Umri pokončno

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Die Hard)
Umri pokončno
RežijaJohn McTiernan
Produkcija
Scenarij
Temelji naNothing Lasts Forever (Roderick Thorp)
Vloge
GlasbaMichael Kamen
FotografijaJan de Bont
Montaža
Distribucija20th Century Fox
Datum izida
15. julij 1988
Dolžina
132 minut
DržavaZdružene države Amerike
Jezikangleščina
Proračun28 milijonov USD[1]
Dohodek bruto141,5 milijona USD[1]

Umri pokončno (v izvirniku angleško Die Hard) je ameriški akcijski triler režiserja Johna McTiernana, ki je izšel leta 1988 v distribuciji 20th Century Fox. Scenarij, ki temelji na romanu Nothing Lasts Forever avtorja Rodericka Thorpa iz leta 1979, sta napisala Steven E. de Souza in Jeb Stuart. Zgodba govori o policistu Johnu McClaneu, ki je ujet v losangeleškem nebotičniku med ropom pod vodstvom nemškega terorista Hansa Gruberja. V glavnih vlogah so zaigrali Bruce Willis, Alan Rickman, Alexander Godunov in Bonnie Bedelia.

Film je kljub sprva medlim ocenam kritikov postal uspešnica že ob predvajanju v kinematografih, kjer je ob proračunu 28 milijonov USD prinesel 141 milijonov prihodkov. Pomenil je odskočno desko za kariero Brucea Willisa kot junaka akcijskih filmov in utemeljil podžanr, v katerem se osamljeni glavni junak bori proti premočnemu nasprotniku. Nominiran je bil za štiri oskarje.[2] Na račun uspeha je nastala istoimenska franšiza, v sklopu katere so kasneje izšla še štiri nadaljevanja, poleg njih pa še več videoiger in strip. V več retrospektivnih seznamih je bil izbran za enega najboljših akcijskih filmov in božično klasiko.[a][6][7][8]

Zgodba[uredi | uredi kodo]

Newyorški detektiv John McClane (Willis) prispe v Los Angeles na božični večer, da bi se ponovno zbližal z ženo Holly (Bedelia) na božični zabavi njenega podjetja, korporacije Nakatomi. Voznik Argyle ga z limuzino odpelje do sedeža korporacije, Nakatomi Tower, na zabavo. Medtem ko se preoblači, vdre v stolpnico nemški terorist Hans Gruber (Rickman) s svojo ekipo, ki jo sestavljajo heker Theo, Karl in Tony Vreski, Franco, Alexander, Marco, Kristoff, Eddie, Uli, Heinrich, Fritz ter James. Skupina se zabarikadira v poslopje in zajame zaposlene za talce, razen Johna, ki se še pravočasno izmuzne, in Argylea, ki obtiči v garaži.

Hans poskuša izsiliti od Josepha Takagija, enega od vodilnih pri korporaciji, kodo za glavni trezor in razkrije, da namerava ukrasti 640 milijonov USD v obveznicah, teroristično dejanje pa je le za odvračanje pozornosti. Takagi ne sodeluje, zato ga ubijejo. John skrivoma opazuje, a po nesreči izda svojo prisotnost in mora uiti. Da bi opozoril oblasti v mestu, sproži požarni alarm, nakar Hans pošlje Tonyja raziskat. John ubije Tonyja in pobere njegovo orožje ter radio, s katerim obvesti policiste o dogajanju. Losangeleška policija pošlje narednika Ala Powella (Reginald VelJohnson) na poizvedovanje. Medtem Hans pošlje Heinricha in Marca, da bi ustavila Johna, a ta ubije tudi njiju. Ko prispe Powell, ga sprejme Eddie, ki se pretvarja, da je vratar, in ga prepriča, da je vse v redu. Al se že nameni oditi, takrat pa John pritegne njegovo pozornost s tem, da odvrže Marcovo truplo na njegov patruljni avto, nakar prične nanj iz stolpnice streljati še Alexander. Al prikliče kolege, ki obkolijo poslopje, medtem pa John ukrade Henirichovo torbo z eksplozivom C-4 in detonatorji.

