Rusko-turške vojne

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Rusko-osmanske vojne

Od leve na desno od zgoraj navzdol: Obleganje Očakova, obleganje Izmaila, obleganje Sevastopola, obleganje Plevna, bitka za Sarikamiš, erzurumska ofenziva
Datum1568–1918 (350 years)
Prizorišče
Vzhodna Evropa, Balkan, Kavkaz, Anatolija
Izid oba imperija sta v prvi svetovni vojni propadla
Udeleženci
Rusko carstvo
Rusija Ruski imperij
 Osmansko cesarstvo
Poveljniki in vodje
Ivan Grozni
Peter Veliki
Ruski imperij Burkhard Münnich
Ruski imperij Katarina Velika
Ruski imperij Aleksander I.
Ruski imperij Nikolaj I.
Ruski imperij Aleksander II.
Ruski imperij Nikolaj II.		 Selim II.
Kara Mustafa Paša
Ivaz Mehmed Paša
Mustafa III.
Abdul Hamid I.
Mahmud II.
Abdulmedžid I.
Abdul Hamid II.
Enver Paša
Žrtve in izgube
1676–1681: 8.000
1735–1739: 100.000
1787–1792: 72.000
1853–1856: 450.000
1877–1878: 111.000
1914–1918: 140.000 [1]		 1676–1681: 20.000
1735–1739: neznano
1787–1792: 130.000
1853–1856: 45.000
1877–1878: 120.000
1914–1918: 300.000[1]

Rusko-turške vojne (rusko Русско-турецкие войны, romanizirano Russko-turetskije voini) ali rusko-osmanske vojne (turško Osmanlı-Rus savaşları) so bile niz dvanajstih vojn med Ruskim in Osmanskim cesarstvom od 16. do 18. stoletja. Vojne so bile eden od najdaljših nizov vojaških spopadov v evropski zgodovini.[2] Razen vojne leta 1710-1711 in krimske vojne, ki se pogosto obravnava kot ločen dogodek, so se vojne končale porazno za Osmansko cesarstvo, ki je doživljalo dolgo obdobje stagnacije in propadanja. Na evropski strani so vojne prikazane kot prevlada Rusije kot evropske sile po prizadevanjih Petra Velikega za modernizacijo carstva v začetku 18. stoletja.[3][4][5]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Konflikti se začnejo (1568-1739)[uredi | uredi kodo]

Obdobje pred Petrom Velikim[uredi | uredi kodo]

Krimski kanat okoli leta 1600; območja, označena kot poljska in moskovska so bila bolj kot ne samo zahteva in niso bila pod neposredno poljsko ali rusko upravo

Prva rusko-turška vojna (1568–1570) se je začela po osvojitvi Kazana in Astrahana s strani ruskega carja Ivana Groznega. Osmanski sultan Selim II. je poskušal iztisniti Ruse iz porečja spodnje Volge tako, da je leta 1569 poslal svojo vojsko napast Astrahan. Turški pohod se je končal s katastrofo. Osmanski vojski ni uspelo zavzeti Astrahana in je skoraj cela poginila v stepah, medtem ko je osmanska flota doživela brodolom v Azovskem morju.[6] Mirovni sporazum med sprtima stranema je utrdil oblast Rusije na Volgi, Osmansko cesarstvo pa je pridobilo številne trgovinske ugodnosti. Osmanski vazal Krimski kanat je nadaljeval svojo ekspanzijo na račun Ruskega carstva, vendar je bil v bitki pri Molodih leta 1572 poražen.

