Pojdi na vsebino

Zgodovina dinastije Ljao

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zgodovina dinastije Ljao
Tradicionalno kitajsko遼史
Poenostavljeno kitajsko辽史

Zgodovina dinastije Ljao ali Ljao ši je uradno kitajsko zgodovinsko delo, sestavljeno v času mongolske dinastije Juan (1271–1368) pod vodstvom zgodovinarja Toktoja in dokončano leta 1344.[1] Delo je bilo napisano na podlagi zapisov Kitanov in uradnih kitajskih zapisov in podrobno opisuje kitansko ljudstvo, plemensko življenje in običaje Kitanov ter uradno zgodovino dinastije Ljao in njene naslednice, dinastije Zahodni Ljao.[1]

Glavni viri

[uredi | uredi kodo]
Kitanski glasbenik

Ljao ši, napisana leta 1344, je bila sestavljena z uporabo starejših virov, predvsem naslednjih:

  • Šilu (Resnični zapisi), dokončan v dinastiji Ljao (916–1125) pod vodstvom Jelu Jana, ki ni ohranjen;
  • osnutka Ljao ši, sestavljenega v džurčenski dinastiji Džin pod vodstvom uradnika Čen Darena, ki ni bil nikoli objavljen in ni ohranjen;
  • več drugih virov, kot so Dzidži tongdžjan (1080. leta), Čidan guo dži in drugih opisih Kitanov v prejšnjih dinastičnih zgodovinah (Knjiga Veja, Knjiga Suija ...).

Ljao ši vsebuje 116 zvezkov,[1] vključno s 30 zvezki cesarskih letopisov, 32 zvezki zapisnikov institucij, 8 zvezki preglednic, 48 zvezki biografij in opisov ter enim zvezkom glosarja kitanskega jezika.[2][3][4] V slednjem je bil seznam kitanskih besed, prepisanih v kitajsko pisavo.

Ustvarjanje in zanesljivost

[uredi | uredi kodo]

Mnogo kitajskih učenjakov tistega časa je trdilo, da ne-hanska 'barbarska' dinastija Ljao ne zasluži lastne uradne zgodovine. Menili so, da bi morala biti zgodovina Ljaa dodatek k zgodovini dinastije Song, ki je bila etnično kitajska.[1] Mnenje je bilo del širšega spora med dvorom dinastije Juan in kitajskimi literati, v katerem se je kitajska politična teorija, po kateri je lahko le ena dinastija hkrati veljala za legitimno, spopadala z mongolskimi prepričanji o nasprotnem.[5] Zaradi tega spora med dvema različnima političnima kulturama je bila Zgodovina dinastije Ljao, pa tudi zgodovini sočasnih dinastij Džin in Song, uradno sestavljena šele v letih 1343–1344, ko je sestavljanje zgodovine prevzel prokitanski glavni svetnik Tokto. V svoji končni obliki je zgodovina upoštevala željo dvora Juana, da se dinastije Ljao, Džin in Song obravnavajo kot enako legitimne. Sestavljanje Ljao ši so cesarski zgodovinarji končali v enem letu,[1] vendar brez minimalnih lektoriranj.[1] Ljao ši in drugi dve predjuanski zgodovini sta zato znani po tehničnih napakah, pomanjkljivi natančnosti, nedoslednostih pri prepisovanju nekitajskih izrazov in imen ter prekrivajočih se vsebinah. Čjan Dašin in Džao Ji, učenjaka iz dinastije Čing, sta v svojih delih Študija neskladij v dvaindvajsetih standardnih zgodovinah (Dvaindvajset zgodovinskih zapiskov) in Kritične opombe k dvaindvajsetim zgodovinam (Dvaindvajset zgodovin) opazila nedoslednosti v zgodovini Ljaa.[6] Ljao ši kljub temu ponuja veliko znanja o politiki in običajih kitanskega imperija. Ker sta bila Jelu Janov Šilu in Čen Darenov Ljao ši izgubljena,[1] je Toktov Ljao ši edini ohranjeni zgodovinski zapis dinastije Ljao v kitajskem slogu.

