Pojdi na vsebino

Avstrijska svobodnjaška stranka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Avstrijska svobodnjaška stranka

Freiheitliche Partei Österreichs
OkrajšanoFPÖ
PredsedujočiHerbert Kickl
Generalni sekretarChristian Hafenecker
Harald Vilimsky
Vodja poslanske skupineHerbert Kickl
Upravni direktorHans Weixelbaum
Joachim Stampfer
Vidne vodjeMario Kunasek
UstanoviteljAnton Reinthaller
Ustanovljena7. april 1956
PredhodnikFederacija neodvisnih
SedežTheobaldgasse 19/4
A-1060 Vienna
ČasopisNeue Freie Zeitung
Študentsko kriloRing Freiheitlicher Studenten
PodmladekRing Freiheitlicher Jugend
Članstvo (2017)60,000
Ideologija
Politična pozicijaDesna[14][15][16] ali
Skrajna desnica[17][18][19][20][21]
Historical (1956–1986):
Centre[22][23] to
centre-right[24]
Evropska pripadnostIdentity and Democracy Party
Mednarodna pripadnostLiberal International[25] (1978–1993)
Evropska parlamentarna skupinaIdentity and Democracy
Barva     Blue
Nacionalni koncil
30 / 183
Deželna vlada
16 / 61
Governorati
0 / 9
Državni kabinet
2 / 9
State diets
76 / 440
Evropski parlament
3 / 19
Spletno mesto
fpoe.at

Avstrijska svobodnjaška stranka (FPÖ) je desna populistična[26][27] avstrijska stranka, zastopana v Državnem svetu, v vseh devetih državnih parlamentih in v številnih lokalnih svetih. Vidi kot predstavnica "tretjega tabora" in kot naslednica nacionalno liberalnega vrednotnega sistema buržoazno-demokratične revolucije leta 1848. Očitajo ji, da je blizu desničarskemu ekstremizmu.[28]

Kot mali koalicijski partner je bila FPÖ štirikrat zastopana v zvezni vladi (1983–1986, 2000–2003, 2003–2005, 2017–2019). Nazadnje je ob aferi Ibiza kancler Sebastian Kurz maja 2019 prekinil vladno koalicijo in izjavil, da si prizadeva za nove volitve septembra 2019.[29]

V Zgornji Avstriji je na oblasti sorazmerna vlada na osnovi delovnega sporazuma med FPÖ in ÖVP pod vodstvom deželnega glavarja Josefa Pühringerja oz. naslednika Thomasa Stelzerja. V spodnjeavstrijski deželni vladi Mikl-Leitner II, ki prav tako temelji na proporcionalnem sistemu, FPÖ zaseda mesto enega deželnega svetnika.

Po odstopu Norberta Hoferja 1. junija 2021 je bilo mesto predsednika stranke prosto. Uradne posle je začasno opravljal Harald Stefan.[30] 7. junija 2021 je bil Herbert Kickl imenovan za predsednika[31] in 19. junija 2021 izvoljen na izrednem kongresu stranke.[32]