Naslednji konflikt med Rusijo in Turčijo se je začel 100 let pozneje kot del boja za ozemlje Ukrajine. Medtem ko je Rusija po rusko-poljski vojni (1654–1667) osvojila Levobrežno Ukrajino, je Osmansko cesarstvo med poljsko-osmansko vojno (1672–1676) s podporo svojega vazala Petra Dorošenka (1665–1672) razširilo svojo oblast nad celotno Desnobrežno Ukrajino.[7] Dorošenkova proosmanska politika je povzročila neodobravanje med številnimi ukrajinskimi kozaki, ki so leta 1674 za edinega hetmana vse Ukrajine izvolili Ivana Samojloviča. [8] Leta 1676 so ruske čete zavzele Čigirin in strmoglavile Dorošenka, ki je bil nato izgnan v Rusijo. Leta 1677 je osmanska vojska poskušala ponovno zavzeti Čigirin, a je bila poražena. Leta 1678 je osmanska vojska po krvavem napadu končno zavzela Čigirin, potem pa je bila osmanska ekspanzija proti severovzhodu ustavljena.[9] V letih 1679–1680 so Rusi odbili napade Krimskih Tatarov in leta 1681 podpisali Bahčisarajski mirovni sporazum, ki je vzpostavil rusko-turško mejo na reki Dneper.[10]

Peter Veliki in obdobje po njem[uredi | uredi kodo]

Rusija se je leta 1686 pridružila evropski Sveti ligi, v kateri so bile Avstrija, Poljska in Beneška republika.[11]:14 Med vojno je ruska stran leta 1687 in 1689 organizirala pohoda na Krim in v letih 1695–1696 pohod na Azov.[12] V luči priprav na vojno s Švedsko in podpisa Karlovškega miru z Osmanskiom cesarstvom leta 1699 je ruska vlada leta 1700 s slednjim podpisala tudi Konstantinopelski mirovni sporazum.[13] Rusiji je s sporazumi uspelo priključiti Azov in dobiti dostop do Azovskega morja.

Vojska Petra Velikega leta 1696 osvoji Azov

Potem ko so Rusi v bitki pri Poltavi leta 1709 premagali Švede in Švedski naklonjene ukrajinske kozake pod vodstvom Ivana Mazepe, je švedskemu kralju Karlu XII. uspelo prepričati osmanskega sultana Ahmeda III., da je 20. novembra 1710 Rusiji napovedal vojno. Prutski pohod Petra Velikega se je za Rusijo končal zelo neuspešno. Rusko vojsko pod carjevim poveljstvom je obkolila mnogo močnejša osmansko-tatarska vojska in carja prisilila na neugodne mirovne pogoje, po katerih je moral Osmanskemu cesarstvu vrniti Azov.[14]

Do poznega 17. stoletja je safavidski Iran, ki je mejil na obe cesarstvi in je bil od 16.–19. stoletja eden največjih tekmecev Turčije, močno propadel. Rusija in Osmansko cesarstvo sta to izkoristila in zasedla del iranskega ozemlja. Peter Veliki je v rusko-perzijski vojni leta 1722–1723 zavzel današnji Dagestan, Azerbajdžan in severni Iran. Osmani so zasedli današnjo Armenijo, dele vzhodne Anatolije in zahodni Iran. Osvojitve obeh so bile potrjene v Carigrajsken sporazumu, sklenjenem leta 1524. Rusi in Turki so zdaj mejili tudi na Kavkazu, kar je povzročilo dodatna trenja.

Rusiji je uspelo s podpisom sporazumov s Perzijo v letih 1732 in 1735 zagotoviti ugodne mednarodne razmere. Rusi so Perziji vrnili vsa ozemlja, pridobljena od leta 1722 na severnem in južnem Kavkazu ter v severnem Iranu, in se s tem izognili vojni z vzpenjajočim se perzijskim vladarjem Nadir Šahom. Sporazumi so imeli tudi druge diplomatsko ugodne vidike. Vzpostavili so rusko-perzijsko zavezništvo proti Turčiji, saj je bila Perzija v vojni z Osmanskim cesarstvom. Medtem je Rusija podpirala tudi pristop Avgusta III. na poljski prestol v vojni za poljsko nasledstvo v letih 1733–1735. Francija je podpirala njegovega protikandidata Stanislava Leszczyńskega. Avstrija je bila od leta 1726 zaveznica Rusije.

