Pojdi na vsebino

Veliko obleganje Gibraltarja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Great Siege of Gibraltar
Del ameriške vojne za neodvisnost

Izpad garnizije Gibraltarja
John Trumbull, 1789
Datum24 Junij 1779 – 7 Februar 1783
(70003000000000000003 leta in 7002228000000000000228 dni)
Prizorišče
Gibraltar
36°08′23″N 5°21′18″W / 36.1397°N 5.3551°W / 36.1397; -5.3551
Izid Britanska zmaga
Udeleženci
 Velika Britanija
Hannover		 Španika
 Francija
Poveljniki in vodje
George Eliott
Roger Curtis[1]
August de la Motte		 Louis de Crillon
Martín Sotomayor[2]
Luis de Córdova
Antonio Barceló[1]
Moč
7.500[3][4][5]
12 topnjač[6]		 65.000[7][8][9][10]
47 linijskih ladij[11]
10 plavajočih baterij
7 xebecov
40 topnjač[7]
Žrtve in izgube
333 mrtvih[12][13]
1.010 ranjenih[13]
536[14]–1.034[13] bolnih in mrtvih zaradi bolezni		 6.000 ubitih, ranjenih, ujetih in pogrešanih[15]
Neznano št. bolnih in mrtvih zaradi bolezni[13]
1 zajeta linijska ladja
10 plavajočih baterij uničenih[16]
196 ubitih civilistov
800 civilistov umrlo zaradi bolezni[13]

Veliko obleganje Gibraltarja je bil neuspešen poskus Španije in Francije, da bi zavzeli Gibraltar od Britancev med ameriško revolucionarno vojno.[17] To je bila največja bitka v vojni po številu udeležencev.[18]

16. junija 1779 je Španija vstopila v vojno na strani Francije in kot sobojevnica revolucionarnih Združenih držav – britanska baza v Gibraltarju je bila glavni vojni cilj Španije.[19] Ranljiva gibraltarska garnizija pod Georgeom Augustusom Eliottom je bila blokirana od junija 1779 do februarja 1783, sprva samo s strani Špancev, ki jih je vodil Martín Álvarez de Sotomayor. Blokada se je izkazala za neuspešno, saj sta dva oskrbovalna konvoja vstopila nemoteno – prvi pod admiralom Georgeom Rodneyjem leta 1780 in drugi pod admiralom Georgeom Darbyjem leta 1781 – kljub prisotnosti španskih flot. Istega leta so Španci načrtovali velik napad, vendar je gibraltarska garnizija novembra izvedla izpad in uničila številne orednje baterije.

Potem, ko Špancem ni uspelo premagati garnizije ali preprečiti prihoda pomoči, so oblegovalce okrepile francoske sile pod de Crillonom, ki je prevzel poveljstvo v začetku leta 1782. Po zatišju v obleganju, med katerim so francosko-španski oblegovalci zbrali več topov, ladij in vojakov, je bil 13. septembra 1782 sprožen "Veliki napad". Ta je vključeval ogromno število – 60.000 mož, 49 linijskih ladij in 10 posebej zasnovanih, na novo izumljenih plavajočih baterij – proti 5.000 branilcem. Napad se je izkazal za katastrofalen in ponižujoč neuspeh, kar je povzročilo velike izgube za napadalce. To je bila največja bitka med vojno po številu udeležencev.

Končni znak poraza za oblegovalce je prišel, ko je ključni britanski oskrbovalni konvoj pod admiralom Richardom Howeom zdrsnil skozi blokadno floto in prispel v garnizijo oktobra 1782. Obleganje je bilo končno odpravljeno 7. februarja 1783 in je povzročilo odločilno zmago za Britance. Obleganje je bil dejavnik pri končanju ameriške revolucionarne vojne[20][21][22] – pogajanja o Pariškem miru so bila odvisna od novic iz obleganja, zlasti na njegovem vrhuncu.[23][24]

S tremi leti, sedmimi meseci in dvanajstimi dnevi je to najdaljše obleganje, ki so ga pretrpele britanske oborožene sile.

Ozadje

[uredi | uredi kodo]

Skala Gibraltarja je bila prvič utrjena z Mavrskim gradom leta 710 n. št. Bilo je prizorišče desetih obleganj v srednjem veku, nekateri so bili uspešni. Anglo-nizozemske sile so leta 1704 med vojno za špansko nasledstvo zavzele gibraltarski polotok; posest je bila dodeljena Britaniji v mirovni pogodbi iz Utrechta leta 1713, ki je končala vojno. Španci so leta 1727 med anglo-špansko vojno (1727–1729) neuspešno poskušali ponovno zavzeti Gibraltar. Po koncu vojne s pogodbo iz Seville (1729) je Španija leta 1730 zgradila vrsto utrdb čez sever polotoka, s čimer je Gibraltar odrezala od celine.[25]

Leta 1738 je med Španijo in Veliko Britanijo prišlo do spora glede trgovine med Evropo in Amerikami. To je 23. oktobra 1739 privedlo do izbruha vojne za Jenkinsovo uho.[26] Obe strani sta načrtovali postavitev jarkov blizu Gibraltarja. Ob teh prvih premikih je Britanija admiralu Vernonu ukazala, naj odpluje iz Portobella in okrepi eskadriljo admirala Haddocka, ki je bil že nameščen v Gibraltarskem zalivu. Vendar pa v Gibraltarju ni prišlo do pomembnejših bojev, preden se je leta 1748 vrnil mir.[27]

Kralj Filip V. Španski je umrl 9. julija 1746, njegov naslednik, Ferdinand VI., pa je začel pogajanja z Britanijo o trgovini. Britanski parlament je bil naklonjen: razmišljali so o odpravi britanskega embarga na Španijo in morebitni odstopitvi Gibraltarja v zameno za trgovinski sporazum. Vendar do tega ni prišlo, preden je Ferdinand VI. umrl leta 1759. Novi kralj, Karel III., je bil manj pripravljen pogajati se z Britanijo. Namesto tega je 15. avgusta 1761 podpisal zavezništvo Družinski pakt z Ludvikom XV. Francija je bila že v vojni z Britanijo v sedemletni vojni (1756–63), zato se je Britanija odzvala z napovedjo vojne Španiji. V naslednjih dveh letih so Britanci zavzeli Manilo in Havano, prestolnici španskih kolonij Filipinov in Kube. Spet ni bilo bojev v Gibraltarju. Mirovna pogodba iz Pariza (1763), ki je končala vojno, je Manilo in Havano vrnila Španiji v zameno za španske posesti na Floridi. Pogodba je tudi prenesla večino francoskih kolonij v Severni Ameriki na Britanijo.

