p=86}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=82}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=92}} 

=====V Maneji===== 
======Skitska širitev v zahodno Azijo====== 
Potem ko so se naselili v Zakavkazju, so Skiti postali drugi val stepskih nomadov, ki so se od tam razširili proti jugu. Sledili so zahodni obali [[Kaspijsko jezero|Kaspijskega jezera]]{{sfn|Diakonoff|1985|p=93}} in skozi Kaspijska vrata obšli Visoki Kavkaz.<ref>{{Unbulleted list |{{harvnb|Grousset|1970|p=8}}|{{harvnb|Phillips|1972|p=129}}|{{harvnb|Phillips|1972|p=131}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=52}}|{{harvnb|Melyukova|1990|p=100}}|{{harvnb|Parzinger|2004|p=19}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=83}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=60}}}}</ref> V Zakavkazju so se prvič pojavili okoli leta 700 pr. n. št.{{sfn|Diakonoff|1985|p=97}} Skiti niso po selitvi nikoli izgubili stika z osrednjim skitskim kraljestvom v kavkaški stepi in postali zgolj njegov podaljšek.{{sfn|Ivantchik|2018}} 

Skiti so se naselili v vzhodnem Zakavkazju in na severozahodni Iranski planoti<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Sulimirski|1985|p=169}}|{{harvnb|Parzinger|2004|p=19}}|{{harvnb|Parzinger|2004|p=23}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=62}}}}</ref> med srednjim tokom [[Kura (reka)|Cirusa]] in [[Aras (reka)|Arasa]]. Od tam so se razširili v pokrajine, ki ustrezajo sedanji [[Gandža|Gandži]], Mungečevirju in Muganski ravnini ter v stepe sedanjega [[Azerbajdžan]]a.{{sfn|Diakonoff|1985|p=100}} Pokrajine so bile središče njihovega delovanja do okoli 600 pr. n. št.{{sfn|Sulimirski|1954|p=282}}{{sfn|Sulimirski|1985|p=169}}  Del Zakavkazja, ki so ga poselili Skiti, je v akadskih virih  iz Mezopotamije postal znan  kot ''māt Iškuzaja'' (𒆳𒅖𒆪𒍝𒀀, ''dežela Skitov'').{{sfn|Adalı|2017|p=62}} 

Prihod Skitov v zahodno Azijo približno 40 let po prihodu Kimercev kaže, da ni razpoložljivih dokazov o kasnejšem grško-rimskem poročilu, da so Kimerci prečkali Kavkaz pod pritiskom Skitov, ki so se selili na njihovo ozemlje.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=83}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=96}}{{sfn|Adalı|2017|p=60}} 

====== Napadi na Novoasirsko cesarstvo======
Z zmago Kimercev nad Urartujem in uspešnim pohodom Sargona II. na Urartu leta 714 pr. n. št., ki je odpravil Urartu kot grožnjo Novoasirskemu cesarstvu, Maneja ni bila več potrebna kot varovalno območje pred napadi na Asirsko cesarstvo, medtem ko so Manejci na novoasirske zahteve gledali kot na nepotrebno breme. Manejski kralj Ahšeri (vladal ok. 675 – ok. 650 pr. n. št.) je zato sprejel Kimerce in Skite kot dobrodošle zaveznike, ki bi lahko njegovemu kraljestvu ponudili zaščito in omogočilo odpor proti Asircem. Ahšeri je postal nasprotnik   novoasirskega kralja Sanheriba in njegovih naslednikov Asarhadona in Asurbanipala.{{sfn|Fuchs|2023|p=747}} 

Prva dokumentirana omemba Skitov je v zapisih  Novoasirskega cesarstva{{sfn|Melyukova|1990|p=99}}{{sfn|Olbrycht|2000b|p=107}} iz okoli leta 680 pr. n. št., ki podrobno opisujejo prve skitske dejavnosti v zahodni Aziji in se nanašajo na prvega zabeleženega skitskega kralja [[Išpakaja|Išpakajo]] kot zaveznika Manejcev.<ref>{{Unbulleted list |{{harvnb|Grousset|1970|p=8}}|{{harvnb|Phillips|1972|p=131}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=97}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=101}}|{{harvnb|Barnett|1982|p=358}}|{{harvnb|Grayson|1991a|p=128}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=564}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=79}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=63}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=68}}|{{harvnb|Ivantchik|2018}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=214}}}}</ref> 

Približno v tem času je Ahšeri oviral operacije Novoasirskega cesarstva proti njemu samemu in Manejcem,{{sfn|Fuchs|2023|p=748}} medtem ko so Skiti skupaj z vzhodnimi Kimerci, Manejci in Urartci omenjeni kot morebitna grožnja za komunikacijo med Novoasirskim cesarstvom in njegovim vazalom [[Hubuškija|Hubuškijo]].<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Grayson|1991a|p=128}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|pp=87}}|{{harvnb|Bouzek|2001|p=40}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=61}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=747-748}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=214}}}}</ref> Novoasirski zapisi omenjajo kimersko-skitske sile, skupaj z Medijci in Manejci, kot možno grožnjo pobiranju davka v Maneji.<ref>{{Unbulleted list |{{harvnb|Diakonoff|1985|p=97}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=87}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=69}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=747}}}}</ref> 

Med temi napadi so Skiti skupaj z vzhodnimi Kimerci uspeli prodreti daleč preko osrednje Iranske planote in napasti novoasirski provinci Parsua in Bīt-Hamban. Prodrli so celo do Jašuhe,  Šamaš-naširja in [[Zamua|Zamue]] v dolini reke Dijala.{{sfn|Barnett|1982|p=358}}{{sfn|Ivantchik|1993a|p=85-87}}{{sfn|Fuchs|2023|p=747-748}}{{sfn|Adalı|2023|p=214}} V enem od skitsko-kimerskih napadov so izropali majhno mesto Milkija, uničili Bit-Akiti (Hiša novoletnega festivala) tega mesta, da jo je moral Asarhadon  ponovno zgraditi.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=87}}{{sfn|Fuchs|2023|p=748-749}} Napadi v osrčje cesarstva so tako šokirali Asirce, da so z vedeževanjem želeli izvedeti, ali se bodo morali soočiti s še več takimi vdori.{{sfn|Fuchs|2023|p=748}} 

Medtem so Medijci, ki so se pod Ahšerijem okrepili, verjetno zaradi prilagajanja in vključevanja bojnih tehnologij svojih kimerskih in skitskih zaveznikov,{{sfn|Adalı|2017|p=71}} uspelo zavzeti nekaj asirskega ozemlja, vključno s trdnjavama Šaru-ikbi in Dur-Ilil, in ga  obdržal do okoli 650. let pr. n. št.{{sfn|Diakonoff|1985|p=102-103}}{{sfn|Fuchs|2023|p=747}}  

Pod [[Argišti II.|Argištijem II.]] je Urartu poskušal obnoviti svojo moč s širitvijo proti vzhodu proti gori Sabalan, morda zato, da bi zmanjšal pritisk Skitov, Kimercev in Medijcev na trgovske poti čez Iransko planoto in stepe.{{sfn|Barnett|1982|p=357}} Urartu je ostal velika sila tudi pod Agrištijevin naslednikom [[Rusa II.|Ruso II.]] (vladal 680 – 639 pr. n. št.), ki je zgradil niz trdnjav okoli [[Vansko jezero|Vanskega jezera]], v okolici današnjega [[Erevan]]a {{sfn|Adalı|2017|p=67}} in severno od jezera Urmija. Vse trdnjave so bile namenjene nadzoru dejavnosti koalicijskih sil Skitov, Manejcev in Medijcev.{{sfn|Barnett|1982|p=360-361}} 

Zavezniške sile Kimercev, Manejcev in Skitov je nekje med letoma 680 in 677 pr. n. št. porazil Sanheribov sin in kasneje naslednik Asarhadon (vladal 681 – 669 pr. n. št.).{{sfn|Ivantchik|1993a|p=78-79}}{{sfn|Adalı|2017|p=68}}{{sfn|Ivantchik|2018}} Na povračilnem pohodu je prodrl globoko na manejsko ozemlje do gore Damavand in države Patušara (Patišorija) na robu [[Dasht-e Kavĩr|Velike slane puščave]].{{sfn|Diakonoff|1985|p=103-104}}{{sfn|Dandamayev|Medvedskaya|2006}} Kralj [[Išpakaja]] je bil je bil med pohodom ubit v bitki proti Asarhadonovim silam. Kot kralj Skitov ga je nasledil [[Bartatua]],<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Grousset|1970|p=8}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=97}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=564}}|{{harvnb|Ivantchik|1999|p=517}}|{{harvnb|Ivantchik|1993b|pp=326–327}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=63}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=749}}}}</ref>  s katerim se je Asarhadon morda takoj začel pogajati za mir.{{sfn|Diakonoff|1985|p=103}} 

Ko so Kimerci zapustili svojo domovino severno od Kavkaza in se preselili v zahodno Azijo, da bi tam plenili, jih zadeve lokalnih zahodnoazijskih držav niso zanimale. Bojevali so se za tistega, ki jim je bil sposoben plačati največ. Asarhadon je to  izkoristil in se nekje pred letom 675 pr. n. št. začel v tajnosti pogajati z vzhodnimi Kimerci. Slednji so mu obljubili nevtralnost in nevmešavanje v Asarhadonov napad na Manejce okoli leta 675 pr. n. št.  Ker so bili Kimerci tujci z zelo drugačno kulturo in se zato niso bali mezopotamskih bogov, je Esarhadonov vedeževalec in svetovalec Bel-ušezib gledal na vzhodne Kimerce kot na možne zaveznike Manejcev in Esarhadonu svetoval, naj vohuni tako za njimi kot za Manjejci.{{sfn|Diakonoff|1985|p=91}}{{sfn|Ivantchik|1993a|p=76-77}}{{sfn|Adalı|2023|p=214}}{{sfn|Fuchs|2023|p=751}} 

Asarhadonova druga invazija na Manejce ni bila uspešna, ker so ga Kimerci prevarali.{{sfn|Fuchs|2023|p=751}} Odnosi med Manejci in Asirci so ostali sovražni, Kimerci pa so ostali manejski zavezniki{{sfn|Ivantchik|1993a|p=80}} do obdobja od 671 do 657 pr. n. št.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=88-89}} Novoasirsko cesarstvo se je zaradi tega neuspeha  sprijaznilo z čakanjem na naslednji pohod proti Manejcem, dokler Kimerci ne bodo več predstavljali grožnje ta njihovo cesarstvo.{{sfn|Fuchs|2023|p=751}} 

Približno v tistem času so bili okoli severne meje Elama dejavni tudi [[Indarejci]].{{sfn|Ivantchik|1993a|p=193}} Nekateri od njih so se morda preselili na južno Iransko planoto, kjer so v luristansko bronasto kulturo verjetno vnesli bronaste izdelke kobanske kulture.{{sfn|Sulimirski|Taylor|1991|p=560}}  

=====Zavezništvo z Medijci=====
Novoasirsko cesarstvo ni ostalo ravnodušno do sklenitve zavezništva med Kimerci, Manejci in Skiti in je kmalu po diplomatski poti poskušalo ločiti Ahšerija od njegovih zaveznikov. Leta 672 pr. n. št. so po Bartatujevi prošnji za roko Asargadonove najstarejše hčerke Šerua-etitrat in njegovi obljubi, da bo sklenil zavezniški sporazum z Novoasirskim cesarstvom, so  Skiti postali asirski zavezniki.<ref>{{Unbulleted list |{{harvnb|Sulimirski|1954|p=294}}|{{harvnb|Phillips|1972|p=131}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=103}}|{{harvnb|Barnett|1982|p=359}}|{{harvnb|Grayson|1991a|p=129}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=564}}|{{harvnb|Ivantchik|1999|p=509}}|{{harvnb|Parzinger|2004|pp=19–21}}|{{harvnb|Ivantchik|2006|p=148}}|{{harvnb|Ivantchik|2018}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|pp=92–93}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=33}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=114}}|{{harvnb|Dugaw|Lipschits|Stiebel|2020|p=66}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=749-750}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=214}}}}</ref> 

Poroka med Bartatuo in Šerua-etirat se je verjetno zgodila,<ref>{{Unbulleted list|{{harvnb|Sulimirski|1954|p=294}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=103}}|{{harvnb|Jacobson|1995|p=33}}|{{harvnb|Ivantchik|1999|p=509}}|{{harvnb|Parzinger|2004|pp=19–21}}}}</ref> ker se Skiti v asirskih zapisih odtlej niso več omenjali kot asirski sovražniki.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=92-93}} Skitsko kraljestvo je ostalo v prijateljskih odnosih z Novoasirskim cesarstvom tudi pod Bartatujevim sinom in naslednikom [[Madij]]em.{{sfn|Cunliffe|2019|p=33}} 

Vzhodni Kimerci so ostali sovražniki Asirije{{sfn|Ivantchik|1993a|p=94}} in bili skupaj z Medijci zavezniki Elipov proti invaziji Neoasirskega cesarstva med ok. 672 in ok. 669 pr. n. št.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=90-91}}  Vzhodni Kimerci so v tem času napadli asirsko provinco Šubrijo v južnem Armenskem višavju.{{sfn|Barnett|1982|p=358}}{{sfn|Tokhtas’ev|1991}} 

Posledično je Novoasirsko cesarstvo vse teže nadziralo medijske mestne države in različne državice v gorovju [[Zagros]].{{sfn|Adalı|2017|p=68}} Medijska poglavarja Kaštaritu iz Karkašija in Dusani iz Saparde sta kmalu postala dovolj močna, da je Novoasirsko cesarstvo njuni državi štelo za glavni sili v Mediji.{{sfn|Adalı|2023|p=214}} Ko se je Kaštaritu uprl Novoasirskemu cesarstvu in okoli leta 671 do okoli 669 pr. n. št.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=83-84}} ustanovil prvo neodvisno medijsko  kraljestvo, so pri tem sodelovali tudi vzhodni Kimerci.<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Barnett|1982|p=358}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=105}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=564}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=85}}}}</ref> 

Okoli leta 669 pr. n. št. so vzhodni Kimerci doživeli poraz z novoasirsko vojsko in bili prisiljeni umakniti se na svoje ozemlje.{{sfn|Tokhtas’ev|1991}} 

