Zgodovina Madžarske

Zgodovina Madžarske zajema zgodovino ozemlja današnje Republike Madžarske od najstarejših časov do danes. Zgodovina zato vključuje politično in družbeno zgodovino različnih držav, ki so obstajale znotraj današnjih madžarskih državnih meja, s posebnim poudarkom na času po priselitvi Madžarov v Panonsko nižino konec 9. stoletja in nastanku zgodovinske Ogrske. V osrednjem delu tega ozemlja je bila leta 1918 ustanovljena sodobna Madžarska.

Prazgodovina

V antičnem obdobju so na območju današnje Madžarske živela panonska, dačanska in druga plemena, ki so sčasoma prišla pod rimsko oblast. V naslednjem obdobju, v času preseljevanje ljudstev, so se na ozemlju današnje Madžarske izmenjevala različna ljudstva: Goti, Huni, Langobardi, Avari, panonski Slovani in drugi. Konec 9. stoletja so se v Panonsko nižino priselili Madžari in ustanovili državo, znano kot Ogrska.

Priseljevanje Madžarov v Panonsko nižino

Arpad Festia (1984): Arpad prečka Karpate

Madžari (Magyarok) so bili nomadsko ljudstvo, čigar jezik je ugrofinskega izvora. Na današnje ozemlje so se priselili iz vzhodne Evrope. V antropološkem smislu so bili ti priseljenci iz 9. stoletja različnega porekla. V etnogenezi priseljencev iz Azije so bili pomemben turški in slovanski elementi. Mešanje različnih antropoloških tipov se je dogajalo med njihovim bivanjem v vzhodni Evropi in se nadaljevalo tudi po naselitvi v Panonski nižini. Njihova najstarejša znana domovina je bila v porečju Volge, imenovanem Magna Hungaria. Od 7. do 9. stoletja so Madžari živeli ob Donu, na ozemlju, imenovanem Etelkez (madžarsko Etelköz). Zaradi pogostih napadov drugih plemen so se Madžari razdelili v dve skupini: ena je odšla na zahod, druga pa na jug. Leta 895 je zahodna skupina prečkala Karpate in se naselila na panonskih ravnicah. Južna skupina je ustanovila Kumagarijo, ki je obstajala do leta 1396.

Med priseljevanjem, ki se je zgodilo v 9. stoletju pod vodstvom Árpáda, so Madžari ustanovili plemensko zvezo sedmih madžarskih in treh hazarskih plemen. Vseh sedem madžarskih plemen je tvorilo jedro bodočega madžarskega naroda. Vsako pleme je imelo svojega vezirja, zato je v sodobni zgodovini to obdobje znano kot obdobje Sedmih vezirjev (madžarsko A hét vezér). Domneva se, da ime Ogri izvira iz turške besede 'onogur', ki pomeni 'deset puščic', kar bi ustrezalo številu združenih plemen med priseljevanjem. Madžari so se najprej leta 896 naselili v Erdeliji (Transilvanija), od koder so se razselili v druge dele Panonske nižine in današnje Madžarske. Po prihodu so se pomešali z že obstoječim lokalnim prebivalstvom.

Preseljevanje je potekalo pod vodstvom Arpada, ki ga kasnejši pisni viri predstavljajo kot edinega in vrhovnega voditelja skupnosti plemen, ki so se preselila na ozemlje današnje Madžarske. Po Arpadu so se na oblasti izmenjevali različni plemenski voditelji. Geza (vladal 971–997), knez iz hiše Arpadovcev, se je odločil, da se pridruži krščanski Evropi in ustvari Ogrsko po evropskem vzoru. Za svojega naslednika je imenoval sina Vajka. Vajk je pravzaprav pogansko ime bodočega kralja svetega Štefana, ki je dokončal očetovo delo in Madžare pokristjanil. Leta 1000 je ustanovil državo in od papeža Silvestra II. s soglasjem cesarja Otona III. prejel zlato krono, okrašeno z dragulji. Januarja 1001 je bil priznan za prvega krščanskega kralja Ogrske.

Ogrsko ozemlje okoli leta 1190

Srednjeveško kraljestvo (1000-1526)

Krona svetega Štefana

Diósgyőrska trdnjava

Madžari so se konec 10. stoletja spreobrnili v krščanstvo in leta 1000 ustanovili svojo državo. Prvi ogrski kralj je bil Vajk, kar pomeni 'junak', ki je kasneje prejel krščansko ime Štefan I. (madžarsko I. István). Kronanje je bilo po nekaterih virih leta 1000, po drugih pa 1. januarja 1001. Do leta 1006 je Štefanu uspelo utrditi svojo oblast in odpraviti vse tekmece, ki so se bodisi upirali krščanstvu bodisi so se želeli povezati z Bizantinskim cesarstvom. Ko je opravil s svojimi nasprotniki, je začel uvajati reforme in ustvarjati močno fevdalno državo zahodnega tipa.

Njegova država se je že na samem začetku uspela upreti pritiskom nemških kraljev in nomadskih ljudstev z vzhoda. Del teh nomadov se je asimiliral med Madžare. V Erdeliji in delih današnje Slovaške se je naselilo nekaj Nemcev. Leta 1090 je ogrski kralj Ladislav I. zasedel Slavonijo, leta 1102 pa je kralj Koloman prevzel naziv kralja Hrvaške in Dalmacije.

