Zelenogradsk
Zelenogradsk Зеленоградск | |||
|---|---|---|---|
 Pogled na Zelenogradsk | |||
| |||
Lega: Zelenogradsk  | |||
  Zelenogradsk Lega: Zelenogradsk  Zelenogradsk Zelenogradsk (Kaliningrajska oblast) | |||
| Koordinati: 54°58′N 20°29′E / 54.967°N 20.483°E | |||
| Država | Rusija | ||
| Federalni subjekt | Kaliningrajska oblast | ||
| Administrative district | Zelenogradski rajon | ||
| Mesto rajonskega pomena | Zelenogradsk | ||
| Ustanovitev | 1252 | ||
| Površina | |||
| • Skupno | 17 km2 | ||
| Nadm. višina | 3 m | ||
| Prebivalstvo (popis 2010)[1] | |||
| • Skupno | 13.026 | ||
| • Gostota | 770 preb./km2 | ||
| Časovni pas | UTC+2 | ||
| Poštne številke[2] | 238326, 238530 | ||
| Omrežne skupine | +7 40150 | ||
| OKTMO ID | 27510000001 | ||
.png)
.png)
Zelenogradsk (rusko Зеленогра́дск IPA: [zʲɪlʲɪnɐˈgratsk] ), nemško Cranz (IPA: [kʁant͡s] ), poljsko Koronowo IPA: [kɔrɔˈnɔvɔ] ;[3] litovsko in staroprusko: Krantas, je mesto in upravno središče Zelenogradskega rajona v Kaliningrajski oblasti v današnji Rusiji. Nahaja se približno 34 km severno od Kaliningrada na obali Baltskega morja, blizu Kurske kose. Mesto je bilo v Vzhodni Prusiji priljubljeno letovišče (med leti 1816 in 1895 je bil Cranz znan kot kraljevo kopališče - das königliche Bad), danes pa je Zelenogradsk znan kot mesto mačk (rusko Город кошек).[4]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Arheologija
[uredi | uredi kodo]
V okolici danšnjega Zelenogradska so bila odkrita zgodnjesrednjeveška naselja in pruski obrambni nasipi. Najbližje znano prusko svetišče iz zgodnjega srednjega veka je »Gradišče Puškajtisa« (prusko Galgenpusch, dobesedno »Bog podzemnega sveta«. Tri kilometre južno od mesta leži največji arheološki kompleks iz obdobja Vikingov, znan na Jantarjevi poti — Kaup (dobesedno »Tržnica«).
Nastanek naselja
[uredi | uredi kodo]Na območju današnjega Zelenogradska je nastala vas pruskih ribičev prusko Pillkoppen (dobesedno »Obalno gradišče«), na mestu katere se je leta 1282 pojavilo naselje prusko Kranta-Krug (mešani prusko-nemški izraz za »Gostilna na obali«). Naselje je služilo povezavi med predhodnikom Königsberga in Klaipėdo. Kasneje so območje prevzeli križarji in območje poselili z Nemci. Leta 1283 so na območju današnjega predela Zaton zgradili grad nemško Neuhaus (»Nova hiša«).
Nastanek in razvoj zdravilišča
[uredi | uredi kodo]Leta 1816 je bilo v Cranzu po odločitvi grofa Theodorja von Schöna odprto morsko letovišče. Takrat je bila ustvarjena prva zdraviliška infrastruktura: moško in žensko kopališče. Priljubljenost letovišča je postopoma rasla in leta 1844 je Cranz dobil status kraljevega zdravilišča. Pojavile so se številne nastanitvene zmogljivosti in zasebne vile. Razvoju je pripomoglo tudi odprtje železniške povezave s Königsbergom leta 1885.
- Cranz konec 19. in začetek 20. stoletja
Obalna promenada
Plaža
Hotel
Žensko kopališče
Naselje je imelo proti koncu 19. stoletja več kot 1000 prebivalcev, ki so živeli predvsem od turizma, ribištvo pa je ostalo močno razvito.[5] Trgovali so z iverko in lososom, dimljena iverka pa je bila regionalna posebnost. Čeprav je imel Cranz ob začetku druge svetovne vojne več kot 6000 prebivalcev, še ni prejel mestnih pravic.
Območje je med drugo svetovno vojno zavzela Rdeča armada in ga pripojila k RSFSR, pri čemer je utrpelo minimalno škodo. Nemško prebivalstvo je bilo v skladu s Potsdamskim sporazumom izseljeno. Leta 1947 je bil Cranz preimenovan v Zelenogradsk.[6] Istega leta je dobil status mesta.