Evropa pred rusko-turško vojno 1768–1774

Rusija je leta 1736 vstopila v naslednjo vojno z Osmanskim cesarstvom, ki so jo spodbudili napadi krimskih Tatarov na Ukrajino in vojaški pohod krimskega kana na Kavkaz. Maja 1736 je ruska vojska začela invazijo na polotok Krim in požgala prestolnico Krimskega kanata Bahčisaraj. 19. junija je ruska donska vojska pod poveljstvom generala Petra Lacyja zavzela Azov.[15] Julija 1737 je vojska Burkharda Christopha von Münnicha zavzela osmansko trdnjavo Očakov. Lacyjeva vojska 40.000 mož je isti mesec napadla Krim, zadala nekaj porazov vojski krimskega kana in zajela Karasubazar. Lacy in njegovi vojaki so morali zatem zapustiti Krim zaradi pomanjkanja zalog.[15]

Avstrija je julija 1737 vstopila v vojno proti Turčiji, vendar je bila večkrat poražena. Avgusta so Rusija, Avstrija in Turčija začele pogajanja v Nemirovu, ki pa so se izkazala za neuspešna.[16] Leta 1738 ni bilo večjih vojaških operacij. Ruska vojska je morala zaradi izbruha kuge zapustiti Očakov in Kinburn. Leta 1739 je Münnichova vojska prečkala Dneper, porazila osmansko vojsko pri Stavučanih[17] in zasedla trdnjavi Hotin in Iaşi. Avstrija je bila v vojni z Osmanskim cesarstvom ponovno poražena in je 21. avgusta podpisala ločen mirovni sporazum. To in neposredna grožnja švedske invazije na Rusijo je slednjo prisililo, da je 18. septembra 1739 podpisala Niški mirovni sporazum in končala vojno s Turčijo.[15]

Postopen poraz Osmanskega cesarstva (1768–1878)[uredi | uredi kodo]

Seznam konfliktov[uredi | uredi kodo]

Ime Datum Rezultat
1 Prva rusko-turška vojna 1568–1570 Ruska zmaga.[18]
2 Druga rusko-turška vojna 1676–1681 Sporen. Nekateri avtorji pripisujejo zmago Osmanskemu cesarstvu,[19][20] drugi pa Rusom.[21] Tretji trdijo, da je bil izid neodločen.[22][23][20]
Bahčisarajski mirovni sporazum.[24]
3 Tretja rusko-turška vojna
(del Velike turške vojne) 		1686–1700 Habsburška, poljsko-litovska, ruska in beneška zmaga.[25]
Karlovški mir and Konstantinopelski mirovni sporazum: Rusija pridobi Azov in trdnjave Taganrog, Pavlovsk in Mius.[25]
4 Četrta rusko-turška vojna
(del Velike severne vojne) 		1710–1711 Osmanska zmaga.[26]:41
Prutski mir in Odrinski sporazum: Rusija odstopi Azov Osmanskemu cesarstvu in poruši trdnjave Taganrog, Kodak, Novobogorodickaja in Kameni zaton.
Rusija pristane, da se preneha vmešavati v notranje zadeve poljsko-litovske Republike obeh narodov.
5 Peta rusko-turška vojna
(znana tudi kot avstrijsko-rusko-turška vojna) 		1735–1739

Beograjski mir: Habsburžani odstopijo Osmanskemu cesarstvu Kraljevino Srbijo, vključno z Beogradom in južnim delom Temišvarskega Banata, ter severno Bosno. Krajovski Banat (Oltenija), ki so ga pridobili s Požarevskim mirom leta 1718, odstopijo Vlaški, podložni Osmanskemu cesarstvu. Demarkacijska črta postaneta reki Sava in Donava.
Niški sporazum, sklenjen 3. oktobra 1739):[27][28] Rusija se odpove ozemeljskim zahtevam po osmanski Moldaviji in Besarabiji. Osmani prepustijo Rusiji demilitarizitani Azov in Zaporožje.[27]