V letih miru, ki so sledila, sta tako Francija kot Španija iskali priložnost za boj proti Britaniji pod ugodnejšimi pogoji, z namenom, da bi si povrnili izgubljene kolonialne posesti. Izbruh ameriške vojne za neodvisnost leta 1775 je ponudil to priložnost.

Tako Francija kot Španija sta začeli z zagotavljanjem financiranja in orožja ameriškim revolucionarjem ter pripravili strategijo za posredovanje na ameriški strani proti Britaniji. Francija je vstopila v vojno kot zaveznica novih Združenih držav z zavezniško pogodbo oktobra 1778. 12. aprila 1779 je Francija podpisala pogodbo iz Aranjueza s Španijo na podlagi svojega tretjega Družinskega pakta med burbonskimi kralji, v katerem sta se dogovorili, da si bosta pomagali pri ponovnem pridobivanju izgubljenega ozemlja od Britanije. Španija je nato 16. junija napovedala vojno Britaniji in postala formalna so-bojevnica z drugim kontinentalnim kongresom Združenih držav. Prvi vojni cilj Španije v pogodbi v Aranjuezu je bil zavarovati Gibraltar in dogovor s Francijo je bil, da ne skleneta miru ali se dogovorita za premirje, dokler to mesto ne bo ponovno pridobljeno. Ker so bili Britanci zaposleni z vojno v Ameriki, je bila njihova baza v Gibraltarju ranljiva in Španija je pričakovala, da bo njeno zavzetje preprost začetek vojne, ki ji bo sledila francosko-španska invazija na Veliko Britanijo, ki bi se lahko uporabila kot pogajalski adut pri pogajanjih za ponovno pridobitev izgubljenih kolonij.

Nasprotujoče si sile

[uredi | uredi kodo]
Poveljniki

Špansko blokado naj bi vodil Martín Álvarez de Sotomayor. Španske kopenske sile so sestavljalo 16 pehotnih bataljonov, ki so vključevali kraljevo gardo in valonsko gardo, skupaj z artilerijo in 12 eskadriljami konjenice. To je skupaj znašalo približno 14.000 mož. Artileriji je poveljeval Rudesindo Tilly, medtem ko sta konjenico in francoske dragone vodila markiz Arellano. Antonio Barceló je poveljeval pomorskim silam, odgovornim za blokado zaliva. Svojo bazo je vzpostavil v Algecirasu, z floto več šebekov in topnjač. Francoska vpletenost je bila omejena, vendar so leta 1781 prvič v večjem številu prispeli z Régiment de Besançon (polovična četa artilerije).

Flota 11 linijskih ladij in dveh fregat je bila nameščena v Cadiškem zalivu pod poveljstvom Luisa de Córdove y Córdove, da bi blokirala prehod britanskih okrepitev.

Britanska garnizija je leta 1778 obsegala 5.382 vojakov pod generalom Eliottom kot generalnim guvernerjem. Vse obrambe so bile okrepljene. Glavna fizična naloga, s katero se je soočal Eliott, je bil obsežen gradbeni program novih utrdb za Gibraltar, kot je bilo določeno v poročilu komisije, ki je preučila stanje obrambe Gibraltarske Skale v zgodnjih 1770-ih. Najpomembnejše novo delo je bil Kraljev bastion, ki ga je zasnoval Sir William Green in zgradila četa vojaških obrtnikov na glavni obali mesta Gibraltar. Kraljev bastion je obsegal kamnito baterijo z 26 težkimi topovi in minometi, z barakami in kazematami za namestitev celotnega pehotnega bataljona. Velika baterija, (Gibaltarska Grand Battery) je ščitila vrata Land Port, glavni vhod v Gibraltar z ožine, ki ga povezuje s špansko celino. Druge utrdbe in baterije so se gnetle ob mestnem nabrežju in na Skali.[28]

Eliott je začel program povečanja števila topov, nameščenih v baterijah in utrdbah, ki jih je bilo sprva 412, mnogi pa so bili neuporabni. Veliko pehote je pomagalo artileriji pri upravljanju topov. Garnizija je vključevala tri bataljone hanoveranskih in okoli 80 korziških vojakov. Eliott je ustanovil tudi enoto ostrostrelcev. Kraljeva vojna mornarica je imela prisotne le simbolične sile – večinoma mornarje in marince na kopnem – vendar je bila ena nekdanja ladja linije, HMS Panther, zasidrana v pristanišču kot ladja in plavajoča baterija. Prisotni sta bili tudi fregata HMS Enterprise in dvanajst topnjač.[29] Eliottove priprave so vzbudile zaupanje v njegove čete. Britanci so že nekaj časa pričakovali napad in so prejeli dodatne okrepitve in zaloge po ladji.[30] Britanija je pospešila priprave, potem ko je Francija vstopila v konflikt leta 1778, čeprav so bili Francozi sprva bolj zaskrbljeni s pošiljanjem sil v Ameriko in šele ko se je Španija pridružila vojni, se je začelo dolgo pričakovano obleganje.[31]

Britanske čete so vključevale:[32]

  • 12. pešpolk, nato 12. (vzhodnosuffolkski) pešpolk
  • 39. pešpolk, nato 39. (vzhodnomiddlesexški) pešpolk
  • 56. pešpolk, nato 56. (zahodnoesseški) pešpolk
  • 58. pešpolk, nato 58. (rutlandshirski) pešpolk
  • 65. pešpolk, nato 65. (2. yorkshirski, severnojahaški) pešpolk
  • 72. pešpolk (kraljevi manchesterski prostovoljci)

Obleganje

[uredi | uredi kodo]
Panoramski pogled na Gibraltar pod obleganjem španske flote in kopenskih položajev v ospredju

16. junija 1779 so Španci izdali dejansko vojno napoved proti Veliki Britaniji in takoj se je začela blokada. 6. julija 1779 je prišlo do spopada med britanskimi ladjami in španskimi plovili, ki so prinašala zaloge španskim četam na kopnem. Zajetih je bilo več španskih plovil in sovražnosti so se začele. Združeni španski in francoski floti sta blokirali Gibraltar z morja, medtem ko je na kopenski strani ogromna vojska gradila utrdbe, redute, jarke in artilerijske baterije, iz katerih so napadali.[33]