James in Alexander s protitankovskimi raketami onesposobita oklepni avto policijskih specialcev, nato pa John spusti eksploziv, pritjen na stol, po jašku za dvigalo do njiju in razstreli celotno nadstropje. Hollyin sodelavec Harry Ellis (Hart Bochner) poskuša prepričati Johna, da bi Hansu vrnil detonatorje, a ta zavrne, zato Hans usmrti Ellisa. Hans kasneje med preverjanjem eksploziva, pritrjenega pod streho, naleti na Johna. Pretvarja se, da je pobegli talec. John mu ponudi pištolo, s katero ga Hans poskuša ustreliti, a je prazna. Nato se spopadeta, zaradi česar prihitijo še Karl, Franco in Fritz. John ubije Fritza in Franca, prisiljen pa je pustiti detonatorje za seboj.

Na sceno prispejo agenti FBI, ki prevzamejo nadzor in ukažejo odklopiti elektriko. Kot je Hans pričakoval, to onesposobi zadnjo ključavnico trezorja. Nato v zameno za talce zahteva, da jih pride iskat helikopter na streho. John odkrije, da namerava Hans razstreliti streho in zaigrati smrt ekipe, da bi lahko ušli po drugi poti. Med zadnjimi pripravami Hans na televiziji gleda poročilo vsiljivega poročevalca Richarda Thornburga (William Atherton), ki je posnel Johnove otroke. Na podlagi fotografije s Hollyine mize ugane, da je John njen mož. Roparji ukažejo talcem, naj gredo na streho, Hans pa zadrži Holly, da bi jo uporabil proti Johnu. Ta med prebijanjem proti strehi premaga Karla in ubije Ulija, nato pa pošlje talce nazaj dol. V helikopterju priletijo agenti FBI, ki pričnejo streljati na Johna, misleč, da je terorist. Hans takrat detonira eksploziv, ki uniči streho in helikopter, John pa komaj preživi.

Theo gre iskat vozilo za pobeg, rešilni avto skrit v tovornjaku, s katerim so prišli. Opazi ga Argyle in se zaleti vanj s svojo limuzino, zaradi udarca Theo pade v nezavest. Zdaj že izmučeni John najde Hansa s Holly in preostalima pajdašema, Eddiejem in Kristoffom. Slednjega nokavtira in se sooči s Hansom, ki mu ukaže, naj odvrže brzostrelko. John uboga, da ne bi ogrozil Holly, nato pa s smejanjem zamoti Hansa in Eddieja ter pograbi pištolo, pritrjeno na hrbet z lepilnim trakom, in ustreli oba. Hans, ki je le ranjen, omahne skozi okno, a mu uspe zgrabiti Holly za zapestje in obvisi z njene roke. Tik preden dvigne pištolo v zadnjem obupanem poskusu ubiti oba, John odpne Hollyino uro, Hans pa izgubi oprijem in omahne v globino.

John in Holly se pred stavbo spoznata z Alom. Takrat plane med ljudi Karl in poskuša ustreliti Johna, a ga s strelom pokosi Al. Kmalu za tistem se pojavi še Argyle, ki je razbil vrata garaže z limuzino in končno prišel na prosto. Na koncu prispe še Thornburg in poskuša dobiti izjavo od Johna, a ga Holly udari, nato pa ju Argyle z Johnom odpelje.

