Zoran Djurović

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Zoran Djurović
Portret
Rojstvo 12. november 1968({{padleft:1968|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:12|2|0}}) (49 let)
Bar, Črna gora
Državljanstvo Flag of Serbia.svg Srbija
Poklic stripar

Zoran Djurović srbski umetnik, teolog, duhovnik in profesor, * 12. november 1968, Bar, Črna gora.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Živel je v Sutomore, kjer je končal osnovno šolo in gimnazijo v Baru, splošna usmeritev. V Podgorici, na gimnaziji Slobodan Škerović, študiral oblikovanje pri Dragoljubu Bati Brajoviću, učencu Mila Milunovića. Največ se je ukvarjal s stripom in ilistracijo; vzorniki: John Buscema, Burne Hogarth, William Vance, Frank Frazetta. Ukvarjal se je tudi s številnimi športi, dobival kolajne v karateu.

Diplomiral je na Teološki fakulteti srbske pravoslavne cerkve v Beogradu leta 1995. V tem obdobju je na njegovo teološko oblikovanje zlasti vplival Dobrivoje Midić (pozneje škof Požarevačko-Braničevski, Ignacij), privrženec Janeza Zizioulasa in "revolucionarnih" v grških teologov. Intenzivno prijateljuje s Petrom Jevremovićem, Gavrilom Markovićem, Nenadom Ilićem, Vladimirom Vukašinovićem in drugim vidnim osebnostim iz beograjskih intelektualnih in umetniških krogov. Od leta 1992 je bil diakon v samostanu Vavedenje v Beogradu in v cerkvi Janeza Krstnika v Mirijevu. Na Teološki fakulteti in v župnijah je zagovarjal redno in bolj pogosto obhajevanje in "povratek Očetom". Poučeval je bizantinsko slikarstvo leta 1994 na Univerzi v tretje življenjsko obdobje v Beogradu.

Podiplomski študij zgodovine filozofije (mentor Slobodan Žunjić) je vpisal na Filozofski fakulteti v Beogradu, doktorat pa ni dokončal, zaradi dolžnosti na župnijah. Dd leta 1996 je prevzel župnijo v Smederevu, kjer se je zavzemal za duhovne spremembe, kar ni vedno naletelo v odobritev. Imel je več samostojnih, in je sodeloval v različnih skupinskih razstavah (freske, ikone in slike) v Srbiji in Črni gori. Stripi in ilustracije je objavljal v časopisih, revijah in knjigah. V letu 2001 je za TV Smederevo realiziral štiri televizijske oddaje z versko vsebino, kot avtor ideje in scenarist, režiser in umetniški vodja. Serija je bila kasneje prepovedana, saj so bili njena vsebina in metode preveč provokativni. Bil je eden izmed voditeljev protesta v Smederevu, v splošnem valu protestov, ki so povzročili padec Slobodana Miloševića.

Ker se ni želel posvetiti politiki, je odšel v Rim, kjer je leta 2002 vpisal podiplomski študij na Pontificio Istituto Patristico Agostiniano, Pontificia Università Lateranense. Magistariralje iz patristične teologije in znanosti v januarju 2007 z disertacijo: La condizione originaria dell'uomo nella teologia di Agostino. Un riesame dei suoi commenti alla Genesi e dei suoi scritti della polemica pelagiana sulla mortalità di Adamo. Vocabolario e questioni.

Doktorat je predstavil v juniju 2010: La protologia e l'escatologia nel De Genesi ad litteram di sant’Agostino. Analisi esegetico-teologica, Na istem inštitutu (IPA) pri naslednjih profesorjih: Vittorino Grossi, OSA (prvi mentor), Robert Dodaro, OSA (drugo mentor) in Nello Cipriani, OSA (advocatus diaboli). Teza je bila objavljena istega leta. Predsednik inštituta, Dodaro je dejal, da bodo poskušali inovativen način značilen za to tezo uporabiti v naslednjih doktorskih raziskavah. Đurović uporablja več starih (grški, hebrejski, sirski, latinski, staro-slovanskih) in sodobnih jezikov (slovanski jeziki, italijanski, angleški, španski, francoski). Ukvarja se s prevodi, pisanjem znanstvenih študij in slikarstvom.