Ko je prišla zima 1779, so zaloge za garnizijo hitro postale premajhne. Kruh je bilo skoraj nemogoče dobiti in ga ni bilo dovoljeno izdajati, razen bolnim in otrokom. Soljeno mes] in piškoti so kmalu postali glavni del racioniranih obrokov, z občasno izdajo štirih unč riža vsak dan. Gorivo je bilo izčrpano in ognje so kurili le s težavo, z uporabo s soljo prepojenega lesa starih ladij, razbitih v pristanišču za ta namen. Posledično je med vojaki izbruhnil hud skorbut zaradi pomanjkanja zelenjave in zdravil.[34] Eliott je zaprosil London za pomoč, a ko se je zima nadaljevala, so se obroki še zmanjšali. Kljub temu je morala garnizije ostala visoka, vojaki pa so še naprej izmenično opravljali različne dolžnosti. Prav tako so odbili več manjših preizkusnih napadov Špancev in so močno verjeli, da bodo po morju prejeli zaloge, s čimer so prenašali mraz in lakoto.[35]

Španci so bili prisiljeni v obleganje vložiti več vojakov in ladij, s čimer so preložili načrtovano invazijo na Anglijo, zaradi tega in tazpustitev Armade iz leta 1779.[36]

Prva pomorska pomoč

[uredi | uredi kodo]
Gibraltar Relieved By Sir George Rodney avtorj Dominic Serres, 1782. Flota admirala Georgea Rodneyja za pomoč Gibraltarju z zajetimi španskimi bojnimi ladjami iz bitke pri rtu St. Vincent januarja 1780

Decembra 1779 je iz Anglije v Gibraltar odplul velik konvoj, ki ga je spremljalo 21 ladij linije pod poveljstvom admirala Georgea Rodneyja. Na poti so 8. januarja 1780 naleteli in zajeli španski konvoj pri rtu Finisterre. Načrtovali so nadaljnjo oskrbo gibraltarske garnizije z zajetim blagom.[37] Španci so kmalu izvedeli za konvoj in poslali floto pod Juanom de Langaro, da bi ga prestregli, vendar so podcenili moč spremstva in Langarove ladje so morale kmalu pobegniti. Rodney je dohitel in premagal špansko floto v bitki pri rtu St. Vincent, pri čemer je zajel pet ladij linije in dodatne zaloge.[38] Flota je zlahka prodrla skozi špansko blokado in 25. januarja 1780 dosegla Gibraltar, pri čemer je prinesla okrepitve 1.052 mož 73. škotskega pehotnega polka pod Georgeom Mackenziejem in obilico zalog, vključno z zajetim španskim blagom.[39] To je močno opogumilo garnizijo, a takoj ko je Rodneyjeva flota odplula, se je obleganje nadaljevalo.[40]

Britanski branilci so se upirali vsakemu poskusu zavzetja Gibraltarja z napadom. Medtem ko sta si strani nenehno izmenjevali strele in granate, so se do konca poletja zaloge spet začele zmanjševati in skorbut se je začel ponovno pojavljati, s čimer se je zmanjšala dejanska moč garnizije. Z uporabo majhnih, hitrih jadrnic, ki so prebile blokado, so lahko ostali v stiku z britanskimi silami, obleganimi na Menorki, vendar je tudi ta sila imela malo zalog.[41]

Španski pomorski poveljnik Antonio Barceló

7. junija 1780 sta bili dve največji ladji Gibraltarja, HMS Panther in HMS Enterprise, v gibraltarskem pristanišču tarča španskih požarnih ladij.[42] Opozorilni streli z Enterprise so opozorili garnizijo in kmalu je intenzivno bombardiranje upočasnilo požarne ladje. Nekaj jih je bilo potopljenih, vendar so druge nadaljevale. Španska flota je čakala tik pred pristaniščem na morebitne britanske ladje, ki bi poskušale pobegniti, zato so se mornarji z Panther in Enterprise odpravili v dolge čolne, prestregli požarne ladje in jih odpeljale s smeri.[43]

Druga pomorska pomoč

[uredi | uredi kodo]

Skozi drugo zimo se je garnizija soočala s sovražniki, boleznijo in lakoto. Do marca je bila situacija resna: garnizija in civilisti so bili na tedenskih obrokih in so potrebovali veliko zalogo. Za Špance je blokada delovala, saj je nekaj majhnih ladij, ki so se izmuznile mimo blokade, prevažalo nezadostne zaloge.[44]

Skica španskih topnjač ob Rosia Bay, Gibraltar

12. aprila 1781 je eskadrilja viceadmirala Georgea Darbyja z 29 ladjami linije, ki so spremljale 100 oskrbovalnih ladij iz Anglije, vplula v zaliv, kljub prisotnosti španske flote.[45] Španci, razočarani nad tem neuspehom, so prvič v obleganju sprožili strahovito obstreljevanje, medtem ko so se zaloge razkladale. Čeprav so povzročili veliko škodo mestu, je bil Južni pomol, kjer so ladje razkladale svoje zaloge, izven njihovega dosega. Civilno prebivalstvo, okoli 1.000 ljudi, je 21. aprila odplulo z Darbyjem v Anglijo, s čimer je garnizija imela manj ust za hranjenje in je lahko delovala bolj svobodno. Flota je spet odplula brez ovir ponoči in se izmuznila mimo blokadne španske flote. Zaloge za garnizijo so bile zdaj obilne, vključno s črnim smodnikom, topovi in strelivom ter hrano in drugimi potrebščinami.[46]

Francozi in Španci so tako ugotovili, da je nemogoče izstradati garnizijo. Zato so se odločili za nadaljnje napade po kopnem in morju ter zbrali veliko vojsko in floto za izvedbo tega. Poleg tega so Španci zgradili vrsto novih baterij čez ožino:[47] kmalu so bile štiri, vsaka z okoli štirinajstimi topovi. Obstajale so tudi že obstoječe baterije San Carlos, San Felipe in Santa Barbara, vsaka z okoli 24 do 27 topovi.[45]

9. junija so britanski topničarji zadeli glavno špansko skladišče streliva, ki je eksplodiralo. Glavni eksploziji je sledila množica manjših, saj so eksplodirala pomožna skladišča, podrejene zaloge in granate.[48] Španske linije so bile v kaosu, ko so se čete trudile pogasiti številne požare, ki so izbruhnili v njihovem taboru. Sčasoma je bil red vzpostavljen in požari niso ustavili prizadevanj Špancev za gradnjo baterij. Do konca leta 1781 je bilo okoli petdeset minometov, kar je skupno število oblegovalcev povečalo na 114 topov, od težkih 24-funtnih do dvanajstpalčnih minometov.[45]

