Zgodovina Japonske

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Zgodovina Japonske raziskuje pretekla dogajanja na območju današnje Japonske in v njeni neposredni bližini od prazgodovine do danes.

Pregled[uredi | uredi kodo]

Trajanje Era Obdobje Podobdobje Vrsta vladavine
30.000-10.000 pr. n. št. Japonski paleolitik neznano
10.000-900 pr. n. št. Starodavna Japonska Džomon
900 pr. n. št - 250 Jajoj
prib. 250-538 Kofun Cesarska oblast
538-710 Klasično obdobje Asuka
710-794 Nara
794-1185 Hej'an
1185-1333 Srednjeveška Japonska Kamakura Šogunat Kamakura
1333-1336 Obnova Kenmu Cesarska oblast
1336-1392 Muromači Obdobje Nanboku-čo Šogunat Ašikaga
1392-1467
1467-1573 Obdobje Sengoku Šogunat Ašikaga in dajmjoji sengoku
1573-1603 Azuči-Momojama Nobunaga Oda, Hidejoši Tojotomi in Iejasu Tokugava
1603-1868 Zgodnja sodobna Japonska Edo Obdobje Tokugava Šogunat Tokugava
1868-1912 Sodobna Japonska Meidži Predvojno obdobje Cesarska oblast
1912-1926 Tajšo
1926-1945 Šova (predvojno)
1945-1952 Zdajšnja Japonska Šova (povojna okupacija) Povojno obdobje Vrhovni poveljnik zavezniških sil general Douglas MacArthur
1952-1989 Šova (po okupaciji) Parlamentarna demokracija
1989- danes Hejsej

Japonski paleolitik[uredi | uredi kodo]

V času od zadnje ledene dobe (pred 2,58 milijoni let) do danes je bila globalna morska gladina periodično nižja, zato je bilo japonsko otočje preko otoka Sahalin na severu vsaj občasno kopensko povezano s celinsko Azijo. Tudi Korejska ožina je bila v času zadnjega ledeniškega maksimuma pred približno 25.000 leti zelo ozka, kar je omogočilo prihod staroselcev na območje današnje Japonske. Najstarejši dokazi o človeški poselitvi segajo 40.000 let v preteklost, ko je bila Japonska otok. Staroselci so se preživljali z lovom in nabiralništvom. Sekira z izklesanim kamnitim robom se je pojavila pred 32-38.000 leti, kar 25.000 let prej kot na drugih koncih sveta, v uporabi so bila tudi enostavna plovila. Uporaba naprednih tehnologij je povezana s toplejšim podnebjem po svetu pred 20-30.000 leti, s katerim naj bi prebivalci japonskega otočja veliko pridobili.

Kamenodobni ljudje so prišli na japonsko otočje po kopenskih mostovih iz jugovzhodne Azije, vzhodne Azije, Sibirije, verjetno pa tudi Kamčatke. Japonski rod se je oblikoval iz prvotnih kamenodobnih priseljencev, ljudstva Džomon in kasnejših priseljencev Jajoj iz južne Kitajske.

Starodavna Japonska[uredi | uredi kodo]

Obdobje traja od približno 10. tisočletja pr. n. št. pa do sredine 6. stoletja, ko je bila večina Japonske združene po oblastjo v enem kraljestvu.

Obdobje Džomon[uredi | uredi kodo]

Dogu lončevina, Mijagi, 1000-400 pr. n. št.

V obdobju Džomon (縄文時代 "Džomon džidaj") je japonsko otočje naseljevalo ljudstvo Džomon, sprva okoli 20.000, okoli 8.000 pr. n. št. pa je gostota populacije dosegla eno višjih ravni od katerekoli podobne nabiralniške kulture, zato je prišlo tudi do ekspanzije nazaj na območje vzhodne Azije in vzdolž pacifiške obale proti Ameriki, kar potrjujejo tudi genetske preiskave. Današnji Japonci imajo manj kot 20% genoma ljudstva Džomon.

