Vladarsko ime

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Vladarsko ali prestolno ime[1][2][3][4] je uradno ime, ki ga po prihodu na oblast uporabljajo vladarji, papeži in drugi. Vladarska imena se običajno razlikujejo od njihovih prejšnjih imen.

Vladarskemu imenu običajno sledi rimska številka, po kateri se razlikuje od enakih imen vladarjev na isti ravni. V nekaterih primerih je vladarsko ime sestavljeno iz več imen. V takšnih primerih številka temelji na enem od imen, na primer Karel X. Gustav Švedski. Za papeže to pravilo ne velja (na primer Janez Pavel I. in Janez Pavel II.). Če je monarh vladal v več kot enem kraljestvu, imajo vladarska imena lahko različne zaporedne številke, ker je v različnih kraljestvih lahko vladalo različno število vladarjev z enakim vladarskim imenom. Kralj Jakob I. Angleški, na primer, je bil ista oseba kot Jakob VI. Škotski.

Zaporedna številka prvega vladarja v nizu vladarjev z enakim imenom se pogosto izpušča. Elizabeta I. Angleška je bila do prihoda Alizabete II. Angleške na britanski prestol skoraj štiristo let kasneje (1952) preprosto Elizabeta Angleška. V nasprotju z njo so car Pavel I. Ruski, kralj Umberto I. Italijanski, kralj Juan Carlos I. Španski in Haile Selassie I. Etiopski dobili zaporedno številko I. že med svojim vladanjem, medtem ko je papež Frančišek (še) ni dobil.

Po dolgoživih vladarjih ali več zaporednih vladarjih z enakim imenom se pogosto imenujejo časovna obdobja, vendar za takšno poimenovanje ni splošnih pravil. V Veliki Britanji se obdobje štirih zaporednih Jurijev (I., II., III. in IV.) iz Hanoveranske dinastije imenuje georgijansko. V nasprotju z njimi se za edvardijansko obdobje vedno šteje samo vladavina Edvarda VII. na začetku 20. stoletja, čeprav je bilo Edvardov veliko.

Monarhije[uredi | uredi kodo]

Starodavni vladarji[uredi | uredi kodo]

Starodavni vladarji v veliko delih sveta so pogosto privzeli vladarska imena, ki so se razlikovala od njihovih osebnih imen. Mednje je spadalo več kraljev Asirije in Judeje. V Starem Egiptu so faraoni uporabljali več imen, najpogosteje prestolno ime (praenomen), povezano z njihovim osebnim imenom.

Afrika[uredi | uredi kodo]

Etiopija[uredi | uredi kodo]

V Etiopskem cesarstvu, zlasti v času Salomonske dinastije, so mnogi cesarji privzeli prestolno ime, vendar to ni bila splošna praksa. Veliko vladarjev po prihodu na prestol obdržalo svoja rojstna imena. Jekuno Amlak, ustanovitelj Salomonske dinastije, je za svoje prestolno ime vzel očetovo ime Tasfa Ijasus, njegov sin in naslednik Jagbeu Sejon pa ime Salomon po svetopisemski osebi. Amda Sejon je privzel prestolno ime Gebre Meskel, "suženj križa". Teuodros I. je bil Walda Ambasa, "sin leva", Sarue Ijasus je bil Mehreka nan, "razdeljevalec njegove [Gospodove] milosti"; itd. Tafari Makonnen, zadnji suvereni etiopski cesar, je za prestolno vzel ime Haile Selassie, ki pomeni "moč Svete trojice".

Nigerija[uredi | uredi kodo]

V več sedanjih tradicionalnih državah v Nigeriji imajo imena lokalnih vladarjev in njihovi naslovi dve zelo pomembni funkciji. Večina zveznih držav je organizirana tako, da se za dinastične dediče štejejo vsi zakoniti potomci prvega moškega ali ženske na čelu katere koli skupnosti. To pomeni, da se njihov prestol običajno vrti med skoraj neskončno številnimi skupinami sprtih sorodnikov, ki imajo za prvi priimek ime ustanovitelja dinastije. Družine se med seboj razlikujejo po drugem priimku.