Igralska zasedba[uredi | uredi kodo]

Bruce Willis (levo) in Alan Rickman (desno); Umri pokončno je bil Rickmanov prvi celovečerec in Willisova druga glavna vloga v visokoproračunskem hollywoodskem filmu.
  • Bruce Willis kot John McClane, izkušeni newyorški policist, ki se je prišel v Los Angeles pobotat s svojo ženo
  • Alan Rickman kot Hans Gruber, ekstremist, ki ga je pravkar izločila zahodnonemška teroristična skupina, vodja teroristov v filmu
  • Alexander Godunov kot Karl Vreski, Hansov podrejeni in Tonyjev brat
  • Bonnie Bedelia kot Holly Gennero-McClane, Johnova odtujena žena
  • Reginald VelJohnson kot narednik Al Powell
  • Paul Gleason kot Dwayne T. Robinson, namestnik šefa policije v Los Angelesu
  • De'voreaux White kot Argyle, Johnov voznik limuzine
  • William Atherton kot Richard Thornburg, arogantni in vsiljivi televizijski poročevalec
  • Clarence Gilyard kot Theo, Hansov specialist za tehniko
  • Hart Bochner kot Harry Ellis, priliznjeni uslužbenec podjetja Nakatomi Corporation
  • James Shigeta kot Joseph Yoshinobu Takagi, izvršni direktor podjetja Nakatomi

Produkcija[uredi | uredi kodo]

Fox Plaza v Los Angelesu, ki je služil kot kulisa za nebotičnik Nakatomi Plaza v filmu

Film producentov Lawrencea Gordona in Joela Silverja je posnet po romanu Nothing Lasts Forever avtorja Rodericka Thorpa iz leta 1979. Ta je nadaljevanje romana The Detective iz leta 1966, po katerem je leta 1968 nastal istoimenski film s Frankom Sinatro v glavni vlogi. Ob začetku produkcije filma, posnetega po nadaljevanju, so morali zaradi pogodbene obveznosti glavno vlogo najprej ponuditi Sinatri, ki pa je bil takrat star že prek 70 let, zato je vlogo zavrnil, zgodbo pa so nato spremenili, da nima zveze s prvencem.[9] Naslednji je vlogo zavrnil Arnold Schwarzenegger, kateremu so film predstavili kot nadaljevanje njegove uspešnice Komandos iz leta 1985, a ga projekt ni zanimal.[10] Scenarist de Souza je sicer zanikal, da bi šlo v resnici za nadaljevanje Komandosa, in izjavil, da je v scenariju hotel predstaviti Hansa Gruberja kot protagonista, ki omogoči, da se John in Holly spet zbližata.[11]

Po Schwarzeneggerju je studio ponudil glavno vlogo praktično vsem aktualnim zvezdnikom akcijskih filmov, a so ga zavrnili vsi: Richard Gere, Clint Eastwood, Burt Reynolds, Sylvester Stallone, Harrison Ford, Don Johnson, Nick Nolte, Mel Gibson in Richard Dean Anderson.[10][12] Šele ko jim je zmanjkalo drugih možnosti, so ustvarjalci na podlagi demografskih podatkov podjetja CinemaScore vlogo ponudili Willisu.[13] Willis je bil takrat znan le po dveh večjih komičnih vlogah, od tega je bila ena televizijska, serija Moonlighting. Sprva je zaradi obveznosti pri seriji sodelovanje zavrnil tudi Willis, a se mu je kmalu ponudila priložnost, ko so morali snemanje ustaviti zaradi nosečnosti njegove soigralke.[9] Za vlogo je prejel 5 milijonov USD honorarja, kar je bila bajna vsota za tako neznanega igralca. To je izdalo, da je bil studio že obupan v iskanju zvezdnika za svoj načrtovani poletni hit,[14] niti po podpisu pogodbe pa niso verjeli, da bo Willis pritegnil občinstvo, zato so promocijske plakate sprva oblikovali bolj nevtralno, brez njegove podobe.[10] Za Rickmana je bil Umri pokončno prva filmska vloga.[15] Producent Joel Silver ga je izbral, ko je videl njegov nastop v broadwayski uprizoritvi igre Nevarna razmerja.[9]

Scenarij do začetka snemanja še ni bil končan, zato je v filmu več nedoslednosti in nedodelanih scen. Med najočitnejšimi primeri je tovornjak, s katerim so se pripeljali roparji. Iz njega na koncu zapelje rešilec, s katerim naj bi roparji ušli, a je na začetku precej premajhen (tovorni prostor je dovolj le za ekipo). Tudi Johnov značaj so dodelali šele, ko je bila produkcija že skoraj na polovici. McTiernan in Willis sta se skupaj odločila, da je John človek, ki samega sebe ne mara preveč, a sklene narediti, kar lahko v težkih okoliščinah.[16]

