Elginov marmor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Elgin Marbles British Museum.jpg
Elginov marmor
Partenonski marmor
Fidija, leto neznano
marmor, reliefi
247 × cm
Britanski muzej, london

Kot Elginov marmor (angl. Elgin-Marbles) znan tudi kot pars pro toto (lat.insko - retorična figura, ki dobesedno pomeni "del se smatra kot celota") ali Partenonski marmor tudi Partenonska zbirka so zbirka klasičnih grških marmornih kipov in fragmentov, delo kiparja Fidija in njegovih pomočnikov, ki so bili del Partenona in drugih stavb na Atenski akropoli, in jih je Thomas Bruce (1766–1841), sedmi grof Elgin našel in nabral na stavbah na Akropoli ter prodal britanski vladi, ki jih je predala Britanskemu muzeju. Med njimi so tudi deli friza, nekaj metop kot tudi deli iz vzhodnega in zahodnega pedimenta Partenona, ter figura dekleta (Kora iz Erehtejona. [1][2]

V Britanskem muzeju je več kot 75 od 165 metrov originalnega friza, 15 od 92 metop, 17 figur s timpanonov in več arhitekturnih delov Partenona. Večina tega je del Elginove zbirke, manjše kose so prispevali drugi »popotniki«.

Po osamosvojitvi leta 1832 je Grčija začela z vrsto projektov za obnovo svojih spomenikov. Izrazila je svoje nestrinjanje z Elginovim odstranjevanjem marmorja iz Akropole in Partenona[3], ki velja za enega največjih kulturnih spomenikov na svetu. Grčija oporeka temu, da je britanska vlada pozneje kupila marmorje in poziva k vrnitvi Grčiji za njihovi združitvi.

Leta 2014 je Unesco ponudil posredovanje med Grčijo in Združenim kraljestvom pri reševanju spora o Elginovem marmorju, čeprav je to kasneje Britanski muzej zavrnil, češ da Unesco dela z vladnimi organi, ne pa skrbniki muzejev [4][5][6]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Metopa, kentaver v boju z Lapiti
Skupina iz vzhodnega pedimenta
Friz iz zahodne strani, št. II, 2

Lord Elgin, takrat posebni ambasador in polnomočni minister Njegovega Britanskega Veličanstva pri Visoki porti turškega sultana Selima III. v Osmanskem cesarstvu, je dobil od predstavnika Visoke porte v Konstantinoplu, kajmakama Seged Abdullaha dovoljenje (ferman) z vsebino za odstranitev nekaj kamnov. [7]

» [...]Lahko so izdelovali odlitke, slikali, merili, izkopavali in če želijo odnesti kakšne kamnite dele s starimi napisi in figure, jim ne bo nihče nasprotoval.«
- Sultan Selim III. [8]

Nato so prve kose iztrgali iz stavb in jih leta 1801. Domnevno je Elgin prvotno nameraval narediti mavčne odlitke. Elgin je ob svoji vrnitvi v Konstantinopel jeseni 1802 od Visoke porte dobil dodatne fermane, ki so »potrjevali« legalnost njegovih in dejanj drugih lokalnih uradnikov.

Od 1801 do 1812 so Elginovi agenti odstranili približno polovico ohranjenih skulptur iz Partenona, pa tudi skulpture iz propilej in Erehtejona, templja Atene Nike in iz drugih (grških) krajev. Marmor so po morju prevažali v Veliko Britanijo.

Prvi večji del Elginove zbirke je v London prispel januarja 1804. Veliko skulptur pa je moralo v Pireju čakati na prevoz vse do leta 1810. Septembra 1802 je ob grškem otoku Kiteri v nevihti potonila HMS Mentor skupaj s tovorom (17 zabojev). Na srečo so lahko celoten tovor in potnike rešili. Elgin je zapustil veleposlaništvo leta 1803 in se leta 1806 vrnil na britanska tla. V naslednjih 10 letih je bila zbirka v njegovi lasti.