Vsebina

[uredi | uredi kodo]

Letopisi dinastije so v zvezkih 1–30. Začnejo se z ustanoviteljem dinastije Abaodzijem (cesar Tajdzu) v zvezkih 1 in 2. Zvezek 30 zajema Jelu Dašija, ki je ob razpadu dinastije Ljao pobegnil na zahod in ustanovil Karakitajski kanat, znan tudi kot Zahodni Ljao. 30. zvezek je eden od najpomembnejših virov za zgodovino Karakitajskega kanata.[7]

Razprave so zajete v zvezkih 31–62. Upravna delitev dinastije Ljao je opisana v zvezkih od 37 do 41 pod naslovom Geografija. Organizirana je po petih primarnih okrožjih cesarstva. Uradne državne funkcije so opisane v zvezkih 45–48.[8]

V zvezkih 63–70 so preglednice, ki v zvezku 63 prikazujejo družinsko drevo vladajočega klana Jelu, v zvezku 69 družinska drevesa drugih klanov in v zvezku 70 družinska drevesa vazalnih držav.

Med pomembne osebnosti, vključene v razdelek Biografije, so v zvezku 74 Han Janhui, kancler Ljaa iz dinastije Han, v zvezku 76 general Džao Janšov iz Kasnejšega Tanga, ki je služil tudi dinastiji Ljao, in v zvezku 81 Vang Džidžong, ki je pomagal pri sklenitvi Čanjuanskega sporazuma leta 1004–1005.[9]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Razprava o dinastiji Ljao kot legitimni dinastiji se je nadaljevala tudi po dokončanju besedila. Približno v času objave Zgodovine Ljaa je Jang Vejdžen izjavil, da je bila legitimna samo dinastija Song, dinastiji Ljao in Džin pa sta bili uzurpatorja.[10] V zvezi s to trditvijo je napisal esej z naslovom O legitimnem nasledstvu.

Vang Džu, učenjak iz dinastije Ming, je napisal alternativno zgodovino dinastije Song z naslovom Preverjena zgodovina dinastije Song, v kateri sta bila Ljao in Džin omenjena v razpravi o tujih državah. Vang Čujevo besedilo je bilo deležno kritik učenjakov dinastije Čing, ki so ga imeli za namerno izkrivljanje zgodovine.[11]

Ljao in Džin sta dobila status tujih uzurpatorjev tudi v besedilu Veliki oris zgodovinskih zapisov učenjaka Šao Džingbanga (1491–1561) iz dinastije Ming.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 3 4 5 6 7 Xu Elina-Qian 2005, str. 22.
  2. ↑ Wilkinson, Endymion Porter (2000). Chinese History: A Manual. Vol. 52 of Harvard Yenching Institute Cambridge, Massachusetts: Harvard-Yenching Institute monograph series (illustrated, revised izd.). Harvard Univ Asia Center. str. 864. ISBN 0674002490. ISSN 0073-084X. Pridobljeno 24. aprila 2014.
  3. ↑ Howorth, H. H. (1881). »The Northern Frontagers of China. Part V. The Khitai or Khitans«. Journal of the Royal Asiatic Society of Great Britain and Ireland. 13 (2): 121–182. doi:10.1017/S0035869X00017780. ISSN 0035-869X. JSTOR 25196875.
  4. ↑ Heming Yong; Jing Peng (14. avgust 2008). Chinese Lexicography : A History from 1046 BC to AD 1911: A History from 1046 BC to AD 1911. OUP Oxford. str. 382–. ISBN 978-0-19-156167-2.
  5. ↑ Hok-lam Chan, str. 73
  6. ↑ Chan 2014, str. 91.
  7. ↑ Biran 2005, str. 4.
  8. ↑ Standen 2007, str. 241–247.
  9. ↑ Standen 2007, str. 158–166.
  10. ↑ Chan 2014, str. 89.
  11. ↑ Chan 2014, str. 98–100.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Biran, Michal (2005). The Empire of the Qara Khitai in Eurasian History: Between China and the Islamic World. Cambridge; New York: Cambridge University Press.
  • Chan, Hok-lam (2014). »Chinese Official History at the Yuan Court: The Compilation of the Liao, Chin, and Sung Histories«. China Under Mongol Rule. Princeton: Princeton University Press.
  • Marsone, Pierre. La Steppe et l’Empire : la formation de la dynastie Khitan (Liao), Paris, Les Belles Lettres, 2011.
  • Hok-lam Chan. China & the Mongols: History and Legend under the Yuan and Ming. Brookfield, VT: Ashgate Publishing, 1999.
  • Liao Shi (LS) 遼史 (History of Liao). Tuotuo 脱脱 et al. eds. Beijing: Zhonghua Shuju 中华书局, 1974.
  • Standen, Naomi (2007). Unbounded Loyalty: Frontier Crossing in Liao China. Honolulu: University of Hawaii Press.
  • Xu Elina-Qian. 2.1 Introduction to the Sources on the Pre-dynastic Khitan. str. 19–23.
  • The Liao shi, str. 22–23.}}
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zgodovina_dinastije_Ljao&oldid=6715643«