Vladimir, Rusija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Vladimir, glavno mesto Vladimirske pokrajine.

Vladimir, mesto ob reki Kljazmi, je bil v drugi polovici 12. in v 13. stoletju sedež ruskega velikega kneza in prestolnica Vladimiro-Suzdalske kneževine. Iz tega obdobja je ohranjenih nekaj izrednih kulturnih spomenikov. V sovjetskem obdobju se je Vladimir razvil v industrijsko mesto in pokrajinsko središče.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

O predzgodovinski naseljenosti kraja pričajo najdbe grobov iz mlajšega paleolitika.

Za ustanovitelja mesta velja Vladimir II. Monomah, ki si je dal leta 1108 tukaj, na svojem dednem ozemlju kneževine Rostov-Suzdalj, zgraditi varno, močno utrjeno zatočišče. Kot veliki knez Kijeva se v Vladimiru ni veliko zadrževal; prav tako ne njegov sin Jurij Dolgoruki.

Petdeset let kasneje je Monomahov vnuk Andrej Bogoljubski v Vladimir iz Suzdalja prestavil svojo knežjo rezidenco. Potem ko je skupaj z drugimi ruskimi knezi izropal in opustošil Kijev, je v Vladimir prenesel tudi težišče oblasti in mesto napravil za prestolnico Vladimiro-suzdalske velike kneževine. Od vsepovsod (Rusije, Poljske, Svetega rimskega cesarstva) je poklical obrtnike, ki so po kijevskem zgledu v mestu gradili novo obzidje, cerkve, palače, samostane.

Leta 1238 so mesto zavzeli in razdejali Mongoli in tako zaustavili razvoj mesta, ki pa je tudi v obdobju mongolskega vazalstva, zlasti v času Aleksandra Nevskega, še ohranilo politično moč nad ostalimi mesti. Kasneje so se knezi še vedno potegovali za naslov velikega kneza Vladimira, vendar je imel ta samo še prestižni pomen.

Leta 1300 je mesto dobilo metropolitijo.

Vladimir je dokončno izgubil na svojem pomenu leta 1328, ko je moskovski knez Ivan Kalita upravno središče Moskovske velike kneževine prenesel v Moskvo. Že pred tem se je v Moskvo preselil tudi metropolit. Vladimir je kasneje pretrpel še nekaj mongolskih napadov in je bil v 15. stoletju le majhen lokalen center.

Ponovno se je začel razvijati leta 1796, kot sedež lokalne uprave. Leta 1861 je bil z železnico povezan z Moskvo.

Vladimir se je po ruski revoluciji razvil v industrijsko središče s tekstilno, strojno (avtomobili, traktorji) in kemično industrijo. Zaradi bogate zgodovine je mesto zanimivo tudi turistično.

Znamenitosti[uredi | uredi kodo]

V kremlju je ohranjenih nekaj izrednih primerov zgodnje ruske zgodovine, ki so vključeni v Unescovo svetovno dediščino kot Beli spomenike Vladimira in Suzdalja. Med največjimi so:

  • slavnostna Zlata vrata; skupaj z obzidjem jih je dal leta 1158 zgraditi Andrej Bogoljubski, obnoviti pa Katarina Velika; skozi stoletja so se zaradi teže pogreznila za 2 m
Katedrala Marijinega vnebovzetja.
  • stolnica Marijinega vnebovzetja; zgrajena je bila v letih 1158-60 iz belega kamna, s kupolo in dvema zvonikoma s pozlačenimi strehami; bila je najvišja stavba tistega časa v Rusiji. V njej so se kronali ruski veliki knezi vse do Dimitrija Donskega; leta 1185 je bila v požaru poškodovana, pri obnovi so ji dodali še štiri kupole; kasneje jo je poslikal Andrej Rubljov, nekatere freske so se ohranile do danes
Okrasni reliefi na fasadi cerkve sv. Dimitrija.
  • stolnica sv. Dimitrija Solunskega, v letih 1194-97 jo je dal zgraditi veliki knez Vsevolod III.; cerkev je zgrajena iz belega apnenca, z eno kupolo; fasada je bogato okrašena z reliefi, ki poleg svetnikov in stiliziranih rastlinskih okraskov prikazujejo številne domišljijske živalske like, ki nimajo s krščanstvom nobene zveze, kar predstavlja posebnost in uganko; cerkev je bila obnovljena leta 1835
Cerkev Marije Priprošnjice na Nerli.
  • nedaleč od mesta, ob izlivu reke Nerle v Kljazmo, je dal knez Andrej Bogoljubski v spomin na zmago nad Povolškimi Bolgari, v kateri je izgubil življenje njegov sin, zgraditi cerkev Marije Priprošnjice, ki je ohranila svoj izgled do danes.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • DK Eyewitness Travel Guide: Moscow (angleščina). 2013. 
  • The new encyclopaedia Britannica (angleščina). Chicago [etc.]: Encyclopaedia Britannica. 1992. COBISS 13736197.