Hubris

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ilustracija za Johna Miltona Izgubljeni paradiž, Gustave Doré (1866). Duhovni spust Luciferja v Satana je eden najbolj znanih primerov hubrisa - nadutosti.

Hubris ([húbris], /ˈhuːbris/ – iz starogrškega ὕβρις) opisuje osebnostno kakovost skrajnega ali neumnega ponosa ali nevarne prekomerne samozavesti [1], pogosto v kombinaciji z (ali sinonimom za) aroganco [2]. V svojem starogrškem kontekstu običajno opisuje vedenje, ki kljubuje normam vedenja ali izziva bogove, kar posledično povzroči propad ali nemes storilca hubrisa. Pridevniška oblika samostalnika hubris je hubrističen.

Hubris po navadi dojemamo kot značilnost posameznika in ne skupine, čeprav lahko skupina, v katero sodi storilec, povzroči stranske posledice zaradi nezakonitega dejanja. Hubris pogosto kaže na izgubo stika z resničnostjo in precenjevanje lastne usposobljenosti, dosežkov ali zmožnosti.

Izvor[uredi | uredi kodo]

Splošna uporaba[uredi | uredi kodo]

V Stari Grčiji se je hubris skliceval na 'ogorčenje': dejanja, ki kršijo naravni red ali so sramotila in ponižala žrtev, včasih v užitek ali v zadovoljstvo žalitelja. V nekaterih kontekstih je izraz imel spolno konotacijo [3]. Sramota se je pogosto odražala tudi na storilcu. [4]

Pravno gledano so hubristične kršitve zakona vključevale tako imenovan napad, spolni zločini ali kraje javne ali svete lastnine. Dva dobro znana primera so našli v govorih Demostena, uglednega državnika in govornika v stari Grčiji. Ta dva primera sta se zgodila, ko je Meidias, bogat in vpliven Atenec, najprej v gledališču udaril Demostena v obraz (Proti Midiasu – grško Κατὰ Μειδίου) in drugič, ko je (v proti Cononu) obtoženi domnevno napadel človeka in vpil na žrtev. Še en primer hubrisa se pojavlja v Ajshilovem Proti Timarhu (grško Κατὰ Τιμάρχου), kjer je Timarh obtožen kršitve zakona o hubrisu, tako da se je podvrgel prostituciji in zapravljanju dediščine. Eshin je vložil tožbo proti Timarhu, da bi mu preprečil pravice političnega pisarne in s primerom uspel.[5]

V starodavnih Atenah so hubris definirali kot uporabo nasilja, da bi sramotili žrtev (ta občutek hubrisa bi lahko označil tudi posilstvo)[6]. Aristotel je hubris opredelil kot sramovanje žrtve, ne zaradi česa, kar se je storilo storilcu ali bi se lahko zgodilo storilcu, ampak zgolj zaradi njegovega lastnega zadovoljstva:

žrtvi povzročiti sramoto, ne zato, da bi se vam kaj zgodilo, niti zato, ker se vam je kaj zgodilo, ampak zgolj zaradi lastnega zadovoljstva. Hubris ni rekvizit preteklih poškodb; to je maščevanje. Kar zadeva užitek v hubrisu, je njegov vzrok v tem: naivni moški menijo, da s slabim ravnanjem drugim povečajo svojo premoč. [7]

Ključnega pomena za to opredelitev so starogrški pojmi časti (τιμή, timē) in sramote (αἰδώς,pomočōs). Koncept časti ni vključeval samo vzvišenosti tistega, ki je prejel čast, ampak tudi sramoto tistega, ki ga premaga dejanje hubrisa. Ta pojem časti je podoben igri z ničelnimi vsotami. Rush Rehm to definicijo hubrisa poenostavi s sodobnim konceptom »nevoščljivosti, prezira in pretiranega nasilja« [8].

