Pagansko kraljestvo

Pagansko kraljestvo ပုဂံခေတ်
849–1297
Pagansko kraljestvo okoli 1210. Pagansko kraljestvo med vladanjem Situja II. Ključna območja so prikazana v temnejši rumeni, obrobna pa v svetlo rumeni barvi. Pagan je imel v 13. stoletju v svoji glavni upravi ključna pristanišča v Spodnji Burmi.
Status	kraljestvo
Glavno mesto	Pagan (Bagan) (849–1297)
Skupni jeziki	stara burmanščina, monščina, jezik pju
Religija	teravadski budizem, mahajanski budizem, animizem, hinduizem
Vlada	monarhija
• 1044–1078	Anavrata
• 1084–1113	Kjansita
• 1113–1167	Alaungsitu
• 1174–1211	Narapatisitu
• 1256–1287	Naratihapate
Zakonodajalec	Hlutav
Zgodovinska doba	srednji vek
• ustanovitev kraljestva	23. december 849
• zgodnji zapisi v burmanski pisavi	984 in 1035
• ustanovitev Paganskega kraljestva	1050-tih –1060-tih
• vrh	1174–1250
• prvi mongolski vdor v Burmo	1277–1301
• konec	17. december 1297
Prebivalstvo
• c. 1210	1,5 do 2 milijona
Valuta	srebrni kyat (čat)
+
Predhodnice Naslednice mestna država Pju mestna država Mon dinastija Lemro kraljestvo Mjinsaing kraljestvo Hantavadi dinastija Lemro država Šan

Pagansko kraljestvo (burmansko ပုဂံခေတ်, izgovor: [bəɡàɴ kʰɪʔ], lit. Pagansko obdobje , znano kot Paganska dinastija in Paganski imperij) je bila prva država, ki je združila območja, ki bodo pozneje sestavljala sodobno Burmo (Mjanmar). Paganska 250-letna vladavina nad dolino Iravadija in okoliškim območjem je omogočila vzpon burmanskega jezika, kulture, širjenje burmanskega naroda v Zgornji Burmi in tudi teravadskega budizma v Burmi in jugovzhodni Aziji.

Kraljevina je nastala v 9. stoletju iz majhnega naselja Pagan (danes Bagan), ki so ga plemena Mranma (Burmanci) ustanovili kmalu po prihodu v dolino Iravadija iz Kraljestva Nančao. V naslednjih dveh stoletjih je majhna kneževina postopno rasla in vključevala okoliška območja vse do 1050-ih in 1060-ih, ko je kralj Anavrata ustanovil Pagansko kraljestvo, prvo politično enoto na širšem območju doline Iravadi z okolico. Njegovi nasledniki so do konca 12. stoletja razširili vpliv proti jugu, proti zgornjemu Malajskemu polotoku, vsaj do reke Salween na vzhod, skoraj do današnje kitajske meje na severu ter do severnega Arakana in visoke planote Čin na zahodu. V 12. in 13. stoletju je bil Pagan ob Kmerskem imperiju vodilna država v jugovzhodni Aziji.

Burmanski jezik in kultura sta začela postopoma prevladovati v zgornji dolini Iravadija in do konca 12. stoletja iztisnila jezik pju, monščino in pali. Teravadski budizem se je začel širiti tudi po vaseh, čeprav so še dolgo časa častili tantrične, mahajanske, brahmanske in animistične običaje. Paganski vladarji so samo na območju prestolnice zgradili več kot 10.000 budističnih templjev, od katerih je do danes ohranjenih okoli 2000. Navada je bila, da so bogataši podarjali svojo zemljo v religijske namene.

Kraljestvo je začelo slabeti sredi 13. stoletja, ko je do leta 1280 širjenje zemljišč in verskih ustanov, osvobojenih davkov, onemogočilo vladarjem, da bi nagrajevali dvorjane in vojake. To je povzročilo vrsto notranjih sporov, vstaj in vdor Arakancev, Monov, Mongolov in Šanov. Stalni mongolski vdori (1277–1301) so do leta 1287 uničili kraljestvo. Temu je sledila 250-letna politična razdrobitev, ki je trajala do 16. stoletja.

Literatura

• Aung-Thwin, Michael (1985). Pagan: The Origins of Modern Burma. Honolulu: University of Hawai'i Press. ISBN 0-8248-0960-2.
• Aung-Thwin, Michael (2005). The mists of Rāmañña: The Legend that was Lower Burma (illustrated izd.). Honolulu: University of Hawai'i Press. ISBN 0-8248-2886-0.
• Charney, Michael W. (2006). Powerful Learning: Buddhist Literati and the Throne in Burma's Last Dynasty, 1752–1885. Ann Arbor: University of Michigan.
• Cooler, Richard M. (2002). »The Art and Culture of Burma«. Northern Illinois University.
• Dijk, Wil O. (2006). Seventeenth-century Burma and the Dutch East India Company, 1634–1680 (illustrated izd.). Singapore: NUS Press. ISBN 9971-69-304-6.
• Hall, D.G.E. (1960). Burma (3. izd.). Hutchinson University Library. ISBN 978-1-4067-3503-1.
• Harvey, G. E. (1925). History of Burma: From the Earliest Times to 10 March 1824. London: Frank Cass & Co. Ltd.
• Htin Aung, Maung (1967). A History of Burma. New York and London: Cambridge University Press.
• Kala, U (1720). Maha Yazawin Gyi (v burmanščini). Zv. 1–3 (2006, 4th printing izd.). Yangon: Ya-Pyei Publishing.
• Köllner, Helmut; Bruns, Axel (1998). Myanmar (Burma) (illustrated izd.). Hunter Publishing. str. 255. ISBN 3-88618-415-3.
• Kyaw Thet (1962). History of Burma (v burmanščini). Yangon: Yangon University Press.
• Lieberman, Victor B. (2003). Strange Parallels: Southeast Asia in Global Context, c. 800–1830, volume 1, Integration on the Mainland. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-80496-7.
• Moore, Elizabeth H. (2007). Early Landscapes of Myanmar. Bangkok: River Books. ISBN 974-9863-31-3.
• Myint-U, Thant (2006). The River of Lost Footsteps—Histories of Burma. Farrar, Straus and Giroux. ISBN 978-0-374-16342-6.
• Ricklefs, M.C.; McFarland Lockhart, Bruce; Lau, Albert; Reyes, Portia; Aung-Thwin, Maitrii; Lockhart, Bruce (2010). A New History of Southeast Asia. Palgrave Macmillan. str. 544. ISBN 978-0230212145.
• Royal Historical Commission of Burma (1829–1832). Hmannan Yazawin (v burmanščini). Zv. 1–3 (2003 izd.). Yangon: Ministry of Information, Myanmar.
• Than Tun (december 1959). »History of Burma: A.D. 1300–1400«. Journal of Burma Research Society. XLII (II).{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
• Than Tun (1964). Studies in Burmese History (v burmanščini). Zv. 1. Yangon: Maha Dagon.