Slikarstvo[uredi | uredi kodo]

Zgodnje obdobje je zaznamovano z več slikarskih in grafičnih tehnik in slogov. Razpon je velik, tako da lahko vidite hiperealistične jajčne tempere, kot tudi izražajno preproste freske in oljne slike. Prizadeva se za izpopolnjevanje tehonologij materiala, kompozicijo, ekspresivnost ter psihologijo likov in figur. Za večino teh del nastalih do leta 2002 je bila značilna skoraj brutalna realizacija. To se bo obdržalo tudi na nekaterih slikah Rimskega obdobja, zlasti v oljih: pokrajine, htoničke živali (mačke, biki, jeleni), en del portretov. V ikonografiji, nasprotno, bo postopek postal bolj rahočuten, in glede na naročnike bo šel več v smeri bizantinskega, ali renesančnega slikarstva, vendar vedno sublimiranega do te mere, da lahko umetnika prepoznamo po zanj značilnem rokopisu. Če je za prejšnje obdobje bilo značilno verno preslikavanje vzorcev, imamo v rimskem obdobju izvirne kompozicijske rešitve. Inovativnost je pogojena s poglobitvijo teoloških vprašanj.

Umetnost Zorana Đurovića je bila izjemno dobro sprejeta v vrhu Rimskokatoliške cerkve tako, da so njegova dela obogatila prostore papeža Janeza Pavla II, kardinalov Fiorenza Angelinija, Tarcisija Bertone, Gianfranca Ravasi, Tomáša Špidlíka, škofov (največ del je bilo narejenih za beograjskega nadškofa Stanislava Hočevarja), duhovnikov-umetnikov (Marko Ivan Rupnik, Giampiero Maria Arabija) in osebnosti kulture (npr. Erri de Luca, Massimo Cacciari). Slikal je freske v cerkvah večinoma v Lazio: Centro Ecumenico Internazionale per la Riconciliazione (Lavinio), Chiesa del Corpus et Verbum Domini (Lavinio), Santi Pio ed Antonio (Anzio), Santa Barbara (Nettuno), Santa Maria in cielo (Villa Claudia). Za Istituto Patristico Agostiniano v Rimu je naslikal več velikih ikon (urad predsednika, sekretariat in knjižnica). Z ženo Suzano, ki je bila njegov glavni pomočnik pri izdelavi ikon in fresk, sta razstavljala v Netunu (2 do 7. junija 2009, Forte Sangallo) samostalno pa je leta 2011 razstavljal v Lavinio (navedeni ekumenski Center) in Netunu (Teatro Nettuno). Trenutno poslikava cerkve v Lazio in poučuje na Akademija Srpske Pravoslavne Crkve za umetnost i konzervaciju (Beograd).

Znanstveno delo[uredi | uredi kodo]

Knjige:

- Crkveni kanoni. Sinopsis, Beograd 1997.

- Sveti Avgustin, O blaženom životu. Latinsko besedilo ob srbskem prevodu. Splošni in posebni uvod v dialoge še nekrščenega Avguština Nello Cipriani, Kura, prevod (z uvodom v De beata vita), opombe in indeksi Z. Đurović. Ed. Hinaki: Izvori br. 1. Beograd 2008.

- La protologia e l'escatologia nel De Genesi ad litteram di sant’Agostino. Analisi esegetico-teologica, (Excerpta ex dissertatione ad Doctoratum in Theologia et Scientiis Patristicis), Romae 2010.

- V pripravi: (ed. Izvori): Sv. Grigorije Čudotvorac, Sabrana dela; Sv. Grigorije Niski, Žitije Sv. Grigorija Čudotvorca.