V  poznih 660. ali zgodnjih 650. letih pr. n. št. so vzhodni Kimerci zapustili Iransko planoto in se umaknili na zahod v Anatolijo, da bi se pridružili zahodnim Kimercem. Ker je bil Ahšeri odvisen od svojega  zavezništva s Kimerci in Skiti,  je njihov odhod [[Asarhadon]]ovemu nasledniku [[Asurbanipal]]u (vladal 669 – 631 pr. n. št.) dal priložnost, da napade Manejce in si povrne nekaj naselbin, ki so jih zavzeli Manejci. Ahšeri bi se lahko sam uspešno uprl novoasirskemu vdoru, vendar so ga notranja nasprotovanja dovolj oslabila, da so ga prebivalci v uporu odstavili in ubili. Ahšerijev sin Uali je upor zadušil in se podredil Novoasirskemu cesarstvu.{{sfn|Fuchs|2023|p=752-754}} Asurbanipalov položaj se je po odhodu Kimercev  dovolj okrepil, da je  končno ponovno vzpostavil novoasirsko oblast nad [[Maneja|Manejo]].{{sfn|Fuchs|2023|p=757}} 

====V Anatoliji ==== 
Zahodna skupina Kimercev se je neznano kdaj{{sfn|Adalı|2023|p=210}} preselila v Anatolijo,{{sfn|Adalı|2017|p=63}}, kjer je bila še posebej aktivna v [[Tabala|Tabali]], [[Frigija|Frigiji]] in [[Lidija|Lidiji]]{{sfn|Olbrycht|2000a|p=82}} in bi bila vpletena v vojne s slednjima dvema državama in Novoasirskim cesarstvom.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=91}}. Cesarstvo se je izogibalo konfrontacijam s Kimerci, razen če je bilo potrebno.{{sfn|Adalı|2023|p=213}} Selitev Kimercev v Anatolijo je arheološko potrjeno v širjenju skitske kulture v to regijo.{{sfn|Tohtašev|1991}}

===== Poraz z Esarhadonom =====  
Približno v tistem času so vladarji novohetitskega kraljestva [[Kibistra]], ki je zasedalo strateški položaj na številnih poteh, ki so povezovale nižavje [[Konya|Konje]] s [[Kilikija|Kilikijo]], morda zaprosili za pomoč Kimerce pred morebitnimi novoasirskimi poskusi prevzema oblasti nad njihovo regijo po smrti [[Varpalava|Varpalave II.]] iz Tuvane. Mogoče je tudi, da so Kimerci sami poskušali vdreti v to regijo.{{sfn|Adalı|2017|p=68}} Novoasirsko cesarstvo je poskušalo ohraniti svoj  nadzor nad Kilikijo in leta 679 pr. n. št. izvedlo pohod, na katerem je Asarhadon ubil zahodnega kimerskega kralja [[Teušpa|Teušpo]] in nekaj ozemlja priključil k svojemu cesarstvu.<ref>{{Unbulleted list |{{harvnb|Phillips|1972|p=131}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=95}}|{{harvnb|Barnett|1982|p=358}}|{{harvnb|Hawkins|1982|p=427}}|{{harvnb|Grayson|1991b|p=127}}|{{harvnb|Grayson|1991c|p=145}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=559}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|pp=57–58}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|pp=60–61}}|{{harvnb|Harmatta|1996|p=181}}|{{harvnb|Bouzek|2001|p=38}}|{{harvnb|Parzinger|2004|p=19}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=63}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=214}}}}</ref> 

Kljub tej zmagi in kljub temu, da je Asarhadonu uspelo ustaviti napredovanje Kimercev v novoasirski provinci Kue,{{sfn|Adalı|2017|p=68}} njegove vojaške operacije niso bile dovolj uspešne, da bi Asirci trdno zavzeli območja okoli Hubišne. Asirci tudi niso mogli zavarovati meja Novoasirskega cesarstva, zaradi česar je bila provinca Kue ranljiva za vdore Tabale, Kuzuraka in Hilakuja,{{sfn|Ivantchik|1993a|p=65}}{{sfn|Adalı|2023|p=213-221}} ki so bili zavezniki zahodnih Kimercev. Slednji so v tistem času že utrdili svojo oblast Anatoliji{{sfn|Ivantchik|1993a|p=123}} in verjetno obdržali stike s Hibišno.

===== Invazija na Frigijo ===== 
Ker [[Urartu]] ni bil sposoben zaustaviti kimerskega napredovanja,{{sfn|Adalı|2017|p=67}} so zahodni Kimerci pod svojim kraljem [[Dugdami]]jem {{sfn|Adalı|2017|p=63}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=33}}{{sfn|Adalı|2023|p=214}} okoli leta 675 pr. n. št.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=73-74}} vdrli in uničili Frigijsko kraljestvo in izropali njegovo prestolnico [[Gordion]]. Frigijski kralj [[Midas]] je storil samomor.<ref>{{Unbulleted list|{{harvnb|Grousset|1970|p=8}}|{{harvnb|Phillips|1972|p=132}}|{{harvnb|Vaggione|1973|p=526}}|{{harvnb|Cook|1982|p=196}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=95}}|{{harvnb|Young|1988|p=20}}|{{harvnb|Mellink|1991|p=624}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=559}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Harmatta|1996|p=181}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=92}}|{{harvnb|Bouzek|2001|p=38}}|{{harvnb|Ivantchik|2006|p=148}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=67}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=33}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=106}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=213}}}}</ref> Zdi se, da se Kimerci niso niti naselili v mestu niti uničili njegovih utrdb.{{sfn|Mellink|1991|p=634}} 

Zahodni Kimerci so se nato naselili v Frigiji,{{sfn|Adalı|2017|p=63}} podredili del Frigijcev {{sfn|Ivantchik|1993a|p=74}} in nadzirali veliko ozemlje od meje Frigije z [[Lidija|Lidijo]] na zahodu do njene meje z Novoasirskim cesarstvom na vzhodu.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=69}} [[Kapadokija|Kapadokijo]] so spremenili v središče svojih operacij.<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Grousset|1970|p=8}}|{{harvnb|Phillips|1972|p=136}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=559}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=213}}}}</ref> 

Ti zahodni Kimerci so kmalu postali stalni naseljenci in do ok. 670 pr. n. št. vzpostavili svojo oblast nad avtohtonimi anatolskimi naselbinami in tudi sami ustanavljali svoje naselbine. Glavno mesto kimerskega kralja Dugdamija je bilo mesto [[Harzale]]. Vsaka naselbina je imela svojega upravitelja, ki ga novoasirski viri imenujejo ''gospod mesta'' (novoasirsko [[Akadščina|akadsko]] 𒇽𒂗𒌷𒈨𒌍, romanizirano ''bēl ālāni''). Upravitelji niso bili samo Kimerci, ampak tudi pripadniki drugih etničnih skupin, ki so živele znotraj Dugdamijevega kraljestva.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=103-104}}{{sfn|Adalı|2017|p=64}}{{sfn|Adalı|2023|p=214}}{{sfn|Adalı|2023|p=216}} 

Po izročilu, ki ga je kasneje zapisal [[Štefan Bizantinec]], so Kimerci v podzemnih kaščah frigijske vasi Sjasos našli nekaj deset tisoč medimnojev [[Pšenica|pšenice]], s katero so se dolgo hranili. {{sfn|Ivantchik|1993a|p=74}}{{sfn|Adalı|2023|p=213}}

===== Dejavnosti v Anatoliji =====
Ko je [[Asarhadon]] leta 673 pr. n. št. osvojil bližnjo državo Šubrijo, ga je podpiral [[Rusa II.]], kar potrjuje obdobje brez spopadov med Urartujem in Asirijo med vladavino Ruse II. in Asarhadona.{{sfn|Adalı|2017|p=67}} 

Asirski viri iz približno tega istega časa so zabeležili kimersko prisotnost tudi na območju novohetitske države [[Tabala|Tabale]]{{sfn|Ivantchik|1993a|p=73}} in širjenje njihovega vpliva na nižino okoli [[Konya|Konye]].{{sfn|Adalı|2023|p=213}} 

Asirsko besedilo, napisano približno med letoma 672 in 669 pr. n. št., omenja, da so Kimerci skupaj s Frigijci in Kilicijci ogrožali novoasirsko ozemlje okoli [[Melid]]a, ki so ga malo pred tem osvojili Asirci .<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=68}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=74}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=92}}}}</ref> 

Zahodni Kimerci so bili v 670. letih pr. n. št. dejavni v  Tabali, Hilakuju in Frigiji{{sfn|Ivantchik|1993a|p=74}} in v zavezništvu s tema nekdanjima državama napadali zahodne novoasirske province.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=123}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=92}}  Neznano kdaj so zahodni Kimerci vdrli tudi v [[Bitinija|Bitinijo]], [[Paflagonija|Paflagonijo]] in [[Troada|Troado]].<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Grousset|1970|p=8}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=559}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=69}}}}</ref> 

V zgodnjih 660. letih pr. n. št. je moč Kimercev dramatično narasla in postali so gospodarji Anatolije.{{sfn|Diakonoff|1985|p=95}} Obvladovali so obsežno ozemlje,{{sfn|Parzinger|2004|p=23}} ki je na zahodu mejilo na Lidijo, zajemalo Frigijo in segalo do gorovja Taurus v Kilikiji in meje Urartuja na vzhodu. Na severu je segalo do Črnega morja in na jugu do Sredozemskega morja.{{sfn|Adalı|2017|p=63}}{{sfn|Adalı|2017|p=70}}{{sfn|Fuchs|2023|p=757}} 

V nemirih, ki jih je Novoasirsko cesarstvo doživljalo zaradi dejavnosti Kimercev v Anatoliji, so se številni vladarji  v Anatoliji poskušali otresti novoasirske nadvlade.{{sfn|Phillips|1972|p=132}}  Ko je Asarhadona nasledil Asurbanipal, so Kimerci dejansko dokončali novoasirsko oblast v Anatoliji.{{sfn|Grayson|1991c|p=145}} 

=====Ponovna združitev Kimercev===== 
V poznih 660. ali zgodnjih 650. letih pr. n. št., so se zahodni Kimerci okrepili z vzhodnimi Kimerci, ki so zapustili zahodno Iransko planoto in se preselili na zahod v Anatolijo. {{sfn|Fuchs|2023|p=757}} 

======Prvi stiki z Grki====== 
[[Slika:Kimmerer1.jpg|thumb|left|250px|Reprodukcija kimerskega konjenika na grški vazi]] 

V začetku 8. stoletja pr. n. št. so stari Grki začeli organizirati prve odprave v [[Črno morje]]. Po  srečanjih s prijaznimi domačimi so kmalu začeli trgovati in graditi prva trgovska naselja.{{sfn|Cunliffe|2019|p=29-30}} Prva grška kolonija v Črnem morju, ki so jo ustanovili naseljenci iz [[Milet]]a okrog leta 750 pr. n. št., je bil [[Sinop]].{{sfn|Cunliffe|2019|p=30}} Na tem območju so bili v tistem času dejavni Kimerci,{{sfn|Tokhtas’ev|1991}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=79}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=82}} ki so v 7. stoletju pr. n. št. med napadom na Paflagonijo uničili Sinop in ubili njegovega ustanovitelja Habrona. Kimerci so morda uničili tudi grško kolonijo [[Kizik]], da so ga morali kasneje ponovno ustanoviti.{{sfn|Graham|1982|p=119}} Kimerci so takrat prvič prišli v stik z Grki v Anatoliji.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=86}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=91}}{{sfn|Ivantchik|2018}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=35}} 

Leta  671 in 670 pr. n. št. so kimerski kontingenti služili v asirski vojski.{{sfn|Tokhtas’ev|1991}}{{sfn|Adalı|2023|p=214}} Novoasirski viri od okoli 700 pr. n. št. do okoli 650 pr. n. št. omenjajo širjenje kimerske vojaške tehnologije in opreme, ki jo omenjajo kot ''"kimerski usnjeni jermeni"'' in ''"kimerski loki"''.{{sfn|Adalı|2017|p=69}} 

===== Prva vojna z Lidijo=====
Po utrditvi svojih vzhodnih in jugovzhodnih meja z Novoasirskim cesarstvom so Kimerci v poznih 670. in zgodnjih 660. letih pr. n. št.  pod vodstvom [[Dugdami]]ja preusmerili svoje dejavnosti proti zahodni Anatoliji in napadli [[Lidija|Lidijo]],<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Phillips|1972|p=132}}|{{harvnb|Mellink|1991|p=643}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=92}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=33}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=214-215}}}}</ref> ki je pod svojim kraljem [[Gig]]om zapolnjevala vakuum moči v Anatoliji, ki je nastal z uničenjem Frigijskega cesarstva. Lidija se je uveljavila kot nova vzhajajoča regionalna sila.{{sfn|Cook|1982|p=197}}{{sfn|Hawkins|1982|p=431}} 

Lidija se ni mogla upreti invaziji Kimercev{{sfn|Ivantchik|1993a|p=96-97}} in Gig je leta 666 pr. n. št. poskušal po diplomatski poti pridobiti podporo Novaosirskega cesarstva.{{sfn|Xydopoulos|2015|p=120}} Gig ni sprejel asirske nadoblasti, Asurbanipalu pa je redno pošiljal svoje delegacije in darila.<ref>{{unbulleted list |{{harvnb|Spalinger|1978a|pp=401–402}}|{{harvnb|Spalinger|1978a|p=404}}|{{harvnb|Mellink|1991|pp=644–645}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|pp=96–97}}|{{harvnb|Bouzek|2001|p=39}}|{{harvnb|Dale|2015|p=160}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=71}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=215}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=758}}}}</ref> Asurbanipal je ocenil, da je prisotnost Kimercev v Anatoliji koristnejša od boja proti njim. Politikantsko je še naprej sprejemal Gigove pohvale in darila, mu v zameno obljubljal podporo bogov [[Ašur (mitologija)|Ašurja]] in [[Marduk]]a in ga pustil čakati brez kakršne koli vojaške podpore.{{sfn|Fuchs|2023|p=757}} 

Gigov boj proti Kimercem se je kmalu tudi brez novoasirske podpore obrnil v njegovo korist. Okoli leta  665 pr. n. št.  in okoli 660 pr. n. št. jih je premagal<ref>{{unbulleted list |{{harvnb|Phillips|1972|p=132}}|{{harvnb|Spalinger|1978a|p=402}}|{{harvnb|Spalinger|1978a|p=404}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=559}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|pp=97–98}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=102}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=92}}|{{harvnb|Dale|2015|p=160}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=33}}}}</ref> in poslali ujete kimerske mestne gospode Asurbanipalu kot diplomatsko darilo.{{sfn|Mellink|1991|p=645}}{{sfn|Ivantchik|1993a|p=98}}{{sfn|Ivantchik|1993a|p=103}}{{sfn|Adalı|2023|p=215}} 