Izpad

[uredi | uredi kodo]

Do novembra, ravno ko je lakota začela ogrožati garnizijo, so prejeli novico od nekaterih španskih dezerterjev, da je načrtovan množičen napad. General Eliott se je odločil, da bi bil nočni izpad za napad na Špance in Francoze na predvečer njihovega napada popolna poteza.[49]

Podroben pogled na izpad od zgoraj z Prince's Lines

27. novembra 1781, noč pred začetkom velikega napada, so Britanci izvedli presenetljiv izpad. Skupno je sodelovalo 2.435 vojakov z 99 častniki, organiziranih v tri kolone po približno 700–800 mož, vključno z inženirji in pionirji, oboroženimi s sekirami in opremo za streljanje.[49] Okoli 2:00 so se odpravili proti oblegovalnim linijam. Desna kolona je naletela na španske stražarje na koncu vzporednice, napadla in zavzela linije, pri čemer so z bajoneti napadli španske branilce. Medtem, ko so se ostali branilci umaknili, je bil vzhodni bok španskih naprednih del zavzet in utrjen.[42] En oddelek desne kolone, skupina Hanovercev, se je izgubil v temi, zamenjal svoj cilj in se znašel ob vznožju ogromne španske minometne baterije San Carlos.[50] Ko so spoznali svojo napako, so se odločili napasti položaj in po težkih bojih je bil položaj zavzet. Ta baterija je bila predvideni cilj osrednje kolone, ki je prišel, okrepil položaj in se pripravil na španski protinapad. Medtem je leva kolona napredovala ob morski obali in naletel na lahek odpor. Bočne čete 73. Highlandersov so jurišale naprej, zavzele bateriji San Pascual in San Martín ter zasedle jarke, s čimer so Špance pognale v beg.[10]

Španski grenadir polka Napoles
Častnik 73. Highlandersov

Eliot se je odločil priti ven in si ogledati zmago, kar je britanske častnike zelo presenetilo. Hudo ranjen španski topniški častnik, José de Barboza, se ni hotel premakniti; Eliot ga je poskušal prepričati, vendar je prosil, naj ga "pustijo samega in da propade sredi ruševin svojega položaja." To je bila navdih za sliko Johna Trumbulla.[51] Ko so bili vsi španski napredni položaji zavarovani, so Britanci začeli uničevati zaloge, strelivo, orožje in obrambne strukture, jemali plen in onesposabljali topove. Zažgali so strelivo in oblegane linije je zajel ogenj. Kmalu zatem so opazili špansko konjenico, ki je prihajala; soočili so se s hanovrskim bataljonom, vendar niso napadli. Španci pod Alvarezom niso imeli načrtov in niso pričakovali niti niso bili pripravljeni na britanski izpad.[52]

Ko je bil cilj dosežen, so se Britanci umaknili nazaj v svoje utrdbe. Skupne britanske in hanovrske žrtve v izpadu so bile dva mrtva in 25 ranjenih. Španske izgube so bile več kot 100 mož, med katerimi je bilo trideset ujetnikov; nekateri od teh so bili modro oblečeni valonski vojaki Valonske garde.[53] Britanci so oblegovalcem povzročili škodo v višini dveh milijonov funtov: uničenih je bilo štirinajst mesecev dela Špancev in znatna količina streliva. Britanske čete in pionirji so onesposobili deset 13-palčnih minometov in osemnajst 26-funtnih topov v španskih oblegovalnih delih. Poleg tega so bile uničene platforme in podstavki, na katerih so bili topovi. Ko so se Britanci vračali po zmagovitem izpadu, je garnizija z osuplostjo opazovala, kako so ogromne eksplozije streliva raztrgale španske linije in uničile, kar je ostalo od njih.[54]

Koehlerjev nagibni voz

Ta izpad je preložil velik španski napad za več mesecev. V tem času so Britanci začeli graditi [obsežno mrežo tunelov skozi Gibraltarsko skalo. Delo je bilo opravljeno ročno, s pomočjo eksplozij smodnika, kar je bilo nevarno. Trinajst mož je potrebovalo pet tednov, da so izkopali tunel dolžine 82 ft (25 m). Ambrazure so bile razstreljene s pogledom na španske linije. Poleg tega je bil izumljen nov tip topovskega nosilca, ki je omogočal topu streljanje pod kotom navzdol: Koehlerjev nagibni voz]], ki ga je zasnoval George Koehler, je omogočal streljanje topov po pobočju.[55] To je bilo prikazano 15. februarja 1782[56] Ta novi voz je omogočal obrambnim topom, da so izkoristili višino Gibraltarske skale: lahko so streljali daleč, vendar so bili tudi nagnjeni navzdol, da so streljali na približujoče se napadalce.[57]

V začetku marca je prispela novica o predaji garnizije Minorca, kar je znižalo moralo obleganih. Španske in francoske sile v Gibraltarju so kmalu okrepili zmagovalci Minorce. Življenje v Gibraltarju pa se je lahko nadaljevalo z olajšanjem trgovcev, ki so prebili špansko blokado. Britanske ladje so neovirano prihajale, da bi pripeljale okrepitve, odvažale bolne, ujetnike in civiliste. Portugalske ladje z limetami, vinom in zelenjavo so pomagale garniziji in dale dragocene informacije o španskih linijah in hudih žrtvah, ki so jih povzročile britanske topovi. Novica o porazu španske fregate Santa Catalina s strani HMS Success je prinesla veliko veselja na Skalo, ko je vplula.

Prihod Francozov

[uredi | uredi kodo]
De Crillon, francoski poveljnik, ki je prevzel operacije v Gibraltarju.

Kmalu po predaji Minorce februarja 1782 so francoske sile iz tistega obleganja prispele, da bi pomagale Špancem v Gibraltarju. Predvsem so pripeljali francoske inženirje in pionirje, Louis des Balbes de Berton de Crillon, Duc de Mahon pa je prevzel poveljstvo nad oblegovalci od Álvareza de Sotomayorja, z zadnjo besedo pri operacijah. Álvarez de Sotomayor je bil dejansko degradiran, da bi prevzel poveljstvo nad španskim kontingentom. Tako Španci kot Francozi so upali na bolj domiselne koncepte in ureditve, da bi dosegli zmago z bližajočimi se mirovnimi pogovori. Ameriški diplomat Louis Littlepage je med obleganjem deloval kot prostovoljni pomočnik de Crillonu in delal skice operacij. Francoske ladje so se pridružile že močni španski mornarici de Córdove, da bi okrepile blokado. V tem času je bilo odločeno, da se zgradijo posebne plavajoče baterije in kmalu je britanska garnizija opazila, da se v Gibraltarski zaliv dovažajo razbitine.

