Nadutost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Hubris)
Ilustracija za Johna Miltona Izgubljeni paradiž, Gustave Doré (1866). Duhovni spust Luciferja v Satana je eden najbolj znanih primerov nadutosti.

Nadutost (/ˈhjuːbrɪs/; grško ὕβρις za ponos, predrznost, ogorčenje}) tudi prevzetnost opisuje osebnostno kakovost skrajnega ali neumnega ponosa ali nevarne prekomerne samozavesti[1], pogosto v kombinaciji z (ali sinonimom za) aroganco[2]. V svojem starogrškem kontekstu običajno opisuje vedenje, ki kljubuje normam vedenja ali izziva bogove, kar posledično povzroči propad ali nemes naduteža.

Nadutost po navadi dojemamo kot značilnost posameznika in ne skupine, čeprav lahko skupina, v katero sodi storilec, povzroči stranske posledice zaradi nezakonitega dejanja. Nadutost pogosto kaže na izgubo stika z resničnostjo in precenjevanje lastne usposobljenosti, dosežkov ali zmožnosti.

Izvor[uredi | uredi kodo]

Splošna uporaba[uredi | uredi kodo]

V Stari Grčiji se je hubris nanašal na 'ogorčenje': dejanja, ki so kršila naravni red ali ki so osramotila in ponižala žrtev, včasih v užitek ali zadovoljstvo storilca. V nekaterih kontekstih je imel izraz spolno konotacijo.[3] Sram se je pogosto odražal tudi na storilcu.[4]

Pravna uporaba[uredi | uredi kodo]

Pravno gledano so kršitve zakona vključevale to, kar bi danes lahko imenovali napad in pobijanje, spolne zločine ali krajo javnega ali svetega premoženja. Dva dobro znana primera so našli v govorih Demostena, uglednega državnika in govornika v stari Grčiji. Ta dva primera sta se zgodila, ko je Meidij, bogat in vpliven Atenec, najprej v gledališču udaril Demostena v obraz (Proti Midiaju – grško Κατὰ Μειδίου) in drugič, ko je (v proti Kononu) obtoženi domnevno napadel človeka in vpil na žrtev. Še en primer nadutosti se pojavlja v Eshinovem Proti Timarhu (grško Κατὰ Τιμάρχου), kjer je Timarh obtožen kršitve zakona o ošabnosti s tem, da se je podredil prostituciji in analnemu seksu. Eshin je vložil tožbo proti Timarhu, da bi mu odvzel pravico do politične funkcije in njegov primer je uspel.ref>Aeschines "Against Timarchus" from Thomas K. Hubbard's Homosexuality in Greece and Rome: A Sourcebook of Basic Documents</ref>

V starodavnih Atenah so nadutost (hubris) definirali kot uporaba nasilja, da bi osramotili žrtev (ta občutek ošabnosti bi lahko označil tudi posilstvo).[5] Aristotel je nadutost definiral kot sramotenje žrtve, ne zaradi česar koli, kar se je storilcu zgodilo ali bi se mu lahko zgodilo, ampak zgolj zaradi lastnega zadovoljstva tega storilca:

osramotiti žrtev, ne zato, da bi se vam kaj zgodilo, niti zato, ker se vam je karkoli zgodilo, ampak zgolj za lastno zadovoljstvo. Prevzetnost ni povračilo za pretekle poškodbe; to je maščevanje. Kar zadeva užitek v nadutosti, je njen vzrok naslednji: naivni ljudje mislijo, da s slabim ravnanjem z drugimi povečujejo lastno premoč.[6]

Pri tej definiciji sta ključna starogrška pojma časti (τιμή, timē) in sramote (αἰδώς, aidōs). Koncept časti ni vključeval le povzdigovanja tistega, ki je bil deležen časti, ampak tudi sramotenje tistega, ki ga je premagalo dejanje nadutosti. Ta koncept časti je podoben igri z ničelno vsoto. Rush Rehm poenostavlja to definicijo nadutosti na sodobni koncept predrznosti, prezira in pretirane nasilja.[7].