V kraljestvu Lagos, na primer, se družina Adendži-Adele razlikuje od družin svojih sorodnikov po priimku Adele, ki je ime vladajočega ustanovitelja dinastije Obe Adendžija Adeleja II. Sistem je v praksi še veliko bolj zapleten. Številčenje vladarjev z enakim imenom je bilo podobno evropskemu.

Vladarska imena v Nigeriji in velikem delu Afrike služijo tudi kot kronološki markerji, podobni na primer evropskemu "viktorijanskemu obdobju". Vladarji, zlasti poglavarji plemen na jugu, imajo v različnih obdobjih svojega vladanja pogosto različna imena.

Azija[uredi | uredi kodo]

Kitajska kulturna sfera[uredi | uredi kodo]

V kitajski kulturni sferi se je bilo treba izogibati osebnim imenom monarhov, ker so jih imeli za tabu.

Od dinastije Šang so kitajske suvereni imenovali z imeni templjev (廟號, miào hào), poimenovanih po njihovih pokojnih prednikih. Imena templjev so bila sestavljena iz dveh ali treh besed, pri čemer je bila zadnja beseda bodisi zǔ (祖, praded, praoče) ali zong (宗, prednik). Od dinastije Džou dalje so kitajski monarhi po njihovi smrti pogosto dobili posmrtno ime (謚 號, šì hao). Posmrtni imenski pridevniki so bili prvotno namenjeni določanju njihovih dosežkov in moralnih vrednot ali njihovem pomanjkanju. Ker je bilo ime s pridevniki vred podeljeno šele po vladarjevi smrti, ni veljalo za vladarsko ime. Kot posledica kitajskega kulturnega in političnega vpliva so poimenovanje templjev in posmrtna imena sprejeli tudi korejski in vietnamski monarhi, medtem ko so japonski sprejeli le posmrtna imena.

Po letu 140 pr. n. št. so kitajski monarhi od vladavine cesarja Vu Hana dalje začeli objavljati ime vladarskega obdobja (年號, nian hao), ki je bilo namenjeno prepoznavanju in številčenju vladarskih let.[5][6] Pred dinastijo Ming se je pogosto dogajalo, da so kitajski monarhi med svojo vladavino razglasili več obdobij z različnimi imeni, ali da je več vladarjev uporabilo isto ime za eno od obdobij svoje vladavine. Vladarji iz dinastij Ming in Čing so svojo vladavino pogosto šteli za eno samo obdobje.[7] Oboji so zato na splošno bolj znani po svojih vladarskih imenih kot po imenih obdobij. Imena obdobij so sprejeli tudi korejski, vietnamski in japonski vladarji. Na Japonskem je poimenovanje vladarskih obdobij še vedno v rabi.[6][8][9]

Vladarsko ime kitajskega vladarja (尊號; zún hao) so lahko dobili tudi njihovi posvojenci in posvojenke, vendar posvojitev v kitajski zgodovini ni bila pogosta.

V naslednji preglednici so primeri iz Kitajske, Japonske, Koreje in Vietnana, ki ilustrirajo razlike v vladarskih imenih v državah v kitajski kulturni sferi:

