Pojdi na vsebino

Zakonik cerkvenega prava

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zakonik cerkvenega prava
Avtorpapež Janez Pavel II.
Naslov izvirnikaCodex iuris canonici
Prevajalecrazni prevajalci v raznih jezikih
DržavaVatikan
Jeziklatinščina
SerijaZakonik cerkvenega prava vsebuje 1752 kanonov, zbranih v sedmih knjigah
Žanrkanonsko pravo
ZaložnikLibreria Editrice Vaticana
Datum izida
1983 in naslednja leta še v drugih jezikih
PredhodnikZakonik cerkvenega prava iz leta 1917 
NaslednikDopolnila k »Zakoniku 1983«, ki so jih dodajali Janez Pavel II., Benedikt XVI. in Frančišek 

Zakonik cerkvenega prava (latinsko Codex iuris canonici; angleško Code of Canon Law) - skrajšano po latinskem nazivu tudi CIC - je knjiga, ki vsebuje zbrane in smiselno urejene določbe cerkvenega prava in predstavlja takorekoč zakonodajo Katoliške Cerkve latinskega obreda, ki jo je v latinščini v Vatikanu objavil Janez Pavel II. 1983 in zato nekateri ta zakonik imenujejo tudi Janez Pavlov zakonik.[1]

Razlaga

[uredi | uredi kodo]

Papež Janez Pavel II. je ta zakonik razglasil 25. januarja 1983, veljati pa je začel na prvo adventno nedeljo, t.j. 27. novembra istega leta. Nadomestil je predhodni Zakonik cerkvenega prava iz leta 1917, ki ga je razglasil papež Benedikt XV. 27. maja 1917. Po kanonu št. VI novi zakonik odpravlja predhodni iz 1917, kakor tudi vse kazenske določbe razen tistih, ki so prenesene v novi zakonik.

Zgodovinski razvoj

[uredi | uredi kodo]

V prvem tisočletju ni bilo enotnega cerkvenega prava, temveč sprva le domači predpisi krajevne Cerkve. Od 2. ali 3. stoletja naprej so se cerkvene uredbe bolj razširile. Poleg tega so obstajale priznane ustanove kot sveto pismo, sklepi koncilov, zlasti ekumenskih in v zahodni Cerkvi papeški odloki kot tudi metropolitanske določbe. Od 5. stoletja naprej so te različne pravne vire zbrali v zbirke kanonov, ki so bile različno razširjene. Najpomembnejši zbirki srednjega veka za Zahodno Cerkev sta bili Decretum Gratiani (ok. 1140) in Liber Extra (1234). Redna pristojnost je bila v rokah krajevnih škofov; postopkovo pravo pa je bilo delno pod vplivom rimskega prava.

Široke pristojnosti so imela cerkvena sodišča Rimske kurije, vključno z vsemi primeri, v katerih je vsaj ena stranka pripadala duhovščini, in nad večino vprašanj zakonskega prava. V zgodnjem in visokem srednjem veku so kanonsko pravo razvijali predvsem uporabniki (škofje, opatje); šele v 12. stoletju je postalo akademska disciplina na nastajajočih univerzah, zlasti na Bolonjski univerzi.

Ta cerkvena sodišča so imela obsežno pristojnost. Iz teh pristojnosti so nastala številna podpodročja kanonskega prava in zaradi te praktične pomembnosti ter dejstva, da ga niso razvijali akademiki, je kanonsko pravo veljalo za manj abstraktno in bolj konkretno, ter je bilo v tem času usmerjeno v zahteve sojenja. Po Gracijanu se je kanonsko pravo bolj razvilo v pravni sistem, na katerega so vplivali akademiki.[2]

Decretum Gratiani, Liber Extra in štiri druge zbirke zakonov so skupaj tvorile Corpus Iuris Canonici. V svoji predelani različici (Editio Romana) iz leta 1582 je to predstavljalo jedro kanonskega prava, ki se je uporabljalo v Katoliški Cerkvi do leta 1917. Težava tega prava je bila v tem, da je veljalo le tam, kjer je bilo razglašeno. V nekaterih delih sveta so obstajali celo nasprotujoči si zakoni. To se je spremenilo šele z objavo Zakonika cerkvenega prava, ki je imel splošno veljavnost.[3]

Codex Iuris Canonici 1917

[uredi | uredi kodo]
One black raven
Ena od izdaj CIC/1917 v latinščini, ki so ji sledili prevodi v žive jezike
Zakonik cerkvenega prava iz leta 1917 imenujejo tudi Pij Benediktov zakonik in tako na naslovni strani omenja oba sodelujoča vrhovna duhovnika: papeža Pija X., kakor tudi njegovega naslednika papeža Benedikta XV.
Naslovna stran CIC-a/1917
Codex Iuris Canonici Anno 1917 Pii X Pontificis Maximi Iussu Digestus Benedicti Papae XV Auctoritate Promulgatus * Zakonik cerkvenega prava leta 1917 je po ukazu vrhovnega duhovnika Pija X. razglasil njegov naslednik papež Benedikt XV.