Za prizorišče je služil nebotičnik Fox Plaza v losangeleški četrti Century City, sedež 20th Century Fox, ki je bil odprt leto dni pred izidom filma. V času snemanja gradnja še ni bila končana in kulisa za prizor, v katerem John raziskuje nedokončano nadstropje, posejano z gradbeno opremo, je bilo resnično nedokončano nadstropje, na katerem so delali s to opremo. Kasneje je soba, uporabljena za ta prizor, postala pisarna nekdanjega ameriškega predsednika Ronalda Reagana.[17] Zamisel o uporabi zgradbe je bila De Govieva. Za navdih za 30. nadstropje, kjer roparji zadržujejo talce, je uporabil hišo Fallingwater arhitekta Franka Lloyda Wrighta, s skalo, s katere kaplja voda. Mestno panoramo, ki je vidna skozi okna, so upodobili na 115-metrski sliki s premičnimi lučkami in osvetlitvijo, s katero so poustvarili promet in dnevno-nočni cikel.[16] Prizor, v katerem specialci z oklepnim vozilom podrejo ograjo stopnišča pred stolpnico, so odgovorni pri Foxu odobrili šele po večmesečnih pogajanjih. Prav tako težavna je bila mestna uprava, ki je naposled odobrila le dve uri časa za snemanje prizora s helikopterjem. Nanj so se pripravljali pol leta; sodelovalo je devet snemalnih ekip in nihče razen sodelavcev filma se ni smel približati koridorju letenja na manj kot 150 m.[16] Za zadnji prizor v zgradbi je Alan Rickman padel 21 m v globino pred zelenim ozadjem, na katerega so kasneje dodali sliko ulic. Izpustili so ga, preden je pričakoval, tako da je izraz groze na njegovem obrazu pristen, kar naj bi ujezilo igralca.[16]

Izid[uredi | uredi kodo]

Film je bil premierno prikazan 12. julija 1988 v losangeleški kinodvorani AVCO. Tri dni kasneje so ga prikazali v omejenem naboru 21 kinodvoran, v široki distribuciji pa 20. julija. V otvoritvenem vikendu je prinesel 7,1 milijona USD prihodkov, do konca predvajanja pa 83 milijonov v Severni Ameriki ter 57,7 milijona drugod po svetu, skupno 140,7 milijona.[1]

Prva izdaja za domači video je bila videokaseta VHS, na kateri je bila slika popačena, saj so format slike predelali iz širokozaslonskega v običajnejši 4:3 za televizijske zaslone.[18] Digitaliziran film v širokozaslonskem formatu je najprej izšel na nosilcu DVD 19. junija 2007,[19] 15. maja 2018 pa še v visoki ločljivosti (4K) na nosilcu Blu-ray.[20]

Odziv[uredi | uredi kodo]

Kritiške ocene so bile sprva mešane. Več kritikov je omenilo, da so liki in odnosi med njimi klišejski, a so priznali, da je film vseeno zabaven na svoj neumen način. Že takrat so pravilno napovedali, da bo Umri pokončno izstrelil Brucea Willisa med filmske zvezde.[21] V otvoritvenem vikendu je bil po prihodku tretji najuspešnejši film v ameriških kinematografih.[1]

V sezoni ameriških filmskih nagrad 1988/1989 je prejel štiri nominacije za oskarje: za montažo, za posebne učinke, za zvok in za montažo zvočnih učinkov, vendar ni osvojil nobene pomembnejše nagrade.[22]