Poraz Kimercev v vojni z Gigom je tako oslabil njihova zaveznika, Mugaluja iz Tabale in Sandašarmeja iz Hilakuja, da nista imela druge izbire, kot da se okoli 662 pr. n. št. podredita Novoasirskemu cesarstvu.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=124}}{{sfn|Adalı|2017|p=71}}{{sfn|Fuchs|2023|p=757}} 

=====Dogajanja v Levantu=====
[[Slika:Kimerian.jpg|thumb|250px|Asirski relief s podobo kimerskih konjenikov]] 

Zahodni Kimerci so se zaradi krepkega odpora Lidijcev na zahodu  premaknili proti vzhodu proti Novoasirskemu cesarstvu.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=101}} Njihova moč se je kljub porazu z Gigom okoli leta 660. pr. n. št. tako okrepila, da so od okoli 657 pr. n. št. zavladali ne samo na velikim ozemljem v Anatoliji, ampak so osvojili tudi nekaj zahodnih pokrajin Novoasirskega cesarstva, med njimi provinco Kue, in celo del [[Levant]]a.<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Brinkman|1991|p=53}}|{{harvnb|Brinkman|1991|p=53}}|{{harvnb|Mellink|1991|p=645}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|pp=99–100}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=216}}}}</ref> 

Kimerske osvojitve so Asurbanipala zaskrbele in je iskal odgovore na grožnjo v vedeževanju.{{sfn|Spalinger|1978a|p=403}} Asirski astrolog Akulanu je leta 657 pr. n. št. kimerskega kralja Dugdamija naslavljal s ''šar-kiššati'' (''kralj vesolja'').{{sfn|Adalı|2017|p=63}}{{sfn|Adalı|2017|p=71}}  V mezopotamskem gledanju na svet je ta naslov lahko v danem trenutku pripadal samo enemu vladarju na svetu, običajno kralju Novoasirskega cesarstva. Pripisovanje naslova ''šar-kiššati'' tujemu vladarju je bilo brez primere in se v  Novoasirskem cesarstvu še ni zgodilo.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=100}}{{sfn|Adalı|2023|p=216}} 

Akulanu je Asurbanipalu zagotovil, da bo sčasoma ponovno pridobil ''kiššūtu'', to je svetovno oblast, ki mu je upravičeno pripadala, od zahodnih Kimercev, ki so jo uzurpirali.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=100}} 

To izjemno stanje je pomenilo, da so zahodni Kimerci pod svojim najmogočnejšim kraljem Dugdamijem{{sfn|Adalı|2017|p=63}} postali sila, ki se je je bal celo Asurbanipal. Zahodni Kimerci so v zahodni Aziji postali enako močni kot Novoasirsko cesarstvo.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=100}} 

Stanje je ostalo nespremenjeno do konca 650. let in zgodnjih 640. let pr. n. št. {{sfn|Ivantchik|1993a|p=105}}  Asurbanipal je rešitve pogosto spet iskal v preročiščih.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=101-103}} Eden od odgovorov, ki ga je dobil leta 652 pr. n. št., je trdil, da je boginja [[Ištar]] Ašurbanipalu obljubila, da bodo Kimerci poraženi na podoben način, kot je Asurbanipal porazil [[Elam]]ce in ubil njihovega kralja [[Tempti-Humban-Inšušinak|Temptija]] leta 653 pr. n. št.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=101-102}} 

Asurbanipalovi neuspehi so skupaj z njegovo zavrnitvijo vojaške podpore Lidiji tako diskreditirali novoasirsko moč, da je Gig spoznal, da se ne more zanašati na asirsko podporo proti Kimercem. Ko so se napadi Kimercev na njegovo kraljestvo zmanjšali, je prekinil diplomatske odnose z Asirci in poslal svoje vojake v Egipt na pomoč Psametiku I.,<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Braun|1982|p=36}}|{{harvnb|Mellink|1991|p=645}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=101}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=103}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=757-758}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=214}}}}</ref> ki je bil novoasirski vazal. Asurbanipal se je na Gigovo odločitev odzval tako, da ga je preklel.{{sfn|Braun|1982|p=36}}{{sfn|Mellink|1991|p=645}}{{sfn|Adalı|2023|p=215}}

=====Izčrpanje Asirije===== 
Novoasirska moč je doživela nov pomemben udarec leta 652 pr. n. št., ko se je Asarhadonov najstarejši sin in babilonski kralj [[Šamaš-šum-ukin]] uprl svojemu mlajšemu bratu Asurbanipalu. Asurbanipal je potreboval kar štiri leta, da je popolnoma zatrl babilonski upor, in še eno leto za uničenje [[Elam]]a, ki je podpiral Šamaš-šum-ukina.{{sfn|Adalı|2017|p=71}} Asurbanipal je nato obdržal oblast v [[Babilonija|Babiloniji]] do konca svoje vladavine, Novoasirsko cesarstvo pa je državljanska vojna zelo izčrpala.{{sfn|Adalı|2017|p=72}} 

=====Napad na Šubrijo===== 
V 650. letih pr. n. št. so bili zahodni Kimerci povezani z [[Urartu]]jem {{sfn|Olbrycht|2000a|p=92}}{{sfn|Adalı|2017|p=70}} in služili kot pomožna vojska v napadih urartskega  kralja [[Rusa II.|Ruse II.]] na [[Šubrija|Šubrijo]] blizu urartske meje.<ref>{{Unbulleted list |{{harvnb|Phillips|1972|p=132}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=74-76}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=213}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=33}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=750}}}}</ref> Urartu je z vključitvijo stepskih nomadov v svoje oborožene sile poskušal prevzeti tudi njihovo vojaško tehnologijo.{{sfn|Adalı|2023|p=212}} 

=====Zavezništvo s Treri===== 
[[Slika:Sozopol Archaeological Museum IMG 4219.JPG|thumb|right|250px|Tračanski konjenik, za njim pešak]] 

Neznano kdaj v 7. stoletju pr. n. št. se je tračansko pleme [[Treri]] preselilo čez [[Bospor|Traški Bospor]] in s severozahoda vdrlo v [[Anatolija|Anatolijo]].{{sfn|Diakonoff|1985|p=95}} Treri so se povezali s Kimerci{{sfn|Tokhtas’ev|1991}} in se nato od okoli leta 650 pr. n. št. skupaj z njimi selili po Anatoliji.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=92}} 

===== Drugi napad na Lidijo =====
Kimerci in Treri pod [[Dugdami|Dugdamijem]] in trerskim kraljem Kobosom{{sfn|Spalinger|1978a|p=407}} ter v zavezništvu z Likijci so leta 644 pr. n. št. drugič napadli Lidijo.{{sfn|Spalinger|1978a|p=405-406}} Tokrat so premagali Lidijce in zavzeli njihovo glavno mesto [[Sarde]], razen [[Citadela|citadele]]. Lidijski kralj Gig je med napadom umrl.<ref>{{Unbulleted list |{{harvnb|Phillips|1972|p=132}}|{{harvnb|Spalinger|1978a|p=406}}|{{harvnb|Braun|1982|p=36}}|{{harvnb|Cook|1982|p=197}}|{{harvnb|Hawkins|1982|p=452}}|{{harvnb|Mellink|1991|p=643}}|{{harvnb|Mellink|1991|p=645}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|pp=104–105}}|{{harvnb|Harmatta|1996|p=181}}|{{harvnb|Ivantchik|1999|p=508}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=92}}|{{harvnb|Bouzek|2001|p=39}}|{{harvnb|Parzinger|2004|p=19}}|{{harvnb|Ivantchik|2006|p=148}}|{{harvnb|Dale|2015|p=160}}|{{harvnb|Xydopoulos|2015|p=120}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=71}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=33}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=106}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=758}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=215}}}}</ref> Novoasirski viri so za Gigovo smrt krivili njegovo lastno nadutost, to je njegova samosvoja dejanja. Trdili so, da so Kimerci vdrli v Lidijo in ga ubili za kazen, ker je [[Psametik I.|Psametiku I.]] priskrbel čete, s katerimi je uničil proasirske egipčanske kralje in združil Egipt pod svojo oblastjo.{{sfn|Spalinger|1976|p=135-136}}{{sfn|Adalı|2023|p=215}} 

Giga je nasledil njegov sin [[Ardis II.]], ki je vzpostavil diplomatske stike z Novoasirskim cesarstvom v  upanju na vojaško podporo, ki je Asurbanipal spet ni zagotovil.<ref>{{Unbulleted list |{{harvnb|Spalinger|1978a|p=405}}|{{harvnb|Braun|1982|p=36}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=104}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=758}}|{{harvnb|Adalı|2023|p=215}}}}</ref> Ardis je bil prisiljen postati kimerski vazal.{{sfn|Adalı|2023|p=215}}

=====Napad na Jonijo in Eolijo=====
Potem ko sta oplenila Sarde, sta Dugdami in Kobos povedla zahodne Kimerce in Trere v napad na grški mestni državi [[Jonija|Jonijo]] in [[Eolija|Eolijo]] na zahodni obali Anatolije.<ref>{{Unbulleted list |{{harvnb|Phillips|1972|p=129}}|{{harvnb|Cook|1982|p=197}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Ivantchik|1999|p=508}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|pp=91–92}}|{{harvnb|Parzinger|2004|p=19}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=70}}}}</ref> Uničila sta mesti [[Magnezija ob Meandru|Magnezijo ob Meandru]] in [[Artemidin tempelj v Efezu]].<ref>{{Unbulleted list |{{harvnb|Graham|1982|p=116}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=113}}|{{harvnb|Ivantchik|1993b|pp=308–309}}|{{harvnb|Ivantchik|1999|p=508}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=82}}|{{harvnb|Parzinger|2004|p=19}}|{{harvnb|Ivantchik|2006|p=148}}|{{harvnb|Xydopoulos|2015|p=120}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=33}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=35}}}}</ref> Odporu proti napadalcem se je pridružilo mesto Kolofon.{{sfn|Ivantchik|1993b|p=311}} 

[[Slika:History of Egypt, Chaldea, Syria, Babylonia and Assyria (1903) (14783417153).jpg|thumb|300px|left|Slika kimerskih konjenikov na [[klazomenski sarkofag|klazomenskem sarkofagu]]]] 

Kimerci so na zahodni obali Anatolije, naseljeni z Grki, ostali tri leta, od okoli 644 do okoli 641 pr. n. št. Njihova prisotnost je veliko prebivalcev obalnih pokrajin prisilila na beg na egejske otoke.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=114}}{{sfn|Ivantchik|2006|p=148}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=35}} 

=====Dejavnosti v Kilikiji=====
Ko so Kimerci in Treri začutili, da se je asirska moč po zadušitvi upora [[Šamaš-šum-ukin]]a izčrpala, so se leta 640 pr. n. št. preselili v [[Kilikija|Kilikijo]] na severozahodni meji Novoasirskega cesarstva. Dugdami se je  povezal z Musijem, Mugalujevim sinom in naslednikom prestola uporniške asirske vazalne države [[Tabala|Tabale]], da bi napadel Novoasirsko cesarstvo.<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Grousset|1970|p=8}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=124}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=71}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=33}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=106}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=758}}}}</ref> 

Urartci, ki so leta 643 pr. n. št. še vedno plačevali davek Novoasirskemu cesarstvu, so bili po prihodu Kimercev  prisiljeni sprejeti kimersko nadoblast.{{sfn|Diakonoff|1985|p=118}}{{sfn|Adalı|2017|p=71}} 

[[Slika:Cimmerian.jpg|thumb|180px|Reprodukcija slike kimerskega lokostrelca na grški vazi]] 

Musi je pred načrtovanim napadom na Neoasirsko cesarstvo umrl. Njegovo kraljestvo je propadlo, ko je njegova elita pobegnila ali je bila deportirana v Asirijo. Med Kimerci je izbruhnil upor proti Dugdamiju, ki se je končal  s prekinitvijo sovražnosti z Novoasirskim cesarstvom in sklenitvijo zavezništva. Asurbanipal je prisilil Dugdamija,  da je prisegel, da ne bo napadel Novoasirskega cesarstva.{{sfn|Spalinger|1978a|p=407}}{{sfn|Fuchs|2023|p=758-759}} 

=====Dugdamijeva smrt=====
Dugdami je kmalu prelomil prisego in ponovno napadel Novoasirsko cesarstvo, vendar je med vojaškim pohodom hudo zbolel. Polovica njegovega telesa je bila paralizirana, bruhal je kri in dobil gangreno genitalij in je zato leta 640 pr. n. št. naredil samomor.<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Phillips|1972|p=132}}|{{harvnb|Spalinger|1978a|p=407}}|{{harvnb|Hawkins|1982|p=432}}|{{harvnb|Grayson|1991c|p=145}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=107}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|p=124}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=63}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=33}}}}</ref> 

Dugdamija kot kralja zahodnih Kimercev v Kilikiji je nasledil njegov sin [[Sandakšatru]],<ref>{{Unbulleted list|{{harvnb|Spalinger|1978a|p=407}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=63}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=759}}}}</ref> ki je nadaljeval napade na Novoasirsko cesarstvo, {{sfn|Ivantchik|1993a|p=115}} vendar je propadel, tako kot njegov oče.{{sfn|Sulimirski|Taylor|1991|p=559}} 

Po Dugdamijevi smrti se je moč Kimercev hitro zmanjšala.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=107}} Lidijska kralja [[Ardis II.]] in [[Sadjat]] sta leta 637 pr. n. št. oziroma 635 pr. n. št. morda umrla v boju s Kimerci ali bila odstavljena, ker se nista mogla učinkovito bojevati z njimi.{{sfn|Dale|2015|p=160-161}} 

=====Končni poraz=====
[[Slika:Britishmuseumbintepehorserelief.jpg|thumb|left|300px|Relief na marmorni prekladi grobnice, ki prikazuje lidijskega konjenika]] 

Lidijsko kraljestvo se je kljub tem neuspehom okrepilo. Zdi se, da zato, ker so Lidijci prevzeli kimerski način vojskovanja, se pravi konjenico, vendar so poleg lokov uporabljali tudi dolge sulice.{{sfn|Adalı|2017|p=74}} 

