Pojdi na vsebino

Zafar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Ẓafār
ظفار‎
Ẓafār se nahaja v Jemen
Ẓafār
Ẓafār
Geografska lokacija: Jemen
LokacijaIbb,
Jemen Jemen
Koordinati14°12′41″N 44°24′31″E / 14.21139°N 44.40861°E / 14.21139; 44.40861
Tipnaselje
Dolžina1200 m
Širina1000 m
Površina110 ha
Višina2800 m
Zgodovina
ZgradilHimjarci
Materialkamen
Ustanovljeno2. (?) stoletje pr. n. št.
Opuščeno6 stoletje n. št.
ObdobjeHimjarsko kraljestvo
KultureJužna Arabija
Druge informacije
Datumi izkopov1998–2009
ArheologiPaul Yule
Stanjepopolnoma izropano
Lastništvojavna last
UpravaGOAM
Javni dostopnedostopen

Zafar (arabsko ظفار), latinizirano tudi kot Dhafar ali Dhofar, je starodavno himjarsko najdišče v Jemnu, približno 130 km jugovzhodno od današnje jemenske prestolnice Sane in približno 10 kilometrov jugovzhodno od Jarima. Najdišče je veliko starejše od svojega soimenjaka v Omanu.[1] Najdišče leži v Jemenskem višavju na nadmorski višini približno 2800 m. Zafar je bil glavno mesto Himjarskega kraljestva (110 pr. n. št. – 525 n. št.), ki je na svojem vrhuncu vladalo večjemu delu Arabskega polotoka.[2] Ozemlje kraljestva in njegovih zaveznikov se je raztezalo onkraj Rijada na severu in Evfrata na severovzhodu.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Z arheološkega vidika so začetki naselbine malo znani. Glavni viri podatkov o njej so starojužnoarabski napisi v Musnadu, ki datirajo v 1. stoletje pr. n. št. Plinij starejši jo v 1. stoletju n. št. omenja v svojem Naravoslovju. Omenjena je tudi v Periplu Eritrejskega morja (1. stoletje) neznanega avtorja in Geografiji Klavdija Ptolemaja (izvirnik iz 2. stoletja n. št.). Zaradi napačno prepisanih ali popravljenih koordinat na Ptolemajevem zemljevidu so Zafar napačno prestavili v sosednji Oman. Jemenski Zafar je več kot 1000 let starejši od omanskega.

Pisni viri o Zafarju so številni, vendar imajo raznoliko informacijsko vrednost. Najpomembnejši vir so južnoarabski napisi. Krščanska besedila osvetljujejo vojno med Himjarjem in Aksumom (523–525). V Vita Gregentiosa je omenjen škof, ki naj bi imel svoj sedež v Zafarju. Po besedah arabskega geografa in zgodovinarja al-Hamdanija (ok. 893–945) je bil Zafar znan tudi pod imenom Ḥaql Yaḥḍib (dobesedno Jahdibsko polje).[3]

Ovalni prstan Izaka bar Hanina (330 pr. n. št. – 200 n. št. lai kasneje

Posamezne arheološke najdbe so iz zgodnjega himjarskega obdobja (110 pr. n. št. – 270 n. št.). Redke starejše najdbe so bile verjetno prinesene od drugod. Zdi se, da je večina ruševin in najdb iz obdobja cesarstva (270–525). Na najdišču se je ohranilo tudi nekaj povojnih napisov v jeziku ge'ez. Nekaj malega najdb je mogoče zanesljivo datirati v pozno/pocesarsko obdobje. Po tem času ni bilo najdenih veliko dokazov o naseljenosti. Izkopane najdbe so pomembne, saj nekoliko osvetljujejo materialno kulturo in umetnost tega obdobja. V zadnjem času je bilo predmet kritik datiranje glavne serije himjarskih kovancev.[4]

Verjetno med letoma 537 in 548 je Zafar kot glavno mesto nadomestila takrat že uveljavljena Sana s svojo Ghumdansko palačo. Pisni viri, ki bi potrdili to trditev, so zelo šibki, arheološki najdb v Zafarju in okolici iz tega obdobja pa ni. Uničenja Zafarja ne omenja noben zapis. Zabeleženo je le uničenje aksumske cerkve leta 523. To cerkev, ki jo je verjetno zgradil misijonar Teofil Indijski, je uničil Dhu Navas po spreobrnitvi Himjarcev v judovstvo. Po uspešnem aksumskem napadu na Himjar leta 524 je bila cerkev obnovljena.

Obstajajo dokazi, da so v 5. in 6. stoletju Zafar in na splošno vse naselbine v Jemenskem višavju drastično propadali, verjetno zaradi izjemnih suš, zlasti okoli leta 530. Suše so verjetno prizadele celoten Arabski polotok.

