Oltar z Zadnjo večerjo (Bouts)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Zadnja večerja (Dieric Bouts))
Jump to navigation Jump to search
Oltar z Zadnjo večerjo
Dieric Bouts - Altaarstuk van het Heilig Sacrament.jpg
UmetnikDirk Bouts
Leto1464–1468
Tiptriptih
LokacijaCerkev svetega Petra, Leuven

Oltar z Zadnjo večerjo ali oltar Svetega zakramenta je v leto 1464-68 datiran triptih, ki je pripisan Dirku Boutsu, ki je zdaj ponovno sestavljen in na svoji izvirni lokaciji v cerkvi sv. Petra v Leuvenu, v Belgiji.

Opis[uredi | uredi kodo]

Srednja tabla

Zadnja večerja je tema osrednje oltarne table, ki jo je leta 1464 naredil Bouts po naročilu leuvenske bratovščine Svetega zakramenta. Vsi pravokotniki v tej sestavi kažejo razumevanje linearne perspektive [1]. Linije (bežiščnice) vodijo do enega očišča v središču police nad Kristusovo glavo zunaj prostora, majhna stranska soba ima svojo lastno očišče in niti ta niti bežiščnica glavne sobe ne padeta na obzorje pokrajine skozi okna.

Diik Bouts ni bil rojen v Leuvenu. Tja se je preselil iz Haarlema in njegova Zadnja večerja je bila prva flamska tabelna slika te vrste. V tej osrednji tabli je Bouts predstavil zamisel o skupinskem portretu okoli mize, temo, ki je bila znana članom sveta v Haarlemu. Kristus je upodobljen večji kot naravni velikosti v vlogi duhovnika, ki opravlja evharistično posvečenje v okviru katoliške maše. Moški okoli njega so prikazani nekoliko manjši in so verjetno portreti uglednih pripadnikov bratovščine. Bouts ni bil edini umetnik, ki je potoval med Haarlem in Leuvenom. Ko je delal na tem triptihu, je bila cerkev še vedno v gradnji, arhitekt Antoon I. Keldermans pa je bil isti človek, ki ga je kot arhitekta najela tudi Haarlemska župnija.

Kot glavni prispevek flamskega slikarstva je bil njegov opis vsakodnevnih podrobnosti na glavni tabli, kot so hiše na drugi strani trga, ki jih je mogoče videti skozi okna in služabniki, oblečeni v sodobna oblačila, ki presegajo osrednjo sceno okoli mize. Čeprav so bili nekoč identificirani kot slikar in njegova sinova, so ti uslužbenci najverjetneje bolj portreti članov bratovščine, ki so odgovorni za naročilo oltarne slike. To sliko je kopiral slikarjev sin Aelbrecht Bouts, ki je v pogledu okna naslikal drugače arhitekture, saj sta se do tedaj spremenila tako cerkev in mestni trg. Leuven je dobilo novo mestno hišo, za katero je Dirk Bouts naslikal alegorijo pravičnosti.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Delo je dokumentiral arhivist iz Leuvena Edward van Even leta 1870 in posodil svojemu prijatelju Jamesu Wealeju za njegovo razstavo flamskih slikarjev iz Brugga 1902. [2]

Triptih Svetega zakramenta ima štiri dodatne table, dve na vsaki strani. Ker so jih v 19. stoletju odpeljali v muzeje v Berlinu in Münchnu, je bila rekonstrukcija prvotnega oltarja težka. [3][4] Danes se zdi, da je tabla z Abrahamom in Melkizedekom nad Praznikom pasha na levi strani, medtem ko je Zbiranje mane nad Elijo in angelom na desnem krilu. Vse to so tipološki predhodniki Zadnje večerje na osrednji tabli.

Cerkev hrani dve sliki Dirka Boutsa, poleg Zadnje večerje (1464-1468) še Mučeništvo sv. Erazem (1465). Nacisti so leta 1942 zasegli Zadnjo večerjo. [5] Table z obeh stranskih kril pa so bili povsem legalno prodane nemškim muzejem v 19. stoletju. Nemčija je bila prisiljena vrniti vse table kot del zahtevanih povrnitev po Versajski pogodbi po prvi svetovni vojni. Prezbiterij in ambulatorij sta leta 1998 postala muzej, kjer obiskovalci lahko vidijo zbirko kipov, slik in kovinskih predmetov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. J.M. Collier, Linear perspective in Flemish painting and the Art of Petrus Christus and Dirk Bouts, Diss. University of Michigan 1975, Ann Arbor 1977
  2. Van Even, Edward, (1) Louvain monumental, 1860, and (2) Louvain dans le passé et le présent,1895 p. 328
  3. (Dutch with French summary) R. Lefève en F. van Molle, 'De oorspronkelijke schikking van de luiken van Bouts' Laatste Avondmaal', Bulletin Koninklijk Instituut van het Kunstpatrimonium 3 (1960), p. 5-19 in BALaT database
  4. Record 1551 in the German Looted Art database
  5. Kurtz, Michael J. (2006). America and the return of Nazi contraband. Cambridge University Press. str. 30.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]