Okoli leta 635 pr. n. št.{{sfn|Spalinger|1978a|p=408}} so [[Skiti]] pod svojim kraljem [[Madij]]em  z novoasirsko odobritvijo osvojili [[Urartu]]{{sfn|Grousset|1970|p=9}} in vdrli v osrednjo Anatolijo.{{sfn|Phillips|1972|p=129}} Na pohodu so premagali Kimerce in Trere.<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Spalinger|1978a|p=406}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=95}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=559}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=567}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Ivantchik|1999|p=508}}|{{harvnb|Ivantchik|1999|p=517}}|{{harvnb|Ivantchik|2006|p=151}}|{{harvnb|Ivantchik|2018}}|{{harvnb|Fuchs|2023|p=759}}}}</ref> Kimerci po tem porazu niso več ogrožali Novoasirskega cesarstva.<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Sulimirski|Taylor|1991|p=559}}|{{harvnb|Ivantchik|1993a|pp=124–125}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|p=92}}|{{harvnb|Xydopoulos|2015|p=120}}|{{harvnb|Adalı|2017|pp=74–75}}|{{harvnb|Ivantchik|2018}}}}</ref> 

V napisu, napisanem malo po letu 638 pr. n. št., se je Asurbanipal zahvalil bogu [[Marduk]]u za usodo, ki je doletela Sandakšatruja, kar namiguje, da je doživel grozljivo smrt, podobno očetovi.{{sfn|Fuchs|2023|p=759}} 

Kimerci so po tem dokončnem porazu popolnoma izginili iz zgodovine{{sfn|Sulimirski|Taylor|1991|p=559}}{{sfn|Ivantchik|2018}} in so jih kmalu asimilirali prebivalci Anatolije.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=92}}  Približno takrat so izginile tudi zadnje še obstoječe asirsko-hetitske in aramejske države v Anatoliji, ki so bile neodvisne ali vazali  Novoasirskega cesarstva, Frigije, Urartuja ali Kimercev. Točne okoliščine njihovega konca so še vedno zelo nejasne.{{sfn|Adalı|2017|p=72}} 

Skitska moč v Zahodni Aziji je pod Madijem dosegla svoj vrhunec. Skitsko ozemlje je segalo od reke Halis na zahodu Anatolije do [[Kaspijsko jezero|Kaspijskega jezera]] na vzhodu in od [[Zakavkazje|Zakavkazja]] na severu do severnih meja Novoasirskega cesarstva na jugu.{{sfn|Phillips|1972|p=134}}{{sfn|Spalinger|1978a|p=408}}{{sfn|Ivantchik|2001|p=327}} Po porazu Kimercev in izginotju anatolskih državic je novo Lidijsko cesarstvo pod Aliatom postalo prevladujoča sila v Anatoliji.{{sfn|Diakonoff|1985|p=95}} Grški kolonisti so ponovno ustanovili [[Sinop]].{{sfn|Ivantchik|2010|p=69}}{{sfn|Xydopoulos|2015|p=121}} 

=====Vpliv Kimercev v zahodni Aziji=====
Vdori Kimercev in Skitov v zahodno Azijo v času od 8. do 7. stoletja pr. n. št. so destabilizirali politično ravnovesje med prevladujočimi velikimi silami Asirijo, Urartujem in Frigijo,{{sfn|Adalı|2017|p=75}}  povzročili upad moči teh držav in posledično vzpon številnih novih držav, predvsem Medije in Lidije.{{sfn|Adalı|2017|p=73}}  Geopolitični položaj v zahodni Aziji se je nepovratno spremenil.{{sfn|Phillips|1972|p=129}}{{sfn|Adalı|2017|p=75-77}} S prihodom Kimercev in Skitov so se v zahodni Aziji razširile vojaške tehnologije stepskih nomadov.{{sfn|Adalı|2017|p=75}} 

===Možne selitve v Evropo=== 
Obstaja hipoteza, ki trenutno velja za zelo nezanesljivo,{{sfn|Olbrycht|2000a|p=93-94}} da so se nekateri Kimerci morda preselili v vzhodno, jugovzhodno in srednjo Evropo.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=71}} 

Zagovorniki selitve Kimercev v jugovzhodno Evropo domnevajo, da je segala vse do [[Trakija|Trakije]], kjer so se med letoma 700 in 650 pr. n. št. povezali [[Edoni]] in na račun Skitov in [[Siropeoni|Siropeonov]] okupirali [[Migdonija|Migdonijo]] in ozemlje do [[Vardar]]ja.{{sfn|Mihailov|1991|p=596}} 

Zagovorniki hipoteze o kimerskem vdoru domnevajo, da so vplivali tudi na jugovzhodno [[Ilirija (država)|Ilirijo]], kjer so skupaj s [[Tračani]] okoli leta 650 pr. n. št. končali hegemonijo ilirskih plemen. Značila kimerska konjska oprava, najdena kot dar templju v [[Dodona|Dodoni]], kaže, da so morda vdrli tudi v [[Epir]].{{sfn|Hammond|1982|p=263}}

=== Zapuščina === 
==== Starodavni Kimerci ==== 
=====V Evropi===== 
Ljudstva kompleksa Černogorovka-Novočerkask, katerega del so bili Kimerci, so v srednjo Evropo uvedli uporabo hlač, ki jih lokalno domorodno evropsko prebivalstvo do prihoda prvega vala srednjeazijskih stepskih nomadov ni nosilo.{{sfn|Olbrycht|2000b|p=105}} 

===== V Zahodni Aziji =====  
Vdori Kimercev in Skitov v Zahodno Azijo med 8. in 7. stoletjem pr. n. št., zgodnjih predhodnikov kasnejših stepskih nomadov, so destabilizirali politično ravnotežje med prevladujočimi velikimi silami [[Asirija|Asirijo]], [[Urartu]]jem in [[Frigija|Frigijo]]{{sfn|Adalı|2017|p=75}} ter povzročili propad in uničenje več teh držav. Posledično je propad omogočil vzpon številnih novih sil, kot sta bila imperija [[Medijci|Medijcev]] in [[Lidija|Lidijcev]],{{sfn|Adalı|2017|p=73}} kar je nepovratno spremenilo geopolitično sliko zahodne Azije.{{sfn|Adalı|2017|p=75-76}} 

Ti Kimerci in Skiti so v zahodno Azijo prinesli in med svojo hegemonijo razširili vojaško tehnologijo stepskih nomadov.{{sfn|Adalı|2017|p=75}} 

Po koncu Novoasirskega cesarstva in osvojitvi Novobabilonskega cesarstva, ki so ga nasledili perzijski [[Ahemenidi]], so začeli babilonski pisarji perzijskega [[Ahemenidsko cesarstvo|Ahemenidskega cesarstva]] zaradi njihovega podobnega nomadskega načina življenja uporabljali ime Kimerci (Gimiri, novobabilonsko akadsko 𒆳𒄀𒈪𒅕in 𒆳𒄀𒂆𒊑<ref name="ORACCBabylonian2"/>) za vse stepske nomade, vključno s pontskimi Skiti in srednjeazijskimi [[Saki]]. Ahemenidski babilonski pisarji so zato loke, ki so jih uporabljali saški lokostrelci, imenovali 'kimerski loki' (𒄑𒉼 𒄀𒂆𒊒𒄿𒋾, ''kaštu Gimirrîti'' in 𒄑𒉼𒈨 𒄀𒂆𒊒𒀪, ''kašātu Gimirruʾ'').{{sfn|Adalı|2023|p=211}} Podobno so Grki vse nomade imenovali Skiti, Bizantinci pa so za Skite šteli [[Huni|Hune]], [[Slovani|Slovane]] in druga vzhodna ljudstva tudi potem, ko so dejanski Skiti izginili.{{sfn|Ivantchik|2001|p=320}}{{sfn|Adalı|2017|p=62}} 

Kimerci se v hebrejski ''Bibliji'' imenujejo Gōmer ([[Hebrejščina|hebrejsko]] גֹּמֶר). Ime je tesno povezano s podobnim [[Aškenazi|aškenaskim]] izrazom  Gamer, ki pomeni Skite.<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Phillips|1972|p=133}}|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=96}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=62}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=34}}}}</ref> 

Napis iz leta 283 pr. n. št. omenja, da sta se grški mestni državi [[Samos]] in [[Priena]] še vedno tožarili zaradi ozemlja Batinetisa, ki je bilo zapuščeno med kimerjsko invazijo na [[Jonija|Jonijo]] in [[Eolija|Eolijo]].{{sfn|Ivantchik|2006|p=148}}{{sfn|Ivantchik|2010|p=70}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=35}} 

[[Armenci]] so na podlagi svetopisemskega Gōmerja nižavje okoli [[Konya|Konye]] v [[Kapadokija|Kapadokiji]] imenovali Gamirkʿ (Γامیرڧ).{{sfn|Adalı|2017|p=63}}

=====V grško-rimski književnosti===== 
======Homerjeva ''Odiseja''======
Prva omemba Kimercev v grško-rimski književnosti sega v 8. stoletje pr. n. št. V [[Homer]]jevi ''[[Odiseja|Odiseji]]''{{sfn|Sulimirski|Taylor|1991|p=555}} so  opisani kot ljudstvo, ki živi ob vhodu v [[Had]] onstran zahodne obale reke Ocean, ki obkroža svet, v deželi, proti kateri je odplul Odisej, da bi dobil prerokbo od duše vidca [[Tirezij]]a. Dežela je bila prekrita z meglami in oblaki in je zato ostala trajno prikrajšana za sončno svetlobo, čeprav je tam bival sončni bog [[Helij (mitologija)|Helios]].<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=92}}|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|pp=72–73}}|{{harvnb|Bouzek|2001|p=38}}|{{harvnb|Xydopoulos|2015|p=119}}}}</ref> 

Omemba Kimercev v ''Odiseji'' je bila povsem pesniška  in je združevala domišljijo z zapisi resničnih dogodkov ter resničnost z nadnaravnimi elementi, zato ni vsebovala nobenih zanesljivih informacij o resničnih Kimercih.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=73-74}} Njihova podoba je bila ustvarjena kot pesniško nasprotje [[Lestrigoni|Lestrigonov]] in [[Etiopija|Etiopcev]], ki so v starogrški mitologiji živeli v stalno s soncem obsijani deželi na vzhodnih mejah sveta.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=74}}{{sfn|Xydopoulos|2015|p=119}}  

Homerjev odlomek o Kimercih se je kot vir uporabil v mitu o [[Argonavti]]h, ki opisuje [[Črno morje]] in [[Kolhida|Kolhiodo]], na katere vzhodnih mejah so še v 8. stoletju pr. n. št. živeli Kimerci.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=74-75}} Ozemlje ustreza severnemu [[Zakavkazje|Zakavkazju]].{{sfn|Olbrycht|2000a|p=75}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=94}} Ozemlje Kimercev, opisano v mitu o Argonavtih, ustreza ozemlju v [[Aristej]]evi pesnitvi ''Arimaspea'' iz poznega 7. stoletja pr. n. št. in [[Herodot]]ovih spisih.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=75-76}} Oba avtorja opisujeta Kimerce kot ljudstvo, ki je nekoč prebivalo v stepi neposredno severno od [[Kaspijsko jezero|Kaspijskega jezera]].{{sfn|Olbrycht|2000a|p=75-76}} Vzhodno mejo med njimi in Skiti je tvorila reka Araks ([[Volga]]).{{sfn|Olbrycht|2000b|p=108}} 

======6. stoletje pr. n. št. ====== 
Grki, ki so živeli v Anatoliji v 6. stoletju pr. n. št., so še stoletje po izginotju Kimercev s strahom obujali spomin nanje.{{sfn|Barnett|1982|p=355}}  

Grški zgodovinar [[Hekataj|Hekatej iz Mileta]] je na podlagi podatkov, ki jih je zbrala perzijska vojska med svojim vdorom na Skitijo leta 513 pr. n. št., začel umeščati Kimerce in njihovo ozemlje v [[Pontsko-kaspijska stepa|Pontsko stepo]]{{sfn|Olbrycht|2000a|p=77}} med Volgo in Bosporjem, kjer so sicer prevladovali Skiti.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=95}} 

======Herodot iz Halikarnasa ====== 
[[Herodot]] je napisal legendarno poročilo o prihodu Skitov v deželo Kimercev, ki deloma temelji na Hekatejevi pripovedi:<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Tokhtas’ev|1991}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|pp=78–79}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=30}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|p=106}}|{{harvnb|Cunliffe|2019|pp=111–112}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=60}}}}</ref> 

* Potem ko so Masageti izgnali Skite iz Srednje Azije, so se Skiti  preselili na zahod čez Araks in zavzeli dežele Kimercev in jih pregnali.  
* Prihod Skitov je privedel do državljanske vojne med Kimeci, ker je "kraljevo pleme"  želelo ostati v svojih deželah in se braniti pred vsiljivci, ostali ljudje pa niso v bojevanju videli nobene koristi in so raje pobegnili. 
* Ker nobena stran ni mogla prepričati druge, se je "kraljevo pleme" razdelilo na dva približno enaka dela, ki sta se med seboj bojevala do smrti, nato pa so jih prebivalci pokopali ob reki Tiras ([[Dnester]]). 

Herodot je na podlagi izjav Grkov iz mesta Tiras trdil, da so bile grobnice kimerskih knezov ob reki Tiras  v njegovem času še vidne.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=79}} 

Herodot omenja tudi več "kimerskih" krajevnih imen v bosporski regiji, med njimi:{{sfn|Diakonoff|1985|p=93}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=81}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=30}} 

* Kimersko obzidje (starogrško Κιμμερια τειχεα, Kimmeria teikhea), 
* Kimerski trajekt (starogrško πορθμηια Κιμμερια, porthmēia Kimmeria), 
* dežela Kimerija (starogrško χωρη Κιμμερια, khōrē Kimmeria) in 
* Kimerski Bospor (starogrško Βοσπορος Κιμμεριος, Bosporos Kimmerios). 

