Papež Benedikt IX.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
 Benedikt IX. 
tuskulski grof
Papež Benedikt IX. upodobljen v Baziliki sv. Pavla v Rimu
Izvoljen21. oktober 1032 (izvoljen prvič)
10. marec 1045 (izvoljen drugič)
8. november 1047 (izvoljen tretjič)
Začetek papeževanja1. januar 1033 (posvečen in umeščen)
Konec papeževanjaseptember 1044 (prvič)
1. maj 1045 (drugič)
16. julij 1048 (tretjič)
PredhodnikJanez XIX. (prvič)
Silvester III. (drugič)
Klemen II. (tretjič)
NaslednikSilvester III. (prvič)
Gregor VI. (drugič)
Damaz II. (tretjič)
Redovi
Povzdignjen v kardinala17. oktober 1022
imenoval
Benedikt VIII.
Položaj145. papež
147. papež
150. papež
Osebni podatki
RojstvoTeofilakt pl. Tuskulski (latinsko Theophilactus comes Tusculanus; italijansko Teofilatto dei Conti di Tuscolo)

Rim
Smrtcca. 1055
Grottaferrata
Pokopansamostanska cerkev Grottaferrata
NarodnostItalijan
Verakatoličan
StaršiAlberik pl. Tuskulski, grof (Alberico III. comte di Tuscolo)
Hermelina (Ermelina)
Prejšnji položajkardinal-diakon (1022-1032)
Insignije
Grb osebe Papež Benedikt IX.
Drugi papeži z imenom Benedikt
Catholic-hierarchy.org

Papež Benedikt IX. (latinsko Papa Benedictus Nonus) rojen kot Teofilakt pl. Tuskulski (latinsko Theophylactus Tusculanus; italijansko Teofilatto dei Conti di Tuscolo), je bil italijanski škof, kardinal in papež, * junij 1012, Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo), † med 18. septembrom 1055 ter 9. januarjem 1056) [1] Grottaferrata (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija).
Papež je bil v treh obdobjih:

  1. 21. oktober 1032 - september 1044;
  2. 10. marec 1045 (drugič) - 1. maj 1045;
  3. 8. november 1047 - 16. julij 1048 (tretjič) - ko je bil odstavljen in poslan v samostan Grottaferrata; tam je tudi umrl.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Benedikt IX. in grb

Izvor in vzpon[uredi | uredi kodo]

Benedikt je bil sin Alberika III, tuskulskega grofa, in je bil nečak papežev Benedikta VIII. in Janeza XIX.. Bil je tudi pranečak papeža Janeza XII.; njegova mati je bila Hermelina (Ermelina).
Ni gotov datum njegovega rojstva, kakor tudi ne vrstni red rojstva. Alberiku III., ki je bil "comes sacri Lateranensis Palatii" ( grof svete Lateranske palače), so se rodili štirje sinovi: Teofilatto, Gregorio, Pietro in Ottaviano, ki jih navaja v tem redu neka darovnica, ki so jo namenili 18. septembra 1055 samostanu SS. Cosma e Damiano. V istem vrstnem redu so zadnji trije sinovi omenjeni tudi v neki listini z dne 9. januarja 1056, ki se nanaša na obhajanje svetih maš za pokoj duše Benedikta IX. Prva listina pa ne namerava podajati resničnega vrstnega reda, ko da bi bil Teofilakt prvorojenec; na prvem mestu ga omenja, “kolikor ga je krasilo papeško dostojanstvo” [2]

Papež[uredi | uredi kodo]

Sutrijska sinoda (1046) je odstavila tri papeže: Benedikta IX., Silvestra III. in Gregorja VI.
Italija okrog leta 1000

S Sergijevo smrtjo je prenehala tudi vladavina Krescencijev; oblast nad Rimom so prevzeli njihovi tekmeci Tuskulski grofje ter jo obdržali do 1044. V tem času so postavili tri papeže svojega rodu: prvi je bil Benedikt VIII., drugi Janez XIX., tretji pa Benedikt IX. s svojimi rekordnimi tremi prekinjenimi papeškimi mandatnimi obdobji, ki so nekaj edinstvenega v cerkveni zgodovini. [3]

Prvo obdobje[uredi | uredi kodo]