Kmalu je pridobil status klasike in pritegnil mnogo posnemovalcev, ki so uporabili enako formulo pri sestavljanju scenarija – osamljenega »navadnega človeka«, ki se bori proti izstopajočem liku terorista v zaprtem okolju. Več teh filmov je dobilo vzdevke po Umri pokončno, med njimi Oblegani (1992; »Umri pokončno na bojni ladji«), 57. potnik, (1992; »Umri pokončno na letalu«) in Hitrost (1994; »Umri pokončno na avtobusu«). Trend se je nadaljeval vse do druge polovice 1990. let, ko se je začel spreminjati s filmi, kot je Alcatraz (1996; vseeno ožigosan tudi za »Umri pokončno v Alcatrazu«), z večjim poudarkom na goli akciji in poplavi akcijskih sekvenc brez konteksta.[23]

Še zdaj se uvršča na retrospektivne sezname najboljših akcijskih filmov vseh časov, ki jih sestavljajo ameriške publikacije s področja industrije zabave, včasih tudi na sezname najboljših filmov sploh. Med njimi so 39. mesto seznama najrazburljivejših filmov Ameriškega filmskega inštituta[24] in 29. mesto na seznamu najboljših filmov vseh časov po izboru revije Empire.[25] Leta 2007 ga je revija Entertainment Weekly razglasila celo za najboljši akcijski film vseh časov.[6] Leta 2017 ga je ameriška Kongresna knjižnica izbrala za ohranitev v Narodnem filmskem registru kot »kulturno, zgodovinsko ali estetsko pomemben film«.[26]

