Pojdi na vsebino

Vikentij Prodanov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Njegova svetost Vikentij patriarh srbski
pokojni beograjsko-karlovški nadškof
Srbski patriarh Vikentij II. (Prodanov)
Domače imeVitomir Prodanov
CerkevSrbska pravoslavna Cerkev
NadškofijaBeograjsko-karlovška
Izvoljen1. julij 1950
Začetek službovanja1. julij 1950
Konec službovanja5. julij 1958 (umrl)
PredhodnikGavrilo
NaslednikGerman
Redovi
Duhovniško posvečenje18. november 1929[1]
Škofovsko posvečenje1936
Osebni podatki
RojstvoVitomir Prodanov
23. avgust 1890
Bačko Petrovo Selo (Vojvodina, Avstro-Ogrska
danes: Srbija)
Smrt5. julij 1958 (1958-07-05) (67 let)
Beograd, Jugoslavija
danes: Srbija
PokopanBeograd
Stolnica sv. Mihaela
NarodnostSrb
Verapravoslavec
Prejšnji položaj
IzobrazbaBogoslovje v Sremskih Karlovcih
Alma materUniverza v Beogradu
Filozofska fakulteta v Beogradu
Oddelek za zgodovino
Insignije
Grb osebe Vikentij Prodanov

Vikentij Prodanov – ali patriarh Vikentij (srbsko Патријарх Викентије II/Patrijarh Vikentije II, rojen kot Vitomir Prodanov, srbsko Витомир Проданов/Vitomir Prodanov), srbski pravoslavni menih, škof in patriarh, * 23. avgust 1890, Bačko Petrovo Selo, Bačka, Vojvodina, Avstro-Ogrska, † 5. julij 1958 Beograd, Jugoslavija.[2].

Bil je 42. poglavar Srbske pravoslavne Cerkve in 4. patriarh Združene Srbske pravoslavne cerkve (1950–1958).

Življenjepis

[uredi | uredi kodo]

Mladost, šolanje in cerkvene službe

[uredi | uredi kodo]

Vitomir Prodanov se je rodil 23. avgusta 1890 očetu Đorđu (Juriju) Prodanovu in materi Jelki v vasi Bačko Petrovo Selo v Vojvodini, v madžarskem delu Avstro-Ogrske. Osnovno šolo je končal v domači vasi 1901 z odliko in tudi nadaljnje šolsko gradivo je z lahkoto obvladoval. Po tem se je vpisal na srbsko gimnazijo „Jovan Jovanović-Zmaj“ v Novem Sadu, kjer je 1909 maturiral. Izobraževanje je nadaljeval na Srbsko-pravoslavni teološki šoli sv. Arsenija v Sremskih Karlovcih, kjer je maturiral leta 1913. Nato se je vrnil v rojstno vas kot učitelj. 1. junija 1917 ga je temišvarski škof Georgij Letić imenoval za konzistorialnega podnotarja za temišvarsko škofijo.[3]

18. avgusta 1917 je Prodanov v samostanu Bezdin (v današnji Romuniji) pred arhimandritom Isaakom Došenom napravil meniške zaobljube in prejel ime Vikentij (= Vincencij; latinsko Vincentius; angleško Vincent). 12. septembra ga je škof Georgij posvetil v diakona. Leta 1919 je bil premeščen na mesto konzistorialnega notarja Bačke škofije. Napredoval je najprej do protodiakona in nato v arhidiakona. Od 1921 do 1932 je bil tajnik izvršnega odbora srbskih samostanov.

V tem času je nadaljeval izobraževanje na Filozofski fakulteti v Beogradu, kjer je študiral domačo in bizantinsko zgodovino in diplomiral leta 1929.

Škof

[uredi | uredi kodo]

18. novembra 1929 je bil posvečen v hieromonaha, tj. v redovnika-duhovnika, a 3. decembra je bil povišan v arhimandrita. Leta 1932 je bil Vikentij izvoljen za glavnega tajnika Svetega sinoda SPC. Na tem položaju je ostal do izvolitve za naslovnega škofa v Marči, 4. julija 1932. Posvetil ga je srbski patriarh Varnava, soposvečevalci pa so bili: bački škofje Irinej, raško-prizrenski škof Serafim, sremski Sava in banjaluški Platon.[4]

Vikentij je bil navdušen zgodovinar in član Društva zgodovinarjev Vojvodine. Bil je skozi štiri leta tudi glavni urednik njihovega glasila „Гласник историског друштва у Новом Саду/Glasnik istoriskog društva u Novom Sadu“ („Glasnik zgodovinskega društva v Novem Sadu“)[5].