Francoske okrepitve, predvsem kopenske enote, so vse prispele v Gibraltar po obleganju Mahona:

  • Lyonnais Regiment (2 bataljona)
  • Brittany Regiment (2 bataljona)
  • Angoumois Regiment (2 bataljona)
  • Royal Swedish Regiment (2 bataljona)
  • Bouillon Regiment (2 bataljona)

S prihodom več vojakov in ladij so bili topovi in minometi dostavljeni tudi španskim oblegovalnim linijam, ki so se plazile naprej in so bile kmalu dokončane. Nova španska baterija, Mahon, je bila hitro postavljena, kljub temu, da so jo večkrat zadeli britanski oblegovalni topovi, kar je povzročilo hude izgube. Eliot pa ni udaril, ko je bila dokončana aprila 1782.

Nato je nastal zastoj v obleganju, med katerim nobena stran ni vedela, kdaj bo druga bombardirala, kar se je nadaljevalo skozi poletje. 11. junija je španska granata eksplodirala v skladišču baterije Princess Anne's Battery višje na Skali, kar je povzročilo ogromno eksplozijo, ki je raznesla bok baterije v Prince's Lines in ubila štirinajst vojakov.[58]


Mirovna pogajanja

[uredi | uredi kodo]

Marca je britanski spodnji dom v parlamentu glasoval proti ofenzivni vojni proti Ameriki, kar je bila posledica predaje Yorktowna (1781).[59] Novice o predaji Minorce in izgubah v Zahodni Indiji so nato povzročile padec vlade North. Nova vlada pod markizom Rockinghamom je kmalu začela pogajanja, ki so privedla do Pariškega miru (1783). Čeprav so se ofenzivne operacije proti Ameriki končale, se je vojna nadaljevala drugod v Zahodni in Vzhodni Indiji ter na Gibraltarju.[59]

Imenovanje lorda Shelburna po Rockinghamovi smrti julija je povzročilo še eno spremembo v vladi. Kljub temu je Shelburne sprejel ameriško neodvisnost brez predpogojev.[60] Francija, v skladu s svojo zavezniško pogodbo s Španijo, ni mogla skleniti miru brez njihovega soglasja – ne brez zagotovila, da bo Gibraltar predan Španiji.[61] Obe sta želeli pospešiti svoj glavni napad na Gibraltar z upanjem na njegovo zavzetje, da bi pridobili pomembno diplomatsko prednost.[62] Gibraltar je tako postal glavni dejavnik v mirovnih pogajanjih.[21] John Jay, ameriški mirovni komisar med pogajanji, je spoznal pomen obleganja Gibraltarja in bližajočega se načrta Francije in Španije za zavzetje Skale.[63]

Zelo smo zaposleni z Gibraltarjem. Stojimo na pragu velikih dogodkov. Molimo Boga, da bodo ugodni. Verjamem, da bi lahko zelo približali obdobje miru, ki si ga vsi želimo, miru, ki je dober in trden.

Uničenje španskih baterij

[uredi | uredi kodo]

V začetku septembra so Španci svoje linije pomaknili še naprej, vse do učinkovitega dosega britanskih oblegovalnih topov. Eliot je svojemu artilerijskemu generalu Boydu predlagal, naj bombardira linije z razbeljenimi kroglami in šrapneli, ki so bili zelo učinkoviti proti španskim topnjačam, ki so si drznile priti dovolj blizu za napad. Te "vroče krompirje", kot so jih poimenovali, so pred streljanjem na suhe lesene obrambne objekte predhodno segrevali na temperature peči.[64]

Ob 7:00 zjutraj 8. septembra 1782 se je začelo bombardiranje, osredotočeno predvsem na zahodno vzporednico španskih oblegovalnih del. Težke topove so podpirali poljska artilerija in druge vrste britanskih topov. V nekaj urah intenzivnega bombardiranja so postali rezultati očitni in so kmalu presegli pričakovanja garnizije.[65] Baterija Mahon in sosednja dela so zagorela.[66] Druge baterije, San Carlos in San Martín, so bile močno poškodovane in so jih morali francoski in španski pionirji delno razstaviti.[67]

Bombardiranje je bilo izjemno uspešno in je povzročilo veliko škodo: španske in francoske žrtve so štele vsaj 280 ljudi. Razbeljene krogle so se izkazale za tako uspešne, da so peči in rešetke namestili tik ob baterijah.[64]

Veliki napad

[uredi | uredi kodo]
Plavajoče baterije:[68]
Baterija Moški Topovi v uporabi Topovi v rezervi Kapitan
Pastora 760 21 10 Buenaventura Moreno
Talla Piedra 760 21 10 Karl Heinrich von Nassau-Siegen
Paula Primera 760 21 10 Cayetano de Lángara
Rosario 700 19 10 Francisco Muñoz
San Cristóbal 650 18 10 Federico Gravina
Paula Segunda 340 9 4 Pablo de Cózar
Santa Ana 300 7 4 José Goicoechea
San Juan 340 9 4 José Angeler
Príncipe Carlos 400 11 4 Antonio Basurto
Dolores 250 6 4 Pedro Sánchez
Skupaj (10 ladij) 5,260 142 70

Zaveznikom je postajalo jasno, da so bile nedavne blokade popoln neuspeh in da bi bil napad po kopnem nemogoč. Predlagane so bile ideje za dokončno prekinitev obleganja. Predlagan je bil načrt, da bi eskadrilja baterijskih ladij napadla britanske kopenske baterije in jih s številom in težo izstreljenih strelov prisilila k vdaji, preden bi napadalna skupina napadla iz oblegovalnih del na ožini in bi se dodatne čete izkrcale iz čakajoče španske flote.[69] Francoski inženir Jean Le Michaud d'Arçon je izumil in zasnoval plavajoče baterije – 'nepotopljive' in 'negorljive' – namenjene napadu z morja v tandemu z drugimi baterijami, ki bi bombardirale Britance s kopnega.