Vzporedno se je razvnela debata o tem, ali je Umri pokončno božični film ali ne, kar so kot priložnost za ohranjanje zanimanja izkoristili tudi ustvarjalci in distributer. Tako je De Souza pritrdil tezi, da gre za božični film,[27] Willis pa jo je v pogovorni oddaji zanikal.[28] Britansko podjetje za tržne raziskave je izvedlo anketo o tem vprašanju, ki je razkrila, da imajo Umri pokončno za božični film zlasti predstavniki starostne skupine 25–34 let, ki je odraščala ob televiziji, a je bila ob izidu premlada za ogled v kinu (v Združenem kraljestvu je imel po takratnih merilih oznako »ni primeren za mlajše od 18 let«).[29] Distributer je ob ponovni izdaji za domači kino ob 30-letnici filma pripravil napovednik, ki predstavi Umri pokončno kot prisrčno božično komedijo.[30]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Zgodba se dogaja na božični večer, a v filmu ni opaznejših božičnih motivov, pa tudi izšel je sredi poletja. Z leti so ga kljub temu pričeli povezovati z božičnim časom, zato ga televizijske hiše in kinematografi še zdaj pogosto uvrščajo na spored v prazničnem obdobju. Vsako leto se med ljubitelji vname razgreta debata o tem, ali je Umri pokončno božični film ali ne.[3][4][5]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 »Die Hard«. Box Office Mojo. Pridobljeno 30. oktobra 2019.
  2. ↑ »The 61st Academy Awards (1989) Nominees and Winners«. oscars.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. julija 2011. Pridobljeno 16. oktobra 2011.
  3. ↑ Rosenberg, Eli; Horton, Alex (20. december 2018). »'Die Hard' isn't just a Christmas movie — it's the best ever, according to its Hollywood distributor«. Washington Post. Pridobljeno 22. decembra 2019.
  4. ↑ Frymorgen, Tomasz (17. december 2018). »People are claiming Die Hard is a Christmas film and it's tearing the internet apart. Again«. BBC Three. Pridobljeno 22. decembra 2019.
  5. ↑ Lebinger, Anže (25. december 2018). »Top 10 – božične filmske klasike, vredne ponovnega ogleda«. Dnevnik. Pridobljeno 22. decembra 2019.
  6. ↑ 6,0 6,1 »"Die Hard" tops magazine list of best action films«. Reuters. 15. junij 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. julija 2009. Pridobljeno 27. decembra 2019.
  7. ↑ »The 30 Best Christmas Movies Ever«. Empire. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. oktobra 2016. Pridobljeno 8. avgusta 2016.
  8. ↑ »The 100 Greatest Movies«. Empire. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. oktobra 2018. Pridobljeno 3. oktobra 2018.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 Power, Ed (26. november 2018). »Die Hard at 30: How the every-dude action movie defied expectations and turned Bruce Willis into a star«. The Independent. Pridobljeno 27. novembra 2018.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 Doty, Meriah (14. februar 2013). »Actors who turned down 'Die Hard'«. Yahoo! entertainment. Pridobljeno 24. decembra 2019.
  11. ↑ Frazier, Dan (24. avgust 2015). »"There is no such thing as an action movie." Steven E. de Souza on Screenwriting«. Creative Screenwriting. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. septembra 2015. Pridobljeno 25. avgusta 2015.
  12. ↑ Gharemani, Tanya (23. junij 2013). »A History of Iconic Roles That Famous Actors Turned Down«. Complex. Complex Media. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. junija 2013. Pridobljeno 7. avgusta 2013.
  13. ↑ Lawrence, Christopher (30. avgust 2016). »Las Vegan's polling company keeps tabs on Hollywood«. Las Vegas Review-Journal. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. decembra 2016. Pridobljeno 24. decembra 2016.
  14. ↑ Harmetz, Aljean (18. februar 1988). »Bruce Willis Will `Die Hard` For $5 Million«. Chicago Tribune. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. septembra 2015. Pridobljeno 7. julija 2013.
  15. ↑ »The 100 Greatest Movie Characters | 17. Hans Gruber«. Empire. 5. december 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. novembra 2011. Pridobljeno 14. januarja 2011.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 Kirk, Jeremy (19. julij 2011). »31 Things We Learned From the 'Die Hard' Commentary Track«. Film School Rejects. Reject Media, LLC. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. maja 2013. Pridobljeno 7. julija 2013.
  17. ↑ »Inside Ronald Reagan's Die Hard Office«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. oktobra 2018. Pridobljeno 12. novembra 2018.
  18. ↑ Holmes, Adam (2017). »Why There Was A Fight Over Die Hard's Home Video Release«. Cinema Blend. Pridobljeno 25. decembra 2019.
  19. ↑ »Die Hard DVD Release Date«. DVDs Release Dates. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. maja 2018. Pridobljeno 22. maja 2018.
  20. ↑ »High Def Digest«. ultrahd.highdefdigest.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. maja 2018. Pridobljeno 22. maja 2018.
  21. ↑ »Die Hard (1988)«. Ameriški filmski inštitut. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. februarja 2018. Pridobljeno 25. decembra 2019.
  22. ↑ »Die Hard - Awards«. IMDb. Pridobljeno 25. decembra 2019.
  23. ↑ Tobias, Scott (12. julij 2018). »Die Hard at 30: how it remains the quintessential American action movie«. The Guardian. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. julija 2018. Pridobljeno 12. julija 2018.
  24. ↑ »AFI's 100 Years...100 Thrills« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 28. marca 2014. Pridobljeno 15. junija 2014.
  25. ↑ »The 500 Greatest Movies Of All Time«. Empire. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. marca 2012. Pridobljeno 28. januarja 2015.
  26. ↑ »2017 Additions to the National Film Registry«. CBS News. CBS. 13. december 2017. Pridobljeno 23. decembra 2019.
  27. ↑ »Die Hard screenwriter says it is a Christmas movie: 'A woman about to give birth features prominently'«. The Independent. 25. december 2017. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. decembra 2017. Pridobljeno 26. decembra 2017.
  28. ↑ Miller, Mike (15. julij 2018). »Bruce Willis declares 'Die Hard is not a Christmas movie'«. Entertainment Weekly. Pridobljeno 18. decembra 2018.
  29. ↑ Hann, Michael (21. december 2017). »Yippee ki-yay, turkey plucker … how Die Hard became a classic Christmas movie«. The Guardian Film Blog. Pridobljeno 27. decembra 2019.
  30. ↑ Elfring, Matt (18. december 2018). »Die Hard's Trailer Recut As Zany Christmas Comedy To Celebrate 30th Anniversary«. GameSpot. Pridobljeno 18. decembra 2018.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Umri_pokončno&oldid=5787690«