Herodot je kot vir podatkov verjetno uporabil bosporske grške ljudske zgodbe,  čeprav so nekatera kimerska krajevna imena morda izvirala iz njihove dejanske prisotnosti na tem območju.{{sfn|Sulimirski|Taylor|1991|p=557-558}}{{sfn|Diakonoff|1985|p=93}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=86}} 

Zgodba o bratomorni vojni kimerskega "kraljevega plemena", to je o porazu in uničenju kimerskega vladajočega razreda, je v nasprotju s sočasnimi asirskimi zapisi, ki omenjajo njihovo prisotnost v zahodni Aziji. Druga nedoslednost v Herodotovem opisu bega Kimercev pred Skiti je smer njihovega umika. Iz Pontske stepe naj bi se umikali proti vzhodu, od koder so pravzaprav prodirali Skiti.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=80}} 

Nedoslednosti kažejo, da je bila Herodotova pripoved o begu Kimercev kasnejša ljudska zgodba, ki so si jo izmislili grški kolonisti na severni obali Črnega morja, da bi pojasnili obstoj starodavnih grobnic. Medtem ko Herodotova trditev, da so Skiti prispeli v [[Medijsko cesarstvo|Medijo]] med zasledovanjem Kimercev, ni podprta z nobenim dokazom,{{sfn|Cunliffe|2019|p=31}}{{sfn|Cunliffe|2019|p=106}} so kimerske dejavnosti v Anatoliji in skitske v Mediji potrjene. Skiti so prišli v zahodno Azijo približni štirideset let za Kimerci.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=83}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=96}} 

======Kasnejša grško-rimska književnost ======
Na podlagi starejših grško-rimskih virov je [[Strabon]] iz Amazije trdil, da je Kimerski Bospor dobil ime po Kimercih,{{sfn|Olbrycht|2000a|p=84-85}} nekoč močnih prebivalcih te regije. Po Strabonu je bila na Krimu gora, imenovana Kimerios, ki je prav tako dobila ime po njih.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=85}} 

[[Homer]]jev opis Kimercev, ki ''"živijo brez sončne svetlobe in blizu vhoda v Had"'', je vplival na poznejše grško-rimske avtorje, ki so pisali stoletja po izginotju zgodovinskih Kimercev. Opisovali so jih tako, kot jih je opisal Homer,{{sfn|Olbrycht|2000a|p=87}} in jim dodeljevali  različne fantastične lokacije in zgodovine.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=94}} 

Nekateri klasični pisci so menili, da je bilo prizorišče ''Odiseje'' zahodno [[Sredozemsko morje]], zato so tja umestili tudi Kimerce.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=94}}  

Efor iz Kime je v 4. stoletju pr. n. št. umestil Kimerce v bližino blizu kampanjskega mesta Kume v [[Magna Graecia|Veliki Grčiji]] v južni Italiji. 

[[Hekataj|Hekatej]] iz Abdere je trdil, da so Kimerci živeli v Kimerskem mestu (starogrško Киммерис полис, Kimmeris polis), ki se nahaja v [[Hiperboreja|Hiperboreji]] na severu [[Evropa|Evrope]].{{sfn|Olbrycht|2000a|p=84}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=87}}{{sfn|Xydopoulos|2015|p=122}} 

[[Ajshil]] je "kimersko ožino"{{sfn|Olbrycht|2000a|p=84}} in "kimersko deželo" omenil v svojem delu ''[[Vklenjeni Prometej]]''.{{sfn|Xydopoulos|2015|p=120}}   

[[Posidonij]] iz Apameje je v poskusu razlage, od kod izvirajo [[Kimbri]], podal nekaj špekulativnih razlag o njihovem izvoru{{sfn|Tokhtas’ev|1991}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=88-89}}{{sfn|Xydopoulos|2015|p=122}} in jih zaradi podobnosti imen izenačil s Kimerci.  

Tako Grki kot Rimljani so Kimbre in Kimerce zaradi podobnosti imen dojemali kot divji in barbarski ljudstvi, ki sejeta smrt in uničenje. Starogrško literarno izročilo ju je postopoma združilo v eno ljudstvo.{{sfn|Xydopoulos|2015|p=122}} 

Pozidonij je trdil tudi to, da je Kimerski Bospor dobil ime po Kimbrih, za katere je trdil, da so jih Grki imenovali Kimerci.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=83}} 

[[Plutarh]] je kritiziral Posidonijeve teorije, češ da temeljijo na domnevah in ne na trdnih zgodovinskih dokazih.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=89}} Na podlagi Posidonijevih trditev sta Kimerce in Kimbre izenačila tudi [[Strabon]] in [[Diodor Sicilski]].{{sfn|Olbrycht|2000a|p=89}} 

Kratet iz Mala  je v 2. stoletju pr. n. št. napisal komentar k ''[[Iliada|Iliadi]]'' in ''Odiseji'', v katerem je domneval, da Homer ni poznal Kimercev in jih je zato zaradi njihove lokacije ob vhodu v Had, kjer je bival [[Kerber]], preimenoval v Kerberce. {{sfn|Olbrycht|2000a|p=90}} 

Protej iz Zeugme je Kimerce preimenoval v Kejmerce (starogrško Χειμεριοι), kar dobesedno pomeni ''zimski ljudje''.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=90}} 

Vzhodni Grki, ki so živeli na severni obali [[Črno morje|Črnega morja]] in so bili seznanjeni s kimerskimi dejavnostmi v Aziji, so oporekali zahodnim lokacijam, dodeljenim Kimercem.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=86}}

====Kasnejša književnost ==== 
Na podlagi lokacije Kimercev, omenjene v ''Odiseji'', so jih nekatere kasnejše interpretacije poskušale umestiti na skrajni sever Evrope, na primer v [[Velika Britanija|Veliko Britanijo]] in [[Jutlandija|Jutlandijo]].{{sfn|Olbrycht|2000a|p=73}} 

V 18. do 20. stoletju je rasistično britansko izraelsko gibanje razvilo psevdozgodovino, po kateri so prebivalci zgodovinskega [[Izraelsko kraljestvo (združeno)|Izraelskega kraljestva]], ki so bili leta 721 pr. n. št. izgnani v [[Asirija|Novoasirsko cesarstvo]] in postali znani kot [[Deset izgubljenih plemen]], pobegnili v regijo blizu [[Sinop]]a na južni črnomorski obali, od koder so migrirali v vzhodno in srednjo Evropo ter postali Skiti in Kimerci. Zatem so se  preselili v severozahodno Evropo in postali domnevni predniki protestantskih ljudstev severne Evrope. [[Kimbri]] so bili potomci tistih, ki so ohranili svojo kimersko identiteto. Britanski Izraelci kot antisemitsko gibanje trdijo, da so najbolj verodostojni dediči starih Izraelcev in zavračajo Jude kot "okužene" z medsebojnimi porokami z [[Edom]]ci ali pa se držijo antisemitske teorije zarote, ki trdi, da Judje izvirajo iz [[Hazari|Hazarjev]].{{sfn|Cottrell-Boyce|2021}}{{sfn|Parfitt|2003|p=54}}  

Raziskave v poznem 20. stoletju našega štetja so sčasoma prišle do zaključka, da so bile različne "kimerske" toponomije iz pontske stepe izumljene v 6. stoletju pr. n. št., torej v času, ko je bila pontska stepa pod oblastjo Skitov in dolgo potem, ko so zgodovinski Kimerci izginili.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=85}} 

==Kultura in družba== 
===Lokacija=== 
====Kaspijska stepa====
Prvotna domovina Kimercev pred preselitvijo v Zahodno Azijo je bila stepa severno od [[Kaspijsko jezero|Kaspijskega jezera]] in zahodno od reke Araks ([[Volga]]) do Kimerskega Bosporja. Nekaj Kimercev je živelo morda tudi v Kubanski stepi. Njihovo ozemlje ustreza sedanji južni Rusiji.{{sfn|Olbrycht|2000a}}{{sfn|Diakonoff|1985|p=89-109}}{{sfn|Barnett|1982|pages=333-356}} 

Pontske stepe severno od Meotskega jezera ([[Azovsko morje]]) so naseljevali [[Agatirsi]], še eno iransko nomadsko ljudstvo, sorodno Kimercem. Za starejše trditve, da so tam živeli Kimerci, ni nobenega trdnega dokaza.{{sfn|Olbrycht|2000b}} 

Kasnejša trditev grških avtorjev, da so Kimerci živeli v Pontski stepi okoli reke Tiras ([[Dnester]]), je iznajdba iz obdobja, ko se Kimerci že izginili.{{sfn|Olbrycht|2000a}} 

====Zahodna Azija==== 
=====Zakavkazje=====
Na začetku svojega bivanja v zahodni Aziji so Kimerci živeli v državi, ki so jo mezopotamski viri imenovali ''māt Gamir'' (𒆳𒂵𒂆) ali ''māt Gamirra'' (𒆳𒂵𒂆𒊏), to je Dežela Kimercev. Dežela je obsegala ozemlje okoli reke Kuros ([[Kura (reka)|Kura]]) severno in zahodno od [[Sevansko jezero|Sevanskega jezera]] ter južno od [[Darialska soteska|Darialske soteske]]  in [[Kluhorski prelaz|Kluhorskega prelaza]], se pravi v [[Zakavkazje|Zakavkazju]] vzhodno od [[Kolhida|Kolhide]], ki ustreza današnjemu [[Gori]]ju v južni [[Gruzija|Gruziji]].{{sfn|Diakonoff|1985|p=97}}{{sfn|Olbrycht|2000a}}{{sfn|Ivantchik|1993a|p=19-55}} 

=====Anatolija in na Iranska planota===== 
Kimerici so se kasneje razdelili v dve skupini: zahodno hordo, ki se je naselila v Anatoliji, in vzhodno hordo, ki se je preselila v [[Maneja|Manejo]] in kasneje v [[Medijsko cesarstvo|Medijo]].{{sfn|Ivantchik|1993a|p=57-94}} 

===Etnična pripadnost===
Kimerci so bili [[Iranski narodi|iransko ljudstvo]]<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Diakonoff|1985|p=51}}|{{harvnb|Harmatta|1996|p=1996}}|{{harvnb|Ivantchik|1999|p=517}}|{{harvnb|Olbrycht|2000a|pp=92–93}}|{{harvnb|Bouzek|2001|pp=43–44}}|{{harvnb|Xydopoulos|2015|p=119}}}}</ref> s skupnim jezikom, izvorom in kulturo s Skiti.{{sfn|Melyukova|1990|p=98}}{{sfn|Ivantchik|2001|p=339}} Kimerci so bili verjetno etnično heterogena plemenska zveza več ljudstev, ki ji je vladala iranska aristokracija, podobno kot Skitom.{{sfn|Olbrycht|2000a|p=93}} 

Četudi se Kimerci arheološko, kulturno in jezikovno niso razlikovali od Skitov, so jih vsi takratni mezopotamski in grški viri  jasno ločevali od Skitov,<ref>{{unbulleted list|{{harvnb|Jacobson|1995|p=33}}|{{harvnb|Ivantchik|2001|p=339}}|{{harvnb|Parzinger|2004|p=18}}|{{harvnb|Adalı|2017|p=61}}}}</ref> kar pomeni, da so bili le eno od dveh plemen iste kulturne skupine.{{sfn|Jacobson|1995|p=33}} 

Obstaja tudi hipoteza, da so bili [[Tračani]].{{sfn|Olbrycht|2000a|p=92}} Hipoteza je nastala zaradi zmede, ki jo je povzročil [[Strabon]], ki je pomešal Kimerce in njihove tračanske zaveznike [[Treri|Trere]].{{sfn|Olbrycht|2000a|p=92-93}} Po mnenju jezikoslovca Igorja Diakonova je možnost, da so Kimerci govorili tračansko, manj verjetna kot možnost, da so govorili iransko.{{sfn|Diakonoff|1985|p=51}} 

====Jezik====
{{Infopolje Jezik 
| name             = Kimerščina 
| region           = [[Kavkaz|Severni Kavkaz]] 
| era              = neznano - 7. stoletje pr. n. št.  
| familycolor      = Indo-European 
| fam2             = [[Indoiranski jeziki|indoiranski]] 
| fam3             = [[Iranski jeziki|iranski]] 
| fam4             = vzhodnoiranski 
| fam5             = skitski
| iso3             = brez
| linglist         = 08i 
| glotto           = brez
}}

Po mnenju zgodovinarja Muhammada Dandamajeva in jezikoslovca Jánosa Harmatte so Kimerci govorili narečje, ki je pripadalo skitski skupini [[Iranski jeziki|iranskih jezikov]], in so se lahko sporazumevali s Skiti, ne da bi potrebovali tolmača.<ref>{{harvnb|Dandamayev|2015}}</ref>{{sfn|Harmatta|1996|p=181}}{{sfn|Bouzek|2001|p=43}} 

Iranolog Ľubomír Novák meni, da je bila kimerščina sorodnica skitščine in imela podobne značilnosti.{{sfn|Novák|2013|p=}} 

Po mnenju Igorja Diakonova so Kimerci govorili skitsko.{{sfn|Diakonoff|1985|p=93-94}} Da so bili Kimerci jezikovno zelo blizu Skitom, meni tudi skitolog Askold Ivančik.{{sfn|Ivantchik|2001|p=339}} 

Ohranjena zapisana osebna imena Kimercev so bila iranska, kar je odražalo njihov izvor, ali anatolska, kar je odražalo kulturni vpliv domorodnega prebivalstva Anatolije po njihovi selitvi tja.{{sfn|Diakonoff|1985|p=94}} Nekaj osebnih imen v kimerskem jeziku se je ohranilo v asirskih napisih: 

* Teušpa (𒁹𒋼𒍑𒉺) ali Teušpâ (𒁹𒋼𒍑𒉺𒀀):   
** Ime Teušpa po mnenju jezikoslovca Jánosa Harmatte izvira iz staroiranskega ''*Tavispaya'', kar pomeni ''"napihnjen od moči"''.{{sfn|Harmatta|1996}} Askold Ivantchik njegov predlog kritizira zaradi fonetičnih razlogov.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=57-94}} 
** Askold Ivantchik namesto tega postavlja tri alternativne predloge za staroiranski izvor imena Teušpâ:{{sfn|Ivantchik|1993a|p=57-94}} 
*** ''Taiu-aspa'',''"ugrabitelj konj"'' 
*** ''Taiu-spā'', ''"pes ugrabitelj"'' 
*** ''Daiva-spā'', ''"božanski pes"'' 
* Tugdammî ali Dugdammî (𒁹𒌇𒁮𒈨𒄿), ki so ga grški avtorji  zapisali kot Lugdamis (Λυγδαμις) in Dugdamis (Δυγδαμις). 
** K. T. Vitchak je predlagal, da ime izhaja iz staroiranske oblike ''*Duγδamaiši'', ki pomeni ''"lastnik ovac, ki dajejo mleko"''.{{sfn|Vitchak|1999|p=53-54}}  
** Po mnenju skitologa Sergeja Tokhtaseva je bila prvotna oblika tega imena verjetno ''*Dugdamija'', nastala iz besede ''*dugda'', ki pomeni ''"mleko"''.{{sfn|Tokhtas’ev|2007|p=610-611}}   
* Sandakšatru (𒁹𒊓𒀭𒁖𒆳𒊒) je oblika imena, kot se bere iransko. Manfred Mayrhofer (1981) poudarja, da se lahko ime bere tudi kot Sandakuru. 
** Po besedah Jánosa Harmatte ime izvira iz staroiranskega ''*Sandakuru'', ki pomeni ''"čudovit sin"''.{{sfn|Harmatta|1996}} 
** Askold Ivantchik izpeljuje ime Sandakšatru iz dveh izrazov: iz imena anatolskega božanstva ''Šanta'' in iranskega izraza ''-xšaθra''.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=95-125}}{{sfn|Adalı|2017|p=72}}