Upravni in občinski status
[uredi | uredi kodo]V okviru upravne delitve Zelenogradsk služi kot upravno središče Zelenogradskega rajona. Kot upravna enota je vključen v Zelenogradski rajon kot mesto rajonskega pomena. V okviru občinske delitve je bil od 15. maja 2015 ozemlje mesta in štirih ruralnih okrožij združenih v Mestni okrug Zelenogradsk.
Neuradni grb je bil razdeljen na dva dela: v zgornjem delu so bili prikazani rogovi losa na zlati podlagi, v spodnjem pa srebrna iverka na modri podlagi.[7] Sodobni grb mesta (avtor G. Lerman) je bil potrjen 22. aprila 2011 in v veliki meri ponavlja starega, vendar so rogove nadomestili hrastovi listi.[8]
Podnebje
[uredi | uredi kodo]Podnebje je zmerno, prehodno med oceanskim in celinskim. Zime so mile (povprečna januarska temperatura −3 °C), poletja zmerno topla (povprečna julijska temperatura +17 °C). Povprečna temperatura morja poleti znaša od 16,5 do 17 °C, lahko pa doseže tudi 21–22 °C. Letno pade okoli 800 mm padavin, predvsem poleti. Število sončnih ur znaša približno 2000 letno.[9]
Turistične znamenitosti
[uredi | uredi kodo]Po drugi svetovni vojni je turistični primat prevzel bližji Svetlogorsk. Kljub temu ima Zelenogorsk slikovito morsko promenado, obsežno plažo, 150-metrski pomol[10] in velik park, ki prehaja v borov gozd. Na obrobju mesta se začne narodni park Kurska kosa, vpisan na Unescov seznam naravne dediščine.
Zelenogradsk je priljubljen kraj za kratkotrajni oddih prebivalcev Kaliningrada.[11] Plaža je prekrita z drobnim svetlim peskom, ki prehaja v manjše obalne sipine. Relief morskega dna ob obali je blag in raven. V Zelenogradsku, za razliko od drugega zdravilišča Svetlogorska, ni strmih vzponov in spustov, kar ustreza ljudem z boleznimi srca, dihal in mišično-skeletnega sistema. Mesto ima tudi svojo mineralno vodo, ki se imenuje »Zelenogradska«.[12] V Zelenogradsku ohranila mreža otroških zdravstvenih taborov. V mestu deluje športno-rekreacijski kompleks, odprt leta 2014, ki vključuje dvorane za ekipne in močnostne športe, borilne veščine, aerobiko, koreografijo in fitnes ter dva bazena: enega za izkušene plavalce in drugega za začetnike.
Arhitektura
[uredi | uredi kodo]Arhitekturna podoba mesta se je oblikovala v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Večina stavb je v secesijskem slogu, z elementi neogotike in neoklasicizma.
Trgovina na Leninovi ulici
Zdraviliška avenija
Mestna knjižnica
Stavba na Zdraviliški aveniji
Ulica Volodarskega
Nekdanja pošta (opečnata stavba v neogotskem slogu)
Nekdanji glavni hotel
Vodni stolp (zgrajen 1904, danes muzej mačk "Murarium")
Vila Maxa Krella, v kateri deluje lokalni zgodovinski muzej
Mačje mesto
[uredi | uredi kodo]Po uspehu muzeja »Murarium« v starem vodnem stolpu so mestne oblasti v 2010-ih začele uporabljati temo mačk za ustvarjanje podobe mesta in povečanje turistične privlačnosti. Mačke so postale neuradni simbol Zelenogradska. V mestu je veliko muralov in urbanega pohištva na temo mačk.
Muzej hrani največjo zbirko umetnosti na temo mačk v Rusiji.[13] Uvedli so položaj »kotošefa« (mačjega šefa), ki skrbi za mestne mačke v parku. Postavljene so bile mačje hišice, semaforji z mačjimi motivi in različni umetniški objekti. Vendar pa je ta podoba privabila tudi zapuščene mačke, kar je ustvarilo težave s prevelikim številom potepuških živali.
- Mačje mesto
Mačji murali
Mačji murali
Obeležje
Ulična razsvetljava z motivi mačk
»Mačji semafor«
Hišice za mačke
Zelenograjske mačke
Verski objekti
[uredi | uredi kodo]V mestu delujeta dve pravoslavni cerkvi. Prva, posvečen svetemu Andreju, je v nekdanji katoliški kapeli. Kasneje je bila v nekdanji luteranski cerkvi sv. Adalberta odprta Preobraženska stolnica.
