Pojdi na vsebino

Vročica Lassa

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Vročica Lassa
Sopomenkehemoragična mrzlica Lassa
Izobraževalno gradivo za splošno javnost o vročici Lassa
Specialnostinfektologija
Simptomivročina, glavobol, krvavitve[1]
Zapletipopolna ali delna, trajna ali začasna izguba sluha[1]
Običajni začetek1–3 tedne po izpostavljenosti[1]
Vzrokivirus Lassa[1]
Dejavniki tveganjaizpostavljenost glodavcem v zahodni Afriki[1]
Diagnostični postopkilaboratorijsko testiranje[1]
Diferencialne diagnozeebola, malarija, trebušni tifus[1]
Zdravljenjepodporno zdravljenje,[1] ribavirin [2]
Prognoza~ 1-% tveganje za smrt ob ustreznem zdravljenju[1]
Pogostost400.000 primerov okužbe letno[3]
Smrti5.000 smrti letno[3]

Vročica Lassa ali hemoragična mrzlica Lassa je vrsta hemoragične mrzlice, ki jo povzroča virus Lassa iz družine arenavirusov in se pojavlja v zahodni Afriki (v deželah ob Gvinejskem zalivu).[2][4][1] Gre za zoonozo, rezervoar pa so miši.[2] Pri mnogih okuženih osebah poteka subklinično (ne povzroča simptomov),[1] lahko pa se med drugim izrazi z visoko vročino, glavoboli, bolečinami v mišicah, izgubo sluha, redkeje tudi krvavitvami v številnih organih in šokom.[1][2] Tveganje za smrtni izid bolezni je okoli 1-odstotno; smrt običajno nastopi v prvih dveh tednih od nastopa simptomov.[1] Med preživelimi bolniki jih ima okoli ena četrtina izgubo sluha, ki pa se pri okoli polovici bolnikov popravi v obdobju treh mesecev.[1][5][6]

Ljudje se običajno okužijo ob stiku s sečem ali iztrebki okuženih miši.[1] Bolezen se lahko širi tudi s človeka na človeka.[1][7] Postavitev diagnoze le na osnovi simptomov je težavna.[1] Za potrditev diagnoze se opravi laboratorijsko testiranje, s katerim potrdijo prisotnost virusne RNK, protiteles proti virusu ali samega virusa v celični kulturi.[1]

Bolezni s podobno simptomatiko so ebola, malarija, trebušni tifus in rumena mrzlica.[1]

Cepivo ne obstaja.[8] Preprečevanje okužb zajema ukrepe za preprečitev stikov z bolniki, tako da je treba okužene osamiti, ter ukrepe za zmanjšanje stikov z okuženimi mišmi in njihovimi izločki.[1] Zdravljenje je podporno, zlasti usmerjeno v nadomeščanje tekočin za preprečitev izsušitve in lajšanje simptomov.[1] Uporablja se tudi protivirusno zdravilo ribavirin, ki se daje parenteralno,[2][1] vendar pa so dokazi o njegovi učinkovitosti šibki.[9][10]

Bolezen so prvič opisali v 50-ih letih prejšnjega stoletja.[1] Virus so prvič osamili leta 1969, in sicer pri bolniku iz vasi Lassa v Nigeriji.[1][11] Vročica Lassa je sorazmerno pogosta okužba v zahodni Afriki, vključno z Nigerijo, Liberijo, Sierro Leone, Gvinejo in Gano.[1][3] Letno se okuži 300.000 do 500.000 ljudi, umre pa jih okoli 5.000.[3][12]

Simptomi in bolezenski znaki

[uredi | uredi kodo]

Pri večini okuženih (okoli 80 %) poteka subklinično, kar pomeni, da se simptomi ne razvijejo ali so šibki.[4] V primeru simptomatske bolezni se znaki in simptomi pojavijo 7 do 21 dni po izpostavljenosti okužbi.[13] Pri večini simptomatskih bolnikov so simptomi blagi in lahko zajemajo vročino, utrujenost, splošno oslabelost in glavobol.[13] Pojavijo se lahko tudi vneto grlo, bolečine v mišicah, slabost, driska, kašelj in bolečine v trebuhu.[4] Pri 20 % bolnikov se pojavijo hujši simptomi, kot so krvavitve iz dlesni ter zunanje krvavitve in notranje krvavitve v različnih organih, bolečina v prsih in težave z dihanjem, bruhanje in cirkulatorni šok (nevarno znižanje krvnega tlaka).[13] Pri nekaterih bolnikih pride do otekanja obraza, epileptičnih napadov ter večorganske odpovedi.[4] Dolgotrajnejši zaplet je lahko izguba sluha.[13] Pri okuženih nosečnostih obstaja 95-odstotno tveganje za spontani splav.[13]