Plavajoče baterije bi imele močan, debel lesen oklep – 1 m široke lesene tramove, napolnjene s plastmi mokrega peska, čez katerega bi črpali vodo, da bi preprečili izbruh požara.[70] Poleg tega bi stari kabli tudi ublažili padec britanskih izstrelkov in kot balast uravnotežili težo topov. Topovi naj bi streljali samo z ene strani; desna baterija je bila popolnoma odstranjena, leva baterija pa močno okrepljena z lesom in peskom. Deset plavajočih baterij bi podpirale bojne ladje in bombne ladje, ki bi poskušale odvrniti in razdeliti britanski ogenj. Pet baterij z dvema vrstama topov, skupaj s petimi manjšimi baterijami z eno vrsto, bi zagotovilo skupno 150 topov.[69] Španci so predlog navdušeno sprejeli. D'Arçon je v skifu pod sovražnim ognjem plul blizu obale, da bi dobil natančnejše podatke.[64]

Jean Le Michaud d'Arçon, francoski inženir in zasnovalec plavajočih baterij

13. septembra 1782 so Bourbonski zavezniki sprožili svoj veliki napad: 5.260 borcev, tako francoskih kot španskih, na desetih novo zasnovanih 'plavajočih baterijah' s 138[71] do 212 težkimi topovi pod poveljstvom Dona Buenaventure Morena.[72] V podporo je bila tudi združena španska in francoska flota, ki je obsegala 49 bojnih ladij, 40 španskih topnjač in 20 bombnih ladij, zasedenih s skupno 30.000 mornarji in marinci[73] pod poveljstvom španskega admirala Luisa de Córdove.[74][75] Podpiralo jih je 86 kopenskih topov[75] in 35.000 španskih ter 7.000[76]–8.000[8] francoskih vojakov na kopnem, ki so nameravali napasti utrdbe, ko bi bile te uničene.[77] "Vojska" več kot 80.000 gledalcev je preplavila sosednje hribe na španski strani, pričakujoč, da bo trdnjava razbita v prah in "britanska zastava povlečena po prahu". Med njimi so bile najvišje družine v deželi, vključno s Comte D'Artoisom.

Baterije so se počasi premikale naprej ob zalivu in eden za drugim je 138 topov odprlo ogenj, vendar dogodki kmalu niso potekali po načrtih. Poravnave niso bile pravilne: dve vodilni ladji Pastora in Tala Piedra sta se premaknili dlje, kot bi smeli. Ko so odprli ogenj na svojo glavno tarčo, Kraljevo baterijo, so britanski topovi odgovorili, vendar so opazili, da so topovske krogle odskakovale od njihovih trupov. Sčasoma so bile španske "junks" zasidrane na peščenih bregovih blizu Mola, vendar so bile preveč razpršene, da bi povzročile kakršno koli pomembno škodo britanskim zidovom.

Medtem, po tednih pripravljalnega topniškega ognja, je 200 težkokalibrskih španskih in francoskih topov odprlo ogenj na kopenski strani s severa, usmerjenega na utrdbe. To je povzročilo nekaj žrtev in škode, vendar so do poldneva obrtniki segreli žareče krogle. Ko so bile krogle pripravljene, je Eliot ukazal, naj se izstrelijo. Sprva žareče krogle niso imele nobenega učinka, saj so bile mnoge pogasnjene na krovu plavajočih baterij.

Čeprav so se baterije zasidrale, se jih je nekaj kmalu nasedlo in začelo trpeti škodo na svoji opremi in jamborih. Kraljeva bastija je streljala na najbližje ladje, Pastoro in Talla Piedro in kmalu so britanski topovi začeli imeti učinek. Opazili so dim, ki je prihajal iz Talla Piedre, ki je bila že močno poškodovana in njena oprema v razsulu. Nastala je panika, saj nobena ladja ni mogla priti in jo podpreti; niti ni bilo načina, da bi ladja pobegnila. Medtem je Pastora pod princem de Nassauom začela oddajati ogromno dima. Kljub prizadevanjem, da bi našli vzrok, so se mornarji na krovu borili z izgubljeno bitko. Da bi bilo še huje, so španski kopenski topovi prenehali streljati. Kmalu je de Crillonu postalo jasno, da je španski vojski zmanjkalo smodnika in da jim je že primanjkovalo streliva. Do noči je bilo jasno, da je napad propadel, vendar je bilo še huje, ker je bil požar na dveh baterijah izven nadzora. K de Crillonovi frustraciji so se de Córdove ladje niso premaknile v podporo, niti Barcelove ladje. De Crillon, ki je priznal poraz in ni želel razburiti Špancev z zahtevami, je kmalu ukazal, naj se plavajoče baterije potopijo in posadke rešijo. Iz baterij so bile poslane rakete kot signali za pomoč.

Uničenje plavajočih baterij

[uredi | uredi kodo]

Med to operacijo je Roger Curtis, britanski pomorski poveljnik, ko je videl napadalno silo v veliki nevarnosti, opozoril Eliota na ogromno potencialno število mrtvih in da je treba nekaj storiti. Eliot se je strinjal in je poslal floto dvanajstih topnjač pod Curtisom, ki so se odpravile z 250 možmi. Odpravili so se proti španskim topnjačam, streljali so med napredovanjem, nato pa so se Španci hitro umaknili.[78]

Španske plavajoče baterije pri
obleganju Gibraltarja
Graviranje plavajočih baterij z upodobitvijo leve (bojne) in desne strani
Uničenje plavajočih baterij;
avtor Thomas Whitcombe

Curtisove topnjače so dosegle baterije in jih eno za drugo zavzele; vendar se je to kmalu spremenilo v reševalno akcijo, ko so od ujetnikov spoznali, da je veliko moških še vedno na krovu, medtem ko se je potapljanje že dogajalo.[79] Britanski marinci in mornarji so nato vdrli na Pastoro, zajeli moške na krovu kot ujetnike in jih sčasoma potegnili z obsojene ladje, potem ko so zasegli tudi španski kraljevi standard, ki je plapolal z krme. Medtem ko se je to dogajalo, so plameni, ki so zajeli Talla Piedro, kmalu dosegli skladišče smodnika. Nastala eksplozija je bila silovita, z zvokom, ki je odmeval po zalivu, in ogromnim gobastim oblakom dima in ruševin, ki se je dvignil v zrak.[80] Veliko jih je bilo ubitih na krovu, vendar so imeli Britanci malo žrtev. Španci, zdaj v paniki, so vsi skočili v vodo in se poskušali dokopati do britanskih čolnov.