Kartirana površina Zafarja je pravokotne oblike in meri 120 hektarjev. Naselbina sama je manjša od te površine. Zafar je drugo največje kartirano arheološko najdišče v Arabiji, takoj za Maribom. Starodavna naselbina se je nahajala znotraj in zunaj starodavnih mestnih obrambnih obzidij. Ocenjuje se, da so bila obzidja dolga okoli 4000 metrov. Glavna trdnjava se še danes imenuje Husn Rajdan. Besedilo srednjeveškega jemenskega avtorja al-Hamdanija omenja imena mestnih vrat. Večina njih je poimenovanih po mestu, proti kateremu so bila obrnjena. Med glavne arhitekturne najdbe v Zafarju spadajo grobnice in veliko tlakovano kamnito dvorišče na jugozahodnem boku Husn Rajdana z velikostjo 30 x 30 metrov. Po številnih tam najdenih govejih kosteh je mogoče sklepati, da je bilo tam verjetno svetišče. Južno od dvorišča je niz podzemnih prostorov in grobnic, severno pa so bila skladišča. 300 metrov severno in še vedno znotraj obzidja je bila nekoč trdnjava al-Gusr (arabsko al-Qasr). Trdnjava je stala tudi na jugu mesta. Musnadovi zapisi omenjajo v Zafarju pet kraljevih palač: Hargab, Kalanum, Kavkaban, Šavhatan in državno palačo Rajdan. Omenjajo tudi manjše, kot je Jakrub. Med bližnjimi naselji iz himjarskega obdobja sta Mašnaat Marija (starodavni Samian) in Gabal al-Avd, 25 km zračne črte jugovzhodno.

V mestu so živele politeistične, judovske in krščanske skupnosti. Judje so politično prevladovali do leta 525. Prstan Jišaka bar Hanina, čigar ime je sočasno potrjeno v Talmudu, je najzgodnejši možni dokaz o Judih v Južni Arabiji. O dejanskem pomenu in običajih teh judovskih skupnosti, daleč stran od njihovih verskih in kulturnih središč, je presenetljivo malo zapisov. Prav tako malo je artefaktov, ki bi odslikavali dejanski praksi obeh verstev. Velika večina skulptur kaže, da so med preprostimi prebivalci prevladovala politeistična prepričanja. V poznih predislamskih časih je bila družba mešanica politeistov, kristjanov in Judov. Med izkopaninami je 1,70 m visok kip kronane osebe, ki spominja na Aksumita. Kip je edina ohranjena človeška podoba iz tega obdobja.

Na vrhuncu je v Zafarju cvetela kiparska obrt, kar potrjuje veliko število fragmentov reliefev. Heidelberški arheologi niso med izkopavanji prepoznali nobene zgradbe, za katero bi zanesljivo trdili, da je cerkev ali kapela.[5]

Sabejski napis s hebrejskimi insignijami, najden blizu Zafarja (del Bajt al-Ašvalskega napisa)

Od 3. do sredine 6. stoletja je bil Zafar živahno središče lokalne in mednarodne trgovine. Yule je ocenil, da je imel v 4. stoletju približno 25.000 prebivalcev.[6] Trgovanje s Sredozemljem potrjujejo amfore iz poznega rimskega obdobja. Številne amfore so bile izdelane v Akabi v Jordaniji, kar je mogoče sklepati iz tamkajšnjih najdb. Akaba je bila središče, kjer so blago prevzemali, prepakirali in izvažali. V Zafarju so našli približno 500 črepinj amfor in posod, kar je enako številu črepinj, izkopanih v Adulisu in Akabi.[7] Med uvoženim blagom se omenjajo vino, živina, tekstil, meso, ribe in ribja omaka.

Amfora iz poznega rimskega obdobja, izdelana v Akabi, Jordanija
Relief krščanskega kralja iz Himjarja, ok. 450 – ok. 525 n. št. ?[8]

Sedanje okolje je mnogo bolj neprijazno od tistega v zgodnjem Himjarskem kraljestvu. Približno 500 mm padavin letno pomeni, da je bilo vode malo. Višavska tla so kronično erodirana, drevesna odeja pa je v obdobju Sasasnidskega cesarstva morda izginila. Zaradi izčrpavanja naravnih virov, notranjih sporov, epidemij in dolgotranih suš se je prebivalstvo v himjarskem obdobju zmanjšalo, zlasti v 6. stoletju. Danes v nekdanji prestolnici živi približno 450 kmetov.

Izkopavanja v Zafarju so odkrila 19 gojenih vrst rastlin, vključno z osmimi žiti, štirimi oljnicami, tremi stročnicami, tremi vrstami sadja in eno začimbo. Najpomembnejše žito je bil ječmen.[9] V Kamniti hiši so odkrili tudi večino od 6000 izkopanih živalskih kosti. Zdi se, da je bila v Kamniti hiši klavnica.[10]

Na reliefu iz začetka 6. stoletja je morda upodobljen kralj Sumujaf Ašvaj, ki se je zgledoval po bizantinskih cesarjih.[11] Leta 1970 je italijanski orientalist Giovannī Garbini na stebru v Bajt al-Ašvalu blizu Zafarja [Dhofar], odkril sabejski napis na katerem je bil kasneje vgraviran napis v asirski (hebrejski) pisavi, ki se glasi:

"Judov napis, blagoslovljenega spomina, amen šalom amen."[12]

Domneva se, da je napis iz 4. stoletja našega štetja in priča o večetnični sestavi ljudstev Južne Arabije v tistem času.