Kraljestvo Dinastija Osebno ime Vladarsko ime Ime obdobja Ime templja Posmrtno ime
Kitajska Vzhodni Han Liu Da
劉炟
brez Džianču
建初
Juanhe
元和
Žanghe
章和
Suzong
肅宗
Cesar Šiaožang
孝章皇帝
Dinastija Tang Li Longji
李隆基
Cesar Kaijuan Šengven Šenvu
開元聖文神武皇帝
Šiantian
先天
Kaijuan
開元
Tianbao
天寶
Šuanzong
玄宗
Cesar Židao Dasheng Daming Šiao
至道大聖大明孝皇帝
Dinastija Liao Jelu Deguang
耶律德光
Cesar Sisheng
嗣聖皇帝
Tianšian
天顯
Huitong
會同
Datong
大同
Taizong
太宗
Cesar Šiaovu Huiven
孝武惠文皇帝
Dinastija Čing Aisin Gioro Šuanje
愛新覺羅·玄燁
brez Kangši
康熙
Shengzu
聖祖
Cesar Hetian Hongjun Venvu Ruiže Gongdžian Kuanju Šiaodžing Čengšin Žonghe Gongde Dačeng Ren
合天弘運文武睿哲恭儉寬裕孝敬誠信中和功德大成仁皇帝
Japonska Dinastija Jamato Osahito
統仁
brez Kaei
嘉永
Ansei
安政
Man'en
万延
Bunkjū
文久
Gendži
元治
Keio
慶応
brez Cesar Komei
孝明天皇
Koreja Dinastija Džoseon Ji Ju
李瑈
이유
brez brez Sedžo
世祖
세조
Kralj Hjedžang Sungčeon Čedo Jeolmun Jeongmu Džideok Junggong Seongsin Mjeongje Heumsuk Inhjo
惠莊承天體道烈文英武至德隆功聖神明睿欽肅仁孝大王
혜장승천체도열문영무지덕융공성신명예흠숙인효대왕
Vietnam Dinastija Ngujen Ngujen Phuk Tujen
阮福暶
Ngujen Phuk Tujen
brez Thieu Tri
紹治
Thieu Tri
Hien To
憲祖
Hien To
Cesar Thieu thien Long vvn Čí zhien Thuan hieu Khoan minh Due đoan Van trị Vu cong Thanh triet Čương
紹天隆運至善純孝寬明睿斷文治武功聖哲章皇帝
Thieu thien Long Jan Čí thiệen Thuan hieu Khoan minh Due đoan Van trị Vu cong Thanh triet Čương Hoang đe

Evropa[uredi | uredi kodo]

Rimsko cesarstvo[uredi | uredi kodo]

Rimski cesarji so svojemu imenu običajno dodali naslov "Imperator Cesar Avgust" in s tem dobili svoje vladarsko ime. Cezar (latinsko caesar) je izhajal iz priimka Gaja Julija Cezarja, imperator je pomenil komandant, avgust pa velespoštovan ali veličasten. Ime je bilo vključeno na dva načina: Imperator (prvo ime, drugo ime, priimek) Cezar Avgust ali Imperator Cezar (prvo ime, drugo ime, priimek) Avgust. Imperator je pogosto postal prvo ime rimskih cesarjev, Avgust in Cezar pa njihov priimek.

Ogrska[uredi | uredi kodo]

V srednjem veku sta se po izumrtju dinastije Árpád leta 1301 za ogrska kraja kronala dva kralja z različnima vladarskima imenoma. Bavarski vojvoda Oton III. je postal Béla V.. Ime je vzel po Béli IV. Ogrskem, staremu očetu po materini strani. Drugi je bil Venčeslav III. Češki, ki se je na svoji dokumentih na Ogrskem podpisoval z Ladislav V.

Kasneje v prvi polovici 14. stoletja se je Karel I. Ogrski podpisoval s "Carolus rex". Njegovo rojstno ime je bilo Caroberto, zato so ga madžarski zgodovinarji pogosto imenovali "Karel Robert Ogrski".

Nizozemska[uredi | uredi kodo]

Vsi moški vladarji iz dinastije Orange-Nassau so se imenovali Viljem. Sedanji nizozemski kralj je bil krščen za Viljema-Aleksandra. Med intervjujem leta 1997 je dejal, da namerava vladati kot Viljem IV., vendar se je kasneje premislil. V televizijskem intervjuju tik pred inavguracijo je napovedal, da bo še naprej uporabljal ime Viljem-Aleksander, rekoč: "46 let sem preživel pod imenom Viljem-Aleksander, natančneje pod vzdevkom Aleksander, zato menim, da bi bilo čudno, če bi ga zavrgel, ko postanem kralj države". Dejal je tudi, da se ne šteje za "zgolj številko", in dodal, da ga štetje vladarjev spominja na nizozemske predpise za označevanje goveda.[10]

Poljska[uredi | uredi kodo]

Ko je poljska vladarska rodbina Piast izumrla, je bil za poljskega kralja izvoljen vojvoda Jogaila iz litovske rodbine Jagelo, ki je v čast prejšnjega poljskega kralja Vladislava I. vladal kot Vladislav II. Podobno se je zgodilo leta 1697, ko je bil za kralja izvoljen saški volilni knez Friderik Avgust I. in vladal kot Avgust II. Njegov sin Friderik Avgust II., kronan leta 1734, je prav tako vzel ime Avgust in vladal kot Avgust III.