Plemstvo

Po starih kronikah so se Madžari po preselitvi v Panonski nižino imeli za svobodne ljudi in so kot taki v novo ustanovljeni državi tvorili vladajoči plemiški razred s pripadajočimi privilegiji. Kasneje so enake privilegije dobili tudi Nemci in Poljaki. Postopoma je tudi v tem družbenem razredu prišlo do razslojevanja. Razvil se je tako imenovani srednji plemiški razred, ki ga niso sestavljali le Madžari, temveč tudi pripadniki drugih narodov (Čehi, Slovaki, Poljaki, Nemci, Srbi, Sekeli in drugi), ki so se podredili novo ustanovljeni državi in jo priznali. Odstotek srednjega plemstva je bil v primerjavi z drugimi okoliškimi državami nenavadno visok in je dosegel številko 5-7 % celotnega prebivalstva. Podobno stanje je bilo samo na Poljskem, medtem ko je bilo v drugih državah srednjega plemstva samo 1-2 % prebivalstva.

Biti ogrski plemič sprva ni pomenilo, da je oseba s plemiškim nazivom tudi bogata. Plemič je lahko bil tudi preprost kmet, ker je bil takrat pomemben samo naziv. Pravila so bila opisana v pisnem dokumentu, Zlati buli, v katerem so bile omejene pravice višjega sloja, vključno s samim kraljem. Zlata bula je bila izdana leta 1222. Vladarja so po tem dokumentu izbrali plemiči in mu niso prisegli zvestobe. Po tem pravilu oblasti ni predstavljal človek, temveč Sveta krona, ki so ji vsi služili.

Tatarska invazija

V madžarski zgodovini Mongole in Tatare povezujejo okoliščine in narodna pripadnost. Madžarski zgodovinarji jih zato pogosto zamenjujejo.

Ogrsko kraljestvo je bilo v letih 1241–1242 opustošeno med vdorom osvajalske mongolske vojske pod vodstvom Batu kana. Invazija je trajala eno leto, potem pa so Mongoli na hitro odšli, tako kot so prišli. Za seboj so pustili pustošenje, požgane vasi in mesta. Veliko prebivalcev je bilo pobitih ali odpeljanih v suženjstvo. Da bi se obranil pred morebitno novo invazijo, je takratni ogrski kralj Bela IV. začel množično graditi obrambne gradove. Iz tistega časa sta trdnjavi v Trogirju (madžarsko Trau) in Budimu. Zaradi nenehnih nemirov in premikanja Mongolov je imel Bela IV. takrat dve prestolnici: Esztergom in Székesfehérvár.

Boji za oblast

Leta 1301 je umrl Andrej III., zadnji vladar iz dinastije Arpadovcev. Začelo se je obdobje nemirov in bojev za oblast, ki je državo močno oslabilo. Takšno stanje je trajalo vse dokler ni oblasti prevzel kralj Karel I. iz Anžujske dinastije, ki je bil v krvnem sorodstvu z Arpadovci in rojen v Višegradu severno od Budimpešte. Nasledil ga je njegov sin Ludvik I. Anžujski, ki je za prestolnico izbral Višegrad.

V 15. stoletju je Ogrska veljala za eno najmočnejših vojaških sil v Evropi. V času vladavine kraljev Sigismunda Luksemburškega in Matije Korvina je Ogrska doživela svoj kulturni razcvet, ki se je kazal v gradnji renesančnih stavb v novi prestolnici Budim. Najbolj znana stavba iz tistega obdobja je Matijev dvorec s kraljevskim vrtom.

Matijo Korvina so na prestolu nasledili Jagelonci, natančneje Vladislav II. Jagelo. Takrat je z jugovzhoda že grozila nova nevarnost – Osmansko cesarstvo. Celotno 16. stoletje so zaznamovali boji s Turki, kar je Ogrski prineslo nove poraze, slabitev državne moči ter izgubo ozemelj in neodvisnosti.

V tem obdobju je Ogrsko kraljestvo kljub težavam uspelo ohraniti svojo konstitutivno neodvisnost s plemiško svobodo, privilegiranim prebivalstvom (Sekeli, Sasi, Alani, Kumani) in svobodnimi kraljevimi mesti Budim (Buda), Košice (Kassa), Bratislava (Pozsony) in Cluj-Napoca (Kolozsvár).

Zgodnji novi vek

Ogrska v letih 1526-1699

  Avstrijska Ogska

  Тurška Ogrska

  Transilvanija

  Habsburška Ogrska

  Osmanska Ogrska

  nikogaršnje ozemlje

  ogrsko ozemlje, pripojeno Osmanskemu cesarstvu

  „Universitas Siculorum“ (ozemlje Sekelijev)

  „Universitas Saxorum“ (ozemlje Sasov)

1526-1740

V približno 150 letih boja proti Turkom so Madžari do leta 1556 izgubili velik del svojega ozemlja. Porazu v bitki pri Mohaču leta 1526 je sledilo obdobje boja za prevlado med plemiči in vladajočo elito. Del plemstva se je postavil na stran Habsburžanov, drugi pa na stran Osmanov. Oboji so gledali samo na svoje koristi ali priložnost za napredovanje. Razdeljeno plemstvo je izbralo dva vladarja. Vzhodni del Ogrske se je odločil za Ivana Zapoljo, medtem ko je zahodni del za svojega vladarja priznal Ferdinanda I. Habsburškega.

Boji za oblast in razdvojenost so privedli do državljanske vojne, ki so jo Turki izkoristili in leta 1541 osvojili Budim. Ogrska je bila zatem še dodatno razdeljena na tri dele: severni del (današnja Slovaška), zahodne čezdonavske regije (Gradiščanska) in severovzhodni del.

Območja pod turško oblastjo je zapustila večina plemstva in prebivalstva. Številna manjša naselja so izginila. Na zasedenih ozemljih Turki niso posegali v vero podložnikov in med Madžari se je med reformacijo razširil kalvinizem. Hrvati so zaradi močnega vpliva frančiškanov ostali katoliki.