Spaso-Preobraženski sobor
Kapela sv. Andreja
Spomeniki
[uredi | uredi kodo]Spomenik na skupnem grobu sovjetskih vojakov, padlih med zavzetjem mesta januarja in februarja 1945, je bil v Zelenogradsku postavljen leta 1950 (Moskovska ulica 51). Obnovitvena in restavratorska dela so potekala v letih 1975 in 2004. V središču pravokotnega prostora na visokem podstavku, v katerega je vklesan napis »Vojakom, padlim za domovino. 1945« (rusko Воинам, павшим за Родину. 1945 г.), stoji 2,5 metra visok kip vojaka. Na desni rami mu visi avtomatska puška, z levo roko pa ob bok pritiska čelado. Ob straneh memoriala je nameščenih po šest nagrobnih plošč s spominskimi tablami. Pred spomenikom je nagrobnik s tremi spominskimi ploščami, za njim pa dve pravokotni cvetlični gredi z modrimi smrekami. Z odlokom Vlade Kaliningrajske oblasti št. 132 z dne 23. marca 2007 je spomeniški kompleks na skupnem grobu sovjetskih vojakov dobil status objekta kulturne dediščine lokalnega pomena.
Spominska plošča na stavbi mestne knjižnice
Spominsko znamenje ob 60-letnici Kaliningrajske oblasti
Spomenik Heroju Sovjetske zveze Ivanu Tkačenku
Memorialni kompleks na skupnem grobu sovjetskih vojakov
Promet
[uredi | uredi kodo]V Zelenogradsku se nahaja železniška postaja Zelenogradsk-Novi na progi Kaliningrad — Zelenogradsk — Svetlogorsk.
Avtobusi povezujejo mesto s Kaliningradom, Kursko koso in drugimi kraji regije.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Ruska zvezna državna statistična služba (2011). »Всероссийская перепись населения 2010 года. Том 1« [Vseruski prebivalstveni popis leta 2010, vol. 1]. Всероссийская перепись населения 2010 года [Vseruski prebivalstveni popis leta 2010] (v ruščini). Ruska zvezna državna statistična služba.
- ↑ Почта России. Информационно-вычислительный центр ОАСУ РПО. (Russian Post). Поиск объектов почтовой связи (Postal Objects Search) (rusko)
- ↑ M. Kiełczewska; Wł. Chojnacki (1946). Okręg Mazurski: mapa komunikacyjno-administracyjna wraz z niemiecko-polskim i polsko-niemieckim słownikiem nazw (zemljevid). 1:500,000 (v poljščini). Poznań.
- ↑ Боярский, Алексей (12. januar 2026). »Как «сумасшедшая москвичка» превратила калининградский Зеленоградск в столицу кошек« [Kako je »nori Moskovčan« kaliningrajski Zelenogradsk spremenil v mačjo prestolnico]. Forbes.ru (v ruščini). Pridobljeno 24. maja 2026.
- ↑ Słownik geograficzny Królestwa Polskiego i innych krajów słowiańskich, Tom IV (v poljščini). Warszawa: Filipa Sulimierskiego i Władsława Walewskiewgo. 1883. str. 610.
- ↑ Указ Президиума Верховного Совета РСФСР от 17 июня 1947 года «Об образовании сельских Советов, городов и рабочих посёлков в Калининградской области»
- ↑ Архитектурные памятники Кранца. Издательство «БалтПромо Плюс». Серия «Достопримечательности Калининградской области». Стр 7
- ↑ »Герб города Зеленоградск«. geraldika.ru.
- ↑ Калининградская область. Очерки природы. — Калининград: Калининградское книжное издательство, 1969. с. 86—98.
- ↑ »Сергей Майоров: "Променад и пирс в Зеленоградске должны соответствовать всем нормативам"«. Официальный портал Правительства Калининградской области. 25. maj 2013. Arhivirano iz spletišča dne 26. aprila 2019. Pridobljeno 26. aprila 2019.
- ↑ В 1980-е годы летом сюда прибывали до ста тысяч отдыхающих ежедневно. См. География Калининградской области. — Калининград: Калининградское книжное издательство, 1989, с.122.
- ↑ »Разные воды: откуда течёт зеленоградская минералка?«. Информационное агентство Русский Запад (v ruščini). 29. december 2015. Arhivirano iz spletišča dne 19. decembra 2018. Pridobljeno 18. decembra 2018.
- ↑ »В водонапорной башне Зеленоградска открылся пентхаус (фото)«. kgd.ru.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Uradna spletna stran Zelenogradska (v ruščini)