Zgodovina Avstrije

Zgodovina Avstrije zajema zgodovino Avstrije in njenih predhodnic od železne dobe do danes.

V pozni železni dobi so to ozemlje naselila ljudstva halštatske kulture (ok. 800 pr. n. št.), ki so združili v keltsko kraljestvo, ki so ga Rimljani imenovali Norik (ok. 800 – 400 pr. n. št.). Konec 1. stoletja pr. n. št. so dežele južno od Donave postale del Rimskega cesarstva. V obdobju selitve ljudstev, v 6. stoletju, so območje naselili Bavarci, dokler ni padlo pod Karolinško cesarstvo, ki so ga v 9. stoletju ustanovili Franki. Leta 976 n. št. je nastala prva avstrijska država. Prvi zapis imena Ostarrichi (staronemško "vzhodna marka"), iz česar se je razvilo današnje ime Österreich, seže v leto 996 n. št., ko je bila mejna grofija vojvodine Bavarske in od leta 1156 samostojna vojvodina (kasneje nadvojvodina) Svetega rimskega cesarstva (962–1806).

Rdeče-belo-rdeča zastava Avstrije je med najstarejšimi državnimi simboli, ki so še danes v uporabi. Izvira iz grba Babenberžanov.

Avstriji sta od leta 1273 do 1918 vladali dinastiji Habsburžanov in Habsburško-Lotarinških. Leta 1806, ko je cesar Franc II. razpustil Sveto rimsko cesarstvo, je Avstrija postala Avstrijsko cesarstvo in bila do avstro-pruske vojne leta 1866 del Nemške zveze. Leta 1867 je Avstrija z Madžarsko ustanovila dvojno monarhijo: Avstro-Ogrsko cesarstvo. Ko je to cesarstvo po koncu prve svetovne vojne leta 1918 propadlo, se je ozemlje Avstrije zmanjšalo na večinoma nemško govoreča območja cesarstva (današnje meje) pod imenom Republika Nemška Avstrija. Vendar so zavezniki z Versajsko pogodbo prepovedali združitev z Nemčijo in izbrano ime države. To je privedlo do ustanovitve prve avstrijske republike (1919–1933).

Prva republika se je končala z državnim udarom, ko leta 1933 Engelbert Dollfuss razpustil parlament in praktično postal absolutni diktator. Prepovedal je vse stranke razen njegove Domovinske fronte. Avstrijo je hotel ohraniti neodvisno od nemškega rajha. Po njegovem atentatu ga je nasledil Kurt Schuschnigg. Pod Hitlerjevim pritiskom je Schuschnigg leta 1938 odstopil in nedolgo za tem je Tretji rajh Avstrijo anektiral. Po koncu druge svetovne vojne so jo zavezniki razdelili na štiri okupacije zone. Leta 1955 je ponovno postala neodvisna kot druga avstrijska republika. Evropski uniji se je pridružila leta 1995.

Prazgodovina

Willendorfska venera, ok. 25.000 pr. n. š.

Paleolitik

Najstarejši znaki človekove prisotnosti na ozemlju Avstrije so iz srednjega paleolitika. V jami Repolust pri Badlu (20 km severno od Gradca) so našli kamnita in kostna orodja, ostanke sesalcev in fragmente keramike. Najstarejše najdbe so stare več kot 250.000 let. Približno 70.000 let stare so najdbe iz jame Gudenus v severozahodni Spodnji Avstriji.

Iz Spodnje Avstrije so številne najdbe iz mlajšega paleolitika. Več znanih nahajališč je v pokrajini Wachau, od tam sta tudi najstarejši avstrijski najdbi: Galgenberška Venera (stara med 32 in 36.000 let), najdena v bližini Stratzinga, in Willendorfska Venera (stara med 25 in 30.000 let), najdena v Willendorfu blizu Kremsa na Donavi. Leta 2005 so na istem območju v Krems-Wachtbergu odkrili dvojno grobišče dojenčka iz gravettianske kulture (staro 27.000 let), najstarejšega grobišča v Avstriji doslej.

Mezolitik

Mezolitski ostanki vključujejo skalna zavetišča iz Bodenskega jezera in doline Alpskega Rena, pogrebno najdišče v Elsbethenu in nekaj drugih najdišč z mikrolitskimi artefakti, ki dokazujejo prehod z lova in nabiralništva na kmetovanje in živinorejo.