Prvi vatikanski koncil je sprožil oblikovanje poenotenega katoliškega pravnega zakonika, ki ga je papež Pij X. naročil leta 1904 pri »Papeški komisiji za urejanje kanonskega prava«; ustanovil jo je in v veliki meri napisal besedilo kardinal Pietro Gasparri.

Papež Benedikt XV. je ta osrednji pravni zakonik razglasil z ustavo »Providentissima Mater« dne 27. maja 1917, na Binkošti. Ta prvi Zakonik kanonskega prava je začel veljati na naslednje Binkošti, tj. 19. maja 1918.

Glavni namen Zakonika kanonskega prava iz leta 1917 je bil "zbiranje in urejanje kanonskega prava".[4] Razen dveh manjših izbrisov se v Zakoniku kanonskega prava iz leta 1917 ni nič spremenilo do »Zakonika cerkvenega prava iz leta 1983«.

»Zakonik kanonskega prava iz leta 1917« je bil kmalu potreben dopolnjevanja. Tako sta konkordata s Prusijo in Badnom opustila papeževo izključno pravico do imenovanja škofov. Sčasoma se je kanonsko pravo izkazalo za prav tako razdrobljeno kot pred ureditvijo ZKP/1917. [5]

Codex Iuris Canonici 1983

[uredi | uredi kodo]
One black raven
Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 je uzakonil določbe Drugega vatikanskega koncila ter odloke in smernice papeža Janeza XXIII. in Pavla VI.
CIC-1983 ima 7 knjig
Papež Janez Pavel II. med slovenskimi romarji
Prenovljeni Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 nekateri imenujejo tudi Janez Pavlov zakonik, ker ga je razglasil 25. januarja 1983 papež Janez Pavel II. z apostolsko konstitucijo "Sacrae disciplinae leges", veljati je začel 27. novembra 1983. Nadomestil je svojega predhodnika iz leta 1917.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Prenovo je izvedla »Komisija za reformo Zakonika«, ki jo je imenoval Drugi vatikanski koncil, in ki je pozneje postala »Komisija za verodostojno razlago zakonodajnih besedil« ali »Svet za zakonodajna besedila« (PCLT). Kot komisija strokovnjakov z vsega sveta je med letoma 1965 in 1982 pripravila spremembe »Zakonika kanonskega prava iz leta 1917«. Prvotni namen je bil razdeliti pravo na nekakšno "ustavno pravo" (Lex ecclesiae fondamentalis, LEF), kjer bi bile zbrane pomembne zadeve (npr. resnice vere), in "dopolnilno pravo", ki bi zajemalo manj pomembne zadeve (npr. hrambo ključa tabernaklja v zakristiji). Vendar je bil načrt LEF opuščen; vsebina LEF pa je bila v Zakonik kanonskega prava 1981 vendarle vključena.[6]

Prenovljeni zakon

[uredi | uredi kodo]

Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983 je zasnovan kot prenovljeni ali reformni zakon, namenjen izvajanju cerkvenega nauka Drugega vatikanskega koncila. V zvezi s tem so podani naslednji poudarki:

  1. Cerkev kot Božje ljudstvo
  2. hierarhije v vlogi služenja
  3. communio (občestvo) med krajevnimi Cerkvami in vesoljno Cerkvijo
  4. kolegialnost ali vzajemnost med papežem in škofi
  5. sodelovanje vseh vernikov v tako imenovani "Trojni Kristusovi službi", tj. v njegovi duhovniški (posvečevalni), preroški (učiteljski) in kraljevski (pastirski ali vodstveni) službi
  6. usmeritev k ekumenizmu oziroma povezovanje in sodelovanje z drugimi kristjani
  7. krepitev načela subsidiarnosti oziroma podrejenosti s posledico decentralizacije. To načelo - ki ga sprejema tudi pravni sistem Evropske zveze[7] - je s preprostimi besedami izrazil papež Janez XXIII. takole: „Kar lahko napravi nižji oziroma podrejeni, naj ne napravi višji oziroma nadrejeni.“ „Kar ni prepovedano, je dovoljeno“.[8]

Obseg

[uredi | uredi kodo]

Rimskokatoliška Cerkev je razdeljena na Latinsko Cerkev (Ecclesia Latina, "Zahodna Cerkev") in (trenutno 23) tako imenovane Vzhodne Katoliške Cerkve (Ecclesiae catholicae orientales). Medtem ko je Codex Iuris Canonici od 1917 naprej še vedno veljal kot cerkvenopravni zakonik za celotno katoliško cerkev, novi CIC od leta 1983 naprej v skladu s 1. kanonom velja le za Latinsko Cerkev. Vzhodne katoliške Cerkve so svoje kanonsko pravo dobile v »Codex Canonum Ecclesiarum Orientalium« (CCEO) iz leta 1990. Najvišja avtoriteta za rimskokatoliško cerkev je papež, ki je kot rimski škof hkrati poglavar celotne Cerkve. Tudi Vzhodne katoliške Cerkve priznavajo primat jurisdikcije papeža kot rimskega škofa in so v občestvu vere, molitve in zakramentov med seboj in z Latinsko Cerkvijo. [9]

V skladu z 11. kanonom se "čisto cerkveni zakoni" Zakonika kanonskega prava uporabljajo le za tiste, ki so bili krščeni ali sprejeti v katoliško Cerkev, ki imajo uporabo razuma in – razen če ni določeno drugače – ki so dopolnili sedmo leto starosti.

