Hladnokrvni konj
Hladnokrvni konji, velikokrat tudi težki konji,[1] so skupina pasem domačega konja, prepoznavna po večji telesni masi,[2] robustnejši postavi,[3] izjemni telesni moči[1] in umirjenem značaju,[4] ki se jih v glavnem uporablja za delo.[5]
Značilnosti[uredi | uredi kodo]
Razvoj hladnokrvnih pasem je vselej spremljalo vodilo po oblikovanju umirjenih in potrpežljivih konj, ki bodo zmožni opravljanja kmečkih ter drugih težaških opravil, kot je denimo vlečenje konjske vprege (npr. kočije),[4] zato takšne konje pogosto imenujemo tudi delovni, vlečni in vprežni konji, četudi človeku pri tovrstnih opravilih občasno pomagajo tudi konji drugih tipov.[3][6][7] Pripadniki nekaterih hladnokrvnih pasem lahko presežejo višino dveh metrov (merjeno glede na konjski viher) in maso 1000 kg.[7] Težki konji se v manjši meri poslužujejo galopa in se večinoma premikajo v koraku.[3]
Gre za eno izmed treh umetnih (neformalnih) skupin, na katere se glede na temperament (značaj) deli pasme domačega konja (preostali dve skupini predstavljajo toplokrvni in polnokrvni konji).[4] Izrazoslovje nima ničesar opraviti s temperaturo krvi ali klasifikacijo živali glede na telesno temperaturo in lastnosti presnove (vsi konji so namreč sesalci in posledično obligatno živali s stalno telesno temperaturo – homeotermni, manj primerno tudi toplokrvni organizmi),[3] temveč se nanaša na umirjen, počasen in relativno tih značaj hladnokrvnih konjev.[3][4][8] Zaradi velikih dimenzij in mirnega temperamenta se hladnokrvneže imenuje tudi nežni velikani.[1]
Hladnokrvne konje se zlahka loči od toplokrvnih in polnokrvnih; so namreč precej večjih dimenzij (tako višine kot tudi telesne mase), značilen pa je tudi njihov miren in počasen značaj.[2][3][4] S križanjem hladnokrvnih in polnokrvnih konj naj bi v preteklosti dobili toplokrvne pasme.[4]
Predstavniki[uredi | uredi kodo]
Med pasme hladnokrvnih konj poleg drugih uvrščamo ardenca,[6] belgijskega hladnokrvnega konja (belgijca),[2][3][6] medžimurskega konja,[6] noričana (noriškega konja),[2][3] percherona,[3][6] porensko-nemškega hladnokrvnega konja,[3] shira,[3] suffolka[2] in švarcvaldskega lisjaka.[3] Tudi nekaj slovenskih pasem konj se klasificira kot hladnokrvne konje, denimo avtohtonega posavskega konja in slovenskega hladnokrvnega konja.[6][9]
-
Ardenec -
Medžimurski konj -
Noričan -
Percheron -
Shire -
Švarcvaldski lisjak -
Posavski konj -
Slovenski hladnokrvni konj
_-_tamni_alat.jpg)
.jpg)
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 1,2 »Polnokrvni, toplokrvni in hladnokrvni«. www2.arnes.si. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Sivec, Ignac; Mlinar, Ciril; Trilar, Tomi (2008). Živali. Tržič: Učila International. ISBN 978-961-00-0555-1. OCLC 449430279.
- ↑ 3,00 3,01 3,02 3,03 3,04 3,05 3,06 3,07 3,08 3,09 3,10 3,11 Anžlovar, Petra (2009). Konji : najbolj priljubljene pasme konj (1. izd.). Tržič: Učila International. ISBN 978-961-00-0771-5. OCLC 780887200.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 »Hot Blood, Warm Blood, Cold Blood in Horses«. Kentucky Equine Research (v ameriški angleščini). 17. junij 2014. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ »Hladnokrven«. Fran. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 »Splošna znanja o konju«. www.educa.fmf.uni-lj.si. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ 7,0 7,1 »Konj je plemenita žival, ne moped«. Dnevnik. Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ Animal-World. »Horse Class«. Animal World (v angleščini). Pridobljeno 18. decembra 2021.
- ↑ Bojkovski, Danijela; Cividini, Angela; Čepon, Marko; Holcman, Antonija (2014). Slovenske avtohtone in tradicionalne pasme domačih živali. Ljubljana: Ministrstvo za kmetijstvo in okolje. ISBN 978-961-6761-26-0. OCLC 898637541.