=== Družbena organizacija === 
====Plemenska struktura====
Kimerci so bili morda zveza več plemen, naseljenih po Anatoliji in zahodni Iranski planoti.{{sfn|Adalı|2017|p=65}} Sestava zveze je bila odvisna od  političnega stanja in političnih sprememb. Podobno strukturo so imeli v srednjem veku tudi [[Turki]] [[Oguzi]], ki so bili razdeljeni na dve krili, sestavljeni iz več plemen. Obema kriloma  so vladali  člani iste dinastije.{{sfn|Adalı |2017|p=62-63}} 

====Administrativna struktura==== 
Kimerci so bili tako kot Skiti organizirani v plemensko nomadsko državo z lastnim ozemljem. Država je vključevala tako živinorejske kot urbane elemente.{{sfn|Adalı|2017|p=65}} 

Državo so upravljale institucije oblasti, ki so jih predstavljali poglavarji plemen, predstavniki bojevniške aristokracije in vladajoči dinasti.{{sfn|Adalı|2017|p=65}} 

=====Kraljestva===== 
Kimercem je vladal vrhovni kralj, čigar moč se je prenašala v eni sami dinastiji. Zabeležena so imena treh kimerskih kraljev: [[Teušpa]], [[Dugdami]] in [[Sandakšatru]].

=====Skupčine===== 
Kimerijci so imeli vojaške skupščine, sestavljene iz vojakov, ki jih je  pooblastil kralj, da bi mu pomagali.{{sfn|Adalı|2017|p=65}}{{sfn|Adalı|2023|p=214}} Kimerijski vojskovodje so se kralju tudi uprli.{{sfn|Adalı|2017|p=65}} 

Ko so Kimerci v Anatoliji postali stalno naseljeni, so njihovim naselbinam vladali mestni gospodje, podobni tistim, ki so vladali mestnim državam [[Medijci|Medijcev]].{{sfn|Adalı|2017|p=65}} 

===Življenjski slog=== 
====Nomadstvo in stalna naseljenost==== 
Kimerci so imeli skupno kulturo in izvor s Skiti{{sfn|Melyukova|1990|p=98}}{{sfn|Bouzek|2001|p=44}} in živeli konjeniško nomadsko pastirsko življenje, podobno kot Skiti.{{sfn|Diakonoff|1985|p=94}}{{sfn|Olbrycht|2000a|p=93}}{{sfn|Bouzek|2001|p=43}}  

Po preselitvi v zahodno Azijo in razdelitvi v dve hordi, je zahodna horda v Anatoliji postala stalno naseljena. Nekatera naselja so ustanovili sami, druga pa so bila  avtohtona anatolska naselja, v katerih so Kimerci vzpostavili svojo oblast. Nekatera naselja so bila utrjena. Glavno mesto anatolskih Kimercev je bil Harzale.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=103-104}}{{sfn|Adalı|2017|p=64}}{{sfn|Adalı|2023|p=216}} 

Voditelji naselij so bili del hierarhičnega sistema in so lahko bili Kimerci ali pripadniki drugih etničnih skupin, ki so živele v kimerskem kraljestvu v Anatoliji. Novoasirsko cesarstvo je te voditelje štelo za ekvivalente vladarjev sočasnih medijskih mestnih držav. Imenovali so jih dobesedno 'mestni gospodje' (novoasirsko akadsko 𒇽𒂗𒌷𒈨𒌍, bēl ālāni). Enako so imenovali tudi vladarje srednjega ranga.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=103-104}}{{sfn|Adalı|2017|p=64}}{{sfn|Adalı|2023|p=216}}

=== Religija === 
Zdi se, da so Kimerci, ki so se preselili v Anatolijo, od lokalnih prebivalcev Ḫilakuja in Tabala prevzeli čaščenje anatolskega božanstva [[Šanta]]. Ime boga Šanta je morda kot teoforični element vključeno v ime kimerskega kralja [[Sandakšatru]]ja.{{sfn|Ivantchik|1993a|p=121-123}} 

===Orožje=== 
Kimerci so uporabljali enako orožje kot Skiti.{{sfn|Harmatta|1996|p=181}} Vojskovali so se predvsem na konjih.{{sfn|Bouzek|2001|p=43}} Kimerci v Anatoliji so od domačinov prevzeli tudi bojne vozove in pehoto.{{sfn|Barnett|1982|p=355}} 

===Genetika=== 
V genetski študiji, objavljeni v ''Science Advances'' oktobra 2018, so preučili posmrtne ostanke treh Kimercev, pokopanih med približno 1000 in 800 pr. n. št.{{sfn|Krzewińska et al.|2018|loc=Supplementary Materials, Table S3 Summary, Rows 23-25}} Druga genetska študija, objavljena v ''Current Biology'' julija 2019, je preučila ostanke treh Kimercev.{{sfn|Järve et al.|2019|loc=Table S2}} 

Študije so pokazale, da so bili Kimerci genetsko blizu prebivalcem bronastodobne srubnajske kulture in [[Sarmati|Sarmatom]], vendar z rahlo povečano  komponento severovzhodne Azije/Sibirije. Eden od vzorcev kaže na izvor blizu gorovja [[Altaj]].<ref>{{Cite journal |last1=Sun |first1=Na |last2=Ma |first2=Peng-Cheng |last3=Yan |first3=Shi |last4=Wen |first4=Shao-Qing |display-authors=3 |date=2019 |title=Phylogeography of Y-chromosome haplogroup Q1a1a-M120, a paternal lineage connecting populations in Siberia and East Asia |url=https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/03014460.2019.1632930 |journal=Annals of Human Biology |volume=46 |issue=3 |pages=261–266 |doi=10.1080/03014460.2019.1632930 |pmid=31208219 |via=Taylor & Francis Online}}</ref><ref name=":0">{{Cite journal |last1=Krzewińska |first1=Maja |last2=Kılınç |first2=Gülşah Merve |last3=Juras |first3=Anna |last4=Koptekin |first4=Dilek |date=2018 |title=Ancient genomes suggest the eastern Pontic-Caspian steppe as the source of western Iron Age nomads |journal=Science Advances |volume=4 |issue=10 |pages=eaat4457 |doi=10.1126/sciadv.aat4457 |pmid=30417088 |pmc=6223350 |bibcode=2018SciA....4.4457K.</ref> 

==Arheologija==
===Evrazijska stepa=== 
Kimerci so bili del skito-sibirskega sveta in ustvarili materialno kulturo, podobno skitski. Med arheološke najdbe, značilne za železnodobne stepske nomade, najdene na Kavkazu in v Zakavkazju, spadajo [[Kurgan (gomila)|kurgani]], orožje, deli konjske oprave, stremena, puščične konice in okraski v živalskem slogu. Najdbe so morda pripadale Kimercem.{{sfn|Adalı|2023|p=210-211}} 

Kimerci so pred selitvijo v zahodno Azijo arheološko ustrezali delu [[Černogorovsko-novočerkaska kultura|černogorovsko-novočerkaske kulture]] severnih pontskih stepskih območjih v času od 9. do 7. stoletja pr. n. št.{{sfn|Melyukova|1990|p=99}} 

Kompleks Černogorovka-Novočerkask se je razvil izvorno v severnopontski regiji v času od 9. do sredine 7. stoletja pr. n. št  iz elementov, ki so že prej prispeli iz Srednje Azije.  Černogorovsko-novočerkaska kultura je zato podobna drugim zgodnjim nomadskim  kulturam evrazijskih step in gozdnih step, ki so obstajale pred 7. stoletjem pr. n. št. Različne zgodnje predskitske nomadske kulture so bile torej del enotne aržansko-černogorovske kulturne plasti, ki izvira iz [[Srednja Azija|Srednje Azije]].{{sfn|Jacobson|1995|p=35-37}} 

Tako Kimerci kot zgodnji Skiti so torej pripadali predskitskim arheološkim kulturam.{{sfn|Diakonoff|1985|p=92}} Materialna kultura Kimercev je bila dovolj podobna kulturi kasnejših Skitov,{{sfn|Melyukova|1990|p=98}} da sta černogorovsko-novočerkaska in proto-skitska kultura arheološko ne razlikujeta.{{sfn|Diakonoff|1985|p=93}}{{sfn|Adalı|2017|p=61}} 

===Zahodna Azije=== 
Selitev Kimercev in Skitov v zahodno Azijo arheološko ustreza selitvi teh predskitskih arheoloških kultur v to regijo.{{sfn|Diakonoff|1985|p=91}} Obe skupini sta uporabljali enake puščične konice, kar otežuje razlikovanje Kimercev od zgodnjih Skitov.{{sfn|Diakonoff|1985|p=32}} 

Ko so se Kimerci preselili v zahodno Azijo, se je njihova kultura skupaj s predskitsko kulturo Skitov razvila v zgodnjeskitsko kulturo.{{sfn|Ivantchik|2010|p=66}} V zahodni Aziji je bilo odkritih več zgodnjeskitskih ostankov, ki ustrezajo dejavnostim Kimercev v tej regiji.{{sfn|Ivantchik|2001|p=338}}{{sfn|Ivantchik|2010|p=67}} Med najdenim orožjem oblegovalnih vojsk porušenih mest v delih Anatolije so bile tudi konice kimerskih puščic, kar kaže, da so bili med oblegovalci tudi Kimerci.{{sfn|Diakonoff|1985|p=92}} Pisni viri potrjujejo prisotnost Kimercev v Anatoliji in njihov vpliv na politične sisteme v tej regiji, njihova prisotnost v arheologiji železnodobne Anatolije pa večinoma še vedno ni bila ugotovljena.{{sfn|Adalı|2023|p=210}} 

Med nekaj znanimi kimerskimi ostanki iz obdobja njihove prisotnosti v Anatoliji je grob v vasi İmirler v provinci Amasya v [[Turčija|Turčiji]], ki je vseboval značilno zgodnjeskitsko orožje in konjsko opremo. Drug kimerski grob so odkrili približno 100 km vzhodno od İmirlerja in 50 km od Samsuna. V njem je bilo 250 puščičnih konic skitskega tipa.{{sfn|Ivantchik|2010|p=67-68}}

== Vladarji ==
Znani so trije kimerski vladarji:

* [[Teušpa]] (?-679 pr. n. št.)
* [[Dugdami]] (679-640 pr. n. št.)
* [[Sandakšatru]] (640-ok. 630 pr. n. št.)