Religiozna uporaba[uredi | uredi kodo]

Jacques Louis David: Nioba

Grška beseda za greh, hamartia (ἁμαρτία), je v starodavnem narečju prvotno pomenila 'zagrešiti napako', zato sta pesnika, kot sta Heziod in Ajshil, uporabila besedo hubris za opis groženj proti bogovom.[8] Pogost način, na katerega je bil storjen hubris, je bil, ko je smrtnik trdil, da je v določeni veščini ali lastnosti boljši od boga. Takšne trditve so le redko ostale nekaznovane, zato se je Arahne, nadarjena mlada tkalka, spremenila v pajka, ko je rekla, da njene sposobnosti presegajo sposobnosti boginje Atene. Dodatni primeri so Ikar, Faetont, Salmonej, Nioba, Kasiopeja, Tantal in Terej.

Ti dogodki niso bili omejeni na mit in za nekatere osebnosti v zgodovini je veljalo, da so bile kaznovane, ker so zaradi svoje arogantnosti zagrešile oholost. Ena takih oseb je bil kralj Kserks I., kot je prikazano v Ajshilovi predstavi Peržani in ki je domnevno vrgel verige, da bi domnevno zvezal Helespont kot kazen, ker si je drznil uničiti njegovo floto.

Skupno vsem tem primerom je kršenje meja, saj so Grki verjeli, da je usoda (Μοῖραι) vsakemu bitju dodelila določeno območje svobode, območje, ki ga niti bogovi niso mogli preseči.[9]

Boginja Hybris je v enajsti izdaji Encyclopædia Britannica opisana kot »predrzno poseganje v pravice drugih«.[10]

Krščanstvo[uredi | uredi kodo]

V Stari zavezi je "hubris prevelik ponos, nadutost ali arogantnost, ki pogosto povzroči usodno maščevanje ali sovražnika". Pregovori Prg 16,18 navajajo: »Napuh je pred pogubo, ošabnost pred padcem«.

Beseda hubris, ki se uporablja v Novi zavezi je vzporedna s hebrejsko besedo pasha, kar pomeni prestopek. Predstavlja ponos, zaradi katerega »človek kljubuje Bogu«, včasih do te mere, da se ima za sebi enakega. V nasprotju s tem je bila skupna beseda za greh hamartia, ki se nanaša na napako in odraža zapletenost človeškega stanja. Njen rezultat je krivda in ne neposredna kazen, kot pri nadutosti.[11]

Sodobna uporaba[uredi | uredi kodo]

V sodobni uporabi prevzetnost označuje preveč samozavesten ponos v kombinaciji z aroganco. Prevzetnost je pogosto s pomanjkanjem ponižnosti. Včasih je človekova ošabnost povezana tudi z nevednostjo. Obtožba nadutosti pogosto implicira, da bosta sledila trpljenje ali kazen, podobno kot občasno združevanje ošabnosti in sovražnika v grški mitologiji. Pregovor »ponos gre (gre) pred uničenjem, ošabnost pred padcem« (iz svetopisemske Knjige pregovorov Prg 16,18) naj bi povzel sodobno rabo hubrisa. Oholost se imenuje tudi »ponos, ki zaslepi«, ker povzročitelj ošabnosti pogosto povzroči nespametno ravnanje, ki nasprotuje zdravi pameti.[12]. Z drugimi besedami, lahko sodobno definicijo razumemo kot »tisti ponos, ki gre tik pred padcem«.

Primeri nadutosti se pogosto pojavljajo v literaturi, arhetipsko v grški tragediji, in verjetno najbolj znani v filmu Izgubljeni raj Johna Miltona, v katerem Lucifer poskuša prisiliti ostale angele, da bi ga častili, Bog in nedolžni angeli pa ga vržejo v pekel in razglasi: »Bolje je kraljevati v peklu kot služiti v nebesih«. Victor v Mary Shelleyinen Frankensteinu kaže oholost v svojem poskusu, da bi postal velik znanstvenik; življenje ustvarja s tehnološkimi sredstvi, vendar obžaluje svoj projekt. Marlowejeva igra Doktor Faustus prikazuje istoimenskega lika kot učenjaka, katerega aroganca in ponos ga prisilita, da podpiše dogovor s hudičem in ohrani svojo ošabnost do svoje smrti in obsodbe, kljub dejstvu, da bi se zlahka pokesal, če bi se tako odločil.[13]