Vikentij je ostal pomožni škof do leta 1939, ko je bil izvoljen za Zletovsko-strumiškega škofa. Leta 1940 mu je bila dodeljena tudi naloga upravljanja Ohridsko-bitoljske škofije. Ko so 1941 Nemci in Bolgari zasedli njegovi škofiji, so ga izgnali in je skupaj z večjim številom duhovnikov — ki pa so jih pravoslavni Bolgari takoj nadomestili s svojimi parohi in monahi — pobegnil v Beograd.

Po drugi svetovni vojni mu nova komunistična oblast v Jugoslaviji ni dovolila vrnitve na prejšnji položaj, ker so v povezavo z Makedonci želeli ustvariti samostojno in svojeglavno Makedonsko pravoslavno Cerkev. Od leta 1947 do 1950 je bil tako Vikentij — na izrečno željo begunskega, toda še vedno rednega škofa Nikolaja — upravitelj Žičke škofije.[6]

Patriarh

[uredi | uredi kodo]
One black raven
Patriarh Gavrilo je vladal v težkih časih (1938-1950)
Tudi patriarhu Vikentiju je bilo pod komunizmom cerkveno delovanje skoraj onemogočeno (1950-1958)
Patriarh German je dobro opazoval in izkoriščal nove možnosti delovanja; bil je naklonjen Slovencem in pokoncilskemu ekumenizmu.
Patriarh Vikentij je nadaljeval delo svojega predhodnika Gavrila – ki je umrl podobno kot njegov predhodnik Varnava v še danes nepojasnjenih okoliščinah. V duhovnem pogledu je bilo njegovo delo v obdobju po Drugi svetovni vojni hudo ovirano in je potekalo v znamenju komunističnega neizprosnega boja proti veri kot opiju ljudstva.

Delovanje

[uredi | uredi kodo]

Njegovo delovanje spada v obdobje, ki za vernike nasploh ni bilo lahko, saj je bilo obdobje načrtne ateizacije, zlasti med mladino.

Vikentij je bil izvoljen za srbskega patriarha 14. julija 1950. Vložil je veliko truda v zvezi s pravico do zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja za pravoslavne duhovnike in druge cerkvene uslužbence. Po takrat veljavnih zakonih so bili namreč lahko zavarovani le delavci-laiki: duhovniki, kmetje ali drugi zasebniki pa niso mogli biti zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovani; v tem pogledu lahko razumemo, da je zelo uspešno deloval v prid lastnih duhovnikov.

Nekateri viri trdijo, da je bil Vikentij prvi srbski patriarh, ki je obiskal Rusijo po skoraj 50 letih.[7] To ne drži, kajti zadnji tak obisk izrazitega rusofila je bil desetletje prej. Za časa njegovega patrijarševanja je namreč SPC ohranjala stike z Moskovskim patriarhatom pa tudi s sovjetskim vodstvom in se ni ozirala na dnevno politiko, ki je doživljala prelomno obdobje na robu vojne:

  1. Patrijarh Gavrilo je vodil delegacijo SPC na jubilejnih slovesnostih ob petstoletnici svojeglavnosti Ruske pravoslavne Cerkve in na srečanju predstojnikov in predstavnikov avtokefalnih pravoslavnih Cerkva, ki je potekalo v Moskvi od 8. do 17. julija 1948.[8]
  2. Vodstvo Srbske pravoslavne Cerkve ni bilo pripravljeno prekiniti odnosov z Moskovskim patriarhatom niti med najhujšo informbirojevsko gonjo zoper jugoslovansko neodvisno politiko. Srbski patriarh Gavrilo je zavrnil predlog Titovih oblasti, da bi obsodili protijugoslovanska dejanja Informbiroja, ko je po Stalinovi resoluciji 28. junija 1948 Tito postal nekak izobčenec med komunističnimi gibanji.[9] Tudi po temu sledeči prekinitvi diplomatskih odnosov med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo se je Dožič večkrat osebno pogovarjal s prvim sekretarjem sovjetskega veleposlaništva v Beogradu A. Zubovim in sicer 29. septembra 1949, 28. decembra 1949 in 23. marca 1950, kar Titu vsekakor ni ugajalo.[9]

