Visokokrilnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Visokokrilnik (tudi visokokrilec) je konfiguracija letala, pri kateri zgornja površina kril ali celotna krila segajo nad trup letala. Je priljubljena zasnova letal, predvsem pri manjših, športnih letalih.

Primer visokokrilnega letala - Cessna 150


Prednosti visokokrilcev[uredi | uredi kodo]

  • Zaščita pred soncem in dežjem pri vstopanju ali izstopanju iz letala
  • Boljša vidljivost navzdol
  • Večja varnost pristanka na neravne oz. terene z ovirami zaradi večje razdalje kril od tal
  • Večja stabilnost letala okrog vzdolžne osi zaradi težišča nižje od centra potiska (prijemališča sile vzgona)
  • Krajša pristajalna razdalja zaradi zmanjšanega talnega učinka
  • Težnost omogoča dovod goriva iz krilnih rezervoarjev v motor tudi brez gorivne črpalke

Slabosti visokokrilcev[uredi | uredi kodo]

  • Mnogi visokokrilci zahtevajo pritrditev kril z opornicami, ki predstavljajo dodaten vir zračnega upora
  • Več napora pri točenju goriva
  • Slaba vidljivost navzgor in na notranjo stran zavoja