Teofilakt je bil star okrog 20 let, ko je postal papež. Če vzamemo starost desetih do dvanajstih let ob izvolitvi za papeža kot zlobno podtikanje njegovih nasprotnikov, je bil po najnovejših dognanjih ob izvolitvi star najmanj 18 let, a po vsej verjetnosti že 25 let – kar je seveda za kanonično dobo še vedno premalo. [4] Morda torej Teofilakt ni bil papež-otrok, kot še danes beremo; gotovo pa je bil eden najmlajših, ki so predsedovali Rimski Cerkvi. Po najnovejših preučevanjih bi moral imeti leta 1032 okrog 25 let – kar je za tako visoko in pomembno službo odločno nezrela doba. [5]

Kot nečak Benedikta VIII. in Janeza XIX. je bil 21. oktobra 1032 izvoljen (prvič) za papeža po posredovanju svojega očeta Alberika in tako postal tretji papež iz vrste tuskulskih grofov, z imenom Benedikt IX. Zgodovinarji menijo, da je do tega prišlo s pomočjo podkupovanja, obljub in groženj, s čimer mu je oče zagotovil papeški sedež.[6] Verjetno ni bil niti laik, ker sodobni viri te pomanjkljivosti ne omenjajo, ampak klerik. Ustoličili so ga takoj naslednji dan, 22. oktobra.

Benedikt je po naključju za las ušel zaroti, ki so jo skovali zoper njega; hoteli so ga umoriti 29. junija 1033, ko je slovesno maševal na praznik sv. Petra. Naravni pojav sončnega mrka pa mu je rešil življenje: ko je sonce potemnelo, je zavladal splošen preplah in so zarotniki preplašeni pobegnili.
Glabrovo [7] poročanje, da so ga iz Rima pregnali vstajniki že 1036, a da se je vrnil s pomočjo svetorimskega cesarja Konrada II., ne bo držalo; saj 1036 cesarja ni bilo v Italiji, pa se papež k njemu ni mogel zateči. Je pa papež leto pozneje odstavil milanskega nadškofa Ariberta (Ariberto d'Intimiano), ki se je pokazal sovražnega nasproti cesarju v bojih med plemstvom. [8]
Izgnal je tudi škofa iz Piacenze in Cremone z njunih sedežev in sicer na pobudo sv. Petra Damjanskega, ker so ju osumili simonije. Prav tako je cesar odstavil milanskega nadškofa Ariberta, katerega je leto prej papež izobčil. [9] Škof iz Piacenze pa je v povračilo obtožil Benedikta "za mnogo nizkotnih prešuštev in umorov, ki jih je opravil z lastnimi rokami".[10]

Kot papež je bil tesno povezan s cesarjem Konradom II., z njim se je 1037 in 1038 srečal v severni Italiji.
Leta 1044 so Krescenciji v Rimu dvignili upor, Benedikta pregnali in postavili protipapeža Silvestra III., ki pa ga papeški katalogi računajo za zakonitega papeža.

Drugo obdobje[uredi | uredi kodo]

Zgodovinski razavoj Svetorimskega cesarstva

Marca 1045 se je Benedikt vrnil v Rim in Silvestra izgnal, dva meseca kasneje pa je papeško službo za tisoč zlatnikov [11] prodal svojemu krstnemu botru, duhovniku Gracijanu, ki je postal papež pod imenom Gregor VI.. Eni pravijo, da je to storil zato, »ker je bil nepismen« (»cum esset rudis litterarum«) [12]; drugi pa menijo, da zato, »ker se je hotel poročiti z neko rimsko deklino iz družine Sago« [13]. Papeža Gregorja torej po pravici obtožujejo simonije; drugi pa menijo, da je s tem hotel rešiti Cerkev nadaljnjega poniževanja, ki ji ga je prineslo neprimerno Benediktovo življenje.
V novem uporu proti Benediktu IX., ki ga je vodil konzul Ptolomej (Ptolomeus, Ptolomeo), so Krescenciji za novega papeža postavili škofa Janeza iz Sabine, ki si je privzel ime Silvester III. Že po nekaj mescih ga je Benedikt izgnal iz Rima. V ta nered je posegel nemški kralj Henrik III. (1039-1056), sam močno povezan s klinijskim prenovitvenim gibanjem. Sklical je sinodo v Sutriju, ki je 20. decembra 1046 odstavila papeža Gregorja VI. in protipapeža Silvestra III.; rimska sinoda 23. decembra 1046 pa je odstavila še Benedikta IX. Tako je bil pripravljen prostor za novega papeža, ki pa bo edini.[14]

