Avstrijska Nizozemska

Avstrijska Nizozemska
*Österreichische Niederlande* (nemško)
*Pays-Bas Autrichiens* (francosko)
*Oostenrijkse Nederlanden* (nizozemsko)
*Belgium Austriacum* (latinsko)
Avstrijska Nizozemska Österreichische Niederlande (nemško); Pays-Bas Autrichiens (francosko); Oostenrijkse Nederlanden (nizozemsko); Belgium Austriacum (latinsko)
1714–1797
	zastava grb
	Avstrijska Nizozemska leta 1789 Avstrijska Nizozemska; Habsburška monarhija;
Status	personalna unija fevdi Svetega rimskega cesarstva v okviru cesarstva
Glavno mesto	Bruselj
Skupni jeziki	nemščina; francoščina; (vključno z valonščina, pikardščina in šampanjščina); nizozemščina; latinščina;
Religija	rimskokatoliška
Vlada	Uprava
guverner
• 1716–1724 (prvi)	princ Evgen Savojski
• 1793–1794 (zadnji)	nadvojvoda Karel Ludvik
pooblaščenec
• 1714–1716 (prvi)	Lotar Dominik
• 1793–1794 (zadnji)	Franc Georg Karl von Metternich
Zgodovinska doba	Novi vek
• Rastattska pogodba	7. marec 1714
• Sporazum iz Fontainebleauja	8. november 1785
• Brabantska revolucija	1789–1790
• Bitka pri Sprimontu	18. september 1794
• Campoformijski mir	17. oktober 1797
Valuta	Kronenthaler
	+
Predhodnice	Naslednice
	Španska Nizozemska
Prva Francoska republika
Združeni belgijski stanovi
Danes del	Kraljevina Belgija Kraljevina Nizozemska Nemčija Luksemburg

Avstrijska Nizozemska ^{[nb 1]} je bilo ozemlje burgundskega kroga Svetega rimskega cesarstva med letoma 1714 in 1797. Obdobje se je začelo z avstrijsko pridobitvijo nekdanje španske Nizozemske v skladu s pogodbo iz Rastatta leta 1714. Kot politična enota je prenehala obstajati, ko je ozemlje zavzela in priključila revolucionarna Francija po bitki pri Sprimontu leta 1794 in Baselskem miru leta 1795. Avstrija se je leta 1797 z mirovno pogodbo v Campo Formiu odpovedala svoji provinci.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Po pogodbi iz Rastatta (1714) so bili po vojni za špansko nasledstvo preostali deli španske Nizozemske odstopljeni Avstriji. Krog je še naprej dajal en sam sedež v Reichstagu njegovemu lastniku, zdaj samemu cesarju kot burgundskemu vojvodi. Administrativno je bila država razdeljena na štiri tradicionalne vojvodine, tri grofije in različna gospostva.

Brabantska revolucija[uredi | uredi kodo]

V osemdesetih letih 17. stoletja se je pojavilo nasprotovanje liberalnim reformam cesarja Jožefa II., ki so bile razumljene kot napad na katoliško cerkev in tradicionalne institucije v Avstrijski Nizozemski. Odpor, ki je naraščal, je bil največji v avtonomni in bogati vojvodini Brabant in grofiji Flandriji. Po nemirih in protestih, znani kot Mala revolucija leta 1787, se je veliko nasprotnikov zateklo v sosednjo nizozemsko republiko, kjer so oblikovali uporniško vojsko. Kmalu po izbruhu francoske in lieške revolucije je emigrantska vojska vstopila v Avstrijsko Nizozemsko in 27. oktobra 1789 v bitki pri Turnhoutu odločilno porazila Avstrijce. Uporniki so ob podpori vstaj po vsem ozemlju kmalu prevzeli nadzor nad večjim delom ozemlja in razglasili neodvisnost. Kljub tihi podpori Prusije neodvisni Združeni belgijski stanovi, ustanovljeni januarja 1790, niso prejeli tujega priznanja. Prišlo je do notranjih delitev po ideoloških linijah. Vonckisti, ki jih je vodil Jan Frans Vonck, so zagovarjali napredno in liberalno vlado, medtem ko so bili statisti, ki jih je vodil Hendrika Van der Noota, trdno konservativni in jih je podpirala Cerkev. Statisti, ki so imeli širšo bazo podpore. Vonckovci so morali pred terorjem odditi v izgnanstvo. ^[1]

Do sredine leta 1790 je habsburška Avstrija končala vojno z Otomanskim cesarstvom. Pripravila se je na zatrtje upornikov. Novi cesar Svetega rimskega cesarstva, Leopold II., je bil tudi liberalec in je predlagal amnestijo za upornike. Po porazu statistične vojske v bitki pri Falmagnu (22. september 1790) je bila revolucija do decembra poražena. Ponovna vzpostavitev Avstrijskega nadzora je bila kratkotrajna. Ozemlje so zavzeli Francozi leta 1794 po bitki pri Fleurusu (med vojno prve koalicije) in si ga priključili.

Cesarski državni svetniki[uredi | uredi kodo]

Državni svetniki so delovali kot vlada in so oblikovali svet s cesarskim soglasjem: ^[2]

Baron Franz von Reischach, cesarski diplomat
Kardinal von Migazzi
Kardinal von Frankenberg
baron Gottignies, cesarski gosposki komornik
Filip Cobenzl, podkancler cesarskega državnega sveta
Henri d'Ognies, princ Grimberghenski, cesarski gosposki komornik
grof Neny; predsednik tajnega sveta, član cesarskega državnega sveta
grof Woestenraedt, cesarski gosposki komornik.
markiz Chasteler, gosposki komornik
grof Gomegnies, predsednik sveta Hainauta
vikont Villerski; Cesarski generalni zakladnik
Franc Jožef, knez Gavrski: veliki maršal cesarskega dvora nadvojvodinje.

Opombe[uredi | uredi kodo]

↑ nizozemsko Oostenrijkse Nederlanden; francosko Pays-Bas Autrichiens; nemško Österreichische Niederlande; latinsko Belgium Austriacum.

Sklici[uredi | uredi kodo]

↑ Brown, Kevin (2017). »Artist and Patrons: Court Art and Revolution in Brussels at the end of the Ancien Regime«. Dutch Crossing: 1–28. doi:10.1080/03096564.2017.1299964.
↑ Almanach de la cour de Bruxelles sous les dominatione autrichienne et francaise, la monarchie des Pays-Bas et le gouvernement belge, de 1725 a 1840 (etc.)

Viri[uredi | uredi kodo]

Heinrich Benedikt. Als Belgien österreichisch war . Herold, Dunaj, 1965.

[1] zozemsko Oostenrijkse Nederlanden; francosko Pays-Bas Autrichiens; nemško Österreichische Niederlande; latinsko Belgium Austriacum.

[2] Brown, Kevin (2017). »Artist and Patrons: Court Art and Revolution in Brussels at the end of the Ancien Regime«. Dutch Crossing: 1–28. doi:10.1080/03096564.2017.1299964.

[3] Almanach de la cour de Bruxelles sous les dominatione autrichienne et francaise, la monarchie des Pays-Bas et le gouvernement belge, de 1725 a 1840 (etc.)

[nb 1]

[1]

[2]