==Sklici==        
{{reflist|20em}}

==Viri==  
{{refbegin|2}} 
* {{cite book |editor-last1=Kim |editor-first1=Hyun Jin |editor-link1=|editor-last2=Vervaet |editor-first2=Frederik Juliaan |editor-last3=Adalı |editor-first3=Selim Ferruh |last=Adalı |first=Selim Ferruh |author-link= |date=2017 |chapter=Cimmerians and the Scythians: the Impact of Nomadic Powers on the Assyrian Empire and the Ancient Near East |title=Eurasian Empires in Antiquity and the Early Middle Ages Contact and Exchange between the Graeco- Roman World, Inner Asia and China |url=https://archive.org/details/eurasianempiresi0000unse|location=[[Cambridge]] |publisher=Cambridge University Press |pages=[https://archive.org/details/eurasianempiresi0000unse/page/60 60]–82 |isbn=978-1-107-19041-2}}
* {{cite book |editor-last1=Draycott |editor-first1=Catherine M. |editor-last2=Branting |editor-first2=Scott |editor-last3=Lehner |editor-first3=Joseph W. |editor-last4=Özarslan |editor-first4=Yasemin |last=Adalı |first=Selim Ferruh |author-link= |date=2023 |chapter=The Phantom Menace? The Chronology of Cimmerian Expeditions, Territories and Zones of Influence in Anatolia |title=From Midas to Cyrus and Other Stories: Papers on Iron Age Anatolia in Honour of Geoffrey and Françoise Summers |series=BIAA Monograph Series |url= |location=London, United Kingdom |publisher=British Institute at Ankara |pages=209–228 |isbn=978-1-912-09011-2 }}
* {{cite book |last=Asimov |first=Isaac |author-link=Isaac Asimov |title=Asimov's Chronology of the World |url=https://archive.org/details/asimovschronolog00asim_0 |year=1991 |publisher=HarperCollins |location=New York City, United States |page=[https://archive.org/details/asimovschronolog00asim_0/page/50 50] |isbn=978-0-062-70036-0 }}
* {{cite book |editor-last1=Edwards |editor-first1=I. E. S. |editor-link1=|editor-last2=Gadd |editor-first2=C. J. |editor-link2= |editor-last3=Hammond |editor-first3=N. G. L. |editor-link3= |editor-last4=Sollberger |editor-first4=E. |editor-link4= |last=Barnett |first=R. D. |author-link= |date=1975 |title=History of the Middle East and the Aegean Region c. 1380-1000 B.C. |series=The Cambridge Ancient History |chapter=Phrygia and the Peoples of Anatolia in the Iron Age |volume=2 |issue=2 |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=417–442 |isbn=978-0-521-08691-2 }}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link=|editor2-last=Edwards |editor2-first=I. E. S. |editor2-link= |editor3-last=Hammond |editor3-first=N. G. L. |editor3-link= |editor4-last=Sollberger |editor4-first=E. |editor4-link= |last=Barnett |first=R. D. |author-link=|date=1982 |title=The Prehistory of the Balkans; and the Middle East and the Aegean world, tenth to eighth centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |issue=1 |chapter=Urartu |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=314–371 |isbn=978-1-139-05428-7}}
* {{cite book |last=Batty |first=Roger |author-link= |date=2007 |title=Rome and the Nomads: The Pontic-Danubian Realm in Antiquity |url=https://archive.org/details/romenomadspontic0000batt |location=Oxford |publisher=Oxford University Press |isbn=978-0-198-14936-1 }}
* {{cite book |editor-last=Tsetskhladze |editor-first=G.R. |editor-link=|last=Bouzek |first=Jan |author-link= |date=2001 |title=North Pontic Archaeology: Recent Discoveries and Studies |chapter=Cimmerians and Early Scythians: the Transition from Geometric to Orientalising Style in the Pontic Area |url= |location=Leiden, Netherlands |publisher=Brill Publishers |pages=33–44 |isbn=978-9-004-12041-9}}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link=|editor2-last=Hammond |editor2-first=N. G. L. |editor2-link=|last=Braun |first=T. F. R. G. |date=1982 |title=The Expansion of the Greek World, Eighth to Sixth Centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |issue=3 |chapter=The Greeks in Egypt |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=32–56 |isbn=978-0-521-23447-4}}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link=|editor2-last=Edwards |editor2-first=I. E. S. |editor2-link=|editor3-last=Hammond |editor3-first=N. G. L. |editor3-link= |editor4-last=Sollberger |editor4-first=E. |editor4-link=|editor5-last=Walker |editor5-first=C. B. F. |last=Brinkman |first=J. A. |date=1991 |title=The Assyrian and Babylonian Empires and other States of the Near East, from the Eighth to the Sixth Centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |issue=2 |chapter=Babylonia in the Shadow of Assyria |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=1–70 |isbn=978-1-139-05429-4}}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link= |editor2-last=Hammond |editor2-first=N. G. L. |editor2-link=|last=Cook |first=J. M. |author-link=|date=1982 |title=The Expansion of the Greek World, Eighth to Sixth Centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |issue=3 |chapter=The Eastern Greeks |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=196–221 |isbn=978-0-521-23447-4}}
* {{cite encyclopedia |title=British Israelism |encyclopedia=Critical Dictionary of Apocalyptic and Millenarian Movements |date=2021 |last=Cottrell-Boyce |first=Aidan |editor-last1=Crossley |editor-first1=James |editor-last2=Lockhart |editor-first2=Alastair |publisher=Centre for the Critical Study of Apocalyptic and Millenarian Movements; Panacea Charitable Trust |location= |id= |url=https://www.cdamm.org/articles/british-israelism |access-date=8 June 2023 }}
* {{cite book |last=Cunliffe |first=Barry |author-link= |date=2019 |title=The Scythians: Nomad Warriors of the Steppe |url= |location=Oxford |publisher=Oxford University Press |isbn=978-0-198-82012-3 }}
* {{cite journal |last=Dale |first=Alexander |date=2015 |title=WALWET and KUKALIM: Lydian coin legends, dynastic succession, and the chronology of Mermnad kings |url=https://www.academia.edu/29719834 |journal=Kadmos |volume=54 |issue= |pages=151–166 |doi=10.1515/kadmos-2015-0008 |s2cid=165043567 |access-date=10 November 2021 }}
* {{cite encyclopedia |title=Media |encyclopedia=Encyclopædia Iranica |date=2006 |last1=Dandamayev |first1=M. |author-link1=|last2=Medvedskaya |first2=Inna |author-link2=|publisher=Encyclopædia Iranica Foundation; Brill Publishers |location=New York City, United States |url=https://www.iranicaonline.org/articles/media |access-date=14 October 2023 }}
* {{cite encyclopedia |last=Dandamayev |first=Muhammad |author-link=|title=MESOPOTAMIA i. Iranians in Ancient Mesopotamia |url=https://iranicaonline.org/articles/mesopotamia-01-iranians |encyclopedia=Encyclopædia Iranica |date=2015 |publisher=Encyclopædia Iranica Foundation; Brill Publishers |location=New York City, United States |access-date=8 August 2022 }}
* {{cite book |last=Diakonoff |first=I. M. |author-link=|editor-last=Gershevitch |editor-first=Ilya |editor-link=|date=1985 |title=The Cambridge History of Iran |volume=2 |chapter=Media |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=36–148 |isbn=978-0-521-20091-2 }}
* {{cite journal |last1=Dugaw |first1=Sean |last2=Lipschits |first2=Oded |author-link2= |last3=Stiebel |first3=Guy D. |date=2020 |title=A New Typology of Arrowheads from the Late Iron Age and Persian Period and Its Historical Implications |url=https://www.academia.edu/43127583 |journal=Israel Exploration Journal |volume=70 |issue=1 |pages=64–89 |doi= |jstor=27100276 |access-date=6 June 2023 }}
* {{cite book |editor-last1=Radner |editor-first1=Karen |editor-link1=|editor-last2=Moeller |editor-first2=Nadine |editor-last3=Potts |editor-first3=Daniel T. |last=Fuchs |first=Andreas |date=2023 |chapter=The Medes and the Kingdom of Mannea |title=The Age of Assyria |series=The Oxford History of the Ancient Near East |volume=4 |url= |location=New York City, United States |publisher=Oxford University Press |pages=674–768 |isbn=978-0-190-68763-2}}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link=|editor2-last=Hammond |editor2-first=N. G. L. |editor2-link=|last=Graham |first=A. J. |date=1982 |title=The Expansion of the Greek World, Eighth to Sixth Centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |issue=3 |chapter=The colonial expansion of Greece |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=83–162 |isbn=978-0-521-23447-4}}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link=|editor2-last=Edwards |editor2-first=I. E. S. |editor2-link=|editor3-last=Hammond |editor3-first=N. G. L. |editor3-link=|editor4-last=Sollberger |editor4-first=E. |editor4-link= |editor5-last=Walker |editor5-first=C. B. F. |last=Grayson |first=A. K. |date=1991a |title=The Assyrian and Babylonian Empires and other States of the Near East, from the Eighth to the Sixth Centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |issue=2 |chapter=Assyria: Tiglath-pileser III to Sargon II (744-705 B.C.) |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=71–102 |isbn=978-1-139-05429-4}}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link= |editor2-last=Edwards |editor2-first=I. E. S. |editor2-link= |editor3-last=Hammond |editor3-first=N. G. L. |editor3-link=|editor4-last=Sollberger |editor4-first=E. |editor4-link= |editor5-last=Walker |editor5-first=C. B. F. |last=Grayson |first=A. K. |date=1991b |title=The Assyrian and Babylonian Empires and other States of the Near East, from the Eighth to the Sixth Centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |issue=2 |chapter=Assyria: Sennacherib to Esarhaddon (704-669 B.C.) |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=103–141 |isbn=978-1-139-05429-4}}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link=|editor2-last=Edwards |editor2-first=I. E. S. |editor2-link=|editor3-last=Hammond |editor3-first=N. G. L. |editor3-link=|editor4-last=Sollberger |editor4-first=E. |editor4-link=|editor5-last=Walker |editor5-first=C. B. F. |last=Grayson |first=A. K. |date=1991c |title=The Assyrian and Babylonian Empires and other States of the Near East, from the Eighth to the Sixth Centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |issue=2 |chapter=Assyria 668-635 B.C.: the reign of Ashurbanipal |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=142–161 |isbn=978-1-139-05429-4}}
* {{Cite book |last=Grousset |first=René |author-link= |translator-last=Walford |translator-first=Naomi |translator-link= |title=The Empire of the Steppes: A History of Central Asia |publisher=Rutgers University Press |location=New Brunswick, United States |year=1970 |url=https://archive.org/details/empireofsteppesh00prof |isbn=978-0-813-51304-1 }}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link= |editor2-last=Hammond |editor2-first=N. G. L. |editor2-link= |last=Hammond |first=N. G. L. |author-link= |date=1982 |title=The Expansion of the Gree World, Eighth to Sixth Centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |chapter=Illyria, Epirus and Macedonia |issue=3 |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=261–285 |isbn=978-0-521-23447-4}}
* {{cite book |editor-last1=Hermann |editor-first1=Joachim |editor-link1= |editor-last2=Zürcher |editor-first2=Erik |editor-link2= |editor-last3=Harmatta |editor-first3=János |editor-link3= |editor-last4=Litvak |editor-first4=J. K. |editor-last5=Lonis |editor-first5=R. |editor-link5=|editor-last6=Obenga |editor-first6=T. |editor-link6= |editor-last7=Thapar |editor-first7=R. |editor-link7= |editor-last8=Zhou |editor-first8=Yiliang |last=Harmatta |first=János |author-link= |title=From the Seventh Century B.C. to the Seventh Century A.D. |chapter=10.4.1. The Scythians |series=History of Humanity |date=1996 |location=London, United Kingdom; New York City, United States; Paris, France |publisher=Routledge; UNESCO |pages=181–182 |isbn=978-9-231-02812-0 |volume=3 }}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link=|editor2-last=Edwards |editor2-first=I. E. S. |editor2-link= |editor3-last=Hammond |editor3-first=N. G. L. |editor3-link= |editor4-last=Sollberger |editor4-first=E. |editor4-link=|last=Hawkins |first=J. D. |author-link= |date=1982 |title=The Prehistory of the Balkans; and the Middle East and the Aegean world, tenth to eighth centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |issue=1 |chapter=The Neo-Hittite States in Syria and Anatolia |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=372–441 |isbn=978-1-139-05428-7}}
* {{cite book |last=Ivantchik |first=Askold |author-link= |date=1993a |title=Les Cimmériens au Proche-Orient |trans-title=The Cimmerians in the Near East |url=https://www.zora.uzh.ch/id/eprint/151019/1/Ivantchik_1993_Les_Cimmerians_au_Proche-Orient.pdf |language=fr |location=Fribourg, Switzerland; Göttingen, Germany |publisher=Editions Universitaires (Switzerland); Vandenhoeck & Ruprecht (Germany) |isbn=978-3-727-80876-0 }}
* {{cite journal |last=Ivantchik |first=Askold |author-link=|date=1993b |title=LES GUERRIERS-CHIENS: Loups-garous et invasions scythes en Asie Mineure |trans-title=The Dog Warriors: Werewolves and Scythian invasions in Asia Minor |url=https://www.jstor.org/stable/23671794 |journal=Revue de l'histoire des religions |trans-journal=Review of the History of Religions |volume=210 |issue=3 |pages=305–330 |doi=10.3406/rhr.1993.1478 |jstor=23671794 |access-date=26 April 2023 }}
* {{cite book |editor-last=Tsetskhladze |editor-first=G.R. |editor-link=|last=Ivantchik |first=Askold |author-link=|date=1999 |title=Ancient Greeks West and East |chapter=The Scythian 'Rule Over Asia': the Classical Tradition and the Historical Reality |chapter-url=https://www.academia.edu/914991 |location=Leiden, Netherlands |publisher=Brill Publishers |pages=497–520 |isbn=978-9-004-11190-5 }}
* {{cite book |last=Ivantchik |first=Askold |author-link= |date=2000 |title=Киммерийцы и скифы: Культурно-исторические и хронологические проблемы археологии восточноевропейских степей и Кавказа пред- и раннескифского времени |trans-title=Cimmerians and Scythians: Cultural, Historical and Chronological Problems of the Archeology of the Eastern European Steppes and the Caucasus in the Pre- and Early Scythian Periods |url=https://www.academia.edu/11316735 |language=ru |location=Moskva |publisher=Paleograph Press |page= |isbn=978-5-895-26009-8 }}
* {{cite journal |last=Ivantchik |first=Askold |author-link= |date=2001 |title=The Current State of the Cimmerian Problem |url=https://www.researchgate.net/publication/249601848 |journal=Ancient Civilizations from Scythia to Siberia |volume=7 |issue=3 |pages=307–339 |doi=10.1163/15700570152758043 |access-date=17 August 2022 }}
* {{cite book |editor-last1=Aruz |editor-first1=Joan |editor-last2=Farkas |editor-first2=Ann |editor-last3=Fino |editor-first3=Elisabetta Valtz |last=Ivantchik |first=Askold |author-link= |date=2006 |title=The Golden Deer of Eurasia: Perspectives on the Steppe Nomads of the Ancient World |url= |location=New Haven, Connecticut, United States; New York City, United States; London, United Kingdom |publisher=The Metropolitan Museum of Art; Yale University Press |pages=146–153 |isbn=978-1-588-39205-3 }}