Portugalska[uredi | uredi kodo]

Portugalski kralji so za svoje vladarsko ime uporabljali svoje prvo krstno ime. Edina vidna izjema je bil Sančo I., ki je bil rojen kot Martin Burgundski (portugalsko Martinho de Borgonha). Martin je bil mlajši sin, ki so mu namenili duhovniški poklic, zato so ga imenovali po svetem Martinu Tourskemu, ki je godoval na dan njegovega rojstva. Ko je prestolonaslednik Henrik umrl, so Martina preimenovali v Sanča. Ime je bilo pogosto tudi v drugih iberskih kraljevinah (Navara, Kastilja in Aragonija).

Združeno kraljestvo[uredi | uredi kodo]

Večina monarhov Združenega kraljestva je za svoje vladarsko ime uporabila svoje prvo krstno ime, trije pa so izbrali druga imena. Prva je bila kraljica Viktorija, ki je bila krščena za Aleksandro Viktorijo, vendar je vladala kot Viktorija.

Ko je njen sin, princ Albert Edvard leta 1901 postal kralj, je proti volji svoje matere zavladal kot Edvard VII.[11] Novi kralj je izjavil, da je ime izbral v čast svojim šestim prednikom z enakim imenom in ni želel zmanjšati ugleda svojega očeta, ki je bil med vladajočimi edini Albert. Leta 1936 je po abdikacijski krizi jorški vojvoda Albert zavladal kot Jurij VI. in ne "kralj Albert". Njegovo polno ime je bilo Albert Friderik Artur Jurij.

Ugibalo se je, da se sedanji dedič britanskega prestola, valižanski princ Karel, katerega polno ime je Karel Filip Artur Jurij, morda ne bo imenoval Karel III. Karel II. Angleški je bil namreč znan po svoji naklonjenosti do katolikov, Karel I. Angleški je bil usmrčen po državljanski vojni, naslov Karel III. pa je zase zahteval mlad jakobinski povzpetnik Karel Edvard Stuart.[12] Prestolonaslednik bi se namesto tega lahko v čast svojega starega očeta odločil za ime Jurij VII.[12] Princ ni uradno objavil še nobene svoje odločitve.[13]

Škotska[uredi | uredi kodo]

Ko se je Ivan, grof Carricka, leta 1306 povzpel škotski prestol, bi bilo nepremišljeno, če bi vzel vladarsko ime Ivan II., saj je bil kralj Ivan I. Brez dežele slabo zapisan tako v Angliji kot na Škotskem. Poleg tega je kraljeva propaganda kasneje razglašala, da Ivan Balliol ni legitimen kralj Škotske, zaradi česar se je številčenje vladarjev zapletlo. Težavam so se izognili tako, da je Ivan v čast svojega očeta in pradeda za svoje vladarsko ime vzel ime Robert III.[14]

Po prihodu Elizabete II. na prestol leta 1952, je njeno vladarsko ime povzročilo spore, ker kraljica Elizabeta I. nikoli ni bila kraljica Škotske. Ministrski predsednik Winston Churchill je informiral britanski parlament, da je bila po združitvi s Škotsko v rabi višja zaporedna številka vladarja.[15] Lord MacCormick je leta 1953 Elizabeti II. odrekal pravico do tega imena na škotskem, ker bi se s tem kršila določila Listine o združitvi. Winston Churchill je na to ponovno odgovoril, da britanski suvereni uporabljajo angleško ali škotsko številko, in sicer tisto, ki je višja. Hhrati je predlagal nov sistem številčenja in za zgeld dal hipotetičnega kralja Jakoba. Ker je imela Škotska na prestolu že sedem Jakobov, Anglija pa samo dva, bi naslednji Jakob kot kralj Združenega kraljestva vladal kot Jakob VIII. Predlog se ni obnesel, kraljica pe je obdržala vladarsko ime Elizabeta II.