Na Hrvaškem, v Slavoniji in kasneje tudi v Banatu je bila ustanovljena vojaška meja, ki je služila kot oblika zaščite pred nadaljnjimi turškimi vdori. Požun (Bratislava) je postal prestolnica Kraljevine Ogrske (1536—1784), kronsko mesto (1563—1830) in sedež kronskega sveta (1536—1848).

Dokument, ki potrjuje Pragmatično sankcijo, sprejeto v Bratislavi 19. aprila 1713

Med letoma 1604 in 1711 so se stalno dogajali upori ogrskega in hrvaškega plemstva proti habsburški oblasti, v osrednjem delu Ogrske pa se je kazalo tudi nezadovoljstvo s katolištvom. Najbolj znana upora sta bila tako imenovana zrinsko-frankopanska zarota leta 1671 in Rakocijev boj za neodvisnost, ki je bil leta 1711 krvavo zatrt. Ferenc Rakoci je bil prisiljen pobegniti najprej na Poljsko, nato v Francijo in nazadnje v Osmansko cesarstvo, kjer je leta 1735 umrl. Da bi oslabila in preprečila nove upore, je habsburška vlada porušila številne obmejne trdnjave in gradbeni material prepustila prebivalstvu.

Leta 1683 je izbruhnil nov konflikt med Avstrijo in Turčijo, tako imenovana velika turška vojna, ki je trajala do leta 1699. Krščanske sile so v vojni najprej osvobodile Budim in nato še preostali del Ogrske, razen območja okoli mesta Temišvar. V tem obdobju sta bili Slavonija in Lika vrnjeni Hrvaški, Dalmacija pa Beneški republiki.

Vojna se je končala s sklenitvijo Karlovškega miru leta 1699, ki je potrdil nove meje. Leta 1718 je bilo celotno ozemlje Ogrske osvobojeno Turkov.

1740-1780

Z nastopom Marije Terezije na oblast leta 1740 se je Avstrija soočila z nevarnostjo nasledstvene vojne. Pruski kralj Friderik II. Veliki ni priznal Pragmatične sankcije iz leta 1713 in s tem niti vladavine Marije Terezije v Avstriji in drugih delih monarhije. Napadel je Šlezijo in s tem začel vojno za avstrijsko nasledstvo, ki je trajala do leta 1748. Poleg te vojne je bila Avstrija vpletena v več drugih vojn in konfliktov (sedemletna vojna, bavarska nasledstvena vojna), ki so izčrpali notranje rezerve in moč države.

Že v času Karla VI. in zatem v času Marije Terezije je bila Ogrska zaradi vojn in turškega opustošenja izredno gospodarsko izčrpana, zato se je število prebivalcev drastično zmanjšalo. Da bi zapolnili opustošena območja, so Habsburžani začeli ta območja naseljevati najprej z Nemci in nato še z drugimi ljudstvi. Število prebivalcev Ogrske se je v obdobju od leta 1720 do 1787 potrojilo, število Madžarov pa ni doseglo niti polovice celotnega prebivalstva.

Sredi 18. stoletja je gospodarstvo Ogrske temeljilo na kmetijstvu, s čimer se je ukvarjalo 90 % prebivalstva. Plemstva ni preveč zanimala niti kakršna koli posodobitev kmetijstva niti uvajanje novih metod v živinoreji. Med letoma 1767 in 1848 je veliko kmetov zapustilo zemljiške posestnike in postalo svobodni delavci, vendar je bila industrija takrat še slabo razvita in kot taka ni ponujala dovolj dela za novo nastali delavski razred.

1780—1848

Jožef II., ki je bil pod močnim vplivom razsvetljenstva, je centraliziral oblast nad celotnim cesarstvom, sprejemal nove odloke in vladal absolutistično. Zavrnil je kronanje za ogrskega kralja, da bi se izognil pravnim določbam, na katere bi moral priseči.

Leta 1781 je izdal Tolerančni patent, ki je protestantom in pravoslavcem podelil državljanske pravice, Judom pa pravico do bogoslužja. V vseh državah, ki jim je vladal, je namesto latinščine kot uradni jezik uvedel nemščino. Kmetom je dovolil svobodo gibanja, sklepanje zakonskih zvez in možnost učenja obrti. Ozemlje Kraljevine Ogrske, Hrvaške in Velike vojvodine Transilvanije je združil v eno upravno območje, imenovano Dežela krone sv. Štefana. Leta 1790 je hrvaški sabor sprejel sklep o prenosu vse oblasti na ogrski podkraljevi svet, s čimer je personalna unija prerasla v realno unijo. S tem dejanjem so se Hrvati, združeni z Madžari, želeli laže obraniti pred takrat napredujočo germanizacijo.

V času francoske revolucije in odpora proti germanizaciji je na Ogrskem prišlo do političnega in kulturnega preporoda. Med napoleonskimi vojnami se ogrski parlament ni sestal deset let, po njih pa se je leta 1820 začelo obdobje reform. Plemstvo se seveda ni hotelo odpovedati svojim privilegijem in ljudsko gibanje je doseglo le svoje nacionalne cilje, ne pa tudi socialnih in političnih.

Kot uradni jezik je bila v Ogrski namesto nemščine uvedena madžarščina, kar je negativno vplivalo na nemadžarske dele kraljestva in okrepilo slovaško in hrvaško narodno preporodno gibanje.

V obdobju od leta 1836 do 1840 je bilo v Kraljevini Ogrski 36–37 % Madžarov, po popisu iz obdobja 1850–1851 pa 45,4 %.

Po letu 1840 se je proces reform ustavil, Metternichov absolutizem pa je privedel do širjenja revolucionarnih idej.