* {{cite journal |last=Ivantchik |first=Askold |date=2010 |title=Sinope et les Cimmériens |trans-title=Sinope and the Cimmerians |language=fr |url=https://www.academia.edu/915035 |journal=Ancient Civilizations from Scythia to Siberia |volume=16 |issue=1–2 |pages=65–72 |doi=10.1163/157005711X560318 |access-date=24 August 2022 }}
* {{cite encyclopedia |last=Ivantchik |first=Askold |author-link=|title=Scythians |url=https://www.iranicaonline.org/articles/scythians |encyclopedia=Encyclopædia Iranica |date=2018 |publisher=Encyclopædia Iranica Foundation; Brill Publishers |location=New York City, United States |access-date=8 August 2022 }}
* {{cite book |last=Jacobson |first=Esther |date=1995 |title=The Art of the Scythians: The Interpenetration of Cultures at the Edge of the Hellenic World |url= |location=Leiden, Netherlands |publisher=Brill Publishers |isbn=978-9-004-09856-5 }}
* {{cite journal |last1=Järve |first1=Mari |last2=Saag |first2=Lehti |display-authors=1 |date=July 11, 2019 |title=Shifts in the Genetic Landscape of the Western Eurasian Steppe Associated with the Beginning and End of the Scythian Dominance |journal=Current Biology |publisher=Cell Press |volume=29 |issue=14 |pages=2430–2441 |doi=10.1016/j.cub.2019.06.019 |doi-access=free |pmid=31303491 |bibcode=2019CBio...29E2430J |ref={{harvid|Järve et al.|2019}} }}
* {{cite journal |last1=Krzewińska |first1=Maja |last2=Kılınç |first2=Gülşah Merve |display-authors=1 |date=October 3, 2018 |title=Ancient genomes suggest the eastern Pontic-Caspian steppe as the source of western Iron Age nomads |journal=Science Advances |publisher=American Association for the Advancement of Science |volume=4 |issue=10 |pages= eaat4457|bibcode= 2018SciA....4.4457K|doi=10.1126/sciadv.aat4457 |pmc=6223350 |pmid=30417088 |ref={{harvid|Krzewińska et al.|2018}} }}
* {{cite thesis |last=Leloux |first=Kevin |date=2018 |title=La Lydie d'Alyatte et Crésus: Un royaume à la croisée des cités grecques et des monarchies orientales. Recherches sur son organisation interne et sa politique extérieure |type=PhD |volume=1 |publisher=University of Liège |docket= |oclc= |url=https://orbi.uliege.be/bitstream/2268/220928/1/The%CC%80se%20entie%CC%80re%20vol%20I.pdf |access-date=5 December 2021 |archive-date=9 October 2022 |archive-url=https://ghostarchive.org/archive/20221009/https://orbi.uliege.be/bitstream/2268/220928/1/The%CC%80se%20entie%CC%80re%20vol%20I.pdf |url-status=dead }}
* {{cite book |last=Liverani |first=Mario |author-link= |translator-last1=Tabatabai |translator-first1=Soraia |title=The Ancient Near East: History, Society and Economy |url=https://archive.org/details/ancientneareasth0000live |year=2014 |location=London, United Kingdom; New York City, United States |publisher=Routledge |isbn=978-0-415-67906-0 }}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link= |editor2-last=Edwards |editor2-first=I. E. S. |editor2-link=|editor3-last=Hammond |editor3-first=N. G. L. |editor3-link= |editor4-last=Sollberger |editor4-first=E. |editor4-link= |editor5-last=Walker |editor5-first=C. B. F. |last=Mellink |first=M. |author-link= |date=1991 |title=The Assyrian and Babylonian Empires and other States of the Near East, from the Eighth to the Sixth Centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |issue=2 |chapter=The Native Kingdoms of Anatolia |url= |location=Cambridge, United Kingdom|publisher=Cambridge University Press |pages=619–665 |isbn=978-1-139-05429-4}}
* {{cite book |editor-last=Sinor |editor-first=Denis |editor-link=|last=Melyukova |first=A. I. |author-link=|date=1990 |title=The Cambridge History of Early Inner Asia |chapter=The Scythians and Sarmatians |url=https://archive.org/details/cambridgehistory0000unse_w0y6 |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=97–117 |isbn=978-0-521-24304-9 }}
* {{cite book |editor-last1=Davis-Kimball |editor-first1=Jeannine |editor-link1= |editor-last2=Bashilov |editor-first2=Vladimir A. |editor-last3=Yablonsky |editor-first3=Leonid T. |editor-link3=|last=Melyukova |first=Anna I. |author-link= |date=1995 |chapter=2. Scythians of Southeastern Europe |title=Nomads of the Eurasian Steppes in the Early Iron Age |url=https://archive.org/details/nomadsofeurasian0000unse |location=Berkeley, California, United States |publisher=Zinat Press |pages=[https://archive.org/details/nomadsofeurasian0000unse/page/27 27]–61 |isbn=978-1-885979-00-1 }}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link= |editor2-last=Edwards |editor2-first=I. E. S. |editor2-link= |editor3-last=Hammond |editor3-first=N. G. L. |editor3-link=|editor4-last=Sollberger |editor4-first=E. |editor4-link=|editor5-last=Walker |editor5-first=C. B. F. |last1=Mihailov |first1=G. |date=1991 |title=The Assyrian and Babylonian Empires and other States of the Near East, from the Eighth to the Sixth Centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |chapter=Thrace Before the Persian Entry into Europe |issue=2 |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=591–618 |isbn=978-1-139-05429-4}}
* {{cite thesis |last=Novák |first=Ľubomír |date=2013 |title=Problem of Archaism and Innovation in the Eastern Iranian Languages |type=none |chapter= |publisher=Charles University |docket= |oclc= |url=https://www.academia.edu/4896441 |access-date=14 August 2022 }}
* {{cite book |last1=Novotny |first1=Jamie |last2=Jeffers |first2=Joshua |date=2018 |title=The Royal Inscriptions of Ashurbanipal (668–631 BC), Aššur-etel-ilāni (630–627 BC), and Sînšarraiškun (626–612 BC), Kings of Assyria |volume=1 |url=https://www.academia.edu/46448438 |location=University Park, Pennsylvania, United States |publisher=Eisenbrauns |page=309 |isbn=978-1-575-06997-5 }}
* {{cite book |editor-last1=Pstrusińska |editor-first1=Jadwiga |editor-link1=:pl:Jadwiga Pstrusińska |editor-last2=Fear |editor-first2=Andrew |last=Olbrycht |first=Marek Jan |date=2000a |title=Collectanea Celto-Asiatica Cracoviensia |chapter=The Cimmerian Problem Re-Examined: the Evidence of the Classical Sources |chapter-url=https://www.academia.edu/1509846 |pages=71–100 |location=Kraków |publisher=Księgarnia Akademicka |isbn=978-8-371-88337-8 }}
* {{cite book |editor-last1=Pstrusińska |editor-first1=Jadwiga |editor-link1=|editor-last2=Fear |editor-first2=Andrew |last=Olbrycht |first=Marek Jan |date=2000b |title=Collectanea Celto-Asiatica Cracoviensia |chapter=Remarks on the Presence of Iranian Peoples in Europe and Their Asiatic Relations |chapter-url=https://www.academia.edu/11934986 |pages=101–140 |location=Kraków |publisher=Księgarnia Akademicka |isbn=978-8-371-88337-8 }}
* {{cite book |last=Parfitt |first=Tudor |author-link=|year=2003 |title=The Lost Tribes of Israel: The History of a Myth |url=https://books.google.com/books?id=8YgFHQAACAAJ |publisher=Phoenix Books |isbn=1-84212-665-2 }}
* {{cite book |last=Parpola |first=Simo |author-link= |date=1970 |title=Neo-Assyrian Toponyms |url=https://archive.org/details/neoassyriantopon0000parp |location=Kevelaer, Germany |publisher=Butzon & Bercker }}
* {{cite book |last=Parzinger |first=Hermann |author-link= |date=2004 |title=Die Skythen |trans-title=The Scythians |language=de |location=Munich, Germany |publisher=Verlag C.H.Beck |isbn=978-3-406-50842-4}}
* {{cite book |editor-last1=Davis-Kimball |editor-first1=Jeannine |editor-link1= |editor-last2=Bashilov |editor-first2=Vladimir A. |editor-last3=Yablonsky |editor-first3=Leonid T. |editor-link3=|last=Petrenko |first=Vladimir G. |author-link= |date=1995 |chapter=1. Scythian Culture in the North Caucasus |title=Nomads of the Eurasian Steppes in the Early Iron Age |url=https://archive.org/details/nomadsofeurasian0000unse |location=Berkeley, California, United States |publisher=Zinat Press |pages=[https://archive.org/details/nomadsofeurasian0000unse/page/5 5]–25 |isbn=978-1-885979-00-1 }}
* {{cite journal |last=Phillips |first=E. D. |date=1972 |title=The Scythian Domination in Western Asia: Its Record in History, Scripture and Archaeology |url=https://www.jstor.org/stable/123971 |journal=World Archaeology |volume=4 |issue=2 |pages=129–138 |doi=10.1080/00438243.1972.9979527 |jstor=123971 |access-date=5 November 2021 }}
* {{cite journal |last=Rolle |first=Renato |date=1977 |title=Urartu und die Reiternomaden |trans-title=Urartu and the Mounted Nomads |language=de |url=https://www.vr-elibrary.de/doi/abs/10.7788/saeculum.1977.28.3.291 |journal=Saeculum |volume=28 |issue=3 |pages=291–339 |doi=10.7788/saeculum.1977.28.3.291 |s2cid=170768431 |access-date=10 August 2022 }}
* {{cite journal |last=Spalinger |first=Anthony |date=1976 |title=Psammetichus, King of Egypt: I |url=https://www.jstor.org/stable/40001126 |journal=Journal of the American Research Center in Egypt |volume=13 |issue= |pages=133–147 |doi=10.2307/40001126 |jstor=40001126 |access-date=2 November 2021 }}
* {{cite journal |last=Spalinger |first=Anthony J. |date=1978a |title=The Date of the Death of Gyges and Its Historical Implications |url=https://www.jstor.org/stable/599752 |journal=Journal of the American Oriental Society |volume=98 |issue=4 |pages=400–409 |doi=10.2307/599752 |jstor=599752 |access-date=25 October 2021 }}
* {{cite journal |last=Spalinger |first=Anthony |date=1978b |title=Psammetichus, King of Egypt: II |url=https://www.jstor.org/stable/40000130 |journal=Journal of the American Research Center in Egypt |volume=15 |issue= |pages=49–57 |doi=10.2307/40000130 |jstor=40000130 |access-date=2 November 2021 }}
* {{cite journal |last=Sulimirski |first=T. |author-link=|date=1954 |title=Scythian Antiquities in Western Asia |url=https://www.jstor.org/stable/3249059 |journal=Artibus Asiae |volume=17 |issue=3 |pages=282–318 |publisher=Artibus Asiae Publishers |location=Ascona, Switzerland |doi=10.2307/3249059 |jstor=3249059 |access-date=4 April 2023 }}
* {{cite book |editor-last=Gershevitch |editor-first=I. |editor-link=|last=Sulimirski |first=T. |author-link= |year=1985 |chapter=The Scyths |title=The Median and Achaemenian Periods |series=The Cambridge History of Iran |volume=2 |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=149–199 |isbn=978-1-139-05493-5 }}
* {{cite book |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link= |editor2-last=Edwards |editor2-first=I. E. S. |editor2-link= |editor3-last=Hammond |editor3-first=N. G. L. |editor3-link= |editor4-last=Sollberger |editor4-first=E. |editor4-link=|editor5-last=Walker |editor5-first=C. B. F. |last1=Sulimirski |first1=Tadeusz |author-link= |last2=Taylor |first2=T. F. |author-link2=|date=1991 |title=The Assyrian and Babylonian Empires and other States of the Near East, from the Eighth to the Sixth Centuries B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=3 |issue=2 |chapter=The Scythians |url= |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=547–590 |isbn=978-1-139-05429-4}}
*Terenozhkin A.I., Cimmerians, Kiev, 1983
* {{cite encyclopedia |last=Tokhtas’ev |first=Sergei R. |author-link= |title=Cimmerians |url=https://iranicaonline.org/articles/cimmerians-nomads |encyclopedia=Encyclopædia Iranica |date=1991 |publisher=Encyclopædia Iranica Foundation; Brill Publishers |location=New York City, United States|access-date= }}
* {{cite journal |last=Tokhtas’ev |first=Sergei R. |author-link=:ru:Тохтасьев, Сергей Ремирович |date=2007 |title=Der Name des kimmerischen Königs Lygdamis |trans-title=The name of the Cimmerian king Lygdamis |url=https://www.academia.edu/7205456 |language=de |journal=Milesische Forschungen |trans-journal=Milesian Studies |volume=5 |pages=607–612 |doi= |access-date=28 May 2023 }}
* {{cite journal |last=Tuplin |first=Christopher |date=2004 |title=Medes in Media, Mesopotamia, and Anatolia: Empire, Hegemony, Domination or Illusion? |url=https://www.academia.edu/8102970 |journal=Ancient West & East |volume=3 |issue=2 |pages=223–251 |doi=10.1163/9789047405870_002 |isbn=9789047405870 |s2cid=245898469 |access-date=14 August 2022 }}
* {{cite journal |last=Tuplin |first=Christopher |date=2013 |title=Intolerable Clothes & a Terrifying Name: the Characteristics of an Achaemenid Invasion Force |url=https://www.academia.edu/5539592 |journal=Bulletin of the Institute of Classical Studies |volume=124 |issue= |pages=223–239 |doi= }}
* {{cite journal |last=Vaggione |first=Richard P. |date=1973 |title=Over All Asia? The Extent of the Scythian Domination in Herodotus |url=https://www.jstor.org/stable/3263121 |journal=Journal of Biblical Literature |volume=92 |issue=4 |pages=523–530 |doi=10.2307/3263121 |jstor=3263121 |access-date=22 August 2022 }}
* {{cite book |last=van Loon |first=Maurits Nanning |author-link= |date=1966 |title=Urartian Art: Its Distinctive Traits in the Light of New Excavations |url=https://archive.org/details/urartianartitsdi0000loon |location=Istanbul, Turkey |publisher=Nederlands Historisch-Archaeologisch Instituut }}
* {{cite journal |last=Vitchak |first=K. T. |date=1999 |title=Скифский язык: опыт описания |trans-title=The Scythian Language: Attempt at Description |url=https://vja.ruslang.ru/ru/archive/1992-5/50-59 |journal=Вопросы языкознания |volume=5 |issue= |pages=50–59 |doi= |access-date=27 August 2022 }}
* {{cite encyclopedia |year=2006 |encyclopedia=Brill's New Pauly, Antiquity volumes |last=von Bredow |first=Iris|title=Cimmerii |doi=10.1163/1574-9347_bnp_e613800 }}
* Xydopoulos, Ioannis K. (2015). "The Cimmerians: their origins, movements and their difficulties". In Tsetskhladze, Gocha R.; Avram, Alexandru; Hargrave, James (eds.). The Danubian Lands Between the Black, Aegean and Adriatic Seas (7th Century BC-10th Century AD): Proceedings of the Fifth International Congress on Black Sea Antiquities (Belgrade - 17-21 September 2013). Oxford, United Kingdom: Archaeopress Publishing Limited. pp. 119–123. ISBN 978-1-784-91192-8.
* {{cite book |last=Young |first=T. Cuyler |year=1988 |chapter=The early history of the Medes and the Persians and the Achaemenid empire to the death of Cambyses |editor1-last=Boardman |editor1-first=John |editor1-link= |editor2-last=Hammond |editor2-first=N. G. L. |editor2-link= |editor3-last=Lewis |editor3-first=D. M. |editor3-link= |editor4-last=Ostwald |editor4-first=M. |editor4-link= |title=Persia, Greece and the Western Mediterranean, c. 525 to 479 B.C. |series=The Cambridge Ancient History |volume=4 |location=Cambridge, United Kingdom |publisher=Cambridge University Press |pages=1–52 |isbn=978-0-521-22804-6}}
{{refend}} 

{{Normativna kontrola}}  

[[Kategorija:Etnične skupnosti v Aziji]] 
[[Kategorija:Etnične skupnosti v Evropi]]
[[Kategorija:Kimerci]]