Verske ustanove[uredi | uredi kodo]

Katoliška cerkev[uredi | uredi kodo]

Papeža po izvolitvi in njegovi privolitvi dekan kolegija kardinalov vpraša: "S katerim imenom naj vas kličemo?" Novi papež nato oznani svoje papeško ime. Najvišji kardinal dekan (ali protodekan) nato z balkona Bazilike svetega Petra oznani svetu, da je papež izvoljen, in pove, pod katerim imenom bo vladal.

Annuntio vobis gaudium magnum:
Habemus Papam!
Eminentissimum ac Reverendissimum Dominum,
Dominum [osebno ime],
Sanctæ Romanæ Ecclesiæ Cardinalem [priimek],
qui sibi nomen imposuit [papeško ime].

Oznanjam vam veliko veselje:
imamo papeža,
najuglednejšega in najbolj spoštovanega gospoda,
gospoda [osebno ime],
kardinala Svete rimske cerkve [priimek],
ki si je podelil ime [papeško ime].

V prvih stoletjih krščanske cerkve so duhovniki, izvoljeni za rimskega škofa, po izvolitvi obdržali svoja krstna imena. Običaj izbire novega imena se je začel leta 533 z izvolitvijo Merkurija. Novi papež se je odločil, da se bo preimenoval v Janeza II., ker se mu je zdelo ime rimskega boga za papeža nesprejemljivo. Od konca 10. stoletja so papeži v času svojega pontifikata običajno uporabljali novo ime, posamezniki pa so vse do 16. stoletja še vedno uporabljal svoja krstna imena.

Zadnji papež, ki je obdržal svoje krstno ime, je bil Marcel II., izvoljen leta 1555. Njegova odločitev je bila takrat že precej izjemna. Izbira imen ni temeljila na nobenem sistemu, razen na splošnem častnem. Temeljila je na neposrednih predhodnikih, mentorjih, politični podobnosti in celo družinskih članih, kot je bil primer papeža Janeza XXIII. Raba krstnega imena kot papeškega imena ni proti cerkvenim pravilom in bodoči papeži se lahko odločijo tudi po izvolitvi uporabljati svoja imena.

Papeževa izbira imena je pogosto signal svetu, koga bo novi papež posnemal ali kakšne politiko namerava izvajati. Papež Benedikt XVI. je med prvim splošnim prejemom na Trgu sv. Petra v Rimu 27. aprila 2005, pojasnil razloge za izbiro svojega imena. Ob tej priložnosti je rekel, da ga je izbral v spomin na papeža Benedikta XV. (1914-1922), "pogumnega preroka miru, ki je vodil cerkev skozi turbulentne čase vojne", in "svetega Benedikta Nursijskega, zavetnika Evrope, katerega življenje vzbuja krščanske korenine Evrope".

V cerkveni zgodovini ni bilo nobenega papeža Petra II., čeprav ime ni posebej prepovedano. Imena so se izogibali tudi papeži s krstnim imenom Peter, ker je tako častno ime lahko pripadalo samo svetemu Petru. Peter II. je bil eden od protipapežev, ki ga katoliška cerkev ne priznava.

Kontroverzni protipapež Janez XXIII. (1410-1415) je bil verjetno vzrok, da so se novi papeži več kot 600 let do izvolitve Angela Giuseppeja Roncallija leta 1958 izogibal imenu Janez. Takoj po njegovi izvolitvi je prišlo do zmede glede tega, ali bo novi papež Janez XXIII. ali Janez XXIV. Kardinal Roncalli se je takoj odločil, da bo Janez XXIII.

Leta 1978 je Albino Luciani postal prvi papež z dvema vladarskima imenoma – Janez Pavel I. Ime je izbral v čast papežema Janezu XXIII. in Pavlu VI. Po njegovi nepričakovani smrti nekaj mesecev kasneje je njegov neposredni naslednik Karol Wojtyła vzel ime Janez Pavel II.