Ime ljudstva pomeni vzorec vrvi, saj so bili glineni izdelki pogosto okrašeni z odtisi vrvi v vlažni glini. Značilnost te kulture je bila lončevina, slabo žgana in slabe kakovosti, metode izdelave pa so izvirale iz celisnke Azije. V času te kulture se je Japonska ločila od celine, zato se je osamljena kultura počasi razvijala. Ostanki orodja, nakita iz kosti, kamna, školjk in živalskih rogov, figure, plovila, lakirani izdelki in podobno so pogoste arheološke najdbe. Šele zelo pozno so začeli z poljedelstvom ter živinorejo, zato jih pogosto primerjajo s predkolumbijskimi kulturami Severne Amerike, posebej pa še kulturo Valdivija v Ekvadorju, kjer se je kulturna slika razvijala znotraj konteksta lova (ribe - losos v toku Ojašio, školjke, srnjad, merjasec, sladkovodne ribe) in nabiralništva (plodovi hrasta, bukve, kostanja, divjega kostanja, gomolj jama), redko kmetijstva. Zgodnje kmetijstvo je zaobjemalo gojenje dreves za pridobivanje laka in oreškov, gojenje soje, konoplje, buč, perille in fižola azuki. Pred 6500 leti se pojavi udomačena vrsta breskve. Največje obilje hrane in posledično najvišja koncentracija prebivalcev je bila na severnem Honšuju.

Od 4.000-1.500 pr. n. št. je prišlo do povečanja števila prebivalstva, podnebje je postalo bolj vlažno. Lončarske izdelke so pogosteje okraševali, pojavi se slog dogu (土偶 "glinene figure"), pogosti so izdelki iz lakiranega lesa. Poveča se kompleksnost zasnove gomilastega tipa hiše. Po tem obdobju se prebivalstvo skrči, predvsem zaradi podnebne ohladitve, arheoloških najdb je manj.

Obdobje Jajoj (900 pr. n. št. -250)[uredi | uredi kodo]

Rekonstrukcija bivališča iz obdobja Jajoj, Šizuoka

Obdobje Jajoj (弥生時代 "Jajoj džidaj", po soseski v Tokiju, kjer so bili odkriti prvi ostanki tega obdobja) se začne okoli 900 pr. n. št., ko se preko korejskega polotoka na Japonsko doseljuje ljudstvo Jajoj iz južne Kitajske (letno 350-3.000 ljudi), čeprav podatek ni zanesljiv zaradi politične nestabilnosti na Kitajskem v tem času. Tehnološke inovacije se po Japonski širijo s severa Kjušuja. S sabo prinesejo korejski tip naselbin, vlažno vzgajanje riža, metalurško obdelavo brona in železa, nove sloge lončarstva, kot je Mumun, proizvodnjo svile, steklarstvo, obdelavo lesa, več je kmetijstva - udomačili so konja in govedo.

Sodobni Japonci so bolj sorodni ljudstvu Jajoj kot Džomon, najbolj na jugozahodu Japonske, kar nakazuje na množično priseljevanje, ki je se je zlilo/izpodrinilo populacijo ljudstva Džomon. Ljudstvo Ainu na severu je genetsko bližje ljudstvu Džomon. Na koncu obdobja Jajoj je na Japonskem otočju živelo 1,5-4,5 milijonov ljudi. Zdravstveno stanje ljudi v Obdobju Jajoj je bilo boljše, pojavi se shranjevanje živil. Družba se je razslojila (ločeni grobovi, pojava tetovaž), pojavi se vojaški sloj in utrdbe. Pomembno arheološko najdišče iz obdobja je Jošinogari.

V Obdobju Jajoj se je Japonska razdelila na več kraljestev. Knjiga Hanov, končana okoli leta 82, prva omenja Japonsko (Wa), ki naj bi bila razdeljena na 100 kraljestev. Kasnejše kitajsko delo Zapisi treh kraljestev, napisano leta 240, omenja samo eno kraljestvo Jamataj, ki ga vodi monarhinja Himiko, točnost nahajališča in upodobitve pa je vprašljiva.

Obdobje Kofun (250-538)[uredi | uredi kodo]

Čelada iz obdobja Kofun (200-532)

V obdobju Kofun (古墳時代 "Kofun džidaj", dobesedno obdobje starodavnih pokopnih gomil) se je Japonska sčasoma združila v enotno državo in je prvo dokumentirano obdobje japonske zgodovine. Moč oblastnikov se kaže v gradnji ogromnih pogrebnih zemeljskih gomil (tumulusi ali kofun), kakršna je Dejsenrjo Kofun v Osaki, dolga 486 metrov, oblikovana v ključavnico. Gomilo so gradili 15 let. Napolnjena je bila z lončenimi figurami konj in bojevnikov v slogu haniva. Šintoistično verovanje je prevladovalo, budistični vplivi so Japonsko dosegli v 6. stoletju.