Religiozna uporaba[uredi | uredi kodo]

Grška beseda za greh, hamartia (ἁμαρτία), je v starodavnem narečju prvotno pomenila 'zagrešiti napako', zato sta pesnika, kot sta Heziod in Ajshil, uporabila besedo hubris za opis groženj proti bogovom [9]. Pogost način, da se je zagrešil hubris je bil, ko je smrtnik za določeno veščino ali lastnost trdil, da je boljši od boga. Trditve, kot so te, so le redko ostale nekaznovane in tako se je Arahna, nadarjena mlada tkalka, spremenila v pajka, ko je dejala, da njene sposobnosti presegajo sposobnosti boginje Atene. Dodatni primeri so Ikar, Faetont, Salmonej, Nioba, Kasiopeja, Tantal in Terej.

Ti dogodki niso bili omejeni samo na mit, za nekatere osebnosti v zgodovini se je štelo, da so bili zato, ker so zagrešili hubris s svojo aroganco. Ena takih oseb je bil kralj Kserks I., kot je prikazano v Ashilovi predstavi Peržani in ki je domnevno vrgel verige, da bi domnevno zvezal Helespont kot kazen, ker si je drznil uničiti njegovo floto.

Za vse te primere je skupno kršenje meja, saj so Grki verjeli, da so Mojre (Μοῖραι) vsakemu bitju dodelile določeno območje svobode, območje, ki ga niti bogovi niso mogli prekršiti [10].

Prikaz[uredi | uredi kodo]

Boginja Hubris je bila prikazana kot da »nenasilno posega v pravice drugih«.[11]

Nova zaveza[uredi | uredi kodo]

Beseda hubris, ki se uporablja v Novi zavezi je vzporedna s hebrejsko besedo pasha, kar pomeni prestop. Predstavlja občutek lažnega ponosa, zaradi katerega človek kljubuje Bogu, včasih do te mere, da se mu zdi enakopraven. V nasprotju s tem je bila skupna beseda za greh hamartia, ki se nanaša na napako in odraža zapletenost človeškega stanja. Njen rezultat je krivda in ne neposredna kazen, kot pri hubrisu [12].

Sodobna uporaba[uredi | uredi kodo]

V sodobni uporabi hubris označuje preveč samozavesten ponos v kombinaciji z aroganco. Hubris je pogosto povezan s pomanjkanjem ponižnosti. Včasih je človekov hubris povezan tudi z nevednostjo. Obtoževanje hubrisa pogosto pomeni, da bo sledilo trpljenje ali kazen, podobno kot občasno primerjanje hubris in nemesis v grški mitologiji. Pregovor »Ponos gre pred uničenjem, ponosen duh pred padcem« (iz svetopisemske knjige pregovorov 16:18) naj bi povzel sodobno rabo hubrisa. Hubris imenujejo tudi »ponos, ki zaslepi«, ker pogosto povzroči, da se zaveznik hubrisa obnaša na neumen način, ki verjame zdravi pameti[13]. Z drugimi besedami, lahko sodobno definicijo razumemo kot »tisti ponos, ki je tik pred padcem«.

Primere hubrisov pogosto najdemo v literaturi, najbolj znani v filmu Izgubljeni raj Johna Miltona, v katerem Lucifer poskuša prisiliti ostale angele, da bi ga častili, ga v pekel vržejo Bog in nedolžni angeli in razglaša: »Bolje je kraljevati v peklu kot služiti v nebesih«. Victor v Mary Shelleyinen Frankensteinu manifestira hubris v svojem poskusu, da bi postal velik znanstvenik; življenje ustvarja s tehnološkimi sredstvi, vendar obžaluje svoj projekt. Marlowejeva igra Doktor Faustus istoimenski lik prikazuje kot učenjaka, čigar arogantnost in ponos ga prisili, da je podpisal pogodbo s Hudičem in obdržal ošabnost do svoje smrti in prekletstvo, kljub temu, da bi se zlahka pokesal, če bi se odločil za to[14].