Tretje obdobje[uredi | uredi kodo]

Novembra 1047 se je Benedikt IX. še tretjič vrnil v Rim in ostal na papeškem prestolu do 16. julija 1048, ko ga je iz mesta dokončno pregnal cesarjev mejni grof Bonifacij iz Toskane. [15]

Dela[uredi | uredi kodo]

  • »Documenta Catholica Omnia« (v latinščini). Cooperatorum Veritatis Societatis. 2006. Pridobljeno 6. decembra 2011.
  1. Simona Sirakuškega, škofa v Trèvesu, ki je umrl 1035, je razglasil 25. decembra 1041 za svetnika z bulo "archiepiscopis, sacerdotibus et universo clero cunctisque populis tam regni Teutonici quam etiam quaruncunque nationum vel linguarum" [16].
  2. Benedikt IX. je imenoval med svojim trojnim vladanjem 39 kardinalov v 6 konzistorijih. [17]
  3. Na Ogrskem se je Samuel uprl zoper Petra, ki so ga obtoževali, da se je obdal s samimi tujci in sicer s »klepetavimi Italijani« in z »rjovečimi Nemci«. Novi kralj je bil tudi še mlad in manj strpen ter razgledan od Štefana, zato je bila marsikatera njegova odločitev prenagljena. Čeprav je bil pobožen kristjan, je odpuščal škofe in si prilaščal cerkvene dohodke, zato je bil v sporu s Cerkvijo. Ljudi je pa najbolj motilo, da je dvigoval davke. Ko se je Peter zatekel po pomoč k cesarju in papežu, je le-ta izobčil zarotnike 1043 in podpiral svetorimskega cesarja Henrika, ki je Madžare premagal 1044 in vrnil Petra na prestol. [4]
  4. Potrdil je na njunem sedežu ostrogonska nadškofa Dominika in Benedikta [18], kakor tudi 1042 ozerovskega škofa Lovrenca [19] [20]
  5. Palij je poslal trem metropolitom in končno uredil prepir med oglejskim in gradeškim patriarhom.
  6. Poljskega kneza Kazimira [21] je odvezal od redovniških zaobljub in diakonskega celibata, da je lahko ohranil rodbino Pjastovičev.
  7. 1036 je sklical sinodo v Rimu, kjer se je škof iz Perugie odpovedal trem samostanom v papeževo korist. [22]
  8. Od Benedikta IX. naprej imajo papeži svoj lastni grb.
  9. V njegovem času se je v južni Franciji začelo uveljavljati gibanje Božji mir (Treuga Dei): škofje iz Provanse so ga 1040 razglasili v Arlesu. Čeprav nekateri viri omenjajo, ni verjetno, da se je tega zasedanja udeležil tudi papež.

Božji mir je brzdal plemiško bojevitost in je zahteval: Medsebojna obračunavanja med fevdalci morajo biti omejena na določene dni; od srede zvečer do ponedeljka zjutraj, ob praznikih, pa tudi v postu in adventu – mora orožje molčati; letno je bilo tako bojevanje skrčeno na 90 dni. Sinodi v Nici in Montriondu pri Lozani pa sta ga uzakonili. Veliko podporo mu je dajalo klinijsko gibanje.

  1. Benedikt IX. je podpiral meniške redove. [9]
  2. Sveta Ema Krška je na svojih posestvih zgradila več cerkva in zanje 1043 dosegla krstne in pogrebne pravice; tako so te cerkve postale župnijska središča. Na Krki na Koroškem je postavila samostan in cerkev za benediktinke; cerkev je posvetil salzburški nadškof Baldvin (1041–1060) 15. avgusta 1043. [15]

Smrt in spomin[uredi | uredi kodo]

Papež Benedikt IX.
in njegovi sodobniki

Odstavljen od papeštva[uredi | uredi kodo]