Kmalu je Pastora, zajeta v množici plamenov, sledila usodi Talla Piedre. Slednja je pogorela do vodne gladine in se potopila okoli 1:00 zjutraj 14. septembra, potem ko je bila več kot štirinajst ur pod ognjem Gibraltarja.[81] Ogenj je dosegel skladišče smodnika in sledila je še ena ogromna eksplozija. Tokrat je bilo veliko ljudi v vodi takoj ubitih; britanski čoln je bil potopljen in krmar Curtisovega čolna je bil ubit, ko ga je zadela ruševina.[82] Nassau, Littlepage in preživela posadka so se uspeli vrniti na obalo in sčasoma do španske flote.[83][81]

Curtis je spoznal, da je nevarno biti blizu gorečih baterij in je kmalu umaknil moške iz dveh dodatnih plavajočih baterij, zajetih v plamenih, nato pa končno ukazal umik.[82] Reševalno akcijo je dodatno oviralo, ko so španske baterije odprle ogenj, potem ko so prejele več smodnika in streliva. Veliko več moških se je utopilo ali zgorelo v nastalem infernu; druge je zadela lastna artilerija. Španci so prekinili ogenj šele, ko so spoznali napako, vendar je bilo prepozno.[79] Preostale španske baterije so eksplodirale na podoben grozljiv način; eksplozije so dvignile ogromne gobaste oblake, ki so se dvignili skoraj 1.000 čevljev v zrak.[70] Nekateri moški so bili še vedno na krovu in tisti, ki so skočili čez krov, so se pogosto utopili, saj velika večina ni znala plavati. V zgodnjih jutranjih urah sta ostali le dve plavajoči bateriji. Španska feluka je poskušala eno zažgati, vendar so jo pregnali britanski topovi. Obe sta bili takoj zažgani in sta bili do popoldneva uničeni na enak način kot ostale.[84]

Do 4:00 zjutraj so bile vse plavajoče baterije potopljene, kar je gibraltarsko obalo pustilo v množici ruševin in trupel razbitih španskih ladij. Med Velikim napadom je bilo izstreljenih 40.000 nabojev. Žrtve v samo dvanajstih urah so bile velike: 719 moških na ladjah (mnogi od njih so se utopili) je bilo žrtev.[85]

Španska zastava, zajeta med velikim napadom septembra 1782. (Kraljevi muzeji Greenwich)

Curtis je rešil še 357 častnikov in mož, ki so tako postali ujetniki, medtem ko so v oblegovalnih linijah nadaljnje žrtve povečale skupno število zavezniških žrtev na 1.473 mož za veliki napad, pri čemer je bilo uničenih vseh deset plavajočih baterij.[80] Spopad je bil najhujša bitka ameriške revolucionarne vojne.[70] Britanci so izgubili 15 mrtvih in 68 ranjenih, skoraj polovica jih je bila iz Kraljeve artilerije. Kraljevi marinec, ki je pozneje vzel veliko špansko zastavo Pastore, jo je predstavil Eliotu.[86]

Za Eliota in garnizijo je bila to velika zmaga, za zaveznike pa brutalen poraz, saj so bili njihovi načrti in upi v ruševinah. De Córdova je bil močno kritiziran, ker ni prišel pomagat baterijam, medtem ko sta d'Arçon in de Crillon drug drugemu metala obtožbe in očitke.[87] V Španiji je novica naletela na zgroženost in obup. Ogromne množice, ki so jim obljubili uničujočo zmago, so območje zapustile razočarane.[88]

14. septembra 1782 je bil načrtovan še en kopenski napad zaveznikov. Španska vojska se je postavila za baterijami na severnem koncu ožine. Hkrati so se španske ladje premaknile čez zaliv, polne vojakov. Vendar je de Crillon napad preklical, saj je ocenil, da bi bile izgube ogromne.[89] Gibraltar je kljub temu ostal oblegan, vendar so se španska bombardiranja zmanjšala na približno 200 izstrelkov na dan, saj sta obe strani vedeli za bližajočo se mirovno pogodbo.[90]

Vpliv na mirovna pogajanja

[uredi | uredi kodo]

Od 20. septembra so poročila o velikem francoskem in španskem napadu na Gibraltar začela prihajati v Pariz. Do 27. septembra je bilo jasno, da je operacija, ki je vključevala več vojakov, kot jih je bilo kdajkoli hkrati v službi na celotnem severnoameriškem kontinentu, bila grozljiva katastrofa.[91][92] V Madridu so novico o neuspehu sprejeli z obupom; kralj je bil v nemem obupu, ko je bral obveščevalna poročila v palači San Ildefonso.[88] Francozi so storili vse, kar so lahko, da bi Špancem pomagali doseči njihov bistveni vojni cil, in začeli resne razprave o alternativnih izhodnih strategijah, pri čemer so Španijo pozvali, naj Britaniji ponudi zelo velike koncesije v zameno za Gibraltar.[93]

Novice so dosegle tudi Britance, ki so bili navdušeni nad izidom, in hkrati ravno takrat, ko je John Jay predložil osnutek pogodbe. Britanci so takoj zaostrili svoje pogoje in kategorično zavrnili odstop ozemlja severno od stare meje z Kanado.[94] Prav tako so vztrajali, da Američani plačajo svoj nacionalni predvojni dolg Britancem ali nadomestijo lojalistom za njihovo zaseženo premoženje. Posledično so Američani bili prisiljeni privoliti v te pogoje, njihova severna meja pa je bila določena vzdolž črte Velikih jezer.[94] Predhodni mirovni členi naj bi bili podpisani med obema 30. novembra.[95]

Končne akcije

[uredi | uredi kodo]
Luis de Córdova y Córdova, poveljnik španske flote

V Britaniji je Admiraliteta razmišljala o načrtih za veliko razbremenitev Gibraltarja, odločila se je za pošiljanje večje, a počasnejše flote, namesto manjše, hitrejše. To je bilo ključno za izid obleganja.[96] Ukazi admirala Richarda Howa so bili, da dostavi zaloge v Gibraltar in se nato vrne v Anglijo. Flota – sestavljena iz 35 ladij linije, velikega konvoja transportnih ladij, namenjenih Gibraltarju, in dodatnih konvojev, namenjenih Vzhodni in Zahodni Indiji – je zapustila Spithead 11. septembra. Slabo vreme in nasprotni vetrovi pa so pomenili, da britanska flota ni prispela do Rta sv. Vincenca do 9. oktobra.[97]

Zajetje San Miguela

[uredi | uredi kodo]

