Vprašanje prekmurščine, kot jezika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Obstajajo argumenti za pojmovanje prekmurščine kot jezika, ker se je dolgo časa uporabljala v knjižni obliki.[1] Avgust Pavel tako definira prekmurščino, kot različica slovenskega jezika, ki ima poseben knjižni jezik.[2] Druga mnenja, da je prekmurščina, oz. vendščina samostojen, neslovenski in neslovanski jezik, nimajo znanstvene avtentičnosti.[3] Danes je splošno sprejeto mnenje, da je prekmurščina slovensko narečje.[4]

Zgodovina prekmurščine[uredi | uredi kodo]

Prekmurščina se je uporabljala v liturgične in knjižne namene vsaj od 16. stoletja z martjansko pesmarico.[5] Prvi prekmurski tisk je Mali katechismus Franca Temlina.[6] Temljito delo je za knjižno prekmurščino prevod Nove zaveze Svetega pisma: Nouvi Zákon Štefana Küzmiča.[7]

V 19. stoletju se je prekmurščina uveljavila v vsakem funkcionalnem področju (liturgija, pouk, literatura, publicistika, znanstvenost).[8] Martina Orožen je ugotovila, da se je slovenski jezik poenotil na koncu 19. stoletja, Imre Augustič je združil prekmurščino z osrednjo slovenščino,[9] ampak niso sprejili vsi tega načina v Slovenski krajini na Ogrskem. Evangeličanski Slovenci so ohranili svoje značilnosti v knjižnem jeziku,[10] tudi so katoliki, npr. Jožef Sakovič različno obliko knjižnega jezika imeli v svoji književnosti, ki je podobna knjižni slovenščini, vendar ima veliko elementov iz pogovornih narečij (predvsem iz dolinskega narečja prekmurščine).[11]

Razen tega so se katoliki tudi upreli tistemu prepričanju, ki je hotelo dokončno ukiniti knjižno prekmurščino,[12] kakor so delali s knjižno kajkavščino[13] in čakavščino. Zaradi tega je Jožef Klekl st.) hotel zahtevati kakšno jezikovno avtonomijo za Prekmurje od kralja Aleksandra I., vendar ta poskus ni bil uspešen.[14]

Klekl v lokalnem, katoliškem časopisju je nanizal štiri razloge za nadaljnjo rabo prekmurščine:

  1. Nekateri ljudje niso razumeli osrednjega jezika, niti v 1930-ih letih.
  2. V Ameriki tudi zahtevajo uporabo prekmurščine, tamkajšnji zakoni podpirajo in spodbujajo vsake narodne in kulturne skupnosti.
  3. Tretji Kleklov argument je bogata in edinstvena literarna tradicija prekmurskega knjižnega jezika, da se osrednji slovenski jezik oplaja in bogati z besediščem vzhodne slovenščine, povsem zaobrnil in rabo prekmurščine v lokalnem tisku utemeljeval z interesom same osrednje slovenščine. Tudi je publicistično rabo prekmurskega jezika prestavil daleč v prihodnost, vse dokler knjižna slovenščina ne bi bila povsem obogatena s prekmurskim gradivom.
  4. Četrti argument, da je prekmurščina "most med književnov slovenščinov i srbohrvaščinov."[15] V tem času je bila srbohrvaščina uradni jezik Kraljevine Jugoslavije.

Avgust Pavel se je potegnil za prekmurski jezik zaradi brezpimernih književnih tradicij, zato se ukvarjal z raziskovanjem in dokumentacijo prekmurščine.[16] Odločil se je napisati prvo standardno slovnico prekmurskega jezika, to pa je začel v času druge svetovne vojne. Vendar, ker je ni hotel dokazati, da je prekmurščina ti. vendski jezik, niti ni hotel se pokoriti za druge šovinistične propagande, tisti, ki so sodelovali z okupacijsko oblastjo v Prekmurju, so preprečili izidu prekmurske slovenske slovnice.

Današnji položaj[uredi | uredi kodo]

Slovenska lingvistika je bila zelo dolgo časa pristranska proti knjižni prekmurščini. Tudi o prekmurski slovenski slovnici so tako menili, da je samo dokaz tega dejstva, da je knjižna prekmurščina fiktivna jezikovna norma, edini njen cilj pa je bil raznarodovanje in ponarejenje zgodovine.[17]

V novejšem času Marko Jesenšek tako oceni, da je prekmurščina dosegla on nivo, ki ga je samo osrednja slovenščina morala. Prekmurski knjižni jezik se je ohranil pravzaprav v krščanski liturgiji (predvsem pri evangeličanski ter binkoštni cerkvi). V publicistiki in literaturi živi ta jezik predvsem v Slovenskem Porabju. Neki izobraženci iz Prekmurja (npr. Branko Pintarič,[18] Evald Flisar,[19] Rolando Benjamin Vaz Ferreira[20][21]) so se že izrekli, da je svoje mnenje o prekmurščini, da je jezik. Kljub temu niso se organizirale skupine v Prekmurju, da bi zahtevale uradno priznanje prekmurskega jezika, dokler to so že poskusili na kajkavskih področjih na Hrvaškem,[22] ravno tako gradiščanska hrvaščina ima regionalno uraden status v Avstriji.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  1. Marc L. Greenberg: Prekmurščina med slovanskimi jeziki
  2. Pavel, 2013. 449.
  3. Jesenšek, 2013. s. 252.-253.
  4. Slavia Centralis, številka 1, 2009, s. 21 (pridobljeno 17. maja 2015)
  5. Novak, 1997. 20.
  6. Novak, 1976. 41.
  7. Jesenšek, 2013. 51.
  8. Jesenšek, 2013. 254.-260.
  9. Jesenšek, 2013. 263.-264. 272.-273.
  10. Jesenšek, 2013. 105.-107.
  11. Smej, 2006. 61.
  12. Jesenšek 2013. 127.-131.
  13. Jesenšek 2013. 132.
  14. Jerič, 2000. 60.-64.
  15. Just, 2000. 73. str.
  16. Pavel, 2013. 441.-449.
  17. Jesenšek, 2010. 45.
  18. Prekmurski obraz – "Zame prekmurščina ni narečje, temveč jezik" (archive.is)
  19. Nagy Világ → Szilágyi Imre: A Muravidék történelmi útja
  20. Spoznaj nosilca enote Ptuj: Rolando Benjamin Vaz Ferreira (piratskastranka.si)
  21. Ferreira, 2011. 6.
  22. "Dajte nam kajkavski u školi (zagorje.com)

Literatura[uredi | uredi kodo]