1848–1867

Plakat z Dvanajstimi zahtevami iz leta 1848

15. marca 1848 so v Budimu in Pešti izbruhnili množični protesti proti habsburški oblasti pod vodstvom madžarskih reformistov. Ob tej priložnosti je bil objavljen seznam dvanajstih zahtev, v katerih so zahtevali večjo državljansko in nacionalno svobodo ter večjo gospodarsko neodvisnost. Avstrija je sprva nameravala sprejeti predloge, ker se je soočala z uporom v sami Avstriji. Po zadušitvi upora v Avstriji so se Habsburžani obrnili k reševanju problemov v ogrskem delu cesarstva. Medtem so madžarski reformisti pod vodstvom Lajosa Kossutha in Lajosa Batanyja strmoglavili Habsburžane in razglasili republiko. Z nastopom oblasti Franca Jožefa se je začel boj proti madžarskim revolucionarjem. Osrednji cesarski vojski so se pridružili tudi predstavniki drugih narodov, zlasti tisti, ki niso želeli sprejeti madžarske oblasti: Hrvati, Srbi, Slovaki, Romuni in Nemci.

Vodja hrvaških sil, podrejenih Avstriji, je bil ban Josip Jelačić, med srbskimi pa je še posebej izstopal Jovan Damjanić, ki je poveljeval 3. madžarskemu korpusu.

Madžarske revolucionarne sile (Honvédség) so sprva dosegale zmago za zmago in prisilile Franca Jožefa, da je poiskal pomoč pri nikomer drugem kot pri ruskem carju Nikolaju. Ruske sile so napadle madžarske revolucionarje in pomagale Avstriji zatreti upor. Napad ogromne ruske vojske je avgusta 1849 prisilil ogrskega generala Arturja Görgeya, da se je predal.

Avstrijski general Julius Freiherr von Haynau je za naslednjih nekaj mesecev postal vojaški upravitelj Ogrske. Po zatrtju revolucije je 6. oktobra 1849 je ukazal usmrtitev vseh trinajstih revolucionarnih voditeljev, vključno z ministrom Batanyjem. Lajosu Kossuthu je uspelo pravočasno pobegniti v tujino in se izogniti usmrtitvi.

V naslednjih letih po revoluciji je bila Ogrska razdeljena na pet okrožij pod vojaško upravo. Za vrhovnega upravitelja je bil imenovan nadvojvoda Albert Habsburški.

Ogrska v dvojni monarhiji

Vojaška okrožja leta 1850

Županije leta 1880

  Madžari v Avstroogrski monarhiji leta 1911

Da bi ohranil enotnost, se je Franc Jožef I. odločil preoblikovati celotno monarhijo in izvesti ustrezne reforme. Na zunanjepolitičnem področju je imel konflikte s Prusijo (bitka pri Hradcu Královém, bitka pri Visu in poraz v bitki pri Sadovi), na notranjepolitočnem pa upore, nejasne medetnične odnose, nezadovoljno plemstvo in še marsikaj drugega.

V teh okoliščinah je ocenil, da se bo moral najprej pogoditi z Madžari, kar se je zgodilo leta 1867. Dunajski dvor na eni strani in Madžari pod vodstvom Ferenca Deáka na drugi so leta 1867 sklenili tako imenovani Avstro-Ogrski kompromis, ki je ustvaril dvojno monarhijo. Namesto da bi se razmere umirile, je sporazum prinesel nove težave in nezadovoljstvo med drugimi narodi, podložniki monarhije. Nezadovoljstvo je bilo še posebej izraženo med Čehi in drugimi slovanskimi narodi dvojne monarhije. Ogrski ustavni red je bil ponovno vzpostavljen in Franc Jožef I. je bil kronan s krono svetega Štefana, s čimer je uradno postal ogrski kralj.

Naslednje leto, leta 1868, je bil sklenjen ogrsko-hrvaški sporazum o združitvi Hrvaške z Ogrsko ob ohranitvi določene stopnje hrvaške avtonomije. Sestavni del Kraljevine Ogrske je postala tudi Transilvanija.

Avstro-Ogrska je bila torej razdeljena na dve državi, ki sta imeli skupnega vladarja, zunanjo in gospodarstvo politiko in vojsko. Prvi predsednik vlade Kraljevine Ogrske je bil Gyula Andrássy. Močnejši vpliv, ki so ga pridobili Madžari, jim je omogočil, da so uspešno preprečili kakršne koli spremembe, ki so ustrezale težnjam Čehov ali pripadnikov drugih slovanskih ljudstev po novi preureditvi države v trialistični obliki Nemci - Madžari - Slovani.

Po popisu prebivalstva iz leta 1910 so se na Ogrskem (brez Hrvaške in Slavonije) govorili naslednji jeziki:

• madžarski: 54 % prebivalstva
• romunski: 16 % prebivalstva
• slovanski: 11 % prebivalstva
• nemšški: 10 % prebivalstva

Kljub vsem tem težavam in konfliktom je bilo to obdobje intenzivnega gospodarskega razvoja monarhije. Ogrsko kraljestvo je v začetku 20. stoletja zraslo v moderno industrializirano državo, čeprav je bil prevladujoči gospodarski sektor še vedno kmetijstvo. Močan gospodarski razvoj je pustil globok pečat, med drugim tudi sedanjo upravno delitev Madžarske, ki izvira iz tega obdobja.

V prvi svetovni vojni so se Madžari borili na strani Avstrije. Največji bitki, v katerih so sodelovali, sta bili bitka proti Rusom pri Przemyślu in izgon romunskih sil iz Transilvanije. S porazom Nemčije in Avstrije leta 1918 in Wilsonovim mirovnim sporazumom je bila ogrska vojska razpuščena in država je ostala brez vojske.

