Vztrajnostna sila

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Vztrájnostna síla (tudi inêrcijska síla, navídezna síla, psévdosíla[1] ali d'Alembertova síla [dalembèrova ~][2]:100[3]) je navidezna sila, ki deluje na vsa telesa v neinercialnem opazovalnem sistemu, kot je na primer vrteči se opazovalni sistem.

Sila ne izhaja od nobene fizikalne interakcije, ampak od pospeška samega neinercialnega opazovalnega sistema. V tem smislu velja poudariti, da sprememba koordinatnega sistema, na primer kartezičnega v polarnega, brez sprememb relativnega gibanja ne spremeni videza vztrajnostnih sil, četudi je oblika zakonov gibanja odvisna od izbire krivuljnega koordinatnega sistema.

Po drugem Newtonovem zakonu v obliki:

so vztrajnostne sile vedno sorazmerne z maso m na katero delujejo.

Vztrajnostna sila se pojavi, če opazovalni sistem pospešuje v primerjavi z nepospešenim opazovalnim sistemom. Ker lahko opazovalni sistem pospešuje poljubno, so lahko poljubne tudi vztrajnostne sile - vendar vedno kot neposredni odziv pospeška opazovalnega sistema. Glede na obliko pospeška opazovalnega sistema so določene štiri vztrajnostne sile:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Feynman; Leighton; Sands (2006).
  2. Lanczos (1986), str. 100.
  3. Seligman, Courtney. »Fictitious Forces« (v angleščini). Pridobljeno 3. septembra 2007.
  4. Izraz d'Alembertova sila se velikokrat nanaša na ta primer. Glej na primer Lanczos.

Viri[uredi | uredi kodo]