Podobno, kot njegov predhodnik, je tudi Vikentij nasprotoval ustanovitvi ločene in svojeglavne Makedonske pravoslavne Cerkve. Poleg tega pa je bil položaj kristjanov ob njegovem nastopu vse prej kot rožnat. Vse verske skupnosti, zlasti pa katoliška in pravoslavna, so bile brezbožnim oblastem trn v peti in podvržene stalnemu vohunjenju, zapostavljanju ter preganjanju. "Udba je znala pridobivati duhovnike za svoje potrebe, imela je celo sodelavce med škofi", pravi zgodovinar in politik Ivan Đurić. Znano je na primer, da je bila prva prisluškovalna naprava, ki jo je Brozov režim leta 1953 zahteval od Združenih držav Amerike, nameščena v telefonsko centralo v patriarhatu SPC in da je bila velika sejna dvorana Svetega sinoda prav tako "pokrita" s prisluškovalnimi napravami.[10]

Smrt in spomin

[uredi | uredi kodo]

Nenadna smrt in pogreb

[uredi | uredi kodo]

Patriarh Vikentije je umrl 5. julija 1958 v skrivnostnih okoliščinah; podobno kot njegov predhodnik patriarh Gavrilo, še prej pa tudi Varnava — oba neprikrita nasprotnika brezbožnega komunizma — je glede na govorice bil tudi on zastrupljen in sicer kmalu po zasedanju Svetega škofovskega zbora, na katerem so zavrnili predloge za potrditev novoustanovljene samostojne Makedonske pravoslavne Cerkve. Sorazmerno mlad je nenadoma umrl, pravzaprav takoj po srečanju s Titom v Belem dvoru. Sumijo, da ga je zastrupila UDBA, ker ni hotel dati na dnevni red vprašanja o svojeglavnosti Makedonske pravoslavne Crkve.

Pokopan je v grobnici metropolita Mihaila v Stolnici sv. Mihaela v Beogradu.[11]

Na patriarškem sedežu ga je nasledil German.

Domneve o zastrupitvi

[uredi | uredi kodo]

Več nenavadnih okoliščin okoli njegove smrti in pogreba je sprožilo govorice o njegovi zastrupitvi:

  1. Po dostopnem arhivskem gradivu in pričevanjih je patriarh Vikentij komunističnim oblastem obljubljal, da jim bo v različnih zadevah šel na roke, nato pa je obljubo požrl, izpolnitev odlašal ali se ji izogibal.
  2. Možno je, da je patriarh 30. maja 1958 v Belem dvoru na sprejemu pri Josipu Brozu obljubil tudi izpolnitev zahteve po reševanju cerkvenih razmer v Makedoniji s podelitvijo samouprave trem tamkajšnjim škofijam, ki so bile od 1912 odvisne od Beograda. Patriarh pa na prvi tovrstni seji Arhijerejskega sinoda zadeve sploh ni dal na dnevni red in je takoj zatem umrl v nenavadnih okoliščinah v »prisotnosti oblasti« v bolnišnici »Dragiša Mišović« na Dedinju.
  3. Obdukcije niso opravili; trupla pa niso po kanonskih predpisih prenesli v cerkev za »parastos« in v molitve vernikov, ampak so ga takoj pokopali. Poleg tega pa se niso potrudili za pripravo posebnega groba, ampak so krsto s posmrtnimi ostanki položili kar v že obstoječo grobnico metropolita Mihaila, levo od vhoda v Beograjsko stolnico sv. Mihaela.
  4. Med duhovščino se je šušljalo, da je Udba strani njegovih najljubših knjig premazala s strupom, ki je opravil svoje.
  5. Spletna stran v nadaljevanki "Три мистериозне смрти српских патријарха/Tri misteriozne smrti srpskih patrijarha" ("Tri skrivnostne smrti srbskih patriarhov") sicer omenja Varnavo, Vikentija ter domnevno umorjenega dementnega Lukijana (†1912).[12] Spregleda pa še enega patriarha, čigar smrt naj bi tudi povzročila zastrupitev, a to je Vikentijev neposredni predhodnik Gavrilo.[13]

Ocena

[uredi | uredi kodo]

Z bogatimi življenjskimi izkušnjami je v težkih časih komunistične vsemogočnosti modro vodil Srbsko Cerkev. V novih razmerah je poskušal urejati odnose med Cerkvijo in državo in sklenil sporazum o pokojninskem in zdravstvenem zavarovanju za duhovnike in cerkvene uradnike. Bil je mož visokega duha, moder in preudaren. Glede vprašanje pravoslavne cerkve v Makedoniji je dajal izjave, da bo vprašanje "ugodno" rešeno, vendar brez konkretnih predlogov. Načelno se je strinjal, da bi morali za tri škofije v Ljudski republiki Makedoniji izvoliti škofe s svojega območja, da bi se v pogovoru uporabljala makedonščina, v bogoslužju pa cerkvenoslovanščina.