Izkopavanja in kartiranje na Univerzi v Heidelbergu so potekala od leta 1998 do 2010. Leta 2002 je bil na samem najdišču ponovno postavljen muzej.[13] Leta 2010 je bilo najdišče Kamnita hiša pokrito in ustrezno konzervirano. Najdišče ni več dostopno, na voljo pa je virtualni muzej Zafar.[14]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ G. Rex Smith. Ẓafār, Encyclopedia of Islam 11 fasc, str. 185-186 (2001)
  2. ↑ Paul Alan Yule. Himyar-Spätantike im Jemen/Late Antique Yemen (Aichwald 2007) ISBN 978-3-929290-35-6
  3. ↑ Al-Hamdāni, al-Ḥasan ibn Aḥmad, The Antiquities of South Arabia - The Eighth Book of Al-Iklīl, Oxford University Press 1938, str. 20
  4. ↑ Armin Kirfel, Winfried Kockelmann, Paul Yule. Non-destructive Chemical Analysis of Old South Arabian Coins, 4th Century BCE – 3rd century, Archeometry vol. 53, 2011, str. 930–949. URL: http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1475-4754.2011.00588.x/abstract
  5. ↑ Paul Alan Yule (ur.). Ẓafār, Capital of Ḥimyar, Rehabilitation of a ‘Decadent’ Society, Excavations of the Ruprecht-Karls-Universität Heidelberg 1998–2010 in the Highlands of the Yemen, Abhandlungen Deutsche Orient-Gesellschaft, vol. 29, Wiesbaden 2013, 32, ISSN 0417-2442, ISBN 978-3-447-06935-9
  6. ↑ Paul Alan Yule (ur.). Ẓafār, Capital of Ḥimyar...
  7. ↑ M. Raith–R. Hoffbauer–H. Euler–P. Yule–K. Damgaard. Archaeometric Study of the Aqaba Late Roman Period Pottery Complex and Distribution in the 1st Millennium CE, Zeitschrift für Orient-Archäologie, 6, 2013, str. 320–350, ISBN 978-3-11-019704-4.
  8. ↑ Paul Yule. A Late Antique Christian king from Himyar, Southern Arabia, Old South Arabia, Antiquity, vol. 87, issue 338, December 2013, 1124–1135
  9. ↑ Manfred Rösch & Elske Fischer. Charred plant remains, v Yule, Late Antique Arabia Ẓafār 2013, str. 187-194
  10. ↑ Margarethe, Hans-Peter Uerpmann. Animal remains in Yule, Late Antique Arabia Ẓafār 2013, str. 194-219
  11. ↑ Paul Alan Yule. A Late Antique Christian king from Himyar, Southern Arabia, Old South Arabia, Antiquity, vol. 87 (338, december 2013): 1124–1135
  12. ↑ Shelomo Dov Goitein, The Yemenites – History, Communal Organization, Spiritual Life (Selected Studies), editor: Menahem Ben-Sasson, Jerusalem 1983, str. 334–339. ISBN 965-235-011-7
  13. ↑ Paul Alan Yule in soavtorji. Zafār, Capital of Himyar, Ibb Province, Yemen First Preliminary Report: 1998 and 2000, Second Preliminary Report: 2002, Third Preliminary Report: 2003, Fourth Preliminary Report: 2004, Archäologische Berichte aus dem Yemen 11 (Mainz 2007 [2008]) 479–547, pls. 1–47 + CD-ROM, ISSN 0722-9844, ISBN 978-3-8053-3777-9 digital version: *
  14. ↑ »Browse«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. novembra 2013. Pridobljeno 2. novembra 2013.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Paul Yule, Himyar–Die Spätantike im Jemen/Late Antique Yemen, Aichwald, 2007, ISBN 978-3-929290-35-6.
  • Paul Yule, Late Antique Arabia Ẓafār, Capital of Ḥimyar, Rehabilitation of a ‘Decadent’ Society, Excavations of the Ruprecht-Karls-Universität Heidelberg 1998–2010 in the Highlands of the Yemen, Abhandlungen Deutsche Orient-Gesellschaft, vol. 29, Wiesbaden, 2013, ISSN 0417-2442, ISBN 978-3-447-06935-9.
  • Paul Yule, A Late Antique Christian king from Himyar, Southern Arabia, Old South Arabia, Antiquity, vol. 87, 338, December 2013, 1124–35, ISSN 0003-598X.
  • Walter Müller, Ẓafār, Encyclopedia of Islam, vol. XI, Leiden, 2001, 379–380.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zafar&oldid=6624146«