Zgodovina Madžarske v sodobnem času

Po razpadu Avstro-Ogrskega imperija je bila leta 1918 ustanovljena država Madžarska, katere meje je določila Trianonska mirovna pogodba, podpisana leta 1920. Zaradi pogostih političnih pretresov je Madžarska po letu 1918 doživela več oblik državne organizacije in zaporedoma postala Madžarska ljudska republika (1918–1919), Madžarska sovjetska republika (1919–1920), Kraljevina Madžarska (1920–1946), Republika Madžarska (1946–1949), Madžarska ljudska republika (1949–1989) in sodobna Madžarska po letu 1990.

Madžarska ljudska republika (1918–1919)

Takoj po razpadu Avstro-Ogrske jeseni 1918 je bila ustanovljena Madžarska ljudska republika (MLR, madžarsko: Magyar Népköztársaság), uradno razglašena 16. novembra 1918. Ustanovljena je bila z odhodom Habsburške dinastije, ukinitvijo monarhije in vzpostavitvijo republikanske oblike vladavine, vendar se v težkem povojnem obdobju ni uspela utrditi. Zaradi notranjepolitičnih pretresov in naraščajočih zunanjih groženj je MLR obstajala le do marca 1919, ko je doživela popoln institucionalni zlom.

Vzrok za razpad MLR je bilo predvsem nerešeno vprašanje državnih meja. S koncem prve svetovne vojne in razpadom Avstro-Ogrske so se pojavile nove, za Madžarsko izjemno neugodne razmere:

• Češkoslovaška je 28. oktobra 1918 razglasila neodvisnost, zaradi česar je Madžarska izgubila slovaški del in podkarpatske regije.
• Hrvaška je 29. oktobra 1918 prekinila vse odnose z Avstrijo in Madžarsko.
• Madžarska je 31. oktobra 1918 uradno prekinila zvezo z Avstrijo, kar je uradno povzročilo prenehanje obstoja Avstro-Ogrske monarhije.
• Madžarska je 16. novembra 1918 razglasila neodvisnost in postala republika.
• Sredi novembra sta srbska in francoska vojska vstopili v Bačko, Banat, Srem, Pécs in Temišvar. 25. novembra 1918 je bila razglašena združitev Vojvodine s Srbijo.
• 25. novembra 1918 je Romunski svet obvestil madžarsko vlado, da prevzema oblast v Transilvaniji. 1. decembra 1918 je bila v Albi Iuliji razglašena združitev Transilvanije s Kraljevino Romunijo.

21. marca 1919 so zmagovalne sile prve svetovne vojne, Antanta, od Madžarske zahtevale nove ozemeljske koncesije. Ker se grof Michal Károlyi nanje ni mogel ustrezno odzvati, je odstopil s položaja predsednika republike. Njegov odstop je privedel do politične krize, izbruha revolucije in ustanovitve Madžarske sovjetske republike.

Madžarska sovjetska republika (1919–1920)

Z izbruhom madžarske revolucije marca 1919 je na oblast prišla Komunistična partija Madžarske pod vodstvom Béle Kuna in razglasila Madžarsko sovjetsko republiko. Komunisti so prišli na oblast, ker so bili takrat edina organizirana skupina na Madžarskem in ker so obljubili vrnitev izgubljenih ozemelj. To so nameravali storiti s pomočjo Sovjetske zveze.

Sprva so dosegli opazne vojaške uspehe, izgnali češkoslovaške enote s spornih območij in razglasili Slovaško sovjetsko republiko. Načrtovali so tudi napad na romunsko vojsko v Transilvaniji, nacionalizirali industrijo in trgovska podjetja ter izvedli reforme v stanovanjski gradnji, prometu, bančništvu, zdravstvu in kulturi. Sprejeli so tudi agrarno reformo, ki je veljala za vsa zemljiška posestva, večja od 40 hektarjev.

Nova vlada je imela podporo ljudstva, a je vladala zelo kratko. Po neuspešnem poskusu državnega udara je bila uvedena vladavina terorja in več sto ljudi je bilo brez sojenja usmrčenih. Z agrarno reformo so plemičem odvzeli zemljo, vendar je niso razdelili kmetom. Čeprav vojaško ni izgubila niti ene bitke, se je morala madžarska vojska pod pritiskom Antante umakniti s ponovno priključenih ozemelj. Vse to je privedlo do ljudskega nezadovoljstva in izgube podpore med ljudstvom. Romunska vojska je dobila nalogo, da vstopi na Madžarsko in zlomi odpor, kar ji je uspelo. 6. avgusta 1919 se je brez večjega odpora prebila do Budimpešte. Na poti je izvajala grozljiv teror brez primere. Vse to je prisililo Bélo Kuna in komunistične voditelje, da so pobegnili v sosednjo Avstrijo. Po samo 133 dneh je bila Madžarska sovjetska republika uničena.

Po teh dogodkih so na Madžarskem oblast prevzele konservativne sile transilvanskega plemiča Istvána Bethlena in nekdanjega vrhovnega poveljnika avstro-ogrske mornarice Miklósa Horthyja. Njuna oblast se je postopoma širila z zahoda v druge dele Madžarske in kot vse nove vlade začela preganjati drugače misleče. Številni komunisti in levičarji so bili usmrčeni. Začelo se je tudi preganjanje Judov, večinoma obtoženih sodelovanja v neuspeli komunistični revoluciji. Romunska vojska je med umikom tako opustošila državo, da Madžarska po Pariški mirovni konferenci leta 1919 ni bila dolžna plačati vojne odškodnine Romuniji.

Z nastopom Miklósa Horthyja na oblast 16. novembra 1919 se je država postopoma stabilizirala. Vlada je ukazala aretacije podpornikov Károlyija in Béle Kuna ter prepovedala vse radikalne politične stranke.