Neolitik

Model neolitske naselbine v Welsu v Zgornji Avstriji

V neolitiku je bila poseljena večina območij Avstrije, ki so bila primerna za kmetijstvo in vir surovin. Med ostanki so tudi ostanki kulture linearne keramike, ene prvih agrarnih kultur v Evropi. Prvo zabeleženo podeželsko naselje iz tega časa je bilo v Brunnu am Gebirge pri Mödlingu. Iz tega obdobja izvira prvi industrijski spomenik v Avstriji, rudnik roženca v Mauer-Antonshöheju v soseski Mauer v dunajskem okrožju Liesing. V lengyelski kulturi, ki je sledila linearni keramiki v Spodnji Avstriji, so bili zgrajeni krožni jarki.

Bakrena doba

Sledi bakrene dobe v Avstriji so našli v Stollhofu v Spodnji Avstriji. Naselbine na vrhu hribov iz tega obdobja so pogoste v vzhodni Avstriji. V tem času so prebivalci iskali in začeli izkoriščati surovine tudi v osrednjih alpskih območjih, predvsem baker. Za najpomembnejšo najdbo iz tega obdobja velja Ötzi, dobro ohranjena mumija moškega, ki je zmrznil v Alpah (ok. 3300 pr. n. št.). Nahajališče je sicer v Italiji na avstrijski meji. Druga kultura je kultura Mondsee, ki jo predstavljajo kolišča v alpskih jezerih.

Bronasta doba

V začetku bronaste dobe so se pojavile utrdbe, ki so varovale središča rudarjenja, predelave in trgovanja z bakrom in kositrom. Ta cvetoča kultura se odraža v grobnih artefaktih, kot je na primer v Pittnu v Spodnji Avstriji. V pozni bronasti dobi se je pojavila kultura žarnih grobišč, kadar so tudi začeli kopati sol v severnih rudnikih soli v Hallstattu.

Železna doba

Kulturi žarnih grobišč je sledila halštatska kultura, ki je postopoma prešla v latensko kulturo.

Halštatska kultura

Kultni voz is Strettwega, razstavljen v graškem muzeju Joanneum

Halštatska kultura je kultura starejše železne dobe, poimenovana po kraju Hallstatt v Zgornji Avstriji. Prebivalstvo je bilo bogato zaradi donosne industrije soli. V tamkajšnjih grobiščih so odkrili razkošne izdelke, ki izvirajo z območij od Severnega in Baltskega morja do Afrike. Najstarejši dokaz o avstrijskem vinarstvu je bil odkrit v Zagersdorfu na Gradiščanskem v grobni gomili. Kultni voz iz Strettwega na Štajerskem je dokaz takratnega verskega življenja.

Halštatska kultura se deli na dve območji, zahodno in vzhodno. Zahodno halštatsko območje je bilo v stiku z grškimi kolonijami na ligurski obali. V Alpah so se ohranjali stiki z Etruščani in deli Italije pod grškim vplivom. Vzhodno območje je imelo tesne stike s stepskimi ljudstvi iz Panonske nižine in južnoruskih step.

Latenska (keltska) kultura

V mlajši železni dobi se je keltska latenska kultura razširila v Avstrijo. Iz te kulture izvirajo prva zabeležena lokalna plemenska in krajevna imena. Iz zveze alpskih keltskih plemen pod vodstvom Norikov je v 2. stol. pr. n. š. nastalo Noriško kraljestvo. Obsegal je območje današnje južne in vzhodne Avstrije ter del Slovenije. Zahod so poselili Retijci.

Dürrnberg in Hallein sta bili postali keltski središči pridobivanja soli. Na vzhodnem Štajerskem in Gradiščanskem (npr. Oberpullendorf) so kopali in predelovali visokokakovostno železovo rudo ter jo izvažali Rimljanom kot ferrum noricum (noriško železo). To je v zgodnjem 1. stoletju pr. n. št. privedlo do nastanka rimske trgovske postojanke na Štalenski gori (Magdalensberg), ki jo je kasneje nadomestilo rimsko mesto Virunum. Utrjene višinske naselbine, npr. Kulm (vzhodna Štajerska), Idunum (današnji Beljak), Burg (Schwarzenbach) in Braunsberg (Hainburg), so bile središča javnega življenja. Tudi nekatera mesta, kot je Linz, izvirajo iz tega obdobja.

Rimsko obdobje

Rimske province na območju današnje Avstrije

Noriško kraljestvo (lat. Regnum Noricum) je z Rimom bilo v dobrih odnosih. Veliko so trgovali in tudi sklepali vojaška zavezništva. Okoli leta 15 pr. n. š. se je Noriško kraljestvo priključilo Rimskemu cesarstvu. Osrednji del današnje Avstrije je postal provinca Norik (lat. Noricum), zahodni del je sodil pod Retijo (lat. Raetia), vzhodni pa pod Panonijo (lat. Pannonia).

Rimljani so zgradili številna avstrijska mesta, ki so se ohranila do danes. Med njimi so Vindobona (Dunaj), Juvavum (Salzburg), Valdidena (Innsbruck) in Brigantium (Bregenz). Druga pomembna mesta so bila Virunum (severno od Celovca), Teurnia (blizu Spittala) in Lauriacum (Enns). Arheološka najdišča iz rimskega obdobja vključujejo Kleinklein (Štajerska) in Zollfeld (Magdalensberg).

Krščanstvo se je v rimski Avstriji pojavilo v 2. stoletju.

S preseljevanjem ljudstev od 3. stoletja naprej je moč Rima postopoma upadala. Norik, Retija in Panonija so se vse težje same branile pred vpadi. Vizigoti pod Alarikom so preko Emone prispeli v Virunum (v Noriku) leta 408, od koder so nadaljevali pohod po Italiji vse do plenitve Rima leta 410.

Po letu 472 so čez to ozemlje vpadli Ostrogoti in Alemani, a ga niso osvojili. Tudi po padcu zahodnega rimskega cesarstva leta 476 so po provincah ostale posamezne upravne strukture poznega Rima.

Srednji vek

Zgodnji srednji vek (do 976)

Po 6. stoletju so ozemlje Avstrije stalno poselili Bavarci, zahod (Predarlska) pa Alemani. Do konca 6. stoletja so razpadli vsi ostanki zahodnega rimskega cesarstva. Z vzhoda so se priseljevali Slovani, ki so se ob Dravi širili na zahod, dokler okoli leta 610 niso naleteli na Bavarce, ki so takrat na svoji poti s severa že naselili Pustriško dolino.

V zgodnjem srednjem veku je ozemlje Avstrije bilo politično razdrobljeno. Območja severno od Alp so bila del bavarskega vojvodstva, ki je nastalo sredi 6. stoletja, s središčem v Regensburgu. Srednji in južni del današnje Avstrije je bil del slovanske državne tvorbe Karantanije, nastale v 7. stoletju, s središčem na Gosposvetskem polju. Vzhodni del Avstrije (Dunaj, Spodnja Avstrija, Gradiščanska) so zavzeli Avari.

Leta 743 je Karantanija priznala nadoblast Bavarske v zameno za pomoč pri obrambi pred Avari. Nadzor nad Bavarsko je leta 788 prevzelo Frankovsko cesarstvo pod Karlom Velikim. Franki in Bavarci so Avare do leta 803 potisnili vzhodno od rek Leitha in Fischa. Po teh vojaških pohodih so vzpostavili sistem obrambnih mark (vojaških ozemelj) od Donave do Jadrana. Na vzhodu je bila Avarska marka, na jugu pa Karantanska marka. Obe skupaj sta se imenovali Marcha orientalis (vzhodna marka), ki je bila prefektura vojvodine Bavarske.

V sredini 9. stoletja so se z vzhoda začeli vpadi Madžarov. Po bitki pri Bratislavi leta 907 so Bavarce in Franke potisnili vse do reke Enns, zaradi česar je obrambna marka nehala obstajati. Leta 955 so vzhodni Franki pod Otonom I. v bitki pri Lechfeldu premagali Madžare in se tako ponovno razširili na vzhod, sčasoma do Kranjske in Istre. Oton je je leta 962 postal prvi cesar Svetega rimskega cesarstva. Bavarska je postala njena grofija. Oton je ponovno vzpostavil vzhodno marko.

Otona I. je leta 967 nasledil njegov sin Oton II. Okoli leta 972 je preoblikoval grofije: Bavarsko je bistveno zmanjšal, ponovno je vzpostavil Kranjsko in Vzhodno marko. Slednjo je leta 976 podelil Leopoldu I. iz rodbine Babenberžanov.