Bukolična poezija
Bukolična poezija je poezija, ki iz odpora zoper nemirni, nesrečni svet išče miru v idealiziranem naravnem, odmaknjenem pastirskem okolju. Vsebina bukolične poezije v večini prikazuje realistične prizore iz vsakdanjega življenja. Poezija označuje tudi pojem idile, kot posebno literarno zvrst s pastirsko, bukolično ali pastoralno vrsto literature.
Začetnik bukolične poezije (od gr. bukolos, pastir goveda) je Sicilec Teokrit, ki je v 3. stoletju deloval na dvoru v Aleksandriji. Pod njegovim imenom se je ohranila zbirka z naslovom Idile, kar so pozneje razumeli v pomenu "idilične podobice", prvotno pa naslov označuje zgolj zvrstno raznolikost zbirke (pesmi v mešanih oblikah). V zbirki prevladuje bukolična poezija v ožjem pomenu besede, to je pastirska poezija (predhodnica Vergilijeve in novoveške pastoralne poezije.
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Viri in literatura[uredi | uredi kodo]
- Kmecl, M. (1996): Mala literarna teorija. Založba M & N, Ljubljana.
- Kos, J. (1996) : Očrt literarne teorije. DZS Ljubljana.
 | Ta članek o književnosti je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |