Hrabroslav Volarič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Hrabroslav Volarič
Portret
Rojstvo14. november 1863({{padleft:1863|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1]
Kobarid[1]
Smrt30. september 1895({{padleft:1895|4|0}}-{{padleft:9|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[1] (31 let)
Devin[1]
Državljanstvo Avstro-Ogrska
 Cislajtanija
 Avstrijsko cesarstvo
Poklicskladatelj, učitelj

Hrabroslav Volarič, slovenski skladatelj, * 14. november 1863, Kobarid, † 30. september 1895, Devin.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Volaričev oče je bil čevljar in godec. V ljudsko šolo je hodil Volarič v Kobaridu in nekaj časa tudi v Trstu. V Kobaridu je bil njegov učitelj Fr. Dominko, ki mu je Volarič kasneje posvetil potpourri pesmi za klavir. Že v ljudski šoli je bil Volaričev najljubši predmet glasba.

Po končani ljudski šoli se je vpisal na pripravljalnico za učiteljišče v Kobaridu. Tam je učil nadarjen glasbenik Srečko Carli, ki je Volariča učil glasbene teorije in igranja na klavir.

Pri petnajstih letih se je vpisal na učiteljišče v Kopru. Tam ga je učil Čeh Czastka, sicer organist v stolni cerkvi. Volarič je ogromno študiral, že takrat pa je tudi vodil pevski zbor, sestavljen iz njegovih sošolcev, in uril mlade v petju. Že na učiteljišču je tudi zložil mašo v latinščini.

31. julija 1882 je končal študij na učiteljišču in dobil službo začasnega podučitelja v Kobaridu, kjer je služil dve leti. Tam je učil nekaj predmetov tudi na pripravljalnici za učiteljišče in takrat spoznal svojo bodočo ženo, Franico Kokole. Zatem so ga poslali za eno leto kot začasnega pomožnega učitelja še v Tolmin, kjer je bil njegov svetovalec pri glasbenih zadevah eden najboljših kontrapunktistov takratnega časa Danilo Fajgelj.

Oktobra 1884 je Volarič v Kopru opravil učiteljski izpit in odšel iz Tolmina v Livek, kjer je opravljal službo učitelja. Tam je ostal eno leto in se 3. maja 1886 tam tudi poročil. Zatem je služil še v Kozani v Goriških brdih (6 let) in v Devinu (3 leta, tam je ostal do smrti). Večkrat je prosil za službo na Kranjskem, med drugim enkrat za mesto na Ljubljanskem barju, a so bile njegove prošnje zavrnjene.

Poleti 1895 je zbolel najprej za tifusom, nato pa še za pljučnico. 18. avgusta je na prigovarjanje prijatelja odšel za dva tedna v Kobarid in se 2. septembra vrnil hudo bolan. V šoli je bil samo 3. septembra, nato pa je obležal v postelji. Bolan je ležal pri polni zavesti, a malo govoril. Dva dni pred smrtjo se ni več zavedal in umrl 30. septembra 1895 ob poldne.

Imel je velik pogreb, na katerem so bili prisotni številni Devinčani, a malo njegovih stanovskih tovarišev, ker o pogrebu večinoma niso bili obveščeni. Po njegovi smrti so pri časopisu Soči nekaj časa zbirali prispevke za njegovo ženo in otroke, ki so bili gmotno v težkem položaju.

V Kobaridu stoji njegov doprsni kip, delo Borisa Kalina.

Seznam del[uredi | uredi kodo]

Volarič je bil kvaliteten pevovodja in skladatelj. Največ je pisal vokalna in klavirska dela, skoraj vse posvetno. Verjetno njegovo najbolj uspešno delo je bila opereta Od železne ceste. Večkrat je pripomnil, da bi napisal še kakšno opereto ali opero, a ne dobi besedila.

Op. Naslov Leto Opombe
1 Venec četveroglasnih pesmij 1884  
2 Pozdrav iz daljave, parafraza za klavir 1885  
3 Slovenski svet, ti si krasan, pesem 1885  
4 V domačem krogu, potpourri slovenskih narodnih pesmi za klavir 1885 posvečeno ravnatelju Fr. Dominku
5 Narodne pesmi 1887  
6 Gorski odmevi, četveroglasne pesmi 1888  
7 Slovenske pesmi za sopran, alt, tenor in bas 1891 posvečeno Simonu Gregorčiču
8 ? ?  
9 Zvezdica, polka-mazurka za klavir 1893  
10 Slovenske pesmi za štiri moške glasove 1894 posvečeno pevskemu društvu Nabrežina

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Obrazi slovenskih pokrajin — ISSN 2712-5408

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Leban, Janko (1896). "Hrabroslav Volarič, slovenski skladatelj". Dom in svet 7 in 8, 214-215 in 246-247, 250