Zgodovina duševnih motenj

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

V preteklosti so imeli za duševne motnje tri glavne razloge, in sicer nadnaravni, biološki in psihološki model.[1] V večini zapisane zgodovine je bilo deviantno vedenje nadnaravno in odraz bitke med dobrim in zlom. Ko se ljudje soočijo z nerazložljivim, iracionalnim vedenjem ter trpljenjem in pretresi, ljudje zaznajo zlo. Pravzaprav so bile v Perzijskem cesarstvu od 550 do 330 pr. N. Št. Vse fizične in duševne motnje obravnavane kot hudičevo delo.[2] V zgodovini so iskali fizične vzroke duševnih motenj. Hipokrat je bil v tej tradiciji pomemben, saj je sifilis opredelil kot bolezen in je bil zato zgodnji zagovornik ideje, da so psihološke motnje biološko povzročene.[3] To je bilo predhodnik sodobnih pristopov psiho-socialne obravnave k vzročnosti psihopatologije s poudarkom na psiholoških, socialnih in kulturnih dejavnikih. Znani filozofi, kot so Platon, Aristotel itd., So pisali o pomenu fantazij, sanj in tako do neke mere predvidevali področja psihoanalitične misli in kognitivne znanosti, ki so se kasneje razvila. Prav tako so se med prvimi zavzeli za humano in odgovorno oskrbo posameznikov s psihološkimi motnjami.[4]

Duševne motnje po svetu[uredi | uredi kodo]

Stari Egipt[uredi | uredi kodo]

Omejene opombe v staroegipčanskem dokumentu, znanem kot papirus Ebers, opisujejo prizadeta stanja zbranosti, pozornosti in čustvene stiske v srcu ali umu.[5] Nekatere od njih so kasneje razlagali in jih preimenovali v histerijo in melanholijo. Somatsko zdravljenje je vključevalo nanašanje telesnih tekočin med recitiranjem čarobnih urokov. Halucinogeni so bili morda uporabljeni kot del zdravilnih ritualov. Verski templji so se lahko uporabljali kot terapevtski umik, po možnosti za indukcijo receptivnih stanj, da bi olajšali spanec in razlago sanj.[6]

Stara Grčija in Rim[uredi | uredi kodo]

V stari Grčiji in Rimu je bila norost stereotipno povezana z brezciljnim potepanjem in nasiljem.[7] Vendar je Sokrat upošteval pozitivne vidike, vključno s prerokovanjem (»manična umetnost«); mistične iniciacije in rituali; pesniški navdih; in norost ljubimcev. Zdaj ga Sokrat pogosto vidijo kot zelo utelešenje racionalne misli in kot utemeljitelja filozofije, da je izkusil tako imenovane »ukazne halucinacije« (takrat imenovan njegov »demon«).[8] Glasove je slišal tudi Pitagora.[9] Hipokrat (470 - približno 360 pr. N. Št.) Je razvrstil duševne motnje, vključno s paranojo, epilepsijo, manijo in melanholijo.[10] Hipokrat omenja prakso puščanja krvi v petem stoletju pred našim štetjem.[11][12]

Srednjeveška Evropa[uredi | uredi kodo]

Pojmovanja norosti v srednjem veku v Evropi so bila mešanica božanskega, diaboličnega, čarobnega in transcendentalnega.[13] Teorije o štirih humorjih (črni žolč, rumeni žolč, sluz in kri) so bile uporabljene, včasih ločeno (stvar »fizike«), včasih pa v kombinaciji s teorijami zlih duhov (stvar »vere«). Arnaldus de Villanova (1235–1313) je združil teorije »hudobnega duha« in Galena usmerjene teorije »štirina humora« in promoviral trepetanje kot zdravilo, s katerim so demoni in odvečni humori pobegnili. Druga splošna telesna sredstva so vključevala čiščenje, odvajanje krvi in ​​bičevanje.[14] Norost je bila pogosto obravnavana kot moralno vprašanje, bodisi kazen za greh bodisi preizkus vere in značaja. Krščanska teologija je podpirala različne terapije, vključno s postom in molitvijo za odtujene od Boga ter izganjanjem tistih, ki jih ima hudič.[15] Torej, čeprav so pogosto mislili, da je duševna motnja posledica greha, so bili raziskani tudi drugi bolj vsakdanji vzroki, vključno z nenadzorovano prehrano in alkoholom, prekomernim delom in žalostjo.[16] Frančiškanski brat Bartholomeus Anglicus (približno 1203 - 1272) je v svoji enciklopediji De Proprietatibis Rerum opisal stanje, ki spominja na depresijo, in predlagal, da bi mu pomagala glasba. Pol-uradni trakt, imenovan Praerogativa regis, je ločeval med »naravnim idiotom« in »norcem«. Slednji izraz je bil uporabljen za tiste z obdobji duševne motnje; izhaja bodisi iz rimske mitologije, ki opisuje ljudi, ki jih je boginja Luna »prizadela v luno«.[17] O epizodah množične plesne manije poročajo iz srednjega veka, »ki je posameznikom prizadela vse videz norosti«.