General George Armstrong Custer je ponudil zgodovinski primer prevzetnosti v odločitvah, ki so dosegle vrhunec v bitki pri Malem velikem rogu leta 1876; je apokrifno vzkliknil: »Od kod so prišli vsi ti prekleti Indijanci?«[14]

C. S. Lewis je v Mere Christianity zapisal, da je ponos »anti Bog« države, položaj, v katerem ego in jaz neposredno nasprotujeta Bogu: »Nepopustljivost, jeza, pohlep, pijančevanje in vse to so v primerjavi zgolj puhlice: prav skozi ošabnost je hudič postal hudič: ponos vodi vse druge v vice: to je popolno protibožje stanje duha« [15].

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Definition of HUBRIS«. www.merriam-webster.com. Pridobljeno 22. aprila 2016.
  2. Picone, P.M.; Dagnino, G.B.; Minà, A. (2014). ». The origin of failure: A multidisciplinary appraisal of the hubris hypothesis and proposed research agenda«. The Academy of Management Perspectives. 28 (4): 447–68. doi:10.5465/amp.2012.0177.
  3. David Cohen, "Law, society and homosexuality or hermaphrodity in Classical Athens" in Studies in ancient Greek and Roman society By Robin Osborne; p. 64
  4. Fisher, Nick (2003). »The law of hubris in Athens«. V Cartledge, Paul; Millett Stephen Todd, Paul (ur.). Nomos: Essays in Athenian Law, Politics and Society. Cambridge University Press. str. 123. ISBN 978-0-521-52209-0. Pridobljeno 14. novembra 2011.
  5. »Hubris«. Britannica Online. Pridobljeno 21. aprila 2016.
  6. Ludwig, Paul W. (2002). Eros and Polis: Desire and Community in Greek Political Theory. Cambridge University Press. str. 178. ISBN 1139434179. Pridobljeno 6. marca 2016.
  7. Rehm, Rush (2014). Radical Theatre: Greek Tragedy in the Modern World. Google Books: A&C Black. str. 75. ISBN 9781472502339. Pridobljeno 2. oktobra 2018.
  8. The Editors of Encyclopaedia Britannica, "Hubris", Encyclopaedia Britannica
  9. Cornelius Castoriadis. Ce qui fait la Grèce, tome 1: D'Homère à Héraclite, chapitre V. Editeur: Seuil (9 mars 2004).
  10. Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Themis« . Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 26 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 758.
  11. Stanley J. Grenz, Theology for the Community of God, Pub: Wm. B. Eerdmans Publishing, 2000
  12. »The 1920 Farrow's Bank Failure: A Case of Managerial Hubris«. Durham University. Pridobljeno 1. oktobra 2014.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  13. »Hubris - Examples of Hubris in Literature«. Literary Devices.
  14. Morson, Gary Saul (28. junij 2011). The Words of Others: From Quotations to Culture. New Haven. Connecticut: Yale University Press. str. 176. ISBN 9780300167474. Pridobljeno 5. marca 2016. “Proving that it is better to be mustered out of the militia than it is to be custered out of the cavalry.”
  15. Lewis, C.S. (2001). Mere Christianity : a revised and amplified edition, with a new introduction, of the three books, Broadcast talks, Christian behaviour, and Beyond personality. San Francisco: Harper. ISBN 978-0-06-065292-0.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Nicolas R. E. Fisher, Hybris: A Study in the Values of Honour and Shame in Ancient Greece, Warminster, Aris & Phillips, 1992.
  • Cairns, Douglas L. (1996). "Hybris, Dishonour, and Thinking Big" (PDF). Journal of Hellenic Studies. 116: 1–32. doi:10.2307/631953. JSTOR 631953.
  • MacDowell, Douglas (1976). "Hybris in Athens". Greece and Rome. 23 (1): 14–31. doi:10.1017/S0017383500018210.
  • Michael DeWilde, The Psychological and Spiritual Roots of a Universal Affliction
  • Hubris on 2012's Encyclopædia Britannica
  • "How to Use Hubris Correctly". Grammarist.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Predstavnosti o temi Hubris v Wikimedijini zbirki