Klinično je vročico Lassa težko razločiti od drugih virusnih hemoragičnih mrzlic, kot je ebola.[1] Kombinacija faringitisa, bolečine za prsnico, proteinurije (prisotnosti prekomerne količine beljakovin v seču) in vročine kaže z večjo specifičnostjo na vročico Lassa.[14][5]

V primeru smrtnega izhoda le-ta običajno nastopi v prvih 14 dneh od pojava simptomov.[13] Smrt nastopi pri približno 1 % bolnikov z vročico Lassa.[13] Pri bolnikih, pri katerih je potrebna hospitalizacija, je smrtnost okoli 15–20-odstotna.[13] Tveganje za smrtni izid je večje pri nosečnicah.[13] Pri novorojenčnih, dojenčkih in majhnih otrocih se lahko pojavijo edemi, abdominalna distenzija in krvavitve; simptomatiko opisujejo tudi kot »sindrom oteklega dojenčka«. [15]

Virologija

[uredi | uredi kodo]

Bolezen povzroča virus Lassa, ki spada v družino arenavirusov – gre za viruse z enoverižno bisegmentirano RNK in z ovojnico.[16] Bolj specifično spadajo med arenaviruse starega sveta. Poznanih je sedem linij: I, II in III iz Nigerije;[17] IV iz Sierre Leone, Gvineje in Liberije;[18] V iz Slonokoščene obale in Malija;[18] VI iz Toga[19] in VII iz Benina.[20]

Prenašanje

[uredi | uredi kodo]
Mnogosesna miš (Mastomys natalensis), naravni rezervoar virusa Lassa

Virus Lassa se najpogosteje prenese na človeka iz drugih živali, in sicer glodavcev vrste mnogosesna miš (Mastomys natalensis).[21] Gre verjetno za najbolj pogosto vrsto miši v ekvatorialnem delu Afrike, ki se pogosto nahaja tudi v bivališčih, v nekaterih delih Afrike pa jo tudi uživajo kot specialiteto.[21][22] Mnogosesne miši se hitro razmnožujejo in imajo številen zarod ter pogosto naseljujejo človeška naselja, s čimer se povečuje tveganje za stik s človekom. Nahaja se v zahodnih, osrednjih in vzhodnih predelih afriške celine.[23] Okužena miš, ki prenaša bolezen, izloča virus s sečem in iztrebki celotno svoje preostalo življenje, kar pomeni znatno tveganje za izpostavljenost ljudi virusu.[23]

Večje tveganje za okužbo imajo prebivalci ruralnih predelov, kjer se nahajajo tudi okužene miši. Do okužbe pride z neposredno ali posredno izpostavljenostjo okuženim mišjim izločkom preko vdihavanja ali z zaužitjem. Poglavitni način okužbe je verjetno vdihavanje drobnih delcev (aerosolov) okuženega materiala. Okužba je možna tudi preko stika okuženega materiala s poškodovano kožo ali sluznico. Možen je tudi prenos okužbe z okužene osebe, kar predstavlja tveganje za okužbo tudi za zdravstvene delvace, ki skrbijo za bolnike z vročico Lassa. Virus se nahaja v bolnikovem seču tri do devet tednov od prvotne okužbe, s semensko tekočino pa lahko bolnik prenese okužbo na drugega človeka tudi tri mesece po tem, ko se je okužil.[21][24][25]

Diagnoza

[uredi | uredi kodo]
Laboratorijska tehnika v Nigeriji, oblečena v zaščitno opremo, ki pripravljata vzorce za testiranje na vročico Lassa.

Za diagnosticiranje vročice Lassa ter določanje poteka bolezni se uporablja več laboratorijskih preiskav. Če laboratorijski testi niso na voljo, je lahko diagnosticiranje bolezni oteženo. V afriških državah, kjer se pojavlja vročica Lassa, se pojavljajo tudi druge vročinske bolezni, kot sta malarija in trebušni tifus, ki lahko povzročajo podobne simptome.[16] Kadar je vodilni simptom bolečina v trebuhu, pogosto pride do napačne diagnoze apendicitisa ali črevesne invaginacije, kar vodi v zapoznelo zdravljenje vročice Lassa z ribavirinom.[26]