Središče poenotene države je bilo v Jamatu v regiji Kinaj na osrednjem Japonskem. Jamato vladarska linija še vedno velja za najdlje vladajočo dinastijo na svetu. Ekspanzija po japonskem otočju je potekala s silo, pogosteje pa z dogovori z vladarji obrobnih kraljestev. Pomembnim klanom, ki so se na tak način pridružili Jamatu, pravimo udži. Kitajski zapiski omenjajo pet zaporednih uspešnih Jamato vladarjev (Pet kraljev Wa). Obrtniki ter šolniki s Kitajske in iz Treh korejskih kraljestev (t.i. torajdžin) so bili zelo spoštovani, saj so prinašali znanje in administrativne veščine s celine. Na Japonskem se začne uporabljati kitajske pismenke, cenjen je bil celinski literarni slog. Trgovina, pa tudi diplomatski stiki s celino so bili močni.

Klasično obdobje (538-1185)[uredi | uredi kodo]

Obdobje Asuka (538-710)[uredi | uredi kodo]

Princ Šotoku s sinovoma

Obdobje Asuka (飛鳥時代 "Asuka džidaj", po prestolnici Asuki, današnja prefektura Nara) se prične s predstavitvijo budizma na Japonsko leta 583 iz korejskega kraljestva Baekje, čeprav je datum morda umetno nastavljen. Od takrat sta domorodni šintoizem in budizem soobstajala in se tudi pogosto mešata v šinbucu-šugo. Pojavu budizma je sledila preureditev celotne države, ko je državo skoraj 70 let od leta 587 (po zmagi nad šintoističnima klanoma Mononobe in Nakatomi) iz ozadja vodil budistični klan Soga. Pomemben lik pri sprejemanju sprememb je bil princ Šotoku (regent do leta 622). Naročil je sedemnajstčlensko ustavo, kodeks po vzoru konfucianističnega prava. Upravo je reformiral s sistemom dvanajstih rangov, ki je temeljil na konfucianističnih načelih, nadomestil je dotedanje dedno nasledstvo. Leta 603 je uvedel japonski koledar. Postaviti je dal številne templje, samostane in svetišča, med najbolj znanimi je svetišče Horjudži, ustanovljeno leta 607. Istega leta je v pismo na Kitajsko vključil: "vladar dežele, kjer Sonce vzhaja, pošilja to sporočilo vladarju, kjer Sonce zahaja", kar je bil rahla žaljivka, saj naj bi Kitajska dobila veneče sonce, gre pa tudi za eno prvih uporab pismenk 日本 (Nihon, izvor sonca) za imenovanje japonske države, uradno pa sta se uveljavili leta 670.

Leta 645 sta princ Naka no Oe, sin princa Šotokuja, in Fudživara no Kamatari, ustanovitelj klana Fudživara, v udaru, imenovanem incident išši, z oblasti sklatila klan Soga. Njuna vlada je uveljavila t.i. reforme Tajka, ki so med drugim nacionalizirale vso japonsko zemljo za enakopravno razdelitvijo med kmetovalce, naročila sta popis domov za nov sistem obdavčenja.

Džišinska vojna za prestol leta 672 med princem Oamom in princem Otomom je spodbudila nove upravne reforme pod kodeksom Tajho. Centralna vlada in lokalne vlade so bile natančneje strukturirane. Nastali sistem (ricurjo), ki se je razvijal že od reform Tajka po vzoru kitajske centralizirane vlade, je veljal pol tisočletja.

Obdobje Nara (710-794)[uredi | uredi kodo]

Obdobje Nara (奈良時代 "Nara džidaj", po sedanjem mestu Nara, kjer se je nahajala prestolnica) imenujemo tudi zlati vek Japonske. Dvor pri Nari je bil zgrajen po vzoru kitajskega mesta Čangan (prestolnica dinastije Tang). Pred osmim stoletjem se je po cesarjevi smrti prestolnica navadno preselila v rojstni kraj novega cesarja, saj naj bi bil kraj, kjer je cesar umrl, zaklet, povečanje števila uradnikov v vladi pa je zahtevalo takšno ustalitev. Dvor, imenovan Hejdžokjo, je obratoval do leta 784, ko se je preselil v Nagaoko. Japonska postane centralizirana uradniška država. V obdobju sta nastali najstarejši ohranjeni japonski pisani deli Kodžiki in Nihon Šoki. Vsebujeta mit stvarjenja in nastanek cesarske dedne linije iz božanskega. Proti koncu osmega stoletja nastane tudi ena lepših zbirk japonske poezije Man'jošu, v kateri se avtorji umaknejo od kitajskega sloga.