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Carina Klammer: Domišljija pogube. O konstrukciji protimuslimanskih zunanjih podob v kontekstu identitetne politike FPÖ . LIT-Verlag, Dunaj / Berlin / Münster 2013 (= serija: Sociologija, letnik 81), ISBN 978-3-643-50520-0 .
  • Farid Hafez : Od "judaizacije" do "islamistične stranke". Nove islamofobične diskurzne strategije FPÖ v kontekstu dunajske volilne kampanje . V: Letopis za raziskave islamofobije 2011: 83-98.
  • Oliver Geden: Diskurzijske strategije v desnem populizmu. Avstrijska svobodna stranka in Švicarska ljudska stranka med opozicijo in udeležbo vlade . VS Verlag für Sozialwissenschaften 2006. ISBN 3-531-15127-4 .
  • Oliver Geden: Konstrukcije moškosti v Avstrijski stranki svobode. Kakovostna empirična študija . Leske + Budrich, Opladen 2004. ISBN 3-8100-4100-9 .
  • Stephan Grigat (ur.) ): AfD & FPÖ. Antisemitizem, etnični nacionalizem in podobe spolov . Nomos, Baden-Baden 2017, ISBN 978-3-8487-3805-2 .
  • Reinhard C. Heinisch : FPÖ - pojav v mednarodni primerjavi. Uspeh in neuspeh desnega populizma . V: Avstrijski časopis za politične vede 3/2004: 247-261.
  • Lothar Höbelt : Od četrte stranke do tretje sile. Zgodovina VdU . Leopold Stocker Verlag, Gradec 1999. ISBN 3-7020-0866-7 .
  • Kurt Richard Luther: Avstrijska svobodna stranka (FPÖ) in zavezništvo za prihodnost Avstrije (BZÖ) . V: Herbert Dachs idr. (Ed. ): Politika v Avstriji. Priročnik. Manz: Dunaj 2006, 364-388.
  • Oliver Minich: Avstrijska svobodna stranka kot opozicijska stranka v Haiderjevi dobi. Strategija, program, notranja struktura . Gollenstein, Blieskastel 2003, ISBN 3-935731-43-4 .
  • Britta Obszerninks: Sosedje na desnem robu: Avstrijski republikanci in svobodnjaška stranka . Munster 1999.
  • Anton Pelinka : FPÖ v primerjalnih raziskovanjih strank. O tipološki klasifikaciji Avstrijske svobodne stranke . V: Avstrijski časopis za politične vede 3/2002: 281-299.
  • Kurt Piringer: Zgodovina stranke svobode. Prispevek tretje sile k avstrijski politiki . Dunaj 1982.
  • Viktor Reimann : Tretja sila v Avstriji . Molden, Dunaj 1980, ISBN 3-217-00552-X .
  • Sebastian Reinfeldt : Ne-mi in oni-tam. Študije o desničarskem populizmu . Braumüller: Dunaj 2000, ISBN 3-7003-1312-8 .
  • Margit Reiter : Alumni. Nacionalsocializem in začetki FPÖ . Wallstein: Göttingen 2019, ISBN 978-3-8353-3515-8 .
  • Maria Rösslhumer : FPÖ in ženske, Döcker: Wien 1999. ISBN 3-85115-263-8 .
  • Fritz Stüber: Bil sem poslanec. Pojav liberalne opozicije v Avstriji . Gradec 1974.
  • Hans-Henning Scharsach : Tihi zaseg oblasti. Hofer, Strache in bratovščine . Kremayr & Scheriau, Dunaj 2017, ISBN 978-3-218-01084-9 .
  • Margit Reiter: "Nacionalno" v primerjavi z "liberalno"? Arhivirano 2021-07-22 na Wayback Machine. Politične konfliktne linije in boji za razlago v Zvezi neodvisnih (VdU) in v FPÖ Arhivirano 2021-07-22 na Wayback Machine. . V: Heuss-Forum 14/2017.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Kellas, J. (2004). Nationalist Politics in Europe. Springer. str. 154.
  2. ↑ Gerard Braunthal (2009). Right-Wing Extremism in Contemporary Germany. Palgrave Macmillan UK. str. 158. ISBN 978-0-230-25116-8.
  3. ↑ »Austrian coalition parties punished in provincial election«. Euractiv. 22. september 2014.
  4. ↑ Martin Dolezal; Swen Hutter; Bruno Wüest (2012). »Exploring the new cleavage in across arenas and public debates: designs and methods«. V Edgar Grande; Martin Dolezal; Marc Helbling; in sod. (ur.). Political Conflict in Western Europe. Cambridge University Press. str. 52. ISBN 978-1-107-02438-0. Pridobljeno 19. julija 2013.
  5. ↑ Hans-Jürgen Bieling (2015). »Uneven development and 'European crisis constitutionalism', or the reasons for and conditions of a 'passive revolution in trouble'«. V Johannes Jäger; Elisabeth Springler (ur.). Asymmetric Crisis in Europe and Possible Futures: Critical Political Economy and Post-Keynesian Perspectives. Routledge. str. 110. ISBN 978-1-317-65298-4.
