Zgodovina Japonske

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Zgodovina Japonske raziskuje pretekla dogajanja na območju današnje Japonske in v njeni neposredni bližini od prazgodovine do danes.

Naseljevanje Japonske[uredi | uredi kodo]

V času ledene dobe je bila Japonska povezana s kopnim, kar je omogočalo naseljevanje. V mezolitskem času so na japonske otoke vdrla različna plemena iz Sibirije. Pozneje je iz Koreje, čez Korejski preliv prišla na japonsko druga skupina mongolskega porekla. Skupaj z skupino iz Sibirije tvorijo osnovo današnjih Japoncev.

Džomonska kultura[uredi | uredi kodo]

Trajala je od 4. tisočletja pr. n. št. pa skoraj do našega štetja.

Značilnost te kulture je bila sprva lončevina, slabo žgana in slabe kakovosti, okrašena z odtisi vrvi. V času te kulture se je Japonska ločila od celine, zato se je osamljena kultura počasi razvijala. Šele zelo pozno so začeli z poljedelstvom ter živinorejo, pred tem so se preživljali zgolj z lovom in nabiralništvom. Na pragu našega štetja je Džomonsko kulturo izpodrinila Jajojska kultura z jugozahoda, ki je poznala konja in kovine. Le na severovzhodu se je Džomonska kultura uspela obdržati.

Jajojska kultura[uredi | uredi kodo]

Ogromna posoda iz Jajojske kulture

Začne se z prihodom ljudstva Jajoi, ki naj bi prihajalo iz južne Kitajske ali pa še iz južnejših krajev, vendar se zaradi zmede na Kitajskem, v tistem času, tega ne da z gotovostjo trditi. Jajoi so znali pridelovati riž v vodi, poznali so kovine, udomačili so konja ter govedo. Znali so ulivati bron ter železo. A brona niso uporabljali za vsakdanje življenje, torej lahko rečemo, da Japonska ni imela bronaste dobe.

Ko so Kitajci osvojili Korejo, so Japonci z njimi prišli v neposreden stik. Leta 57 pr. n. št. so celo odposlali odposlanca.


Država Jamato[uredi | uredi kodo]

Čelada iz obdobja Kfun (200-532)

Približno do sredine 4. stoletja se je v območju Jajojske kulture, razvila država Jamato. Sestavljale so jo številne majhne kneževine, ki so se združile v eno državo. Država je temeljila na dednem zakonu. Člane kraljeve družine in sorodnike članov kraljeve družine, so pokopavali v tumulusih. Arheologi jim pravijo tudi kofun, torej so obdobje med 200 do 532 n. št. poimenovali kofunska doba. V času vladanja države Jamato, so se končale vse dotedanje kulture. Osvojili so okoliške otoke med drugim otok Kjušu. Večkrat so napadli Korejo. Prek Koreje in s pomočjo prijateljske države Pekče so Japonci spoznali kitajsko pisavo (druga polovica 5. stoletja), kulturo in nenazadnje se je prek Koreje na šintoistično Japonsko razširil budizem.

Budizem na Japonskem pred obdobjem Nara[uredi | uredi kodo]

Japonska je budizem sprejela leta 583, tako pravi uradna zgodovina. Temu dejanju je sledila celotna preureditev države, tako da se je leta 645 usmerila po vzoru centralistične kitajske uradniške države. S tem se je spremenila tudi kultura, gospodarstvo, politika in družbena struktura. Ta preobrat je japonsko zgodovino spremljal stoletja dolgo. A Japonska budizma ni sprejela takoj. Dve šintoistični rodbini (Mononobe in Nakatomi) sta se borili proti budistični rodbini (Soga). Spopadov je bilo konec leta 587 z popolno zmago Sog. Takrat je oblast prevzel princ Šotoku (regent do 622). Njega je izučil neki korejski učenjak. Dal je postaviti številne templje, samostane in svetišča. Med najbolj znanimi svetišči je Horjudži (ustanovljen leta 607).

Princ in regent Šotoku[uredi | uredi kodo]

Vladal med 587 in 622. Leta 603 je uvedel japonski koledar. V tistem času je na Japonsko prišlo veliko Korejcev in kitajskih odposlancev, kar je utrdilo stik med Japonsko ter Kitajsko. Leta 603 je prav tako uvedel členitev dvornih stopenj na dvanajst stopenj in s tem je končal dedno nasledstvo. Šotoku je sledil njegov sin Nakano-Oe, ki je prav tako uvedel številne reforme.

Kulturna obdobja med 538 do 794[uredi | uredi kodo]

  • 538 do 645 je trajalo obdobje Asuka, zelo podobno slogu Kitajske v tistem času.
  • 645 do 794 je trajalo obdobje Nara, imenovano tudi zlati vek za Japonsko. Ta vek je zelo podoben dinastijama Sui in Tang na Kitajskem.

Obdobje Nara[uredi | uredi kodo]

Trajalo je od leta 645 do 794. Obdobje imenovano tudi zlati vek japonske. V tem času se je Japonska začela hitro razvijati, in je presegla kitajski vzor. Prvič so zgradili stalno glavno mesto, v prejšnjih obdobjih se je zaradi duhovnosti to selilo. Glavno mesto, danes imenovano Nara, takrat pa Heijokyo, je bilo prestolnica kar 75 let. Japonska se je utrdila v centralistično uradniški državi. V literaturi so Japonci nehali posnemati Kitajce in so začeli z svojim slogom, o čemer priča zbirka 4500 pesmi iz zbirke Maniošu. V likovni umetnosti so najpomembnejša svetišča Bude.

Budizem v obdobju Nara[uredi | uredi kodo]

V obdobju Nara je budizem postal velika verska, duhovna in politična sila. Veliko cesarjev in cesaric ga je podpiralo, na primer cesar Temmu, ki je leta 685 ukazal, da mora biti pri vsaki hiši vsaj ena budistična skrinjica. V duhovnem pogledu je bila vloga budizma še vedno posredovanje dosežkov kitajske kulture. Ko se je budizem na Japonskem dovolj politično ter duhovno utrdil, je začel iskati stične točke z Šintoizmom. Šintoistične bogove so počasi spremenili v oblike Bude, na primer boginjo sonca Amaterasu, so začeli častiti kot pojavno obliko Vairokana Bude. Na Japonskem je bilo leta 692 kar 545 samostanov in svetišč, katera so imela velike posesti in so bila delno oproščena davka. S tem bogastvom je budizem predstavljal močno silo tudi v javnem življenju.

Obdobje Heian[uredi | uredi kodo]

(794-1185)

Imenuje se po glavnem mestu Heian, ki je bilo glavno mesto od leta 794 do 1185. Že v začetku tega obdobja so se znebili kitajskega vpliva na njihovo kulturo. Tako se je lahko začela Japonska samostojno razvijati. To je bilo dobro vidno na področju državne uprave, gospodarstva, vere, umetnosti in kulture. V poznejšem obdobju se je na Japonskem začel fevdalizem. Zvrstili so se tudi številni upori. Prejšnje obdobje Heain je značilno po prefinjenem aristokratskem slogu, za to obdobje pa je značilen preprostejši, viteški/samurajski slog. V tem času so se za oblast borile različne družine.

Kamakurski šogunat (1192-1333) in romačijsko obdobje (1338-1537)[uredi | uredi kodo]