Referendum o neodvisnosti Ukrajine (1991)
.svg){kind=small} | ||||||||||||||||||||||
| ||||||||||||||||||||||
Ali podpirate akt o deklaraciji neodvisnosti Ukrajine? | ||||||||||||||||||||||
 Bilten rezultatov referenduma. | ||||||||||||||||||||||
| Rezultati | Podpora neodvisnosti Ukrajine | |||||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Rezultati | ||||||||||||||||||||||
| ||||||||||||||||||||||
 | ||||||||||||||||||||||
Referendum o aktu o razglasitvi neodvisnosti je potekal v Ukrajini 1. decembra leta 1991. Vprašanje na referendumu je bilo »Ali podpirate akt o deklaraciji neodvisnosti Ukrajine?«[1] Besedilo deklaracije je bilo vključeno kot preambula. Referendum je razpisala ukrajinska vrhovna rada, da bi potrdil akt o neodvisnosti, ki ga je sprejela 24. avgusta 1991.[2] Referenduma se je udeležilo 31.891.742 registriranih volivcev (84,18 % volilnega telesa). Za neodvisnost je glasovalo 28.804.071 upravičencev (92,3 %).[1]
Na isti dan so tudi potekale predsedniške volitve. Vseh šest predsedniških kandidatov je podpiralo neodvisnost in jo promoviralo v svoji kampanji. Leonid Kravčuk, predsednik vrhovne rade, je bil izvoljen za prvega predsednika Ukrajine.[3]
2. decembra 1991 je bila Ukrajina priznana kot neodvisna država s strani drugih držav sveta. Isti dan je predsednik Ruske SFSR Boris Jelcin priznal Ukrajino kot neodvisno državo.[4][5] Sovjetski predsednik Mihail Gorbačov je poslal Kravčuku telegram s čestitkami, in izrazil upanje na sodelovanje.[6]
Ukrajina je bila tako gospodarsko kot politično druga najmočnejša republika v Sovjetski zvezi (za Rusijo) in njena odcepitev je končala vse realne možnosti, da Gorbačov preprečil razpad Sovjetske zveze. Do decembra 1991 so se vse nekdanje sovjetske republike razen Ruske in Kazahstanske socialistične republike[7] uradno odcepile od Sovjetske zveze. Teden dni po izvolitvi se je Kravčuk pridružil Jelcinu in beloruskemu voditelju Stanislavu Šuškeviču pri podpisu Beloveškega sporazuma, ki je razglasili konec obstoja Sovjetske zveze. ZSSR je uradno razpadla 26. decembra 1991.
Rezultati[uredi | uredi kodo]
Ukrajinski mediji so množično podprli neodvisnost.
Ankete so septembra 1991 pokazale 63-odstotno podporo kampanji "Ja" , v prvem tednu oktobra 77 % in v sredini novembra 88 %.
Večina (55%) etničnih Rusov v Ukrajini je glasovala za neodvisnost.
| Izbira | Glasovi | % |
|---|---|---|
| Za | 28.804.071 | 92,26 |
| Proti | 2.417.554 | 7,74 |
| Skupaj | 31.221.625 | 100,00 |
| Veljavni glasovi | 31.221.625 | 97,90 |
| Neveljavni glasovi | 670.117 | 2,10 |
| Skupaj glasov | 31.891.742 | 100,00 |
| Udeležba upravičencev | 37.885.555 | 84,18 |
Po oblasteh[uredi | uredi kodo]
Akt o neodvisnosti je podprla večina sodelujočih volivcev v vseh 27 upravnih regij Ukrajine (24 oblasti, 1 avtonomna republika in 2 mesti s posebnim statusom (Kijev in Sevastopol).[3] Volilna udeležba je bila najnižja v vzhodni in južni Ukrajini.
| Pododdelek | Odstotek glasov za neodvisnost | |
|---|---|---|
| Oddanih glasov[3] | Volilnih upravičencev | |
| Krimska ASSR | 54,19 | 37 |
| Čerkasijska oblast | 96,03 | 87 |
| Černigovska oblast | 93,74 | 85 |
| Črnoviška oblast | 92,78 | 81 |
| Dnepropetrovska oblast | 90,36 | 74 |
| Donecka oblast | 83,90 | 64 |
| Ivano-Frankivska oblast | 98,42 | 94 |
| Harkovska oblast | 86,33 | 65 |
| Hersonska oblast | 90,13 | 75 |
| Hmelnicka oblast | 96,30 | 90 |
| Kijevska oblast | 95,52 | 84 |
| Kirovogradska oblast | 93,88 | 83 |
| Luganska oblast | 83,86 | 68 |
| Lvovska oblast | 97,46 | 93 |
| Mikolajivska oblast | 89,45 | 75 |
| Odeška oblast | 85,38 | 64 |
| Poltavska oblast | 94,93 | 87 |
| Rivnenska oblast | 95,96 | 89 |
| Sumska oblast | 92,61 | 82 |
| Ternopilska oblast | 98,67 | 96 |
| Viniška oblast | 95,43 | 87 |
| Volinska oblast | 96,32 | 90 |
| Zakarpatska oblast | 92,59 | 77 |
| Zaporoška oblast | 90,66 | 73 |
| Žitomirska oblast | 95,06 | 86 |
| Kijev | 92,87 | 75 |
| Sevastopol | 57,07 | 36[8] |
| Vsota po državi | 90,32 | 76 |
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
- Razpad Sovjetske zveze
- Rusko-ukrajinska vojna (2014 – danes)
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 Nohlen & Stöver, p1985
- ↑ Historic vote for independence Arhivirano 2014-03-23 na Wayback Machine., The Ukrainian Weekly (1 September 1991)
- ↑ 3,0 3,1 3,2 Independence – over 90% vote yes in referendum; Kravchuk elected president of Ukraine Arhivirano 2017-10-19 na Wayback Machine., The Ukrainian Weekly (8 December 1991)
- ↑ A Guide to the United States' History of Recognition, Diplomatic, and Consular Relations, by Country, since 1776: Ukraine, Office of the Historian
- ↑ Ukrainian Independence, Worldwide News Ukraine
- ↑ NEWSBRIEFS FROM UKRAINE Arhivirano 2020-11-16 na Wayback Machine., The Ukrainian Weekly (8 December 1991)
- ↑ Russia's New Politics: The Management of a Postcommunist Society by Stephen K. White, Cambridge University Press, 1999, ISBN 0521587379 (page 240)
- ↑ Russians in the Former Soviet Republics by Pål Kolstø, Indiana University Press, 1995, ISBN 978-0-253-32917-2 (page 191)
Ukraine and Russia:Representations of the Past by Serhii Plokhy, University of Toronto Press, 2008, ISBN 978-0-8020-9327-1 (page 184)
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- »Zakonodaja Ukrajine N 1660-XII o organizaciji referenduma« (v ukrajinščini). 11. oktober 1991.
- »Zakonodaja Ukrajine N 1661-XII o tekstu za referendum« (v ukrajinščini). 11. oktober 1991.
- Pogreb imperija, Leonid Kravčuk, Zerkalo Nedeli, 23 August – 1 September 2001. Dostopno v ukrajinščini.