Leta 1811 je Elgin v Londonu (anonimno) izdal apologijo svojih dejanj, to je Memorandum na temo prizadevanj grofa Elgina v Grčiji (A Memorandum on the subject of the Earl of Elgin’s Pursuits in Greece), saj je bil deležen več kritik.

Zadnja pošiljka marmorja je dosegla London leta 1812 in leta 1816 Elgin celotno zbirko prodal britanski kroni za vsoto 35.000 £, kar je bilo približno polovico Elginovih stroškov. [9] Eden izmed Elginovih pogojev, ki jih je britanska vlada sprejela ob nakupu zbirke leta 1816, je bil tudi, da se bo zbirka imenovana po njem (tj. Elgin Marbles oziroma Elgin Collection). Zaradi zloglasnosti Elginovega imena, ki je postal sinonim za kulturno plenjenje, zadnja desetletja Britanski muzej raje uporablja izraz Partenonska zbirka oziroma Partenonske skulpture (Parthenon Sculptures).

Od leta 1939 je Elginov marmor v Britanskem muzeju predstavljen v posebnem prostoru, ki ga je podaril trgovec z umetninami Joseph Duveen in je med najbolj znanimi eksponati muzeja. Med drugo svetovno vojno je bil shranjen na postaji podzemne železnice Aldwych, da bi ga zaščitili pred zračnimi napadi. [10]

V letih 1937–38 so želeli zbirko narediti »privlačnejšo«, zato so jo »spolirali in pobelili« s posebno kislino in tako uničili prvotno površino. To so dolgo prikrivali, ko je William St. Clair v devetdesetih letih dobil dostop do dokumentov interne komisije Britanskega muzeja, ki je preučevala te dogodke.

Vprašanje vračanja[uredi | uredi kodo]

Vprašanja o vrnitvi v Elginovega marmorja je med najstarejšimi razpravami o vračanju. Začetne razprave segajo v 19. stoletje. Poslanec britanskega parlamenta Hugh Hammersley je že 7. junija 1816, še preden je zbirka prišla v Britanski muzej, zahteval repatriacijo Elginove zbirke. V nasprotju z vprašanjem vračanja drugih predmetov, kot so doprsni kip Nefretete iz Egipta, gre v tem konkretnem primeru na vsa umetniška dela, ki so bila krivično vzeta s prevaro.

V grških in delih britanske javnosti so menili, da je treba fragmente pridružiti stvaritvam. Pravnih možnostih pa grška vlada nima, tako da ostanejo le pritožbe in osebne zaveze.

Takratna grška ministrica za kulturo Melina Mercouri se je bolj obrnila z vprašanjem vračanja k javnosti. Leta 1983 je bil v Londonu ustanovljen britanski Odbor za vračanja Partenonskega marmorja (British Committee for the Restitution of the Parthenon Marbles - BCRPM), ki je sedaj del Mednarodnega združenja za ponovno združitev Partenonskih skulptur (International Association for the Reunification of the Parthenon Sculptures).

Argumenti Britanskega muzeja se razlikujejo, vendar ne bi spremenili ničesar. Navedbe Britanskega muzeja, da v Atenah ni primernega kraja, da pokažejo Elginov marmor, so precej neutemeljene zaradi odprtja nove stavbe muzeja Akropole. Tu je namenoma prostor za manjkajoče kose kiparskega okrasa.

Vprašanje vračanja je znova in znova na dnevnem redu, kratkotrajna poročanja so:

Leta 2006 je Univerza v Heidelbergu izročila majhen fragment iz Partenona, 8 x 11 cm, muzeju Akropola v Atenah. Fragment naj bi prišel leta 1871 kot darilo popotnika v zbirko v Heidelberg.