Kraljevina Madžarska (1920–1946)

Januarja 1920 so bile v novi Madžarski državi prve volitve, na katerih so ženske prvič v madžarski zgodovini dobile volilno pravico. Ker so bile nekatere politične stranke prepovedane, je glasovanje potekalo tako, kot je želela obstoječa začasna vlada. Veliko večino v parlamentu je osvojila Desničarska stranka. Marca istega leta je parlament uradno razveljavil Avstro-Ogrski sporazum iz leta 1867 in na Madžarskem je bila obnovljena monarhija. Volitve kralja so bile prestavljene za nedoločen čas. Namesto njega je bil za kraljevega regenta izvoljen Miklós Horthy. Regent Horthy je bil pooblaščen za imenovanje predsednika vlade, imel pravico veta, pravico do sklica in razpustitve parlamenta ter poveljstvo nad oboroženimi silami.

Po pogajanjih v Parizu je bila Madžarska prisiljena podpisati Trianonsko mirovno pogodbo, s katero je izgubila dve tretjini svojega ozemlja in tretjino od svojih 10 milijonov Madžarov.

Trianonski mejni kamen med Madžarsko in Romunijo

Madžarska je izgubila Prekmurje in Medmurje, dele Bačke in Baranje, ki so bili priključeni Kraljevini Jugoslaviji. Del Banata je bil priključen Jugoslaviji, drugi del pa Romuniji. Jugoslavija se je bila prisiljena umakniti se iz Temišvara in območja okoli Pécsa, ki ga je zasedla. Celotna Transilvanija je bila priključena Romuniji, Zgornja Madžarska (Slovaška in Podkarpatska regija) Češkoslovaški, manjši del pa Poljski. Velik del Gradiščanske je bil po plebiscitu priključen Avstriji.

Nove mednarodne meje so ločile industrializirani del Madžarske od dela, bogatega s surovinami (Transilvanija). Skrčilo se je tudi tržišče in viri lesa. Obdelovalna zemljišča so se zmanjšala za 43 %, mineralna bogastva pa so skoraj izginila. V sami Madžarski je ostalo približno 51 % prebivalstva, zaposlenega v industriji, in približno 56 % industrije, od tega 82 % težke industrije in 70 % bank.

Madžarska je julija 1920 dobila novega predsednika vlade, grofa Pála Telekija, ki je skupaj s svojo desničarsko vlado takoj uvedel nove ukrepe: prepoved sprejema politično nezanesljivih elementov na univerze in razdelitev 3.850 km² obdelovalnih zemljišč. S slednjim je poskušal pridobiti kmete, ki so igrali pomembno vlogo na volitvah in v javnem mnenju. Vlada namenov ni uspela uresničiti in je morala po konfliktu s Karlom I., zadnjim cesarjem Avstro-Ogrske, odstopiti. Ta konflikt je privedel do razkola na madžarski politični sceni. Situacijo je izkoristil grof Istvan Bethlen, ki je ustanovil Stranko narodne enotnosti in bil razglašen za novega predsednika vlade. Karel I. je kot Karel IV. Ogrski poskušal v tem obdobju priti na oblast, vendar mu kljub podpori Bethlena in Horthyja to ni uspelo.

Naslednjih deset let je v madžarski politiki prevlaoval Bethlen. Skrivnost njegovega uspeha je bila reforma volilne zakonodaje, ki jo je prilagodil svojim potrebam, zaposlovanje svojih podpornikov v javni upravi in manipuliranju z rezultati volitev na revnih območjih države, kjer je bilo malo nadzora. V državi je vzpostavil red in dal dobra delovna mesta radikalnim kontrarevolucionarjem v zameno za prenehanje nasilja ter preganjanja Judov in politično levih posameznikov. Leta 1921 je sklenil sporazum s socialnimi demokrati in sindikati, s katerim je legaliziral njihove dejavnosti. Osvobodil je politične zapornike v zameno za socialni mir in konec širjenja protimadžarske propagande.

Madžarska je bila leta 1922 sprejeta v Društvo narodov in začela prebijati mednarodno izolacijo. Leta 1927 je sklenila sporazum o prijateljstvu s Kraljevino Italijo. V tem obdobju je bila vodilna linija madžarske politike revizija Trianonske pogodbe, ki je služila za prikrivanje gospodarskih in notranjepolitičnih težav.

Regent Miklos Horty leta 1921

Med veliko gospodarsko krizo leta 1932 se je politično razpoloženje na Madžarskem premaknilo še bolj v desno in Miklós Horthy je za novega predsednika vlade imenoval Gyulo Gömbösa. Novi predsednik vlade je Madžarsko pripeljal do še tesnejšega sodelovanja z Nemčijo, s katero sta sklenili sporazum o zunanji trgovini in močno nemško gospodarstvo je Madžarsko potegnilo iz gospodarske krize. Madžarska je postala ekonomsko odvisna od Nemčije, kar se je še posebej pokazalo pri oskrbi s surovinami in odprtem trgu.

Da bi si zagotovil madžarsko podporo nemški nacistični politiki, je Adolf Hitler uporabil različne metode. Madžarski je obljubljal vrnitev izgubljenih ozemelj in ji hkrati grozil z gospodarskimi sankcijami in vojaškim posredovanjem. Leta 1935 je bila na Madžarskem ustanovljena fašistična stranka. Gömbösov naslednik Kálmán Darányi si je prizadeval zmanjšati odvisnost od Nemčije in s tem nemški pritisk. Sprejel je zakon, ki je v vsakem poklicu omejil prisotnost Judov na 20 %. Vse to ni zadovoljilo ne Nemcev ne madžarskih radikalcev. Darányi je leta 1938 odstopil in novi premier je postal Béla Imrédy. Imrédy je poskušal okrepiti odnose z Združenim kraljestvom, a se je bil po anschlussu Avstrije prisiljen ponovno zanesti na Nemčijo. Da bi še bolj utrdil svoj položaj, je Imredi zatrl svoje tekmece, prepovedal fašistično stranko, reorganiziral vlado na totalitarnih načelih in sprejel še strožji zakon proti Judom, ki ga je potrdila naslednja vlada pod vodstvom Pála Telekija.