Za potrditev diagnoze se opravi laboratorijska preiskava krvi, s katero potrdijo prisotnost virusne RNK, protiteles proti virusu[4] ali samega virusa v celični kulturi.[1]

Zdravljenje

[uredi | uredi kodo]

Zdravljenje je predvsem podporno in simptomatsko. Pri hujšem poteku bolezni je za povečanje ugodnega izida bolezni pomembno zgodnje intenzivno podporno zdravljenje, ki vključuje tudi nadomeščanje tekočin za preprečevanje izsušitve (dehidracije).[1] Uporablja se tudi protivirusno zdravilo ribavirin, ki naj bi imelo najboljšo učinkovitost, če ga bolnik dobi v prvih šestih dneh bolezni, [4] vendar pa gre za nenamensko uporabo zdravila (zdravilo nima uradne odobritve za to indikacijo). Učinkovitost ni povsem dokazana.[1]

Zdravila

[uredi | uredi kodo]

Protivirusno zdravilo ribavirin je vključeno v priporočila za zdravljenje mrzlice Lassa,[1][27] vendar so dokazi o njegovi učinkovitosti šibki.[9] Nekateri podatki celo kažejo, da lahko v določenih primerih poslabša izide bolezni.[9]

Kot podporno zdravljenje so lahko potrebni nadomeščanje tekočin, transfuzije krvi in zdravila za zdravljenje prenizkega krvnega tlaka. Uporablja se tudi intravensko zdravljenje z interferonom.[28][29]

Nosečnost

[uredi | uredi kodo]

