Vzhodnobaltski jeziki
| Vzhodnobaltski jeziki | |
|---|---|
| Geografska porazdelitev | Severna Evropa, Baltik |
| Lingvistična klasifikacija | indoevropski
|
| Podrazdelitve | |
| ISO 639-5 | bat |
| Linguasphere | 54= |
| Glottolog | east2280 |
 Območje baltskih jezikov v Evropi, jeziki, ki so navadno opredeljeni kot narečja so označeni ležeče
Vzhodnobaltski jeziki | |
Vzhodnobaltski jeziki so jezikovna družina, ki skupaj z izumrlimi zahodnobaltskimi jeziki pripadajo skupini baltskih jezikov. Vzhodnobaltske jezike večinoma tvoritva litovščina in latvijščina, po drugih definicijah pa se vanjo uvrščata še latgalščina in samogitščina, navadno pa se štejeta za narečji prej omenjenih jezikov.[1][2] V jezikovno družino spadajo tudi izumrli jeziki selonščina, semigalščina in morebiti tudi kurščina, ki pa se jo občasno uvršča med zahodnobaltske jezike. Najbolj govorjeni vzhodnobaltski jezik je litovščina s tremi miljoni govorcev po celem svetu, sledi ji latvijščina z 1,75 miljona govorcev, samogitščina s 500.000 naravnimi govorci ter latgalščina s 150.000 naravnimi govorci.[3][4]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Prvotno naj bi bila vzhodna baltščina avtohtona območjem severne vzhodne Evrope v današnji Latviji, Litvi, severnim delom Evropske Rusije in Belorusije. Na območju Moskve so živeli Dneprski Balti ter so bili najbolj vzhodno izmed vseh plemen. Vzhodni in Zahodni Balti naj bi že prvotno imeli nekatere razlike, ki so jih delile že v prvi polovici 1. tisočletja pr. n. št., končno razlikovanje od skupnega protobaltskega prednika pa je potekalo med 5. in 3. stoletjem pr. n. št.[5][6]
V tem času so Zahodni in Vzhodni Balti pridobili različne navade. Obe plemeni sta imeli različne stile keramike in načine gradnje hiš. V nasprotju od Zahodnih Baltov so Vzhodni Balti umrle upepeljevali in jih z raztrosom pepela pokopavali na bližnjih rekah in jezerih. Na Vzhodne Balte so vplivali tudi nekateri elementi kulture sosednjih Baltskih Fincev na severovzhodu.[6]
Jezikovne značilnosti
[uredi | uredi kodo]Vzhodnobaltski jeziki so v primerjavi z zahodnobaltskimi manj arhaični, latvijščina pa je najbolj inovativen baltski jezik. Nekatere vzhodnobaltske jezikovne prvine, npr. izpust naglasa v latvijščini, aliteracije soglasnikov p in b v latvijskih narečjih[7] ter prisotnost nikalnega rodilnika (litovsko nematau vilko, dob. 'ne vidim volka', matau vilką, 'vidim volka') je moč razložiti z vplivi baltofinskih sosednjih plemen.[8]
Drugi vzhodnobaltski jeziki niso dobro razumljeni, saj so skoraj neizpričani v pisnih virih.[9] Na podlagi analize hidronimov ter izposojenk vemo, da sta selonščina in kurščina ohranili nosnike *an, *en, *in in *un. Selonščina, semigalščina in latgalščina so palatalizirale mehkonebnika *k in *g v *c in *dz kot tudi depalatalizirale glasova *š in *ž v *s in *dz. Slednje je razvidno iz lokalnih hidronimov, kot so Zirnajai, Zalva in Zarasai, kot tudi izposojenk, ki so se ohranile v litovsko-latvijskih narečjih.[10] Semigalščina je imela tudi nepregiben zaimek, ustrezen litovskemu savo (samogitsko savazirgi, litovsko savo žirgai, dob. 'konj nekoga').[11] Vzhodnobaltski jeziki pogosto spremenijo diftong *ei v monoftong, npr. latvijski jē in litovski ė. To se je dalje razvijalo v diftong *ie (litovsko dievs, latvijsko dievas, dob. 'bog'). Ta značilnost postane očitna, ko jo primerjamo z drugimi besedami istega besednega korena s prevoji, kjer besede tipa O nimajo te spremembe (npr. latvijsko ciems, litovsko kaimas, dob. 'vas'). V nasprotju z zahodnobaltskimi jeziki sta kratka samoglasnika *o in *a ločena (litovsko duot, latvijsko duoti, dob. 'dati' in primerljivo latvijsko māte, litovsko motina, dob. 'mati').[12]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Gibson, Catherine (2015). Language or Dialect?: The Politicisation of Language in Central and Eastern Europe. London: University College London. p. 6.
- ↑ Pabrėža, Juozas (2019). "The Past and Present of the Samogitian Language." In (Eds.), Baltu filoloģija XXVIII (I) [Baltic philology]. Riga: University of Latvia. pp. 141–148. ISSN 1691-0036.
- ↑ Lithuanian language at Ethnologue (19th ed., 2016)
- ↑ Latvian at Ethnologue (18th ed., 2015) (subscription required), Standard Latvian language at Ethnologue (18th ed., 2015) (subscription required), Latgalian language at Ethnologue (18th ed., 2015) (subscription required)
- ↑ Mažiulis, Vytautas (1981). Apie senovės vakarų baltus bei jų santykius su slavais, ilirais ir germanais [On the Ancient West Balts and Their Relationship With the Slavs, Illyrians and Germanics]. In R. Volkaitė-Kulikauskienė (Eds.), Iš lietuvių etnogenezės [From Lithuanian Ethnogenesis] (in Lithuanian, abstract available in Russian). Vilnius: Mokslas. p. 5.
- 1 2 Zinkevičius, Zigmas, Luchtanas, Aleksiejus, Česnys, Gintautas (2006). Apie skirtumus tarp rytų ir vakarų baltų [About the Differences Between East and West Balts] (in Lithuanian).
- ↑ Zinkevičius, Zigmas (1994). Lietuvių kalba naujaisiais laikais [The Lithuanian Language in Modern Times] (in Lithuanian). Vilnius: The Science and Encyclopedia Publishing Center. p. 298.
- ↑ Zinkevičius, Zigmas (1984). Lietuvių kalbos kilmė [The Origin of the Lithuanian Language] (in Lithuanian). Vilnius: Mokslas. pp. 180–181.
- ↑ Rytų ir vakarų baltai. Du baltų tarimų junginiai [East and West Balts. Two Compounds of Baltic Spelling] (in Lithuanian). Science and Encyclopaedia Publishing Centre.
- ↑ Zinkevičius, Zigmas (1984). Lietuvių kalbos istorija [History of the Lithuanian Language] (in Lithuanian). I. Vilnius: Mokslas. p. 361. ISBN 5-420-00102-0.
- ↑ Dini, P.U. (2000). Baltų kalbos. Lyginamoji istorija [Baltic Languages. Comparative History] (in Lithuanian). Vilnius: Science and Encyclopaedia Publishing Centre. p. 235. ISBN 5-420-01444-0.
- ↑ Schmalstieg, W. R. (1974). An Old Prussian Grammar: The Phonology and Morphology of the Three Catechisms. The Pennsylvania State University, University Park and London, p. 17.