Večina ljudi je živela na vaseh, ukvarjali so se s kmetijstvom, častili so božanstva narave kami in duhove prednikov. Japonsko je v Obdobju Nara pretreslo veliko katastrof; epidemija črnih koz je pobila četrtino prebivalstva, veliko je bilo požarov, poplav in lakote. Cesar Šomu (vladal 724-749) je nesreče pripisoval pomanjkanju nabožnosti, zato je povečal vladno podporo budizmu, zgraditi je dal svetišče Todaj-dži. Upad prebivalstva se je nadaljeval v Obdobje Hej'an.

Obdobje Hej'an (794-1185)[uredi | uredi kodo]

Miniaturni model dvora Hej'an-kjo

Obdobje Hej'an (平安時代 "Hej'an džidaj", dobesedno obdobje spokojnosti in miru) se je začelo z ustalitvijo cesarskega dvoja pri Kjotu in končalo z zmago in prevzemom oblasti klana Minamoto leta 1185, kar popelje Japonsko v srednji vek.

Leta 784 je cesar Kanmu dvor zaradi boljše preskrbe z vodo bežno preselil v Nagaoka-kjo, zaradi mnogih nesrečnih dogajanj v mestu pa kmalu spet leta 794 v Hej'an-kjo v bližini Kjota, kjer se je prestolnica obdržala do leta 1868, ko so jo (neuradno) prestavili v Tokio. Politična moč se je na začetku obdobja hitro premikala h klanu Fudživara, kar so dosegli s spretnimi porokami v cesarsko družino; matere mnogih cesarjev so izhajale iz klana Fudživara. Leta 858 se je Fudživara no Jošifusa razglasil za seššoja - regenta mladoletnemu cesarju, njegov sin, Fudživara no Motocune, pa je ustanovil pisarno kanpaku, ki je lahko vladala v imenu vsakega cesarja. Fudživara no Mičigana, vešč državnik, ki je leta 996 postal kanpaku, je štiri lastne hčerke poročil z japonskimi cesarji. Klan Fudživara se je držal moči do leta 1086, ko je cesar Širakava odstopil prestol sinu, cesarju Horikavu, a še vedno vihtel politično moč iz ozadja. Tej praksi pravimo tudi insej ali samostanska uprava/vlada, ki jo vodi upokojeni cesar. Njen namen je bil spodkopavanje moči klana Fudživara vse do vzpona šogunata Kamakura leta 1192.

Tekom Obdobja Hej'an se je zaradi notranjih političnih iger in večjega zanimanja dvorjanov za umetnost kot upravljanje moč cesarskega dvora zmanjševala. Zadeve izven prestolnice so večinoma zanemarjali, kar so izkoriščali lokali plemiči in verski redovi za kopičenje zemlje (v 11. stoletju so imeli več zemlje kot centralna vlada). Prihodki dvora so se manjšali, zato je bilo vzdrževanje narodne vojske težje. Lastniki zemlje so z davčnimi prihodki vse lažje organizirali lastne samurajske vojske. Največja med njimi, klana Tajra in Minamoto, je centralna vlada redno zaposlovala za zatiranje uporov in piratstva. Leta 1156 je prišlo do spora med dvema potencialnima naslednikoma za prestol, cesarjem Go-Širakavo in cesarjem Sotokujem. Vsak je zaposlil vojsko enega od dveh velikih klanov, kar je sprožilo tri desetletja trajajoč spor, ki se je končal leta 1185 z zmago klana Minamoto v Genpejski vojni.

Tempelj Bjodo-in, prefektura Kjoto

Prebivalstvo se je proti koncu Obdobja Hej'an po več stoletjih stabiliziralo, pojavil pa se je obsežni razred sužnjev, sestavljen iz velikega števila revnih kmetov, dolžnikov in zločincev, prodanih v okove. Cesarski dvor je postal središče visoke umetnosti in kulture. Diplomatske misije na Kitajsko k dinastiji Tang, ki so se začele leta 630, so v devetem stoletju večinoma zamrle zaradi notranjepolitičnih sporov na Kitajskem, kar je botrovalo nastanku bolj tipično japonskih oblik umetnosti in poezije. Največji dosežki literature iz obdobja sta zbirki poezije Kokinšu in Dnevnik Tosa Ki no Curajukija, zbornik Povesti izpod blazine Sej Šonagona in Princ in dvorne gospe romanopiske Šikibu Murasaki. Poleg mesta Hej'an-kjo je večji arhitekturni dosežek dobe tudi tempelj Bjodo-in, dokončan leta 1053. V pisanju se pojavita silibariji kana.