Na tiskovni konferenci v Londonu leta 2014, o filmu Monuments Men - Nenavaden junak je govoril George Clooney in se zavzel za vrnitev Elginovega marmorja. Londonski župan Boris Johnson ga je obtožil »ropanja umetnosti kot nekoč Hitler«. Izjavo je Clooney komentiral kot ironično. [11]

V maju 2015 je grška vlada napovedala, da si bo za vrnitev Elginovega marmorja prizadevala na sodišču. To je bilo pred pravnim mnenjem, da so možnosti za zmago na sodišču praktično brezupne. [12]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "What are the 'Elgin Marbles'?". britishmuseum.org. Pridobljeno dne 2009-05-12. 
  2. ^ "Elgin Marbles – Greek sculpture". Encyclopædia Britannica. Pridobljeno dne 2009-05-12. 
  3. ^ "The Background of the Removal". Greek Ministry of Culture. 
  4. ^ "UNESCO Letter to British Government for the return of Parthenon's Marbles". UNESCO. 
  5. ^ "UK has not written back to UNESCO Letter" (PDF). UNESCO. 
  6. ^ "Elgin Marbles: UK declines mediation over Parthenon sculptures". BBC News. Pridobljeno dne 9 April 2015. 
  7. ^ Hannes Hartung: Kunstraub in Krieg und Verfolgung. de Gruyter, Berlin 2005, ISBN 978-3-11-092539-5, S. 18.
  8. ^ | wayback=20121122061955 | text=Der klassische Klau. Das British Museum und der Parthenonfries In: br.de
  9. ^ Henry Ellis: The Elgin and Phigaleian Marbles of the Classical Ages in the British Museum, Bd. 1, 1846.
  10. ^ J. E. Connor: London's Disused Underground Stations. Capital Transport, London 2001, ISBN 1-85414-250-X, S. 98–99.
  11. ^ Clooney-Kritik von Londons Bürgermeister: Lehrstunde für Mister Johnson. In: Spiegel Online. 2014-02-16. Pridobljeno dne 2015-01-01.; George Clooney gerät mit Londons Bürgermeister aneinander. In: tt.com. 2014-02-16. Pridobljeno dne 2015-01-01.
  12. ^ Frankfurter Allgemeine Zeitung Nr. 112, 16. Mai 2015, S. 9.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Memorandum on the subject of the Earl of Elgin's pursuits in Greece. 2. korrigierte Ausgabe. Murray, London 1815.
  • Report from the Select Committee of the House of Commons on the Earl of Elgin's Collection of Sculptured Marbles Murray, London 1816.
  • Richard Lawrence: Elgin marbles from the Parthenon at Athens: exemplified by fifty etchings, selected from the most beautiful and least mutilated specimens in that collection; and accompanied with explanatory and critical remarks on the style, composition, and peculiar excellence of those transcendent relics of Grecian sculpture Davidson, London 1818.
  • Benjamin R. Haydon: Lecture XIII. On the Elgin Marbles. In: Lectures on Painting and Design, Bd. 2. Longman, Brown, Green and Longmans, London 1846, S. 200–249.
  • William St Clair: Lord Elgin and the marbles. Oxford University Press, London 1967 (3. überarbeitete Ausgabe: ebenda, 1998, ISBN 0-19-288053-5).
  • Christopher Hitchens, Robert Browning und Graham Binns: The Elgin marbles. Should they be returned to Greece? Chatto & Windus, London 1987, ISBN 0-7011-3163-2.
  • William St Clair: Imperialism, Art & Restitution. The Parthenon and the Elgin Marbles. 2004.
  • Klaus-Dieter Linsmeier: Stein des Anstoßes. In: Abenteuer Archäologie, ISSN 1612-9954, 2, 2006, S. 46–47, (PDF; 88 kB).
  • Christopher Hitchens: The Parthenon marbles. The case for reunification. Verso, London 2008, ISBN 978-1-84467-252-3.
  • John Henry Merryman: Thinking About the Elgin Marbles: Critical Essays on Cultural Property. 2. Auflage. Alphen aan den Rijn 2009.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]