Ferrante I. Gonzaga
| Ferrante I. Gonzaga | |
|---|---|
 | |
| Rojstvo | 28. januar 1507[1][2][…] Mantova |
| Smrt | 15. november 1557[1][2][3] (50 let) Bruselj[d] |
| Državljanstvo | Španija |
| Poklic | kondotjer, diplomat |
Ferrante I. Gonzaga, znan tudi kot Ferdinand, princ Molfette (Mantova, 28. januar 1507–Bruselj, 15. november 1557), je bil italijanski kondotjer, zaupanja vreden častnik cesarja Karla V., podkralj Sicilije od leta 1535 do 1546 in guverner Milana od 1546 do 1554; od leta 1539 je bil vladar okrožja Guastalla.[4]
Življenjepis
[uredi | uredi kodo]
Rojen je bil v Mantovi kot tretji sin Francesca II. Gonzage in Isabelle d'Este. Ko je bil star 16 let, so ga poslali na španski dvor za paža prihodnjega cesarja Karla V., ki mu je ostal zvest vse življenje. Leta 1527 je sodeloval pri plenjenju Rima in se leta 1530 udeležil Karlovega zmagoslavnega kronanja v Bologni: ob smrti Karla III. Burbonskega (1527) je bil imenovan za glavnega poveljnika cesarske vojske v Italiji. Leta 1531 je postal vitez reda zlatega runa.
Neapelj je branil pred napadom francoskih vojakov pod poveljstvom francoskega maršala Odeta Lautreca in dosegel predajo firenške republike. Za ta podvig ga je papež Klemen VII. iz družine Medičejcev, ki so ga izgnali iz tega mesta, imenoval za papeškega guvernerja Beneventa. Še enkrat se je boril za Karla V. proti Turkom v Tunisu leta 1535 in Alžiru leta 1543 s 3000 konjeniki. Karlu je služil kot podkralj Sicilije (1535–1546). V njegovo čast se trdnjava v Messini imenuje Forte Gonzaga. [5] Cesarja je spremljal v Nemčijo leta 1543 in se boril proti odločni kampanji, ki je uveljavila pogodbo iz Crépyja. Nato je bil guverner Milanske vojvodine (1546–1554) in se v vojni boril za Parmo.
Leta 1534 se je Ferrante poročil z Isabello di Capua in s tem dobil zemljiški posesti v Molfetti in Giovinazzu. Leta 1539 je kupil grofijo Guastalla na desnem bregu Pada za 22.280 zlatih skudov, ki mu jo je prodala grofica Ludovica Torelli. To je bil strateški nakup, saj je Guastalla blizu Ferrare, ki jo je Karel želel odvzeti družini Este.
Ferrantejeva vila pri Milanu, Gualtiera, se zdaj imenuje Simonetta. Ferrante jo je leta 1550 obnovil in naročil delo toskanskemu arhitektu Domenicu Giuntallodiju iz Prate. [6] Ferrante je bil pokrovitelj in zaščitnik kiparja in medaljerja Leoneja Leonija, ki mu je okoli leta 1555 izdelal bronasto medaljo. Na hrbtni strani sta Heraklej z dvignjeno gorjačo, ki se bori z nemejskim levom, in napis TU NE CEDE MALIS: Ne prinašaj zla [7], ki namiguje na njegovo oprostitev po obtožbi zaradi zlorabe denarja in korupcije. Njegov sin Cesare je pri Leoneju naročil bronasti javni spomenik Zmagoslavje Ferranteja Gonzage nad zavistjo (1564), ki stoji na Rimskem trgu (Piazza Roma) v Guastalli. Kot vsi iz družine Gonzaga je tudi Ferrante podpiral izdelovalce tapiserij: zanj je bila stkana serija Fructus Belli (Sadovi vojne) in lažja serija putov.
Umrl je v Bruslju zaradi padca s konja in utrujenosti v bitki pri St. Quentinu. Pokopan je bil v zakristiji milanske stolnice.
Ferranteja je v Guastalli nasledil njegov sin Cesare.