Vladarska imena so imeli tudi protipapeži. Njihove zaporedne številke so bile nadaljevanje predhodnih papežev z enakimi imeni. David Bawden, na primer, je po razglasitvi za papeža leta 1990 postal Mihael I.

Koptska cerkev[uredi | uredi kodo]

Papeška imena, različna od njihovih krstnih imen, izbirajo tudi papeži Koptske cerkve.

Islamski kalifati[uredi | uredi kodo]

Raba vladarskih imen (arabsko laḳab (ed.), alḳāb (mn.)[16]) v islamskem svetu je bila do Abasidske dinastije neobičajna. Prvi abasidski kalif Abu al-Abas Abdulah ibn Mohamed, ki je strmoglavil Omajadsko dinastijo, je uporabljal ime laḳab as-Saffah (Prelivalec krvi). Ime je imelo mesijansko sporočilo, ki so ga nadaljevali tudi njegovi nasledniki.[17] Raba vladarskih imen kalifov je trajala skozi cel Abasidski kalifat do njegovega poraza v vojni z Mameluškim sultanatom in ujetja kalifa Al-Mutavakila III. s strani osmanske vojske leta 1517.

Fatimidski kalifi so nadaljevali abasidski običaj izbiranja vladarskih imen.[18]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Montefiore, Simon Sebag (2011). Jerusalem. Alfred A. Knopf. str. xxxii. ISBN 9780307266514. Pridobljeno 2. maja 2021.
  2. Grissell, Hartwell de la Garde (1903). Sede Vacante. James Parker and Co. str. 46. Pridobljeno 2. maja 2021.
  3. Hornblower, G.D. (maj-junij 1945). "The Establishing of Osiris". Man. Royal Anthropological Institute of Great Britain and Ireland. 45 (38–39): 63. JSTOR 2791435. Pridobljeno 2. maja 2021.
  4. Keay, John (2011). India: A History (electronic ed.). Grove Atlantic. str. PT671. ISBN 9780802195500. Pridobljeno 2. maja 2021.
  5. Lü, Zongli (2003). Power of the words: Chen prophecy in Chinese politics, AD 265-618. ISBN 9783906769561.
  6. 6,0 6,1 Sogner, Sølvi (2001). Making Sense of Global History: The 19th International Congress of the Historical Sciences, Oslo 2000, Commemorative Volume. ISBN 9788215001067.
  7. "中國學術". 中國學術. 6 (4). 2005. Pridobljeno 29. decembra 2019.
  8. "International Congress of Historical Sciences". International Congress of Historical Sciences. 19. 2000. Pridobljeno 29. decembra 2019.
  9. "Ancient tradition carries forward with Japan's new era". Pridobljeno 29. decembra 2019.
  10. "Willem 4 staat bij Bertha 38 in de wei".
  11. Panton, Kenneth (24. februar 2011). Historical Dictionary of the British Monarchy. US: Scarecrow Press. str. 392. ISBN 978-0810857797.
  12. 12,0 12,1 Pierce, Andrew (24. december 2005). "Call me George, suggests Charles". The Times. UK. Pridobljeno 13. julija 2009.
  13. White, Michael (27. december 2005). "Charles denies planning to reign as King George". The Guardian. UK. Pridobljeno 2. oktobra 2012.
  14. Magnusson, Magnus. Scotland: The Story of a Nation (2000).
  15. "Royal Style and Title". Parliamentary Debates (Hansard). House of Commons. 15. april 1953. col. 199–201.
  16. Bosworth, C.E. (2012). "Laḳab". V P. Bearman; Th. Bianquis; C.E. Bosworth; E. van Donzel; W.P. Heinrichs (ur.). Encyclopaedia of Islam (2. izdaja.). ISBN 9789004161214. Pridobljeno 10. junija 2016.
  17. Crone, Patricia (1. november 2005). God's Rule: Government and Islam. Columbia University Press. str. 87–88. ISBN 978-0-231-13291-6.
  18. Safran, Janina M. (2000). The Second Umayyad Caliphate: The Articulation of Caliphal Legitimacy in Al-Andalus. Harvard CMES. str. 203–204. ISBN 978-0-932885-24-1.