Srednjeveška Japonska (1185-1603)[uredi | uredi kodo]

Obdobje Kamakura (1185-1333)[uredi | uredi kodo]

Obdobje Kamakura (鎌倉時代 "Kamakura džidaj", po mestu, kjer se je nahajal šognat) pomeni v japonski zgodovini čas vladavine šogunata klana Minamoto, ki se konča leta 1333 z uničenjem šogunata in vzpostavitvijo cesarske oblasti pod cesarjem Go-Dajgom. Po prevzemu moči je Minamoto no Joritomo vladal s cesarskim dvorom v Kjotu, čeprav je ustavil svojo vlado v Kamakuri na vzhodu Japonske blizu današnjega Tokia. Leta 1192 ga je cesar razglasil za sej'i tai'šoguna, velikega osvajalca barbarov, skrajšano v šogun (将軍), kar pomeni vojaškega diktatorja na Japonskem vse do leta 1868. Cesarski dvor in šogunat sta se medsebojno legitimirala, moč starejših inštitucij je bila zmanjšana. Oblast, ki jo je ustvaril, je bila decentralizirana in fevdalna, izmed svojih vazalov gokeninov je izbiral upravnike provinc pod nazivi šugo ali džito. Šogunat jim je dovolil lastne vojske, samoupravo na področju prava.

Po smrti Minamoto no Joritoma leta 1199 se je urad šoguna oslabil. Iz ozadja ga je začela voditi Masako Hodžo, leta 1203 je postal njen oče Tokimasa Hodžo regent Joritomovemu sinu. Šoguni Minamoto postanejo lutke regentom iz klana Hodžo. Leta 1221 je upokojeni cesar Go-Toba zanetil Džokjujsko vojno, da bi vrnil moč cesarskem dvoru. Spodleteli poskus se je kočal z njegovim izgonom in utrditvijo moči šogunata.

V letih 1274 in 1281 je mongolski vladar Kublajkan sprožil dve invaziji na Japonsko. Samurajske vojske, mobilizirane iz celotne Japonske, so bile slabše oborožene in manj številne, a so obakrat uspešno branile Kjušu, dokler nista tajfuna, imenovana kamikaze (神風 dobesedno božji veter), uničila mongolsko floto. Obramba je tako izčrpala finance šogunata, da ni mogla povrniti vazalom za sodelovanje, kar je skrhalo odnose s samurajskim/vojaškim slojem. Do konca šogunata je prišlo, ko je leta 1333 cesar Go-Dajgo sprožil upor proti šogunatu. General Takaudži Ašikaga, ki naj bi upor zatrl, se je pridružil silam cesarja in končal šogunat Kamakura.

Japonska je kljub pretresom od okoli leta 1250 doživljala blaginjo in rast, na ruralnem področju se je povečala uporaba železnega orodja, gnojil, naprednih nakamalnih tehnik, zaporedno zasajevanje večih rastlin. Povečala se je produktivnost in vasi so rasle. Manj je bilo lakote in epidemij, zato so tudi mesta rasla in cvetela. Budizem, ki je bil do tedaj religija višjih slojev, so pomembni menihi, kot sta Honen in Ničiren, približali ljudem. Zen budizem je postal priljubljen med samuraji.

Obnova Kenmu (1333-1336)[uredi | uredi kodo]

Obnovo Kenmu (建武の新政 "Kenmu no šinsej") je sprožil cesar Go-Dajgo za vrnitev politične moči cesarski hiši in obnovitev civilne vlade po skoraj stoletju in pol vojaške vladavine. Cesar je želel obnoviti družben in političen sistem Obdobja Hej'an, kar ni bilo po godu samurajskim klanom. Takaudži Ašikaga je želel zaščititi cesarja pred izbruhom novih uporov. Ko je želel Tokujuki Hodžo leta 1335 obnoviti šogunat Kamakura, ga je Takaudži Ašikaga zatrl in si sam prisvojil Kamakuro. Nadal si je naziv sej'i tai-šogun, a ga cesar ni podprl. Poslal je druge generale za prisvojitev Kamakure. Takaudži Ašikaga je julija 1336 po odločilni bitki pri Minatogavi osvojil Kjoto.

