Züriški in Londonski sporazum

Züriški in Londonski sporazum

Od leve proti desni: grški ministrski predsednik Konstantinos Karamanlis, turški minister za zunanje zadeve Fatin Rüştü Zorlu, turški ministrski predsednik Adnan Menderes in grški minister za zunanje zadeve Evangelos Averoff na pogajanjih v Zürichu, Švica
Vrsta pogodbe	Sporazum o ustavi Republike Ciper
Kontekst	neodvisnost Cipra
Datum podpisa	11. februar 1959 (Zürich) 19. februar 1959 (London)
Lokacija	Zürich, Švica London, Združeno kraljestvo
Podpisniki	Grčija Turčija Združeno kraljestvo
Jeziki	angleščina, grščina, turščina

Züriški in Londonski sporazum (grško: Συμφωνίες Ζυρίχης–Λονδίνου, Symfoníes Zyríhis–Londínou, turško: Zürih ve Londra Antlaşmaları) sta sporazuma o ustavi Cipra. Londonski del sporazuma je bil sklenjen 19. februarja 1959 v Lancaster Houseu v Londonu med Turčijo, Grčijo, Združenim kraljestvom in voditelji ciprske skupnosti, nadškofom Makariosom III. za grške Ciprčane in Fazılom Küçükom za turške Ciprčane. Na podlagi tega sporazuma je bila 11. februarja 1959 v Zürichu pripravljena in potrjena ciprska ustava skupaj z dvema predhodnima sporazumoma o zavezništvu in jamstvu.

Ciper je bil nato 16. avgusta 1960 razglašen za neodvisno državo.

Po neuspehu sporazuma leta 1963 in dejanski vojaški delitvi Cipra na grško in turško ciprsko regijo uradna Republika Ciper in ciprska vlada trdita, da ustava iz leta 1960 v osnovi ostaja v veljavi, medtem ko turška ciprska regija trdi, da se je z Deklaracijo o neodvisnosti Turške republike Severni Ciper leta 1983 odcepila od Republike Ciper. Deklaracijo o neodvisnosti Turške republike Severni Ciper je Organizacija združenih narodov razglasila za pravno neveljavno in turško republiko priznava le Turčija.

Ustavne določbe

Ustava, ki jo je določal sporazum, je Ciprčane delila na dve skupnosti glede na etnično pripadnost. Predsednik naj bi bil grški Ciprčan, ki bi ga izvolili grški Ciprčani, podpredsednik pa turški Ciprčan, ki bi ga izvolili turški Ciprčani. Podpredsednik je imel pravico do veta na zakone, ki jih je sprejel Predstavniški dom, in na odločitve Sveta ministrov, ki ga je sestavljalo deset ministrov, od katerih so bili trije turški Ciprčani in jih je imenoval podpredsednik.

V Predstavniškem domu so bili turški Ciprčani izvoljeni ločeno znotraj njihove lastne skupnosti. Dom ni imel nobene pristojnosti za spreminjanje temeljnih členov ustave v nobenem pogledu, vsaka druga sprememba pa je zahtevala ločeno dvotretjinsko večino tako grških kot turških članov. Vsaka sprememba volilnega zakona in sprejetje katerega koli zakona, ki bi se nanašal na občine, ali kakršnih koli fiskalnih zakonov je zahtevala ločeno navadno večino grško-ciprskih in turško-ciprskih članov doma. Sistem je onemogočal, da bi tak zakon sprejeli samo predstavniki ene od skupnosti.

Posledice

Posrednik Združenih narodov za Ciper, Galo Plaza, je ustavo iz leta 1960, ki sta jo ustvarila Züriški in Londonski sporazum, označil za "ustavno nenavadnost". Teževe pri izvajanju sporazumov so se začele skoraj takoj po osamosvojitvi.

V treh letih je delovanje zakonodajne oblasti začelo odpovedovati. Leta 1963, ko so fiskalni zakoni v skladu s 78. členom ustave prenehali veljati, se je Predstavniški dom razcepil po čisto komunalnih linijah in ni obnovil dohodnine, od katere so bile odvisne javne finance. Novembra 1963 je grško-ciprski predsednik republike, nadškof Makarios III., Predlagal je spremembe ustave, ki bi rešili ustavne zastoje. Turško-ciprsko vodstvo, ki je sledilo turški vladi, jih je označilo za nesprejemljive. Ciprski podpredsednik je javno izjavil, da Republika Ciper ne obstaja več, in se skupaj s tremi turško-ciprskimi ministri in turško-ciprski člani parlamenta umaknil. Umaknili so se tudi turško-ciprski javni uslužbenci. Makarios je zavrnil vse predloge, ki bi privedli do delitve Cipra, in pogajanja o tem problemu še vedno niso uspešno dokončana.

Ciper je dejansko razdeljen že več kot 60 let.

Sporazuma o garancijah in zavezništvu

Skupaj z Züriškim in Londonskim sporazumom sta bili v Zürichu sklenjeni še dva druga sporazuma.

Sporazum o garancijah je bil zasnovan za ohranitev države dveh narodnih skupnosti in neodvisne države Republike Ciper. Ciper in garanti - Združeno kraljestvo, Turčija in Grčija - so obljubili, da bodo prepovedali spodbujanje "bodisi združitve Republike Ciper s katero koli drugo državo, bodisi delitve otoka".

Četrti člen sporazuma o garancijah je določal: "Če se skupno ali usklajeno ukrepanje izkaže za nemogoče, si vsaka od treh garantnih sil pridržuje pravico do ukrepanja z edinim ciljem ponovne vzpostavitve stanja, ki ga je ustvaril ta sporazum".

Julija 1974 je na Cipru na kratko prišlo do državnega udara, ki ga je podprla Grčija. Turčija je v skladu z garancijskim sporazumom zahtevala vojaško posredovanje. Zakonitost invazije je bila odvisna od tega, ali se je skupno ali usklajeno ukrepanje med Združenim kraljestvom, Grčijo in Turčijo izkazalo za nemogoče in ali je izid invazije zaščitil dvoskupnostno konsociacijsko, neodvisno, suvereno in ozemeljsko celovitost Republike Ciper. Leta 1983 so ciprski Turki izdali Deklaracijo o neodvisnosti Turške republike Severni Ciper, ki jo je priznala le Turčija. Združeni narodi so Turško republiko Severni Ciper razglasili za pravno neveljavno in pozvali k njeni ukinitvi. Varnostni svet Združenih narodov je izdal več resolucij, v katerih je pozival vse države, naj se vzdržijo priznanja protektorata Turčije na Cipru.

Grčija, Turčija in Ciper so podpisale tudi sporazum o zavezništvu.