Desiderio di Montecassino govori o splošnem zaničevanju, ki je zajelo ljudstvo, ko je zdaj Benedikt prišel na slab glas, "quia voluptati deditus, ut Epicurus magis quam ut pontifex vivere malebat" [23]. Ne izključuje posredovanje oseb v njegovi bližini, ki naj bi Teofilaktu svetovale, naj odstopi. Luca di Grottaferrata v svojem spisu ΒίοϚ καὶ πολιτεία τοῦ ὁσίου πατρὸϚ ἠμῶν Βαρθολομαίου τοῦ νέου τῆϚ ΚρυπτοϕέρρηϚ[24] govori prav o nasvetu, ki naj bi ga Bartolomeo dal papežu, naj odstopi, da bi tako odpravil kakršenkoli razlog za pohujšanje: in Benedikt je to tudi storil. Vstopil je v samostan Grottaferrata in tam živel spokorno do svoje smrti.[4]
Nekateri viri poročajo, da ga je sveti opat Bartolomej [25] prepričal tudi, naj se popolnoma odpove papeštvu, ki ga ni vreden, ter se posveti življenju v zadoščevanju; Benedikt ga je poslušal in se iskreno spovedal, se spravil z Bogom, ter začel delati pokoro za svoje lahkomiselnosti. [26] [27]
Benedikt je torej umrl po kratkem obdobju premišljevanja in pokore. Drugi viri pa nasprotno pravijo, da se je Teofilakt še naprej predstavljal kot papež in da je nadaljeval prizadevanja, da bi se zopet povzpel na papeški prestol ter je pošiljal grožnje in izobčenja tako zoper Damaza kot Leona, ter da je nenadoma umrl pod Viktorjem. [28]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Umrl je med 18. septembrom 1055 ter 9. januarjem 1056 v Grottaferrati, samostanu jugovzhodno od Rima (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo; danes: Italija), kjer je tudi pokopan. Tam obstaja tudi epitaf – plošča, ki je vzidana v cerkveno steno. [1] Drugi trdijo, da je umrl šele 1085 pod Gregorjem VII.. [29]

Nagrobni napis[uredi | uredi kodo]

Dan njegove smrti je negotov. Izročilo pa, ki izhaja od opata Luka – ki je umrl okrog leta 1085 – ve povedati, da se je “mladostniški papež odvrnil od svojega greha in prišel k četrtemu grottaferratskemu opatu, sv. Jerneju (Bartholomeo), za ozdravitev svojih neredov.” Jernej mu je svetoval, naj se odpove papeštvu, kar je napravil ter preživel ostanek svojega življenja spokorno v opatiji.
4. marca 1739 so našli umetniško okrašeno nagrobno ploščo pod pločnikom s sliko in mozaikom grba družine Conti, ki je izhajala iz papeževega spomenika iz 12. stoletja. Le-to so postavili v zid opatije, toda uničilo jo je zavezniško bombardiranje med Drugo svetovno vojno. Nagrobni napis v belem marmorju je bil postavljen blizu tretjega stebra na desni strani glavne ladje in se glasi:

Sepulcrum/Benedicti IX./P.M. (latinski izvirnik)
[30]
Grob Benedikta IX., najvišjega duhovnika (slovenski prevod)

"Lapis sepulcralis Benedicti IX Pont. Max.
gentilitio stemmate et sacris emblematis insignis
ne pene detritus absumeretur omnino
et vendicatum ejusd. Pont. nomen oblivioni daretur
e tumulo areae Vermiculatae proximo
ad laevam templi
ubi marmor signatum conspicitur
anno jubilaei MDCCL
huc translatus jussu
emi. d. card. Guadagni commendatarii
urbis vic. et epics. Tusculani"

"Nagrobni kamen Benedikta IX., vrhovnega duhovnika
plemenitega porekla in okrašenega s svetimi znamenji.
Da ne bi bilo mogoče v celoti uničiti (njegovega spomina)
in da se ime tega papeža ne bi izgubilo v pozabo,
je bilo prenešeno (truplo) iz groba blizu območja Vermiculate
na levo stran cerkve,
kjer je z marmorjem zapečateno.
Občudovali so ga (romarji) v svetem letu 1750.
Na ta kraj je bil prestavljen po naročilu
uglednega gospoda kardinala Guadagna,
papeževega tajnika, mestnega župana ter tuskulskeg škofa."