Madžarska v drugi svetovni vojni

Madžarska med drugo svetovno vojno:

  Madžarska v mejah iz leta 1920

  Ozemlja, priključena do 1941

Dunajski diktat ali Dunajska arbitraža je povečal madžarsko ozemlje. Prva arbitraža iz leta 1938, posredovana s strani nacistične Nemčije in Italije, je Madžarski vrnila južni del Slovaške. Druga dunajska arbitraža iz leta 1940 je Madžarski vrnila severni del Transilvanije. Madžarska se je nato 20. novembra istega leta pridružila trojnemu paktu in decembra podpisala sporazum o večnem prijateljstvu s Kraljevino Jugoslavijo. Po marčevskih demonstracijah v Jugoslaviji leta 1941 je Hitler Madžarsko prosil za sodelovanje v načrtovanem napadu na sosednjo državo. Premier Pál Teleky je sodelovanje zavrnil in storil samomor. Novi madžarski premier László Bárdossy je državo popeljal v vojno in Madžarska je skupaj z nemškimi silami okupirala Bačko, Prekmurje in Medmurje.

1. julija 1941 je Madžarska vstopila v vojno proti Sovjetski zvezi. Miklós Horthy je zamenjal Bárdoszíja in za predsednika vlade imenoval Miklósa Kállaya, ki je še naprej podpiral Nemčijo, a se je hkrati začel pogajati z zavezniki. Madžarska vojska je v bitki za Stalingrad utrpela težak poraz. Hitler se je zavedal, da se Madžarska pogaja z zavezniki in jo je marca 1944 okupiral. Novi predsednik vlade Demé Stojáj je bil pronacistično usmerjen. Posledično sta bila iz Madžarske deportirana 437.402 Juda. Avgusta 1944 je Horthy imenoval novega predsednika vlade, antifašista Gézo Lakatosa, ki je ustavil deportacije madžarskih državljanov. V operaciji Panzerfaust so Nemci ugrabili Horthyjevega sina in ga prisilili, da je preklical premirje, odstavil Lakátosa in za novega predsednika vlade imenoval Ferenca Szálasija, vodjo Stranke puščičastih križev (Nyilaskeresztes Párt – Hungarista Mozgalom). Miklós Horthy je nato odstopil, s čimer se je končal njegov mandat regenta. Szálasi je nato začel izvajati profašistično politiko in zvesto služiti nacistom.

Ta zadnja madžarska fašistična vlada ni dolgo trajala. Z invazijo sovjetske Rdeče armade in njenih zaveznikov na Madžarsko je nova začasna vlada pod vodstvom predsednika vlade Béle Miklósa razpustila staro vlado in 20. januarja 1945 sklenila premirje s Sovjetsko zvezo. Za Madžarsko se je druga svetovna vojna končala 4. aprila 1945.

Izgube

Tamás Stark navaja naslednje podatke o madžarskih izgubah med drugo svetovno vojno. Po njegovih podatkih so vojaške izgube znašale približno 300.000–310.000 mož. Ta številka vključuje 110–120.000 ubitih v bitkah in 200.000 pogrešanih ali ujetih s strani Rusov. Ta številka vključuje tudi izgube rekrutov z ozemlja priključenih držav: Slovaške, Romunije in Jugoslavije. Kar zadeva civilne izgube, Stark ocenjuje, da so znašale približno 80.000 oseb. Ta številka vključuje 45.500 ubitih v zračnih napadih, in 28.000 pobitih Romov, ne vključuje pa 200.000 Judov, ubitih v holokavstu.

Ljudska republika Madžarska

Zastava Ljudske republike Mafžarske (1949-1956)

Pariška mirovna konferenca, ki je potekala leta 1946, je določila meje Madžarske. 10. februarja 1947 je Madžarska podpisala mirovni sporazum, s katerim se je vrnila v svoje meje iz leta 1938 z manjšimi ozemeljskimi koncesijami Češkoslovaški.

Polovica nemškega prebivalstva (240.000) je bila deportirana iz Madžarske v Nemčijo, s Češkoslovaško pa je bila izvedena prisilna izmenjava prebivalstva.

Madžarska je bila 1. februarja 1946 razglašena za republiko. Njen prvi predsednik je postal Zoltán Tildy, vodja Neodvisne stranke malih posestnikov (FKgP). Novi notranji minister László Rajk, sekretar komunistične partije, je ustanovil tajno policijsko enoto, ki je začela aretirati člane drugih strank, kar je privedlo do njihove oslabitve. Komunistična in socialdemokratska stranka sta se kmalu združili v Madžarsko delavsko stranko, ki je postala najmočnejša stranka v državi.

Z novo ustavo, sprejeto 18. avgusta 1949, je bila Madžarska razglašena za ljudsko republiko s političnim sistemom po vzoru na sovjetsko ustavo iz leta 1936. Vse to so bile priprave na enopartijski sistem in uvod v tako imenovano stalinistično obdobje Madžarske, ki se je nato začelo.

Oblast na Madžarskem je prevzel Mátyás Rákosi, ki je izvedel čistke, v katerih je bil ubit László Rajk, kardinal József Mindszenty pa je bil obsojen na dosmrtno ječo.

Madžarska revolucija (1956)

Številni dogodki, med njimi preganjanja, inscenirani procesi, Stalinova smrt in vzpon Nikite Hruščova na oblast v ZSSR, so leta 1956 povzročili izbruh protestov v Budimpešti. Predsednik republike je postal Imre Nagy, János Kádár pa je prevzel vodstvo stranke. Iz zaporov so bili izpuščeni politični zaporniki, tisk je dobil večjo svobodo, država pa je napovedala izstop iz Varšavskega pakta.