  6. ↑ Zaslove, Andrej (Julij 2008). »Exclusion, community, and a populist political economy: the radical right as an anti-globalization movement«. Comparative European Politics. 6 (2): 169–189. doi:10.1057/palgrave.cep.6110126. S2CID 144465005.
  7. ↑ »Austria's Freedom Party sees vote rise«. BBC News. 25. maj 2014. Pridobljeno 25. maja 2014.
  8. ↑ »Austria's Freedom Party sees vote rise«. BBC News. 26. maj 2014. Pridobljeno 22. aprila 2016.
  9. ↑ Lawson, Hugh (17. januar 2017). »Austria's far-right Freedom Party calls for ban on 'fascistic Islam«. Reuters. Pridobljeno 31. julija 2020.
  10. ↑ 10,0 10,1 Ruth Wodak; Anton Pelinka, ur. (2009). »Austrian Exceptionalism«. The Haider Phenomenon in Austria. Transaction Publishers. str. 117. ISBN 978-1-4128-2493-4.
  11. ↑ Riedlsperger 1998, str. 27.
  12. ↑ Albertazzi, Daniele (2008). Twenty-First Century Populism. Palgrave Macmillan. str. 71.
  13. ↑ Yves Mény; Yves Surel (2002). Democracies and the Populist Challenge. Palgrave Macmillan UK. str. 167. ISBN 978-1-4039-2007-2.
  14. ↑ Van Gilder Cooke, Sonia (29. julij 2011), »Austria – Europe's Right Wing: A Nation-by-Nation Guide to Political Parties and Extremist Groups«, Time, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. julija 2011, pridobljeno 16. februarja 2012
  15. ↑ Meyer-Feist, Andreas (14. februar 2012), »Austrian villagers quash plans for Buddhist temple«, DW, pridobljeno 16. februarja 2012
  16. ↑ Freedom Party leader may face hate speech charges. The Local (Austria edition). Published 19 October 2016. Retrieved 24 September 2017.
  17. ↑ Hainsworth, Paul (2008), The Extreme Right in Western Europe, Routledge, str. 38–39
  18. ↑ Art, David (2011), Inside the Radical Right: The Development of Anti-Immigrant Parties in Western Europe, Cambridge University Press, str. 106–107
  19. ↑ Wodak, Ruth; De Cillia, Rudolf; Reisigl, Martin (2009), The Discursive Construction of National Identity (2. izd.), Edinburgh University Press, str. 195
  20. ↑ Hale Williams, Michelle (2012), »Downside after the summit: factors in extreme-right party decline in France and Austria«, Mapping the Extreme Right in Contemporary Europe: From Local to Transnational, Routledge, str. 260
  21. ↑ Cauquelin, Blaise (30. november 2016). »l'extrême droite près du pouvoir en Autriche«. Le Monde (v francoščini). Pridobljeno 4. aprila 2019.
  22. ↑ Meret 2010, str. 186.
  23. ↑ Campbell 1995, str. 184.
  24. ↑ Ó Maoláin, Ciarán (1988). Political Parties of the World. Longman. str. 31.
  25. ↑ Huter, Mathias (april 2006). »Blau-orange Realitäten«. Datum (v nemščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. januarja 2010. Pridobljeno 6. februarja 2011.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  26. ↑ Die FPÖ im internationalen Vergleich (PDF; 126 kB) – Zwischen Rechtspopulismus, Deutschnationalismus und Österreich-Patriotismus, Anton Pelinka
  27. ↑ Anton Maegerle (4. junij 2009). »Modell Österreich: Die rechtspopulistische FPÖ – bpb«. bpb.de. Pridobljeno 28. februarja 2015.
  28. ↑ »OÖ-Wahl: Rechtsextremismus-Vorwurf an FPÖ«. diepresse.com. 18. julij 2009. Pridobljeno 28. februarja 2015.
  29. ↑ »Neuwahlen sollen Anfang September stattfinden«. ZEIT ONLINE. 19. maj 2019. Pridobljeno 21. maja 2019.
  30. ↑ 02 06 2021 Um 14:06 (2. junij 2021). »Hofer und Kickl beschwichtigen, "Aktuelles" ab 15:30 Uhr« (v nemščini). Pridobljeno 2. junija 2021.
  31. ↑ »Kickl übernimmt morgen die FPÖ - und Hofer ist dabei« (v nemščini). 6. junij 2021. Pridobljeno 7. junija 2021.
  32. ↑ »Kickl mit 88,24 Prozent neuer FPÖ-Chef«. ORF.at. 19. junij 2021. Pridobljeno 19. junija 2021.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Avstrijska_svobodnjaška_stranka&oldid=6279224«