Magnetna permeabilnost

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Permeabílnost ali magnétna permeabílnost (oznaka μ) je snovna konstanta, ki opisuje obnašanje snovi v magnetnem polju. Opisuje kako odzivna je snov v magnetnem polju (obračanje magetnih dipilov v smeri polja). V rabi sta dve definiciji. Po prvi je magnetna permeabilnost določena kot razmerje med gostoto magnetnega polja B in jakostjo magnetnega polja H v snovi, ki izpolnjuje ves prostor, kjer je magnetno polje:

Tako definirana magnetna permeabilnost ima enako enoto kot indukcijska konstanta μ0, V s A-1 m-1.

Po drugi definiciji je magnetna permeabilnost (tudi rêlativna permeabílnost) brezrazsežna količina, definirana kot razmerje med gostoto magnetnega polja v izbrani snovi, ki napolnjuje ves prostor, ter ustrezno gostoto v vakuumu:

Tako definirana permeabilnost je brezrazsežno realno število, enako 1 ali malo večje ali malo manjše od 1. Snovi, katerih permeabilnost je malo večja od 1, so paramagnetne, tiste, pri katerih je malo manjša od 1, pa diamagnetne. Mejni primer μ = 1 ustreza permeabilnosti vakuuma.

V feromagnetnih snoveh gostota magnetnega polja v splošnem ni sorazmerna jakosti magnetnega polja.

Permeabilnost nekaterih paramagnetnih in diamagnetnih snovi[uredi | uredi kodo]

snov μ
platina 1,000369
aluminij 1,000023
zrak pri standardnih pogojih 1,00000038
voda 0,999991
baker 0,999999
bizmut 0,99982

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Janez Strnad, Fizika, 2. del. Elektrika, optika, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1978, str. 390-391. (COBISS)