Obdobje Muromači (1336-1568)[uredi | uredi kodo]

Obdobje Muromači (室町時代 "Muromači džidaj", po okrožju Kjota, znano tudi kot Obdobje Ašikaga) je čas v japonski zgodovini, ko državi vlada šogunat Ašikaga.

Obobje Nanboku-čo (1336-1392)[uredi | uredi kodo]

Takaudži Ašikaga je po osvojitvi Kjota na prestol imenoval cesarja Komjoja, člana cesarske družine, ki ga je bil voljan imenovati za šoguna. Cesar Go-Dajgo je prebežal v Jošino, mesto južno od Kjota, od koder je vodil rivalsko vlado. Obdobje Nanboku-čo (南北朝時代 "Nanboku-čo džidaj", Obdobje severnega in južnega dvora) zaznamuje petdesetletno rivalstvo med severno in južno vejo cesarske rodbine. Šogunat je bil decentraliziran po vzoru Obdobja Kamakura, kjer se je lokalna moč dodelila fevdalnim velikašem - dajmjojem, ki so postajali vse bolj samovoljni in šoguna pogosto niso upoštevali. Pomembnejši šogun Jošimicu Ašikaga je leta 1392 izpogajal premirje, ki je združilo oba dvora in končalo civilno vojno. Moč šogunata pa je vseeno slabela.

Obdobje Sengoku (1467-1573)[uredi | uredi kodo]

Proti koncu zadnjega stoletja vladavine Ašikag je japonska zašla v novo, bolj nasilno državljansko vojno, ki se je začela z Oninsko vojno leta 1467, ki naj bi določila novega šoguna. Dajmjoji so se borili za svojega izbranega naslednika, zaradi bojevanja pa celo požgali Kjoto. Ko je bilo nasledstvo leta 1477 dogovorjeno, je bila šogunova moč v primerjavi s fevdalnimi velikaši zanemrljiva, Japonska pa je bila razdeljena na stotine neodvisnih državic. Obdobje Sengoku (戦国時代 "Sengoku džidaj", dosebesno obdobje bojujočih se držav) zaznamujejo boji med dajmjoji za nadzor nad državo, socialni in politični nemiri in skoraj stalno bojevanje. Svoje vojske so imeli tudi t.i. bojevniški menihi in uporniški kmetje. Simbol dobe je nindža, vešč vohun in ubijalec, popolno nasprotje samuraja, ki se je boril častno v direktnem boju.

Leta 1543 odpihne kitajsko ladjo na japonski otok Tanegašima, južno od Kjušuja. Na njej so trije portugalski trgovci, prvi Evropejci, ki kadarkoli dosežejo Japonsko. Kmalu so se trgovske ekspedicije razmahnile, med najpomembnejšimi uvozi je mušketa, do leta 1556 so jih dajmjoji v svojih vojskah uporabljali že preko 300.000. Evropejci so s seboj prinesli krščanstvo, ki se je razširilo predvsem na jugu Japonske. Prvi misijonar je bil jezuit Frančišek Ksaverij, a so bile razmere za delovanje misijonov na Japonskem v tem času precej težavne.

Japonska je do leta 1450 štela 10 milijonov prebivalcev (v primerjavi z 6 milijoni na koncu 13. stoletja). Obdobje relativne blaginje se je nadaljevalo še iz Obdobja Kamakura. Trgovina s Korejo in Kitajsko je cvetela. Dajmjoji so začeli kovati lastne kovance. Storitve in dobrine je bilo prvič moč plačevati z denarjem in ne več zamenjevalno z drugimi storitvami in dobrinami. V tem obdobju se pojavijo danes najbolj znane umetniške oblike, kot je ikebana, sumi-e slikarska tehnika, čajna ceremonija, vrtnarjenje, bonsaj, no-gledališče, ipd. Pomembnejši spodbujevalec tega kulturnega razcveta, imenovanega Obdobje Higašijama, je bil šogun Jošimasa Ašikaga.

Obdobje Azuči-Momojama (1573-1603)[uredi | uredi kodo]

Zgodnja sodobna Japonska (1603-1868)[uredi | uredi kodo]