Če pride do okužbe pri nosečnici v poznem zadnjem trimesečju nosečnosti, je potrebna sprožitev poroda, saj se s tem izboljša prognoza oziroma verjetnost preživetja za mater.[30] Virus namreč izraža afiniteto za posteljico in druga dobro prekrvljena tkiva. Ne glede na ukrepe je verjetnost za preživetje nerojenega otroka le ena proti deset, zatorej je zdravljenje vedno usmerjeno v reševanje materinega življenja.[31][32]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,00 1,01 1,02 1,03 1,04 1,05 1,06 1,07 1,08 1,09 1,10 1,11 1,12 1,13 1,14 1,15 1,16 1,17 1,18 1,19 1,20 1,21 1,22 1,23 1,24 1,25 1,26 1,27 1,28 1,29 »Lassa fever«. WHO. Marec 2016. Arhivirano iz spletišča dne 1. novembra 2016. Pridobljeno 2. novembra 2016.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5544309/vrocica?page=2&query=Vro%C4%8Dica&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 6. 5. 2025.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Ogbu O, Ajuluchukwu E, Uneke CJ (2007). »Lassa fever in West African sub-region: an overview«. Journal of Vector Borne Diseases. 44 (1): 1–11. PMID 17378212. Lassa fever is endemic in West Africa.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 »Hemoragična mrzlica Lassa«. www.nijz.si. Nacionalni inštitut za javno zdravje Republike Slovenije. 23. oktober 2024. Pridobljeno 6. maja 2025.
  5. ↑ 5,0 5,1 »Lassa fever«. www.who.int (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 22. novembra 2020. Pridobljeno 29. aprila 2022.
  6. ↑ »Lassa Fever | CDC«. www.cdc.gov (v ameriški angleščini). 4. marec 2019. Arhivirano iz spletišča dne 22. aprila 2022. Pridobljeno 29. aprila 2022.
  7. ↑ Asogun, Danny A; Günther, Stephan; Akpede, George O; Ihekweazu, Chikwe; Zumla, Alimuddin (december 2019). »Lassa fever: epidemiology, clinical features, diagnosis, management and prevention« (PDF). Infectious Disease Clinics. 33 (4): 933–951. doi:10.1016/j.idc.2019.08.002. PMID 31668199. S2CID 204969863. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 28. aprila 2023. Pridobljeno 28. aprila 2023.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  8. ↑ Yun, N. E.; Walker, D. H. (2012). »Pathogenesis of Lassa Fever«. Viruses. 4 (12): 2031–2048. doi:10.3390/v4102031. PMC 3497040. PMID 23202452.
  9. ↑ 9,0 9,1 9,2 Eberhardt, KA; Mischlinger, J; Jordan, S; Groger, M; Günther, S; Ramharter, M (Oktober 2019). »Ribavirin for the treatment of Lassa fever: A systematic review and meta-analysis«. International Journal of Infectious Diseases. 87: 15–20. doi:10.1016/j.ijid.2019.07.015. PMID 31357056.
  10. ↑ Salam, Alex; Cheng, Vincent; Edwards, Tansy; Olliaro, Piero; Sterne, Jonathan; Horby, Peter (Julij 2021). »Time to reconsider the role of ribavirin in Lassa fever«. PLOS Neglected Tropical Diseases. 15 (7): e0009522. doi:10.1371/journal.pntd.0009522. PMC 8266111. PMID 34237063.
  11. ↑ Frame JD, Baldwin JM, Gocke DJ, Troup JM (1. julij 1970). »Lassa fever, a new virus disease of man from West Africa. I. Clinical description and pathological findings«. Am. J. Trop. Med. Hyg. 19 (4): 670–6. doi:10.4269/ajtmh.1970.19.670. PMID 4246571.
  12. ↑ Houlihan, Catherine; Behrens, Ron (12. julij 2017). »Lassa fever«. BMJ. 358: j2986. doi:10.1136/bmj.j2986. PMID 28701331. S2CID 206916006.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 13,3 13,4 13,5 13,6 13,7 13,8 »About Lassa Fever«. CDC (v ameriški angleščini). 31. januar 2025. Pridobljeno 7. februarja 2025.
  14. ↑ McCormick JB, King IJ, Webb PA, Johnson KM, O'Sullivan R, Smith ES, Trippel S, Tong TC (Marec 1987). »A Case-Control Study of the Clinical Diagnosis and Course of Lassa Fever«. The Journal of Infectious Diseases. 155 (3): 445–455. doi:10.1093/infdis/155.3.445. PMID 3805772.
  15. ↑ David Greenky; Barbara Knust; Eric J. Dziuban (2018). »What Pediatricians Should Know About Lassa Virus«. JAMA Pediatrics. 172 (5): 407–408. doi:10.1001/jamapediatrics.2017.5223. PMC 5970952. PMID 29507948.
  16. ↑ 16,0 16,1 Peterson, A. Townsend; Moses, Lina M.; Bausch, Daniel G. (8. avgust 2014). »Mapping Transmission Risk of Lassa Fever in West Africa: The Importance of Quality Control, Sampling Bias, and Error Weighting«. PLOS ONE. 9 (8): e100711. Bibcode:2014PLoSO...9j0711P. doi:10.1371/journal.pone.0100711. ISSN 1932-6203. PMC 4126660. PMID 25105746.
  17. ↑ Bowen, M. D.; Rollin, P. E.; Ksiazek, T. G.; Hustad, H. L.; Bausch, D. G.; Demby, A. H.; Bajani, M. D.; Peters, C. J.; Nichol, S. T. (Avgust 2000). »Genetic diversity among Lassa virus strains«. Journal of Virology. 74 (15): 6992–7004. doi:10.1128/jvi.74.15.6992-7004.2000. ISSN 0022-538X. PMC 112216. PMID 10888638.