Zgodovinski primer hubrisa je bil podal general George Armstrong Custer v odločitvah, ki so dosegle vrhunec v bitki pri Malem velikem rogu; Custer apokrifno citira, da je vzkliknil: »Od kod so prišli vsi ti prekleti Indijanci?« [15]

C. S. Lewis je v Mere Christianity zapisal, da je ponos »anti Bog« države, položaj, v katerem ego in jaz neposredno nasprotujeta Bogu: »Nepopustljivost, jeza, pohlep, pijančevanje in vse to so v primerjavi zgolj puhlice: prav skozi ošabnost je hudič postal hudič: ponos vodi vse druge v vice: to je popolno protibožje stanje duha« [16].

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. »Definition of HUBRIS«. www.merriam-webster.com. Pridobljeno 22. aprila 2016.
  2. Picone, P.M.; Dagnino, G.B.; Minà, A. (2014). ». The origin of failure: A multidisciplinary appraisal of the hubris hypothesis and proposed research agenda«. The Academy of Management Perspectives. 28 (4): 447–68. doi:10.5465/amp.2012.0177.
  3. David Cohen, "Law, society and homosexuality or hermaphrodity in Classical Athens" in Studies in ancient Greek and Roman society By Robin Osborne; p. 64
  4. Fisher, Nick (2003). »The law of hubris in Athens«. V Cartledge, Paul; Millett Stephen Todd, Paul (ur.). Nomos: Essays in Athenian Law, Politics and Society. Cambridge University Press. str. 123. ISBN 978-0-521-52209-0. Pridobljeno 14. novembra 2011.
  5. Aeschines "Against Timarchus" from Thomas K. Hubbard's Homosexuality in Greece and Rome: A Sourcebook of Basic Documents
  6. »Hubris«. Pridobljeno 21. aprila 2016. {{navedi splet}}: Prezrt neznani parameter |encyclopedia= (pomoč)
  7. Ludwig, Paul W. (2002). Eros and Polis: Desire and Community in Greek Political Theory. Cambridge University Press. str. 178. ISBN 1139434179. Pridobljeno 6. marca 2016.
  8. Rehm, Rush (2014). Radical Theatre: Greek Tragedy in the Modern World. Google Books: A&C Black. str. 75. ISBN 9781472502339. Pridobljeno 2. oktobra 2018.
  9. The Editors of Encyclopaedia Britannica, "Hubris", Encyclopaedia Britannica
  10. Cornelius Castoriadis. Ce qui fait la Grèce, tome 1: D'Homère à Héraclite, chapitre V. Editeur: Seuil (9 mars 2004).
  11. Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Themis« . Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 26 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 758.
  12. Stanley J. Grenz, Theology for the Community of God, Pub: Wm. B. Eerdmans Publishing, 2000
  13. »The 1920 Farrow's Bank Failure: A Case of Managerial Hubris«. Durham University. Pridobljeno 1. oktobra 2014.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: url-status (povezava)
  14. »Hubris - Examples of Hubris in Literature«. Literary Devices.
  15. Morson, Gary Saul (28. junij 2011). The Words of Others: From Quotations to Culture. New Haven. Connecticut: Yale University Press. str. 176. ISBN 9780300167474. Pridobljeno 5. marca 2016. “Proving that it is better to be mustered out of the militia than it is to be custered out of the cavalry.”
  16. Lewis, C.S. (2001). Mere Christianity : a revised and amplified edition, with a new introduction, of the three books, Broadcast talks, Christian behaviour, and Beyond personality. San Francisco: Harper. ISBN 978-0-06-065292-0.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Nicolas R. E. Fisher, Hybris: A Study in the Values of Honour and Shame in Ancient Greece, Warminster, Aris & Phillips, 1992.
  • Cairns, Douglas L. (1996). "Hybris, Dishonour, and Thinking Big" (PDF). Journal of Hellenic Studies. 116: 1–32. doi:10.2307/631953. JSTOR 631953.
  • MacDowell, Douglas (1976). "Hybris in Athens". Greece and Rome. 23 (1): 14–31. doi:10.1017/S0017383500018210.
  • Michael DeWilde, The Psychological and Spiritual Roots of a Universal Affliction
  • Hubris on 2012's Encyclopædia Britannica
  • "How to Use Hubris Correctly". Grammarist.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]