Benediktov rodovnik[uredi | uredi kodo]

 
 
 
 
 
 
 
Teofilakt I., tuskulski grof
864–924
 
Teodora
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Hugo Italijanski
887-924-948
(tudi poročen z Marozio)
 
Alberik I. Spoletski (grof)
d. 925
 
 
Marozia
890–937
 
 
Sergij III. (papež)
904–911
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Alda Viennska
 
Alberik II. Spoletski
905–954
 
David ali Deodat
 
Janez XI. (papež)
931–935
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Gregor I. Tuskulski (grof)
 
Janez XII. (papež)
955–964
 
Benedikt VII. (papež)
974-983
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Benedikt VIII. (papež)
papež 1012–1024
 
Alberik III. Tuskulski (grof)
u. 1044
 
Janez XIX. (papež)
papež 1024–1032
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
vojvoda Peter Rimski
 
Gaius
 
Octavianus
 
Benedikt IX. (papež)
1032–1048

Benediktovo družinsko deblo[uredi | uredi kodo]

Papež Benedikt IX. oče:
Alberico III. di Tuscolo
očetov dedek:
Gregorio I. di Tuscolo
očetov pradedek:
Alberico II. di Spoleto
očetov prapradedek:
Alberico I. di Spoleto
očetova praprababica:
Marozia, kraljica Italije
očetova prababica:
Stefania Crescenzi
očetov prapradedek:
Giovanni Crescenzi I.
očetova praprababica:
Teodora II. dei Teofilatti
očetova babica:
Maria
očetov pradedek:
?
očetov prapradedek:
?
očetova praprababica:
?
očetova babica:
?
očetov prapradedek:
?
očetova praprababica:
?
mati:
Ermelina
materin dedek:
?
materin pradedek:
?
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
 ?
materina prababica:
?
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
?
materina babica:
?
materin pradedek:
 ?
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
 ?
materina prababica:
?
materin prapradedek:
?
materina praprababica:
?

Spomin[uredi | uredi kodo]

  1. Papeževanje Benedikta IX. navajajo vsa zgodovinska dela, bolj ali manj razširjena, ki se ukvarjajo z manj zaslužnimi Petrovimi nasledniki. Navdihnil je celo sodoben roman, ki ga je napisal italijanski pisatelj Rosso [31]z izredno vzemirljivim naslovom: Il trono della bestia[32] [33]
  2. Peter Prange, Il papa bambino, Newton & Compton]], 2013. ISBN: 9788854159662 – To je na zelo romantičen način obdelan življenjepis papeža Benedikta IX., ki je preveden v 24 jezikov. Kratka vsebina: Mladi Teofilakt se zaljubi v lepo Chiaro di Sasso; ker pa želi obnoviti Cerkev, se ljubezni odpove, vstopi v cerkveno službo kot menih in duhovnik, ter končno postane v rosnih mladih letih še papež. Proti pričakovanju se spopada z mnogimi nasprotovanji, zlasti od svojih najbližjih sodelavcev. Ko spozna, da svojih ciljev ne bo mogel uresničiti, se odpove papeštvu in preda grehu. Na koncu umrje kot spokornik.[34]

