Virus hepatitisa D

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za bolezen glej hepatitis D.
Virus hepatitisa D

Shematski prikaz virusa hepatitisa D.
Znanstvena klasifikacija
Družina: Deltaviridae
Rod: Deltavirus
Vrsta: virus hepatitisa D
Izolati
  • Hepatitis delta virus – 1 (ZDA, Evropa, Kitajska)
  • Hepatitis delta virus – 2 (Japosnka)
  • Hepatitis delta virus – 3 (Južna Amerika)
  • Hepatitis delta virus – 4 (Tajvan, Japonska)
  • Hepatitis delta virus – 5 (Afrika)
  • Hepatitis delta virus – 6 (Afrika)
  • Hepatitis delta virus – 7 (Afrika)
  • Hepatitis delta virus – 8 (Afrika)

Virus hepatitisa D (krajš. HDV ali VHD), tudi virus hepatitisa delta ali agens delta, je satelitski virus z enoverižno, negativno usmerjeno krožno RNK,[1] ki jo obdaja kapsida HBsAg.[2] Uvrščamo ga v rod Deltavirus družine Deltaviridae. Povzroča hepatitis D in se prenaša parenteralno,[2] skupaj z virusom hepatitisa B.[1] Gre namreč za defektni virus, ki se lahko pomnožuje le v navzočnosti virusa hepatitisa B.[2]

Zgradba in genom[uredi | uredi kodo]

Virus hepatitisa D je majhen, sferičen virus s premerom 36 nm. Virusno ovojnico sestavljajo fosfolipidi in tri vrste plaščnega antigena virusa hepatitisa B (HBsAg): veliki, srednji in mali HBsAg. Znotraj virusne ovojnice je virusna sredica, ki vsebuje virusno dednino in molekule antigena hepatitisa D (HDAg). Osrednja regija HDAg se veže na celično DNK.[3]

Virusno dednino predstavlja krožna, enovijačna RNK, ki velja za najmanjšo znano RNK med živalskimi virusi; meri okoli 1700 nukleotidov.[4] HDV naj bi izhajal iz viroidov, majhnih virusu podobnih patogenih delcev, ki okužujejo rastline.[5][6]

Življenjski krog[uredi | uredi kodo]

1. Virus hepatitisa D vstopa v jetrno celico s pomočjo vezave na receptor NTCP (Na+/tavroholat soprenašalni polipeptid), enako kot virus hepatitisa B.[7] HDV prepozna receptor z N-terminalno domeno velikega HBsAg.[8]

2. Po vstopu v notranjost jetrne celice virus izgubi svojo ovojnico in v citoplazmo se sprosti virusna nukleinska kislina.[4]

3. HDV v svojem genomu nima zapisa za RNK-polimerazo, zato izkoristi gostiteljevo celično RNK-polimerazo.[9][10] Mali antigen HDAg omogoča vstop virusne nukleinske kisline v celično jedro.[4] S pomočjo celične RNK-polimeraze se tvorijo tri oblike RNK: krožna genomska RNK, krožna komplementarna antigenomska RNK in linearna poliadenilirana antigenomska RNK, ki predstavlja mRNK z odprim bralnim okvirjem za HDAg. Sinteza antigenomske RNK poteka v jedrcu s pomočjo RNA-polimeraze I, sinteza genomske RNK pa s pomočjo RNK-polimeraze II v nukleoplazmi.[11] HDV RNK se sintetizira prvotno kot linerna RNK, ki vsebuje številne kopije genoma. Genomska in antigenomska RNK vsebujeta zaporedje 85 nukleotidov, ki predstavlja ribocim – le-ta povzroči samocepitev linearne RNK v monomere. Monomeri se povežejo v krožne RNK.[12][13]

4. V naslednjem koraku nastaneta dve antigenski beljakovini virusa: HDAg-S (mali HDAg) in HDAg-L (veliki HDAg). Virusni genom vsebuje samo zapis za HDAg-S, a se s procesiranjem mRNK po prepisovanju kodirajoča zmožnost genoma razširi.[4] Celični encim adenozin-deaminaza 1 namreč spremeni zaključni kodon in omogoči sintezo HDAg-L.[14][15] HDAg-S sodeluje pri podvojevanju virusa in sestavljanju novih virusnih delcev, HDAg-L pa je pomemben za kužnost virusnih delcev in sodeluje pri potovanju virusa iz celice v celico.[4]

5. Za sestavljanje novih virusnih delcev HDV je nujna prisotnost virusa HBV kot virusa pomočnika, ki prispeva plaščne beljakovine (HBsAg).[4]