  18. ↑ 18,0 18,1 Wiley, Michael R.; Fakoli, Lawrence; Letizia, Andrew G.; Welch, Stephen R.; Ladner, Jason T.; Prieto, Karla; Reyes, Daniel; Espy, Nicole; Chitty, Joseph A.; Pratt, Catherine B.; Di Paola, Nicholas; Taweh, Fahn; Williams, Desmond; Saindon, Jon; Davis, William G. (december 2019). »Lassa virus circulating in Liberia: a retrospective genomic characterisation«. The Lancet. Infectious Diseases. 19 (12): 1371–1378. doi:10.1016/S1473-3099(19)30486-4. ISSN 1474-4457. PMID 31588039.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  19. ↑ Whitmer, Shannon L. M.; Strecker, Thomas; Cadar, Daniel; Dienes, Hans-Peter; Faber, Kelly; Patel, Ketan; Brown, Shelley M.; Davis, William G.; Klena, John D.; Rollin, Pierre E.; Schmidt-Chanasit, Jonas; Fichet-Calvet, Elisabeth; Noack, Bernd; Emmerich, Petra; Rieger, Toni (Marec 2018). »New Lineage of Lassa Virus, Togo, 2016«. Emerging Infectious Diseases. 24 (3): 599–602. doi:10.3201/eid2403.171905. ISSN 1080-6059. PMC 5823357. PMID 29460758.
  20. ↑ Mateo, Mathieu; Hortion, Jimmy; Perthame, Emeline; Picard, Caroline; Reynard, Stéphanie; Journeaux, Alexandra; Germain, Clara; Carnec, Xavier; Baillet, Nicolas; Borges-Cardoso, Virginie; Pietrosemoli, Natalia; Vallve, Audrey; Barron, Stéphane; Jourjon, Ophélie; Lacroix, Orianne (december 2022). »Pathogenesis of recent Lassa virus isolates from lineages II and VII in cynomolgus monkeys«. Virulence. 13 (1): 654–669. doi:10.1080/21505594.2022.2060170. ISSN 2150-5608. PMC 9037461. PMID 35437094.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  21. ↑ 21,0 21,1 21,2 Richmond, J. K.; Baglole, D. J. (2003). »Lassa fever: Epidemiology, clinical features, and social consequences«. BMJ. 327 (7426): 1271–1275. doi:10.1136/bmj.327.7426.1271. PMC 286250. PMID 14644972.
  22. ↑ Werner, Dietrich, ur. (2004). Biological Resources and Migration. Springer. str. 363. ISBN 978-3-540-21470-0.
  23. ↑ 23,0 23,1 Goeijenbier, Marco; Wagenaar, Jiri; Goris, Marga; Martina, Byron; Henttonen, Heikki; Vaheri, Antti; Reusken, Chantal; Hartskeerl, Rudy; Osterhaus, Albert; Van Gorp, Eric (7. junij 2012). »Rodent-borne hemorrhagic fevers: under-recognized, widely spread and preventable – epidemiology, diagnostics and treatment«. Critical Reviews in Microbiology. 39 (1): 26–42. doi:10.3109/1040841X.2012.686481. PMID 22670688. S2CID 31217913.
  24. ↑ »Lassa fever: origins, reservoirs, transmission and guidelines«. Public Health England. 5. september 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. februarja 2016. Pridobljeno 1. aprila 2016.
  25. ↑ »Lassa fever«. Media Centre Fact Sheet No 179. World Health Organization. Arhivirano iz spletišča dne 5. junija 2015. Pridobljeno 26. maja 2015.
  26. ↑ Dongo, A. E.; Kesieme, E. B.; Iyamu, C. E.; Okokhere, P. O.; Akhuemokhan, O. C.; Akpede, G. O. (2013). »Lassa fever presenting as acute abdomen: a case series«. Virology Journal. 10: 124. doi:10.1186/1743-422X-10-123. PMC 3639802. PMID 23597024.
  27. ↑ Salam, Alex P.; Duvignaud, Alexandre; Jaspard, Marie; Malvy, Denis; Carroll, Miles; Tarning, Joel; Olliaro, Piero L.; Horby, Peter W. (30. marec 2022). »Ribavirin for treating Lassa fever: A systematic review of pre-clinical studies and implications for human dosing«. PLOS Neglected Tropical Diseases (v angleščini). 16 (3): e0010289. doi:10.1371/journal.pntd.0010289. ISSN 1935-2735. PMC 9000057. PMID 35353804.
  28. ↑ Adewuyi, G. M.; Fowotade, A.; Adewuyi, B. T. (2009). »Lassa Fever: Another Infectious Menace«. African Journal of Clinical and Experimental Microbiology (v angleščini). 10 (3). doi:10.4314/ajcem.v10i3.43407. ISSN 1595-689X. Arhivirano iz spletišča dne 28. aprila 2023. Pridobljeno 28. aprila 2023.
  29. ↑ Baize, Sylvain; Pannetier, Delphine; Faure, Caroline; Marianneau, Philippe; Marendat, Ingrid; Georges-Courbot, Marie-Claude; Deubel, Vincent (1. april 2006). »Role of interferons in the control of Lassa virus replication in human dendritic cells and macrophages«. Microbes and Infection (v angleščini). 8 (5): 1194–1202. doi:10.1016/j.micinf.2006.02.002. ISSN 1286-4579. PMID 16621649.
  30. ↑ Price ME, Fisher-Hoch SP, Craven RB, McCormick JB (september 1988). »A prospective study of maternal and fetal outcome in acute Lassa fever infection during pregnancy«. BMJ. 297 (6648): 584–7. doi:10.1136/bmj.297.6648.584. PMC 1834487. PMID 3139220.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  31. ↑ Samuel, Daso. »Lassa fever... What you need to know« (PDF). Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 25. junija 2017. Pridobljeno 1. februarja 2017.
  32. ↑ OKOGBENIN, SYLVANUS. »CLINICAL FEATURES AND MANAGEMENT OF LASSA FEVER« (PDF). World Health Organization: 34. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 13. marca 2024. Pridobljeno 13. marca 2024.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vročica_Lassa&oldid=6443529«