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Podoba njegove osebe in vladanja ostaja nejasna. Drži sicer, da je bil manj dostojen za svojo visoko službo od svojih predhodnikov; da pa je bil ob nastopu star komaj 12 let in da je bil skupek nravne pokvarjenosti, ne drži – ampak je to iznajdba poznejših avtorjev. [35]
  • »Železno stoletje« - imenovano danes večinoma »Mračno stoletje« - je bilo res zadosti temno; toda od resničnosti so še temnejše barve, s katerimi ga »opisujejo od strastnosti in maščevalnosti prevzeti Liutprand, in po njegovih zabeležkah napisane Magdeburške centurije [36][37], ki so očrnile katoliško Cerkev - skozi celotno delo se kot rdeča nit plete protipapeška ost; podobno pa je pisal pa tudi črnogledi Baronius [38]. Hefele [39] izreka o njih ostro sodbo: »Izkušnja dokazuje, da je človek nagnjen k temu, da bi kako dobo, ki je ne pozna zadosti, čim bolj črno predstavil in tako preslikal v tisto dobo temino, ki vlada v njegovi glavi.« Smemo trditi, da tako stojimo s papeško zgodovino, ki sega od vladanja Janeza VIII. pa vse do Klemena II. (872–1047). O tem času so nekdaj znali pisati le slabe in sramotne zadeve. V nasprotju s tem pa je napredujoča zgodovinska znanost mnogo podtikanj in klevet nedvomno z dokazi zavrgla ter postavila ne le eno osebnost srednjega veka v čisto luč. [40]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Klaus Jürgen Herrmann. Päpste und Papsttum. Herder Lexikon. str. 35.
  2. G. B. Borino. L'elezione e la deposizione di Gregorio VI. str. 146.
  3. »Benedetto VIII, papa«. Gerd Tellenbach - Dizionario Biografico degli Italiani - Volume 8. 1966. Pridobljeno 30. avgusta 2017.
  4. 4,0 4,1 4,2 »Benedetto IX«. Enciclopedia dei Papi. 2000. Pridobljeno 15. septembra 2017.
  5. »Benedetto IX, tre volte Papa«. Davide Del Gusto v Europinione. 23. avgust 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. avgusta 2015. Pridobljeno 15. septembra 2017.
  6. Miranda, Salvador. "Teofilatto", Cardinals of the Holy Roman Church
  7. Rudolf Glaber (985–1047 Rudolf Plešasti) - latinsko Radulphus Glaber; italijansko Rodolfo il Glabro; nemško Radulf Glaber; francosko Raoul Glaber, Raoul le Chauve - benediktinski menih, zgodovinar in letopisec, ki je pisal takratno zgodovino (900–1044) v Historiarum libri quinque v srednjeveški latinščini
  8. F. Gligora. I papi della Chiesa. str. 117.
  9. 9,0 9,1 »Benoît IX«. Compilhistoire. 15. avgust 2017. Pridobljeno 15. septembra 2017.
  10. “Post multa turpia adulteria et homicidia manibus suis perpetrata, postremo, etc.”Dümmler, Ernst Ludwig (1891), Monumenta Germaniae Historica, Libelli de lite (v latinščini), zv. I (Bonizonis episcopi Sutriensis: Liber ad amicum izd.), Hannover: Deutsches Institut für Erforschung des Mittelalters, str. 584, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. julija 2007, pridobljeno 3. januarja 2008
  11. nekateri navajajo tisoč, drugi tisočpetsto, tretji dvatisoč; eni zlatnikov, drugi srebrnikov; tako se postavlja vprašanje, kaj je bilo pravzaprav s to kupčijo
  12. »Liber Pontificalis«
  13. tako meni Bonizio
  14. F. Chobot. A pápák története. str. 183.
  15. 15,0 15,1 M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 121.
  16. "archiepiscopis, sacerdotibus et universo clero cunctisque populis tam regni Teutonici quam etiam quaruncunque nationum vel linguarum" – "nadškofom, duhovnikom in vesoljnemu kleru, kakor tudi vsem narodom tako Nemškega kraljestva kot tudi vsem drugim narodom in jezikom"
  17. »The Cardinals of the Holy Roman Church. General list of Cardinals. 11th Century (999-1099)«. Salvador Miranda. 1998–2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. decembra 2017. Pridobljeno 17. novembra 2017.
  18. Dominik II. (II. Domonkos), je bil ostrogonski nadškof 1037–1040; Benedikt I. (I. Benedek) pa je bil ostrogonski nadškof 1046–1055
  19. Lőrinc ozerói püspököt
  20. »Benedek, IX«. Magyar Katolikus Lexikon. Pridobljeno 24. septembra 2017.
  21. Kazimir I. Obnovitelj (poljsko Kazimierz I Odnowiciel; (1016–1058) – knez Poljske iz dinastije Pjastovičev in de facto vladar Poljske od 1034. do smrti. Kazimir si je pridevek Obnovitelj pridobil zato, ker je po razpadu uspel ponovno združiti vse dele Poljskega kraljestva (Mazovija, Šlezija in Pomeranija
  22. F. Chobot. A pápák története. str. 182.
  23. "quia voluptati deditus, ut Epicurus magis quam ut pontifex vivere malebat" "kajti vdal se je poželjivosti, da je navadno živel bolj kot Epikur kot pa pontifex (papež)" (P.L., CXLIX, col. 1004
  24. P.G., CXXVII, col. 484
  25. Bartolomej Mlajši – Bartolomeo il Giovane (981–1055) – krščanski menih in opat v opatiji Grottaferrata
  26. Biographie universelle ancienne et moderne - Tome 3 - Pages 648–649
  27. »Pape Benoît IX«. France-Spiritualités. Pridobljeno 15. septembra 2017.
  28. »Papa Benedetto IX«. Le Parisien. 2000–2016. Pridobljeno 15. septembra 2017.
  29. »Papa Benedetto IX«. Cathopedia. 27. september 2015. Pridobljeno 15. septembra 2017.
  30. »The Deaths of the Popes: Comprehensive Accounts, Including Funerals, Burial Places and Epitaphs from Wendy J. Reardon (str. 81 in 82)«. Mc Farland & Company. 2004. Pridobljeno 6. junija 2017.
  31. Renzo Rosso (1926–2009) – italijanski pisatelj, dramaturg in scenarist
  32. Il trono della bestia - Prestol zveri. Segrate (Milano), Piemme 2002.
  33. »Benedetto IX, il Papa ragazzo che vendette la carica«. Linkiesta. 7. november 2015. Pridobljeno 15. septembra 2017.
  34. »Peter Prange: Il papa bambino«. Newton Compton. 2015–2016. Pridobljeno 20. septembra 2017.
  35. Th. Schieffer. Lexikon für Theologie und Kirche. str. 175.
  36. Magdeburške centurije (latinsko Ecclesiastica Historia secundum singulas centurias per aliquot studiosos et pios viros in Urbe Magdeburgicâ; nemško Magdeburger Centurien oziroma Zenturien) so izhajale 1559–1574 in veljajo za prvi poskus celovitega opisa cerkvene zgodovine po stoletjih (razdeljena je torej v 13 centurij oziroma stoletij) z vidika reformatorjev. Delo je vodil naš istrski rojak Matija Vlačič (latinsko Matthias Flacius Illyricus; obračunaval pa ni le s katoličani, ampak tudi z vodilnimi protestanti
  37. »Centuriators of Magdeburg«. Catholic Encyclopedia. 1913. Pridobljeno 21. septembra 2017.
  38. Cesare Baronio (latinsko Caesar Baronius 1538–1607) - italijanski kardinal in cerkveni zgodovinar; njegova »Cerkvena zgodovina« (Annales Ecclesiastici v 12 zvezkih 1588–1607) želi biti odgovor na »Centurije«.
  39. Karl Joseph von Hefele (1809–1893) – katoliški cerkveni zgodovinar in 3. škof škofije Rottenburg-Stuttgart
  40. F. Chobot. A pápák története. str. 184.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

