Pojdi na vsebino

Zunanja Mongolija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zunanja Mongolija
ᠠᠷᠤ
ᠮᠣᠩᠭᠣᠯ

外蒙古
Гадаад Монгол
Območje dinastije Čing (1691–1911) in Republike Kitajske (1912–1946, 1953–2002)
1691–2002

Zemljevid de jure Zunanje Mongolija znotraj Ljudske republike Kitajske
Glavno mestoUlan Bator
Površina 
 1953
1.734.616 km2
Prebivalstvo 
 1953
854.500
Zgodovina 
 zavzetje severnih Halkov
1691
 Urinhajska republika razglasi neodvisnost
1. december 1911
 neodvisnost od Dinastije Čing
29. december 1911
 bejjanška okupacija
1919–1921
 mongolska revolucija
1. marec 1921
 razglasitev Mongolske ljudske republike
26. november 1924
 referendum za neodvisnost
20. oktober 1945
 kitajsko priznanje mongolske neodvisnosti
5. januar 1946
 umik kitajske vlade na Tajvan
7. december 1949
 Generalna skupščina združenih narodov ponovno potrdi zahteve Zunanje Mongolije
24. februar 1953
 ponovno priznanje s strani Kitajske
10. september 2002[1]
Predhodnik
Naslednik
1691:
Dinastija Severni Juan
Džungarski kanat
1911:
Mongolski kanat Bogd
Urjankajska republika
1946:
Mongolska ljudska republika
Danes del
Severna in Južna Mongolija znotraj dinastije Čing
Zemljevid Azije leta 1914; mongolska neodvisnost v 1910. letih še ni bila splošno priznana

Zunanja Mongolija (mongolsko: ᠠᠷᠤ
ᠮᠣᠩᠭᠣᠯ
, Ар Монгол, IPA prečrkovanje: [ar ˈmɔɴɢɞɮ], dob.»zadnja stran Mongolije«) je ime ozemlja, ki je bilo od leta 1691 do 1911 v domeni kitajske mandžurske dinastije Čing. Ozemlje Zunanje Mongolije ustreza današnji neodvisni državi Mongoliji in ruski Republiki Tuvi. Zgodovinska regija je pridobila neodvisnost od kitajske dinastije Čing med šinhajsko revolucijo. Republika Kitajska je neodvisnost Mongolije uradno priznala 5. januarja 1946. Priznanje je bilo leta 1953 preklicano, potem ko je Sovjetska zveza prekršila kitajsko-sovjetski sporazum o prijateljstvu in zavezništvu. Kitajska je ponovno uveljavila svoje zahteve po Zunanji Mongoliji in jo do leta 2002 na zemljevidih prikazovala kot del svojega ozemlja. Leta 2002 je kitajska vlada pod vodstvom Demokratske progresivne stranke ponovno priznala Mongolijo.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Zunanja Mongolija je bila v času dinastije Čing razdeljena na štiri upravne enote – ajmake: Setsen Kan Aimag, Tušet Kan Aimag, Sain Nojon Kan Aimag in Zasagt Kan Aimag. V poznem obdobju Činga se je naziv »Zunanja Mongolija« uporabljal tudi za združene halkaške in ojratske regije in regijo Tanu Uriankai, ki je bila pod neposredno oblastjo Čingov.

Velik del regije si je pozneje prisvojila Republika Kitajska, ki je s cesarskim ediktom o abdikaciji cesarja pridobila zakonsko pravico do dedovanja vseh ozemelj odstavljene dinastije kot sestavnega dela nove države.[2][3][4] Kuomintang je zasedeni del ozemlja od leta 1928 imenoval Območje Mongolije, da bi ga ločil od Zunanje Mongolije.[5] Večina Zunanje Mongolije je bila dejansko pod oblastjo Bogdo-hanskega kanata, ki ni imel večinskega mednarodnega priznanja. Republika Kitajska je za kratek čas od leta 1919 do 1921 vzpostavila svojo oblast nad večino regije. Po ustanovitvi Mongolske ljudske republike leta 1924 je nacionalistična vlada Kitajske leta 1946 pod sovjetskim pritiskom priznala mongolsko neodvisnost,[6] vendar je vlada Kuomintanga leta 1953 to priznanje preklicala zaradi sovjetske podpore kitajskim komunistom in se umaknila na Tajvan.[7] Ljudska republika Kitajska priznava Mongolsko ljudsko republiko od leta 1949 in ima z njo polne diplomatske odnose.[8]

Imena

[uredi | uredi kodo]

Ime »Zunanja Mongolija« je protiutež imena »Notranja Mongolija«,[9] ki ustreza kitajski regiji Notranja Mongolija. Notranja Mongolija je dobila tako ime zato, ker jo je bolj neposredno upravljal dvor dinastije Čing. Zunanja Mongolija, bolj oddaljena od Pekinga, je imela večjo stopnjo avtonomije znotraj cesarstva Čing.[10]

Za Zunanjo Mongolijo obstajajo še druga imena, med njimi Ar Mongol in Mobei Mongol.

Sodobna raba

[uredi | uredi kodo]

Izraz »Zunanja Mongolija« se včasih še vedno neformalno uporablja za označevanje neodvisne republike Mongolije. Da bi se izognili zamenjavi med Mongolijo in kitajsko Notranjo Mongolijo, kitajski viri prvo običajno imenujejo »Država Mongolija« (kitajsko: 蒙古国; pinjin: Měnggǔ Guó). Ime se v mongolščino prevaja kot Монгол Улс/Mongol Uls, namesto le »Mongolija« (kitajsko: 蒙古; pinjin: Měnggǔ), kar bi se lahko nanašalo na celotno mongolsko regijo.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. https://www.taipeitimes.com/News/taiwan/archives/2002/09/10/167505
  2. Esherick, Joseph; Kayali, Hasan; Van Young, Eric (2006). Empire to Nation: Historical Perspectives on the Making of the Modern World. Rowman & Littlefield Publishers. str. 245. ISBN 9780742578159. Arhivirano iz spletišča dne 23. junija 2021. Pridobljeno 5. decembra 2020.
  3. Zhai, Zhiyong (2017). 憲法何以中國. City University of HK Press. str. 190. ISBN 9789629373214. Arhivirano iz spletišča dne 23. junija 2021. Pridobljeno 21. julija 2021.
  4. Gao, Quanxi (2016). 政治憲法與未來憲制. City University of HK Press. str. 273. ISBN 9789629372910. Arhivirano iz spletišča dne 23. junija 2021. Pridobljeno 21. julija 2021.
  5. 許哲明. »蒙古之歷史地圖(同治8年〜民國37年)« (v kitajščini). 中華民國地圖學會. 民國17年(1928年),中華民國國民政府設置「蒙古地方」
  6. Friters, Gerard M (1974). Outer Mongolia and its International Position. New York: Octagon Books. JSTOR 211232.
  7. »Mongolian office to ride into Taipei by end of the year«. Taipei Times. 11. oktober 2002. Pridobljeno 28. maja 2009.
  8. »China-Mongolia Boundary« (PDF). International Boundary Study. The Geographer, Bureau of Intelligence and Research (173): 2–6. Avgust 1984. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 16. septembra 2006. Pridobljeno 16. junija 2008.
  9. Huhbator Borjigin (2004). The history and political character of the name of 'Nei Menggu' (South Mongolia). Inner Asia 6: 61-80
  10. The Cambridge History of China, volume 10, str. 49