Leta 1543 je bil veleposlanik angleškega kralja Henrika VIII. [8]
Vladar Guastalle
[uredi | uredi kodo]Ferrante I. je bil ustanovitelj kadetske podružnice Gonzaga v Guastalli, mestu, ki ga je leta 1539 kupil od grofice Ludovice Torelli. V primerjavi z drugimi fevdi, pridobljenimi za zasluge ali s porokami, je grofija Guastalla uživala precejšnjo avtonomijo v Svetem rimskem cesarstvu; zato je Ferrante postal vodja majhne neodvisne države blizu Mantove, ki je dala življenje avtonomni dinastiji vladarjev. [9]
Sionski prior
[uredi | uredi kodo]Ferrante Gonzaga je bil po prvem seznamu, ki ga je sestavil Pierre Plantard, 14. veliki mojster [10] (od 1527 do 1575) legendarnega sionskega priorstva. [11]
Časti
[uredi | uredi kodo]- vitez reda zlatega runa – 1531
- veliki mojster sionskega priorstva – 1527
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
- ↑ 2,0 2,1 SNAC — 2010.
- ↑ 3,0 3,1 International Music Score Library Project — 2006.
- ↑ Imprese e onori di don Ferrante Gonzaga[1]
- ↑ »Castel Gonzaga«. Comune di Messina (v italijanščini). Pridobljeno 18. avgusta 2015.
- ↑ E. Heydenreich and W. Lotz, Architecture in Italy, 1400–1600 (Harmondsworth: Penguin) 1974:292-93;
- ↑ Illustration
- ↑ Spanish Chronicle, xxiii
- ↑ "La militanza nelle Fiandre fece del cadetto Ottavio Gonzaga di Guastalla, figlio del celebre Ferrante, prima un personaggio molto influente nell’entourage di don Giovanni e di Alessandro, poi, quando egli abbandonò i Paesi Bassi, il comandante della cavalleria italiana a Milano. Gli altri Gonzaga, tuttavia, non riuscirono a superare la condizione di quasi privati signori, per di più alle prese con il fasto e l’alterigia dei grandi baroni dell’Italia centro-meridionale": Angelantonio Spagnoletti, Le dinastie italiane e la guerra delle Fiandre, Società e storia. Fascicolo 125, 2009, p. 436.
- ↑ Alberto Cavazzoli Alla ricerca del Santo Graal nelle terre dei Gonzaga, 2008, Reggio Emilia
- ↑ Angelo Sebastiani, La luce massonica.
Literatura
[uredi | uredi kodo]- G. Goselini, Vita del prencipe don Ferrando Gonzaga in tre libri divisa, Milano 1574
- Adelaide Murgia, I Gonzaga, Milano, Mondadori, 1972. ISBN non esistente
- R. Tamalio, Ferrante Gonzaga alla corte spagnola di Carlo V nel carteggio privato con Mantova (523-1526). La formazione da 'cortegiano' di un generale dell'Imperatore, Mantova 1991
- L. Pescasio, Don Ferrante Gonzaga, principe di Molfetta, signore di Guastalla, viceré di Sicilia, governatore di Milano, stratega dell'imperatore Carlo V, Suzzara 2000
- G. Brunelli, Ferrante Gonzaga, in «Dizionario biografico degli Italiani», LVII, Roma 2001
- Mario Castagna, Stemmi e vicende di casate mantovane, Montichari, 2002. ISBN non esistente.
- C. de Gioia Gadaleta, Isabella de Capua Gonzaga Principessa di Molfetta - Signora di Guastalla, Molfetta 2003.
- M. Ziccardi, Gambatesa e i di Capua. I pastori e i signori, in D. Ferrara, Il Castello di Capua e Gambatesa. Mito Storia e Paesaggio, Campobasso 2010.
- Alberto Cavazzoli, Alla ricerca del Santo Graal nelle terre dei Gonzaga, Reggio Emilia, 2008.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
| Biografski slovarji | |
| Drugo | |