(slovensko)
  • Metod Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
(latinsko)
  • Ph. Jaffé-S. Löwenfeld: Regesta pontificum romanorum I. Lipsiae 1885.
  • Liber pontificalis. L. Duchesne II, Paris 1892.
  • G. Piacentini: De sepulchro Benedicti IX Pontificis Maximi in templo monasterii Cryptae ferratae detecto. Roma 1747.
(angleško)
(nemško)
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Lexikon für Theologie und Kirche (=LThK) I-X, 2.völlig neu bearbeitete Auflage, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1957–1967.
  • Päpste und Papsttum. Herder Lexikon (=HLP). Redaktion: Bruno Steimar. Herder, Freiburg – Basel – Wien 2016.
(italijansko)
  • Francesco Gligora, Biagia Catanzaro, Edmondo Coccia: I papi della Chiesa. Da San Pietro a Francesco. Armando Editore, Roma 2013.
  • Juan María Laboa: La storia dei papi. Tra il regno di Dio e le passioni terrene. Jaca Book, Milano 2007. (Historia de los Papas. Entre el reino de Dios y las pasiones terrenales. Iz španščine prevedli: Antonio Tombolini, Emanuela Villa, Anna Serralunga).
  • Claudio Rendina: I papi – storia e segreti. Newton&Compton editori, Roma 2005. isbn=978-1-108-01502-8
  • Gaetano Moroni (1845). Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica da S. Pietro sino ai nostri giorni. Zv. 31. Venezia: Tipografia Emiliana. Pridobljeno 12. novembra 2015.
  • Ferdinand Gregorovius (1900). Storia della città di Roma nel Medioevo. Zv. 2. Roma: Societa Editrice Nazionale. OCLC 14015483. Pridobljeno 12. novembra 2015.
  • G.B. Borino: L'elezione e la deposizione di Gregorio VI, "Archivio della R. Società Romana di Storia Patria", 39, 1916, pp. 141–252, 295–410;
(francosko)
  • Louis Marie Olivier Duchesne (1892). Le Liber pontificalis (v francoščini). Zv. 2. Pariz: Ernest Thorin. Pridobljeno 23. novembra 2015.
(madžarsko)
  • Ferenc Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

(angleško)
(italijansko)
(francosko)
Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Janez XIX.
Papež
1032–1044
Naslednik: 
Silvester III.
Predhodnik: 
Silvester III.
Papež
1045–1045
Naslednik: 
Gregor VI.
Predhodnik: 
Klemen II.
Papež
1047–1048
Naslednik: 
Damaz II.