6. Izstopanje novonastalih virusnih delcev HDV omogoča HDAg-L, ki se značilno veže na S-strukturo virusne RNK.[4]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Virus hepatitisa D je leta 1977 odkril Mario Rizzetto,[16] in sicer na osnovi poskusov, ki jih je od leta 1974 izvajal na biopsijskih vzorcih jeter italijanskih bolnikov s kroničnim hepatitisom B. Odkril je nov antigen, ki ga je poimenoval antigen delta. Zmotno je menil, da gre za antigensko različico jedrnih antigenov virusa hepatitisa B in ne za samostojen virus.[4] Celoten virusni genom so klonirali in sekvencirali leta 1986 ter virus ovrstili v nov rod deltavirusov.[17][18]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5544035/virus?query=virus&SearchIn=All Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 26. 5. 2021.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 https://www.termania.net/slovarji/mikrobioloski-slovar/6745209/virus-hepatitisa-d?query=virus+hepatitisa+D&SearchIn=All Mikrobiološki slovar - Slovensko mikrobiološko društvo, vpogled: 26. 5. 2021.
  3. ↑ Poisson F, Roingeard P, Baillou A, Dubois F, Bonelli F, Calogero RA, Goudeau A (november 1993). »Characterization of RNA-binding domains of hepatitis delta antigen«. The Journal of General Virology. 74 (Pt 11): 2473–2478. doi:10.1099/0022-1317-74-11-2473. PMID 8245865.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 4,7 Štunf, Špela, Seme, Katja, Poljak, Mario (2005). Virus hepatitisa D. Medicinski razgledi, letnik 44, številka 4, str. 463-471.
  5. ↑ Elena SF, Dopazo J, Flores R, Diener TO, Moya A (Julij 1991). »Phylogeny of viroids, viroidlike satellite RNAs, and the viroidlike domain of hepatitis delta virus RNA«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 88 (13): 5631–4. Bibcode:1991PNAS...88.5631E. doi:10.1073/pnas.88.13.5631. PMC 51931. PMID 1712103.
  6. ↑ Sureau C (2006). »The role of the HBV envelope proteins in the HDV replication cycle«. Hepatitis Delta Virus. Current Topics in Microbiology and Immunology. Zv. 307. str. 113–31. doi:10.1007/3-540-29802-9_6. ISBN 978-3-540-29801-4. PMID 16903223.
  7. ↑ Yan H, Zhong G, Xu G, He W, Jing Z, Gao Z, Huang Y, Qi Y, Peng B, Wang H, Fu L, Song M, Chen P, Gao W, Ren B, Sun Y, Cai T, Feng X, Sui J, Li W (november 2012). »Sodium taurocholate cotransporting polypeptide is a functional receptor for human hepatitis B and D virus«. eLife. 1: e00049. doi:10.7554/eLife.00049. PMC 3485615. PMID 23150796.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  8. ↑ Engelke M, Mills K, Seitz S, Simon P, Gripon P, Schnölzer M, Urban S (april 2006). »Characterization of a hepatitis B and hepatitis delta virus receptor binding site«. Hepatology. 43 (4): 750–60. doi:10.1002/hep.21112. PMID 16557545. S2CID 23549907.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  9. ↑ Lehmann E, Brueckner F, Cramer P (november 2007). »Molecular basis of RNA-dependent RNA polymerase II activity«. Nature. 450 (7168): 445–9. Bibcode:2007Natur.450..445L. doi:10.1038/nature06290. hdl:11858/00-001M-0000-0015-7EE1-9. PMID 18004386. S2CID 4393153.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  10. ↑ Filipovska J, Konarska MM (Januar 2000). »Specific HDV RNA-templated transcription by pol II in vitro«. RNA. 6 (1): 41–54. doi:10.1017/S1355838200991167. PMC 1369892. PMID 10668797.
  11. ↑ Li YJ, Macnaughton T, Gao L, Lai MM (Julij 2006). »RNA-templated replication of hepatitis delta virus: genomic and antigenomic RNAs associate with different nuclear bodies«. Journal of Virology. 80 (13): 6478–86. doi:10.1128/JVI.02650-05. PMC 1488965. PMID 16775335.
  12. ↑ Branch AD, Benenfeld BJ, Baroudy BM, Wells FV, Gerin JL, Robertson HD (Februar 1989). »An ultraviolet-sensitive RNA structural element in a viroid-like domain of the hepatitis delta virus«. Science. 243 (4891): 649–52. Bibcode:1989Sci...243..649B. doi:10.1126/science.2492676. PMID 2492676.
  13. ↑ Wu HN, Lin YJ, Lin FP, Makino S, Chang MF, Lai MM (Marec 1989). »Human hepatitis delta virus RNA subfragments contain an autocleavage activity«. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 86 (6): 1831–1835. Bibcode:1989PNAS...86.1831W. doi:10.1073/pnas.86.6.1831. PMC 286798. PMID 2648383.
  14. ↑ Weiner AJ, Choo QL, Wang KS, Govindarajan S, Redeker AG, Gerin JL, Houghton M (Februar 1988). »A single antigenomic open reading frame of the hepatitis delta virus encodes the epitope(s) of both hepatitis delta antigen polypeptides p24 delta and p27 delta«. Journal of Virology. 62 (2): 594–599. doi:10.1128/JVI.62.2.594-599.1988. PMC 250573. PMID 2447291.
  15. ↑ Jayan GC, Casey JL (december 2002). »Inhibition of hepatitis delta virus RNA editing by short inhibitory RNA-mediated knockdown of ADAR1 but not ADAR2 expression«. Journal of Virology. 76 (23): 12399–12404. doi:10.1128/JVI.76.23.12399-12404.2002. PMC 136899. PMID 12414985.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  16. ↑ Rizzetto M, Canese MG, Aricò S, Crivelli O, Trepo C, Bonino F, Verme G (december 1977). »Immunofluorescence detection of new antigen-antibody system (delta/anti-delta) associated to hepatitis B virus in liver and in serum of HBsAg carriers«. Gut. 18 (12): 997–1003. doi:10.1136/gut.18.12.997. PMC 1411847. PMID 75123.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  17. ↑ Wang KS, Choo QL, Weiner AJ, Ou JH, Najarian RC, Thayer RM, Mullenbach GT, Denniston KJ, Gerin JL, Houghton M (9.–15. oktober 1986). »Structure, sequence and expression of the hepatitis delta (delta) viral genome«. Nature. 323 (6088): 508–14. Bibcode:1986Natur.323..508W. doi:10.1038/323508a0. PMID 3762705. S2CID 4265339.
  18. ↑ Fauquet CM, Mayo MA, Maniloff J, Desselberger U, Ball LA (2005). »Deltavirus«. Eight Report of the International Committee on Taxonomy of Viruses. London: 735–738.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Virus_hepatitisa_D&oldid=6064467«