Protipapež Anastazij III.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
 Anastazij III. Knjižničar
Škofija21. september 855 (izvoljen)
Konec papeževanja24. september 855 (odstavljen)
PredhodnikJanez VIII.
NaslednikKrištof
NasprotnikBenedikt III.
Redovi
Položaj14. protipapež
Osebni podatki
Rojstvocca. 815
Rim
Smrt879[1]
Rim
PokopanCerkev sv. Petra v Rimu
NarodnostItalijan
Predhodni položajkardinal-duhovnik v cerkvi svetega Marcela
Geslo
Drugi papeži z imenom Anastazij

Anastazij III., imenovan tudi Anastazij Knjižničar protipapež Rimskokatoliške cerkve; * okrog 810 Rim (* med 800-812) (Papeška država, Frankovsko kraljestvo); † okrog 878 Rim ( Papeška država, Italija, Sveto rimsko cesarstvo).

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Anastazij Knjižničar je bil tri dni protipapež zakonito izbranemu papežu Benediktu. Kljub temu, da ga je prejšnji papež Leon IV. prevedel iz kardinalskega v laični stan ter ga na sinodi celo izobčil, in da se je po njegovi smrti hotel polastiti papeštva, se je z novim papežem spravil ter bil učen in vseskozi uporaben pomočnik in moder svetovalec trem papežem.

Papež Leon IV. mu da in tudi vzame kardinalsko čast[uredi | uredi kodo]

Anastazij je bil po rodu Rimljan, ki se je izvrstno izobrazil pri grških menihih v Rimu. Tja so pribežali pod papeževo zavetje pred ikonoklastičnim divjanjem carigrajskih cesarjev. Leta 847 je postal kardinal-duhovnik pri cerkvi sv. Marcela.

Ko se je cesar Ludvik mudil v Rimu, je Leon sklical 16. decembra 850 sinodo; na njej je učenega, toda nespokojnega in cesarju naklonjenega kardinala-duhovnika Anastazija – pozneje znamenitega Knjižničarja rimske cerkve (Anastazius Bibliothecarius) - izobčil in mu odvzel njegov visoki položaj; ker se Anastazij ni niti tedaj uklonil, ga je prestavil v laični stan ter 853 izgnal.[2]

Anastazij se polasti papeštva[uredi | uredi kodo]

Papež Benedikt je velikodušno pomilostil in pridobil svojega učenega, toda svojeglavega nasprotnika Anastazija

Izvolitev učenega in asketskega Rimljana, Benedikta, Petrovega sina - takoj po Leonovi smrti-, je bila povezana s hudimi nemiri in neredi. [3]

Takoj po Leonovem pogrebu so Rimljani že 26. julija 855 enoglasno izvolili njegovega naslednika, kardinala-duhovnika pri cerkvi svetega Kalista. K cesarju so poslali anagnijskega škofa Nikolaja in vojaškega poveljnika Merkurija (Mercurius) zaradi potrditve volitev; kljub temu je zasedel za nekaj dni papeški prestol protipapež. Kako se je to zgodilo? Gubbijski škof Arsenij, ki ga je podpirala Frankom naklonjena stranka, je dal rimske poslance ujeti; svojega sorodnika, pregnanega bivšega kardinala Anastazija je prepeljal v Rim. Cesarjevo odposlanstvo, ki je takrat že prispelo v Horto[4], je obvestil, da so Rimljani izvolili za papeža Anastazija. Med tem se je Anastazij polastil Lateranske palače in se dal umestiti za papeža. Benedikta je dal zapreti v ječo ter uničil sliko, ki je prikazovala sinodo, ki ga je obsodila. Ko sta cesarjeva odposlanca grof Adalbert in Bernard prispela v Rim, sta videla, kako grdo ju je Arsenij izigral. Rimljani so Frankom navkljub vztrajali poleg svojega izvoljenca in osvobodili Benedikta ter ga 29. septembra 855 tudi ustoličili.