- V pripravi: Jevanđelje po Marku. Prevod. Otački komentari. Moderni komentar. (Iz knjige je objavljen prvi članek: Mk 1, 1, v Teološki pogledi 03/01 (2010) 49-56)

- V pripravi: Sveta slika na hrišćanskom Zapadu do 843., viri, dokumenti. Knjiga bo vključevala študije o pričevanjih in dokumentih o sakralni umetnosti na Zahodu.

Članki:

- Lik i Prvolik, in Beseda 1-4 (1993) 227-231.

- Ranohrišćanska Paideia, in Teološki pogledi 1-4 (1995) 121-182.

- Teofan Grk, in Danube-the river of collaboration, internacionalni kongres naučnika podunavskih zemalja, Beograd (2001), prešt. in Sabornost 1-2 (1998).

- Pravoslavlje za početnike (serija člankov v nadaljevanjih), in Smederevska Sedmica (2000-2001).

- Srbijani (strip v nadaljevanjih), in Smederevska Sedmica (2000-2001).

- St. Augustine's Filioque in the Treatise 99 оn the Gospel of John, in Philotheos 7 (2007) 218-231.

- Sant'Agostino: Non posse peccare, in Philotheos 9 (2009) 99-127.

- Le acrides di Mt. 3, 4: 'locuste' o 'vegetali'? in Sabornost (Teološki godišnjak) 2 (2008) 43-59.

- Teorija ikone sv. Grigorija II, Pape rimskog, in Živopis 2 (2008) 29-46.

- Shvatanje ikone kod Svetog Grigorija Velikog, Pape rimskog, in Živopis 3 (2009) 153-187.

- Problem autorstva Simvola vere Grigorija Čudotvorca, in Srpska teologija danas 2009, ed. B. Šijaković, Beograd (2010) 167-183.

- Isus Nazarećanin: ikonoborački argument protiv predstave Isusa sa dugom kosom, in Ikonografske studije 3 (2010) 23-49.

- Karpokratijani, dve jeresi? in Otačnik III/2 (2009) 173-179; 54-67.

- Minucije Feliks: hrišćanstvo bez hrama i svetih slika, in Ikonografske studije 4 (2011) 123-135.

- V tisku (Živopis): Kanon LXXXII trulskog sabora.

- V tisku (Beseda): Giovanni Crisostomo tra Agostino e Giuliano di Eclano.

- V tisku (Srpska teologija danas): Đakonise u kanonu XV halkidonskog sabora.

- V pripravi: L’ortodossia di Paolo nella Chiesa orientale: l’esposizione dal convegno: Il testimone assente. Paolo di Tarso, nella storia e nella cultura fra oriente e occidente, Cosenza 8-10 marzo 2010 (Università della Calabria, Centro Interdipartimentale di Scienze Religiose, direttore Benedetto Clausi).

Prevodi iz grščine:

- Sv. German Konstantinopoljski, Izlaganje o crkvi i mističko sagledanje, in Sabornost 3-4 (2000) 67-138 [Paul Meyendorff, St. Germanus of Constantinople, On the Divine Liturgy].

- Sv. Teodor Studit, Treće pobijanje ikonoboraca, in Sabornost 1-2 (1998) 39-70 [Catherine P. Roth, St. Theodore the Studite, On the Holy Icons, (samo Third Refusal of Iconoclasts)].

Drugi prevodi:

- Walter Kasper (ed.), Il ministero petrino, cattolici e ortodossi in dialogo, (Pontificium Consilium ad Unitatem Christianorum Fovendam) Roma, Città Nuova, 2004 (V tisku).

- Emmanuel M. Carriera S. I., Il principio antropico, in La Civilità Cattolica I (2002) 435-446. (V tisku).

- Yves Congar, L'Église et les églises, 1054-1954: Neuf cents ans après, ed. de l'Abbaye, Chevetogne 1954, prev., uvod, s Suzana Đurovic (V tisku).

- V pripravi: Origene. Dizionario: la cultura, il pensiero, le opere, a cura di Adele Monaci-Castagno, Roma, Editrice Città Nuova 2000.