6 Šesta rusko-turška vojna 1768–1774 Ruska zmaga.[29][2]:744[30]:205–214
Kučukkajnarški mir: Osmansko cesarstvo odstopi Rusiji Kerč, Jenikale, Kabardino-Balkarijo in del Jedisana. Krimski kanat postane ruski podložnik.
7 Sedma rusko-turška vojna 1787–1792 Ruska zmaga.[31][2]:745[30]:393–426
Jašijski mir: Rusija priključi Ozi, Osmani priznajo rusko priključitev Krimskega kanata.
8 Osma rusko-turška vojna 1806–1812 Ruska zmaga.[32]
Bukareški mir: Rusija priključi Besarabijo.
9 Deveta rusko-turška vojna 1828–1829 Ruska zmaga.[33]
Odrinski mir: Rusija okupira Donavske kneževine, Grčija postane neodvisna od Osmanskega cesarstva.
10 krimska vojna 1853–1856 Osmanska, britanska, francoska in piemontska zmaga.[34]
Pariški mirovni sporazum: obojestranska demilitarizacija Črnega morja. Rusija odstopi južno Besarabijo in prizna de jure osmansko suverenost nad Donavskimi kneževinami.
11 Deseta rusko-turška viojna 1877–1878 Zmaga Rusije in njenih zaveznic.[35]
De jure neodvisnost Romunije, Srbije in Črne gore in de facto neodvisnost Bolgarije od Osmanskega cesarstva.
Karska in Batumska oblast pripadeta Rusiji.
12 Prva svetovna vojna in ruska državljanska vojna
  • Kavkaška fronta
  • XV. korpus Osmanskega cesarstva deluje na vzhodni fronti.
  • Islamska kavkaška armada
  • Perzijska kampanja
 1914–1918 Neodločena.[36]