Bil je navdušen za zgodovinsko raziskovanje. Prispeval je k ponovnemu vzponu revij Богословље/Bogoslovlje (Bogoslovje), Православни мисионар/Pravoslavni misionar (Pravoslavni misijonar) in Православна мисао/Pravoslavna misao (Pravoslavna misel).[14]

Odlikovanji

[uredi | uredi kodo]
  •   Орден југословенске заставе са лентом/Orden jugoslovanske zastave z lento (Nova Jugoslavija).[15]
  •   Орден Светог Саве (Српска Православна Црква)/Odličje sv. Sava (Srbska pravoslavna Cerkev)[16]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Бранислав Илић (5. julij 2025). »Молитвено сећање на патријарха Викентија, 42 поглавара Српске Православне Цркве« (v srbščini). Ризница - Званични сајт Бранислава Илића. Pridobljeno 27. aprila 2026.
  2. ↑ Serbian Orthodox Church, history Arhivirano 2009-04-18 na Wayback Machine. at spc.rs
  3. ↑ »Ко је био српски Патријарх Викентије кога је убио Тито?« (v srbščini). Beograd: Видовдан. 3. februar 2022. Pridobljeno 27. aprila 2026.
  4. ↑ Бранислав Илић (5. julij 2025). »Молитвено сећање на патријарха Викентија, 42 поглавара Српске Православне Цркве« (v srbščini). Ризница - Званични сајт Бранислава Илића. Pridobljeno 27. aprila 2026.
  5. ↑ Милан Гулић (2025). »ГЛАСНИК ИСТОРИСКОГ ДРУШТВА У НОВОМ САДУ« (v srbščini). Београд: Српска енциклопедија. Pridobljeno 4. maja 2026.
  6. ↑ »Молитвено сећање на Патријарха српског Викентија« (v srbščini). Православна Митрополија црногорско-приморска (Званични сајт). 5. julij 2025. Pridobljeno 27. aprila 2026.
  7. ↑ »Cleric to Russia«. Ottawa Citizen. 27. september 1956.
  8. ↑ Как Югославия и Греция помогли нам накануне Великой Отечественной войны Arhivirano 2017-05-04 na Wayback Machine.
  9. 1 2 Волокитина Т., Мурашко Г., Носкова А. Москва и Восточная Европа. Власть и церковь в период общественных трансформаций 40-50-х годов XX век. — М.: Российская политическая энциклопедия, Фонд Первого Президента России Б. Н. Ельцина, 2008. — С. 265.
  10. ↑ »Ко је био српски Патријарх Викентије кога је убио Тито?« (v srbščini). Beograd: Видовдан. 3. februar 2022. Pridobljeno 27. aprila 2026.
  11. ↑ »ТРИ МИСТЕРИОЗНЕ СМРТИ СРПСКИХ ПАТРИЈАХА део 3. Викентије Проданов« (v srbščini). Историја за почетнике. 20. september 2018. Pridobljeno 27. aprila 2026.
  12. ↑ »Три мистериозне смрти српских патријарха део 3. Патријарх српски Викентије« (v srbščini). Историја за почетнике. 20. september 2018. Pridobljeno 27. aprila 2026.
  13. ↑ Јањић 2018, str. 124.
  14. ↑ Радомир Милошевић (2025). »ВИКЕНТИЈЕ (Проданов)« (v srbščini). Београд: Српска енциклопедија. Pridobljeno 4. maja 2026.
  15. ↑ Јањић 2018, str. 603.
  16. ↑ Радомир Милошевић (2025). »ВИКЕНТИЈЕ (Проданов)« (v srbščini). Београд: Српска енциклопедија. Pridobljeno 4. maja 2026.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(srbsko)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(srbsko)
(angleško)
Verski nazivi
Predhodnik:
-		 Marčanski vikar
1936–1939		 Naslednik:
Emilijan Marinović
Predhodnik:
Simeon Popović		 Zletovsko-strumiški škof
1939–1950		 Naslednik:
Naum Dimovski
Predhodnik:
Nikolaj Velimirović		 Žički škof
1941–1947		 Naslednik:
Valerijan Stefanović
Predhodnik:
Valerijan Pribićević		 Sremski upravitelj
1947–1951		 Naslednik:
Nikanor Iličić
Predhodnik:
Gavrilo		 patriarh
1950–1958		 Naslednik:
German
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vikentij_Prodanov&oldid=6727728«