Temu je sledil ganljiv dogodek. Anastazij in njegovi pristaši so od zakonitega papeža kleče prosili odpuščanja, ki se jih je usmilil in vse obhajal kot laike. Anastazija je poslal v samostan, kjer ga je postavil za opata v samostanu, ki je pripadal cerkvi Santa Maria in Trastevere, njegov naslednik Nikolaj.[5]

S tridnevnim papežem se bomo torej srečali še pri naslednjih papežih, ki jim je bil v vsestransko pomoč.[6]

Naklonjen Solunskima bratoma[uredi | uredi kodo]

Kot že omenjeno, ga je po neuspelem »državnem udaru« prevedel v laiški stan in ga pomilostil že Benedikt III.. Pod Nikolajem I. je postal opat v samostanu sv. Marije v rimski četrti Trastevere, potem pa arhivar in knjižničar rimske Cerkve. V tej službi je močno vplival na dejavnost papežev Hadrijana II. in Janeza VIII. Gotovo je tudi on pripomogel, da je Hadrijan II. hitro potrdil misijonsko dejavnost solunskih bratov Cirila in Metoda ter slovansko bogoslužje. [7]

Dela[uredi | uredi kodo]

Anastazij je bil eden najbolj izobraženih in sposobnih osebnosti svojega časa; prevajal je iz grščine.

Smrt[uredi | uredi kodo]

Anastazij je umrl okrog leta 878 v Rimu.

Ocena[uredi | uredi kodo]

  • Večina virov meni, da je škof Arsenij z lepimi besedami in obljubami pregovoril poslance, da so pred cesarjem lagali o izvolitvi v prid Anastazija zoper Benedikta in da pri tem ni uporabil sile. [9] Drugi pa poročajo ne le o uporabi zvijače, ampak tudi sile. To je uporabil tudi, ko je Benedikta dal vreči v ječo.
  • Nekateri menijo, da sta uporni in slavohlepni kardinal ter papeški arhivar in knjižničar dve različni osebi.[10]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Opombe in viri[uredi | uredi kodo]

  1. Record #118965808 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. "Anastasio bibliotecario, antipapa". Girolamo Arnaldi: Enciclopedia dei Papi (2000). Pridobljeno dne 2013-09-10. 
  3. "Pope Benedict III". Horace Kinder Mann. Pridobljeno dne 2013-09-06. 
  4. latinsko Horta oziroma etruščansko Hurta je mesto v Laciju, ki leži 60km severno od Rima. Danes se imenuje italijansko Orte in šteje 9.000 prebivalcev (2010).
  5. "Benedict III". Cristoraul.com. Pridobljeno dne 2013-09-05. 
  6. F. Chobot. A pápák története. str. 144. 
  7. M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 96:. 
  8. "Anastasio bibliotecario, antipapa". Girolamo Arnaldi: Enciclopedia dei Papi (2000). Pridobljeno dne 2013-09-10. 
  9. "Benedict III". Cristoraul.com. Pridobljeno dne 2013-09-05. 
  10. "Anastasio bibliotecario, antipapa". Girolamo Arnaldi: Enciclopedia dei Papi (2000). Pridobljeno dne 2013-09-10. 

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

  • M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
  • F. Chobot: A pápák története. Pátria, Rákospalota 1909.
  • A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
  • Lexikon für Theologie und Kirche I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.
  • F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
  • Mann, Horace K., The Lives of the Popes in the Early Middle Ages, Vol. II: The Popes During the Carolingian Empire, 795–858 (1906)
  • De Cormenin, Louis Marie; Gihon, James L., A Complete History of the Popes of Rome, from Saint Peter, the First Bishop to Pius the Ninth (1857)
  • P. Váczy: Magyarország kereszténysége a honfoglalás korában. MTA, Budapest 1938.
  • J. Gruden in J. Mal: Zgodovina slovenskega naroda. Družba svetega Mohorja v Celovcu 1910.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]


Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Janez VIII.
Protipapež
858–858
Naslednik: 
Krištof