Slovenski prevod

[uredi | uredi kodo]

Leta 2006 je izšel drugi ponatis slovenskega prevoda zakonika, ki je še sedaj v veljavi: »Zakonik cerkvenega prava = Codex iuris canonici: razglašen z oblastjo papeža Janeza Pavla II.«[10]

Razdelitev Zakonika 1983

[uredi | uredi kodo]

Zakonik cerkvenega prava vsebuje 1752 kanonov, sestavljen pa je iz sedmih knjig:

  1. Prva knjiga: Splošne določbe (1–203)
  2. Druga knjiga: Božje ljudstvo (204–746)
    1. del: Verniki (204–329)
    2. del: Hierarhična ureditev Cerkve (330–572)
    3. del: Ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja (573–746)
  3. Tretja knjiga: Učiteljska služba Cerkve (747–833)
  4. Četrta knjiga: Posvečevalna služba Cerkve (834–1253)
    1. del: Zakramenti (840–1165)
    2. del: Druga bogoslužna opravila (1166–1204)
    3. del: Sveti kraji in časi (1205–1253)
  5. Peta knjiga: Cerkveno premoženje (1254–1310)
  6. Šesta knjiga: Sankcije v Cerkvi (1311–1399)
    1. del: Kazniva dejanja in kazni na splošno (1311–1363)
    2. del: Kazni za posamezna kazniva dejanja (1364–1399)
  7. Sedma knjiga: Postopki (1400–1752)
    1. del: Sodstvo na splošno (1400–1500)
    2. del: Sporni sodni postopek (1501–1670)
    3. del: Nekateri posebni postopki (1671–1716)
    4. del: Kazenski postopek (1717–1731)
    5. del: Postopek v upravnih pritožbah in pri odstranitvi ali premestitvi župnikov (1732–1752)

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ »Predstavitev Zakonika cerkvenega prava«. Ljubljana: Katoliška Cerkev. 25. januar 2013. Pridobljeno 6. septembra 2025.
  2. ↑ Harold Joseph Berman (1918). »Law and revolution : the formation of the Western legal tradition« (v angleščini). Cambridge, Mass.: Harvard University Press. Pridobljeno 6. septembra 2025.
  3. ↑ Bolla providentissima mater il vescovo benedetto, servo dei servi di dio. A perpetua memoria, na vatican.va
  4. ↑ Ulrich Rhode: Kirchenrecht. Kohlhammer, Stuttgart 2015 (Studienbücher Theologie; Bd. 24), ISBN 978-3-17-026227-0, S. 26
  5. ↑ Georg Bier: Einführung in das Kirchenrecht. v: Clauß Peter Sajak: Praktische Theologie. Modul 4. Schöningh, Paderborn 2012 (UTB; 3472), ISBN 978-3-8252-3472-0, S. 133 f.
  6. ↑ Documenti preparatori del CIC/1983 Arhivirano 2024-06-26 na Wayback Machine., na iuscangreg.it
  7. ↑ Mariusz Maciejewski (1. maj 2025). »Načelo subsidiarnosti«. Bruselj: Evropski parlament. Pridobljeno 8. septembra 2025.
  8. ↑ Von Ulrich Rhode: Kirchenrecht. Kohlhammer, Stuttgart 2015 (Studienbücher Theologie; Bd. 24), ISBN 978-3-17-026227-0, S. 47
  9. ↑ Grundwissen katholische Kirche – Die Organisation der Kirche konfessionskundliches-institut.com, Stand 24. März 2015.
  10. ↑ Ojnik, Stanko; Šuštar, Alojzij (2006). Zakonik cerkvenega prava = Codex iuris canonici: razglašen z oblastjo papeža Janeza Pavla II. - 2. ponatis. Družina. COBISS 229540352. ISBN 978-961-222-259-8.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(hrvaško)
(italijansko)
  • Franco Bolognini (1991). Lineamenti di diritto canonico. Torino: Giappichelli. ISBN 88-348-0445-7.
  • Luciano Musselli (2007). 2 (ur.). Storia del diritto canonico. Introduzione alla storia del diritto e delle istituzioni ecclesiali. Torino: G. Giappichelli. ISBN 978-88-348-7485-1.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: številska imena: seznam urednikov (povezava)
  • Annalisa Tanzi (1995). Manuale di Diritto Canonico. Roma: CxT. ISBN 88-8214-154-3.
(nemško)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(slovensko)

pridobljeno 10. maja 2025

(hrvaško)
(poljsko)
(latinsko)
(angleško)
(špansko)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zakonik_cerkvenega_prava&oldid=6535129«