Batumski sporazum

  • Vrnitev na predvojne meje leta 1918

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 #List of conflicts
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Dowling T. C. Russia at War: From the Mongol Conquest to Afghanistan, Chechnya, and Beyond. ABC-CLIO. 2014.
  3. ↑ Ágoston, G. (2011). »Military Transformation in the Ottoman Empire and Russia, 1500–1800«. Kritika: Explorations in Russian and Eurasian History. Slavica Publishers. 12 (2): 281–319. doi:10.1353/kri.2011.0018. ISSN 1538-5000. S2CID 19755686.
  4. ↑ Kafadar, C. (1999). »The Question of Ottoman Decline«. Harvard Middle East and Islamic Review. 4 (1–2).
  5. ↑ Howard, D. A. (1988). »Ottoman Historiography and the Literature of Decline of the Sixteenth and Seventeenth Centuries«. Journal of Asian History. Harrassowitz Verlag. 22 (1): 52–77.
  6. ↑ Martin, Janet (1996). Medieval Russia:980-1584. Cambridge University Press.
  7. ↑ Suraiya Faroqhi; Bruce McGowan; Sevket Pamuk (28. april 1997). An Economic and Social History of the Ottoman Empire. Cambridge University Press. str. 428. ISBN 978-0-521-57455-6.
  8. ↑ Gábor Kármán; Lovro Kunčević (20. junij 2013). The European Tributary States of the Ottoman Empire in the Sixteenth and Seventeenth Centuries. BRILL. str. 146. ISBN 978-90-04-25440-4.
  9. ↑ Флоря Б. Н. Россия, Речь Посполитая и Правобережная Украина в последние годы гетманства П. Дорошенко (1673—1677 гг.). Древняя Русь. Вопросы медиевистики. 2016. Т. 65, № 3. str. 90.
  10. ↑ Sergei R. Grinevetsky; Igor S. Zonn; Sergei S. Zhiltsov (30. september 2014). The Black Sea Encyclopedia. Springer. str. 661. ISBN 978-3-642-55227-4.
  11. ↑ Brian Davies (16. junij 2011). Empire and Military Revolution in Eastern Europe: Russia's Turkish Wars in the Eighteenth Century. A&C Black. ISBN 978-1-4411-6238-0.
  12. ↑ Jeremy Black (28. marec 1996). The Cambridge Illustrated Atlas of Warfare: Renaissance to Revolution, 1492-1792. Cambridge University Press. str. 36. ISBN 978-0-521-47033-9.
  13. ↑ Edward J. Phillips (1995). The Founding of Russia's Navy: Peter the Great and the Azov Fleet, 1688-1714. Greenwood Publishing Group. str. 113. ISBN 978-0-313-29520-1.
  14. ↑ Cathal J. Nolan (30. julij 2008). Wars of the Age of Louis XIV, 1650-1715: An Encyclopedia of Global Warfare and Civilization: An Encyclopedia of Global Warfare and Civilization. ABC-CLIO. str. 191. ISBN 978-0-313-35920-0.
  15. ↑ 15,0 15,1 15,2 Charles W. Ingrao; Nikola Samardžić; Jovan Pesalj (2011). The Peace of Passarowitz, 1718. Purdue University Press. str. 136–138. ISBN 978-1-55753-594-8.
  16. ↑ »Nemirov Congress of 1737«. The Free Dictionary. Farlex, Inc. Pridobljeno 27. maja 2018.
  17. ↑ Spencer C. Tucker (23. december 2009). A Global Chronology of Conflict: From the Ancient World to the Modern Middle East [6 volumes]: From the Ancient World to the Modern Middle East. ABC-CLIO. str. 734. ISBN 978-1-85109-672-5.
  18. ↑ Janet Martin, Medieval Russia: 980-1584, Cambridge University Press, 1996, str. 356.
  19. ↑ Murphey 1999, str. 9.
  20. ↑ 20,0 20,1 Davies 2006, str. 512.
  21. ↑ Davies 2007, str. 172.
  22. ↑ Kollmann 2017, str. 14.
  23. ↑ Stone 2006, str. 41.
  24. ↑ "Treaty of Bakhchisarai", Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia, Vol. I, ed. Alexander Mikaberidze, (ABC-CLIO, 2011), 180.
  25. ↑ 25,0 25,1 "Treaty of Constantinople (1700)", Alexander Mikaberidze, Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia, Vol. I, 250.
  26. ↑ Quataert, Donald. The Ottoman Empire 1700–1922, Cambridge University Press 2005.
  27. ↑ 27,0 27,1 "Treaty of Nis (1739)", Alexander Mikaberidze, Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia, Vol. I, 647.
  28. ↑ Russo-Turkish wars // Encyclopædia Britannica
  29. ↑ Brian L. Davies, The Russo-Turkish War, 1768-1774: Catherine II and the Ottoman Empire (Bloomsbury, 2016).
  30. ↑ 30,0 30,1 Isabel De Madariaga, Russia in the Age of Catherine the Great (1981)
  31. ↑ Black J. European Warfare, 1660-1815. Taylor & Francis, 1994. str. 25
  32. ↑ Ziegler C. E. The History of Russia. ABC-CLIO, 2009. str. 46.
  33. ↑ John Frederick Baddeley, The Russian conquest of the Caucasus (Routledge, 2013. ch 12)
  34. ↑ Orlando Figes, The Crimean War: A History (2010)
  35. ↑ Ian Drury, The Russo-Turkish War 1877. Bloomsbury Publishing, 2012.
  36. ↑ Price, M. P. (1918). War & Revolution in Asiatic Russia. United Kingdom: Macmillan

Viri[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rusko-turške_vojne&oldid=6209498«