Indija[uredi | uredi kodo]

Starodavni hindujski spisi - Ramajana in Mahabharata - vsebujejo izmišljene opise depresije in tesnobe.[18] Na splošno so mislili, da duševne motnje odražajo abstraktne metafizične entitete, nadnaravne dejavnike, čarovništvo in čarovništvo. Charaka Samhita iz leta 600 pred našim štetjem, ki je del hindujske ajurvede (»znanje o življenju«), je videl, da je slabo zdravje posledica neravnovesja med tremi telesnimi tekočinami ali silami, imenovanimi Tri-Dosha. To je vplivalo tudi na osebnostne tipe med ljudmi. Predlagani vzroki so bili neprimerna prehrana, nespoštovanje do bogov, učiteljev ali drugih, duševni šok zaradi pretiranega strahu ali veselja in napačna telesna aktivnost. Obdelave so vključevale uporabo zelišč in mazil, čare in molitve ter moralno ali čustveno prepričevanje.[19] V hindujskem epu Ramajana je Dašarata umrl zaradi malodušja, za kar Shiv Gautam meni, da ponazarja veliko depresivno motnjo.[20]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Abnormal Psychology An Integrative Approach (7. izd.). Patparganj, Delhi, Indija: Cengage Learning. 2015. str. 6, 7.
  2. ↑ Abnormal Psychology An Integrative Approach seventh edition. Patparganj, Delhi, India: Cengage Learning. 2015. str. 7.
  3. ↑ Abnormal Psychology An Integrative Approach seventh edition. Patparganj, Delhi, India: Cengage Learning. 2015. str. 10.
  4. ↑ Abnormal Psychology An Integrative Approach seventh edition. Patparganj, Delhi, India: Cengage Learning. 2015. str. 13.
  5. ↑ Yuhas, Daisy (Marec 2013). »Throughout History, Defining Schizophrenia Has Remained A Challenge (Timeline)«. Scientific American Mind. Pridobljeno 2. marca 2013.
  6. ↑ Nasser, Mervat (december 1987). »Psychiatry in Ancient Egypt« (PDF). Bulletin of the Royal College of Psychiatrists. 11 (12): 420–422. doi:10.1192/pb.11.12.420.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  7. ↑ Kleisiaris CF; Sfakianakis C; Papathanasiou IV (2014). »Health care practices in ancient Greece: The Hippocratic ideal«. J Med Ethics Hist Med. 7: 6. PMC 4263393. PMID 25512827.
  8. ↑ Maijer K; Hayward M; Fernyhough C; Calkins ME; Debbané M; in sod. (2019). »Hallucinations in Children and Adolescents: An Updated Review and Practical Recommendations for Clinicians«. Schizophr Bull. 45 (45 Suppl 1): S5–S23. doi:10.1093/schbul/sby119. PMC 6357982. PMID 30715540.
  9. ↑ Pilgrim, David (Avgust 2007). »The survival of psychiatric diagnosis«. Social Science & Medicine. 65 (3): 536–47. doi:10.1016/j.socscimed.2007.03.054. PMID 17470381.
  10. ↑ Hinshaw, Stephen P. (2007). »Historical perspectives on mental illness and stigma«. The Mark of Shame: Stigma of Mental Illness and an Agenda for Change. Oxford: Oxford University Press. str. 57. ISBN 978-0-19-530844-0. OCLC 70158382.
  11. ↑ »Degeneration of Medicine and the Grisly Art of Slicing Open Arms«. h2g2. 29. november 2002. Pridobljeno 29. maja 2019.
  12. ↑ Hussung, Tricia (14. oktober 2016). »A History of Mental Illness Treatment: Obsolete Practices«. Pridobljeno 29. maja 2019.
  13. ↑ Abnormal Psychology Across the Ages [3 volumes]. edited by Thomas G. Plante Ph.D.
  14. ↑ https://motivatecounseling.com/mental-health-diagnoses-a-nearly-complete-history-of-mental-illness/
  15. ↑ Laffey, Paul (november 2003). »Psychiatric therapy in Georgian Britain«. Psychological Medicine. 33 (7): 1285–97. doi:10.1017/S0033291703008109. PMID 14580082.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  16. ↑ Kroll, Jerome; Bachrach, Bernard (Avgust 1984). »Sin and mental illness in the Middle Ages«. Psychological Medicine. 14 (3): 507–514. doi:10.1017/S0033291700015105. PMID 6387755.
  17. ↑ Reaume, Geoffrey (Julij 2002). »Lunatic to patient to person: nomenclature in psychiatric history and the influence of patients' activism in North America«. International Journal of Law and Psychiatry. 25 (4): 405–26. doi:10.1016/S0160-2527(02)00130-9. hdl:10822/1009170. PMID 12613052.
  18. ↑ David H. Rosmarin; Harold G. Koenig (1998). Handbook of Religion and Mental Health. Elsevier. ISBN 978-0-08-053371-1.
  19. ↑ Bhugra, Dinesh (Junij 1992). »Psychiatry in ancient Indian texts: a review«. History of Psychiatry. 3 (10): 167–186. doi:10.1177/0957154X9200301002. PMID 11623029.
  20. ↑ Gautam S (1999). »Mental health in ancient India & its relevance to modern psychiatry«. Indian J Psychiatry. 41 (1): 5–18. PMC 2962283. PMID 21455347.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zgodovina_duševnih_motenj&oldid=5768641«