Nikita Hruščov je 4. novembra 1956 na Madžarsko poslal sovjetsko vojsko, ki je zavzela vse strateške točke (letališča, avtoceste, mostovi) in hitro porazila neizkušene madžarske revolucionarne sile. Med boji je umrlo približno 20.000 ljudi, državo je zapustilo približno 200.000 ljudi, od 26.000 ljudi pa je 13.000 ljudi po številnih sodnih procesih končalo v zaporu. 350 ljudi je bilo obsojenih na smrt in usmrčenih.

Jánosa Kádárja so odpeljali v Moskvo in ga z izsiljevanjem in prepričevanjem pregovorili, da je privolil v prebeg na Sovjetsko stran. Imreja Nagyja so prepričali, naj zapusti varno jugoslovansko veleposlaništvo v Budimpešti, potem pa so ga leta 1958 aretirali in v Moskvi usmrtili. Drugi člani vlade so bili bodisi usmrčeni bodisi umrli v ujetništvu. Med njimi so bili Pál Maleter, Géza Losonczy, Attila Szigethy in Miklós Gimes.

Madžarska od 1962 do 1989

Obdobje od 1962 do 1988, v katerem je Madžarsko vodil János Kádár, je znano kot obdobje 'golažnega komunizma'. V tem obdobju je bila izvedena vrsta reform in Madžarska je veljala za eno najbolj liberalnih držav vzhodnega bloka. Ta politična garnitura je leta 1988 sestopila z oblasti, Jánosa Kádárja pa je na mestu sekretarja stranke zamenjal Imre Pózsgay. Leta 1989 je parlament izglasoval demokratični paket, ki je uvedel nove svoboščine, kot so ustanovitev sindikatov, svoboda združevanja in zbiranja, svoboda tiska, pa tudi novo volilno zakonodajo. Oktobra istega leta je bila spremenjena tudi madžarska ustava. Aprila 1990 je bil podpisan zgodovinski sporazum med Madžarsko in Sovjetsko zvezo, ki je določal popoln umik enot sovjetske vojske do junija 1991, kar se je tudi zgodilo.

Zadnji kongres Komunistične partije Madžarske je bil oktobra 1989. Istega leta je bila ustanovljena Madžarska socialistična stranka, ime države se je spremenilo v Republika Madžarska, parlament pa se je odločil razpisati prve večstrankarske volitve po koncu komunističnega obdobja.

Madžarska po letu 1990

Madžarska danes

Madžarski parlament

Na prvih parlamentarnih volitvah maja 1990 so komunisti izgubili oblast. Koalicijsko vlado so oblikovale Ljudska stranka, desnosredinske stranke in Liberalna stranka. József Antall je postal predsednik vlade, Madžarska pa je počasi uvedla tržno gospodarstvo in se začela približevati Evropski uniji. V tem prehodnem obdobju se je življenjski standard znižal in povečala brezposelnost.

Leta 1991 je Madžarska skupaj s Češkoslovaško in Poljsko postala članica Višegrajske skupine, leta 1999 pa je bila sprejeta v NATO.

Od 1. maja 2004 je Madžarska polnopravna članica Evropske unije.

Uradno ime države se je z začetkom veljavnosti nove ustave 1. januarja 2012 spremenilo iz Republika Madžarska (madžarsko: Magyar Köztársaság) v Madžarska (madžarsko: Magyarország).

Viri

• Baán, István (1997). The Foundation of the Archbishopric of Kalocsa: The Byzantine Origin of the Second Archdiocese in Hungary. Early Christianity in Central and East Europe. Warszawa: Semper. str. 67—74.
• Baán, István (1999). The Metropolitanate of Tourkia: The Organization of the Byzantine Church in Hungary in the Middle Ages. Byzanz und Ostmitteleuropa 950-1453. Wiesbaden: Harrassowitz Verlag. str. 45—53.
• Gilbert, Martin (1988). Atlas of the Holocaust. ISBN 978-0-688-12364-2.
• Берић, Душан М. (2013). Државно право Краљевине Угарске: Прекиди и континуитет. Косовска Митровица: Филозофски факултет.
• Bowlus, Charles R. (1995). Franks, Moravians, and Magyars: The Struggle for the Middle Danube, 788-907. Philadelphia: University of Pennsylvania Press.
• Ђере, Золтан (2002). Од Мохачке битке до смрти цара Јозефа II. Историја Мађара. Београд: Clio. str. 184—380.
• Касаш, Александар (2002). Mађарска у 20. веку. Историја Мађара. Београд: Clio. str. 530—616.
• Koszta, László (2014). Byzantine Archiepiscopal Ecclesiastical System in Hungary?. The Carpathian Basin, the Hungarians and Byzantium. Szeged: Szegedi Tudományegyetem. str. 127—143.
• Крестић, Василије (1969). Хрватско-угарска нагодба 1868. године. Београд: САНУ.
• Kendrick, Donald (1972). The Destiny of Europe's Gypsies. Basic Books. ISBN 978-0-465-01611-2.
• Madgearu, Alexandru (2008). The Mission of Hierotheos: Location and Significance. Byzantinoslavica. 66: 119—138.
• Madgearu, Alexandru (2017). Further Considerations on Hierotheos’ Mission to the Magyars. Acta Musei Napocensis. 54 (2): 1—16.
• Пал, Тибор (2002). Дуги 19. век (1790-1918). Историја Мађара. Београд: Clio. str. 380—529.
• Рокаи, Петер (2002). Историја Мађара од најстаријих времена до Мохачке битке 1526. године. Историја Мађара. Београд: Clio. str. 7—183.
• Stark, Tamás (1995). Hungary's Human Losses in World War II. Uppsala Univ. ISBN 978-91-86624-21-7.