10. oktobra je nevihta povzročila opustošenje v zavezniški floti: ena ladja linije je nasedla, druga pa je bila odnesena skozi Gibraltarsko ožino v Sredozemlje.[98] Španska ladja linije s 74 topovi San Miguel, pod poveljstvom Juan Joaquín Moreno de Mondragóna, je v nevihti izgubila krmni jambor.[97] Nevihta jo je nemočno odnesla v Gibraltar, topniški ogenj iz Kraljevega bastiona pa je bil usmerjen na plovilo, nekateri streli so prodrli in povzročili škodo ter žrtve. San Miguel se je nato z veliko težavo poskušal umakniti iz nevarnosti, vendar je kmalu nasedel in topnjače iz garnizije so jo hitro zajele. Mondragón se je strinjal s predajo, da bi se izognil nadaljnjemu prelivu krvi, saj je bil preblizu gibraltarskim topovom. Skupno je bilo zajetih 634 španskih mornarjev, marincev in razjahanih dragoncev.[97] Poskus Špancev in Francozov 17. decembra, da bi bombardirali San Miguel z minometi, je propadel in povzročil le minimalno škodo. Do takrat je bil smodnik odstranjen ali vržen čez krov.[99]

Ko je francosko-špansko floto razpršil vihar, se je Howe srečal z vsemi svojimi kapitani in dal podrobna navodila za zagotovitev varnega prihoda transportnih ladij. 11. oktobra so transportne ladje začele vstopati v ožino, sledila jim je zaščitna flota. Štirje transporti so uspešno zasidrali v Gibraltarju, preostale pa so močni tokovi odnesli v Sredozemlje. Britanska flota jim je sledila.[98] Izkoristivši spremembo vetra, je de Córdova flota zaplula v zasledovanje, medtem ko je španski admiral poslal svoja manjša plovila, da bi zasledovala Britance. 13. oktobra so se Britanci pregrupirali ob španski obali približno 50 milj vzhodno od Gibraltarja. Nato so zapluli proti jugu proti maroški obali ob približevanju zavezniške flote, ki jih ni uspela dohiteti in ni zajela nobene britanske ladje.[100]

Tretja in zadnja razbremenitev

[uredi | uredi kodo]
Razbremenitev Gibraltarja s strani grofa Howa, 11. oktober 1782, avtor Richard Paton. Howeova HMS Victory (sredina) vstopa v Gibraltar – francosko-španska flota je zasidrana v Gibraltarskem zalivu

Vse oči na mirovnih pogovorih v Parizu so bile zdaj uprte v razbremenitev Gibraltarja. Francozi in Španci so upali, da bo njen neuspeh privedel do predaje garnizije, kar bi spodbudilo pogajanja.[101] Z ugodnim vetrom 15. oktobra so Britanci ponovno vstopili v ožino in 16.–18. oktobra pripeljali konvoj v Gibraltar – skupno 31 transportnih ladij, ki so dostavile nujne zaloge, hrano in strelivo. Flota je pripeljala tudi 25., 59. in 97. pehotni polk, s čimer se je skupno število garnizije povečalo na več kot 7.000. Velika združena francosko-španska flota je lebdela v bližini, zato je 20. oktobra britanska flota, ne da bi se resno zapletla v bitko, zvabila Francoze in Špance stran. Francosko-španska predhodnica je odprla ogenj, ko so Britanci pod Howeom oblikovali bojno linijo. Britanci so odgovorili z ognjem, medtem ko je Howe signaliziral 'umik vseh jader', s čimer je vsaj štirinajst francosko-španskih ladij postalo odvečnih. Ladje de Córdove so poskušale zasledovati britansko floto, a kljub njihovim prizadevanjem so se Britanci, z bakrenim oplaščenjem, uspeli izogniti pasti.

To je bila zadnja akcija obleganja in je ponovno pokazala klavrn neuspeh zavezniške mornarice, da bi že tretjič ustavila pomoč. Delovanje španske flote pod de Córdovo je bil največji dejavnik neuspeha obleganja.

Konec obleganja

[uredi | uredi kodo]

Novica, da je bil Gibraltar v celoti oskrbljen brez težav za konvoj, je 7. novembra dosegla London in verjetno približno ob istem času tudi Pariz. Francoski diplomat Comte de Vergennes, ogorčen nad neuspehom, je takoj ponovno odprl pogajanja. Howeova pomoč je zlomila špansko odločnost in zdaj so spoznali, da je Gibraltar izven njihovega dosega, zato so želeli najti izhod iz vojne.

Ker je bil Gibraltar varen, skupaj z Rodneyjevo zmago v bitki pri Saintesu aprila, so se britanske zahteve na mirovnih pogajanjih zdaj močno okrepile, kar je spodkopalo francosko samozavest, ki je pozdravila uspeh pri Yorktownu. Britanski diplomati so vztrajno zavračali ločitev od Gibraltarja, kljub ponudbam Španije, da bi zamenjala večino svojih pridobitev. Čas je tudi potekal. Vergennes, zaskrbljen, da bi še eno leto vojne povzročilo nadaljnje britanske zmage, in ker se je Francija približevala mejam svoje sposobnosti zadolževanja, je bil zdaj obupan za mir. Ugovori Španije niso bili več pomembni in španski diplomat v Parizu, grof Aranda, je privolil brez posvetovanja z dvorom v Madridu. Francozi so sprejeli predhodno mirovno pogodbo med Veliko Britanijo in Ameriko 30. novembra s protesti, a brez akcije. Obleganje se je nadaljevalo, vendar so bile 20. januarja 1783 podpisane predhodne pogodbe s Francijo in Španijo.

Nevedoč pogajalcev za mirovno mizo, je 1. februarja garnizija odprla trajen in natančen ogenj na oblegovalce, kar je povzročilo nekaj škode in žrtev. Naslednji dan je de Crillon prejel pismo, ki ga je obvestilo, da so bili podpisani preliminarni dogovori o splošnem miru. Štiri dni kasneje je špansko plovilo z zastavo premirja prineslo novico o predhodni pogodbi, katere pogoji so Britaniji omogočali, da ostane v posesti Gibraltarja. Do konca februarja so se francoske in španske čete umaknile razočarane in poražene, po treh letih, sedmih mesecih in dvanajstih dneh spopadov.

Posledice

[uredi | uredi kodo]
Glavna ulica po obleganju, pogled proti jugu

Britanska zmaga pri Gibraltarju je pomenila zadnji večji spopad ameriške revolucionarne vojne.[102][103][104] Za Britance se je obdržanje Gibraltarske Skale izkazalo za izjemno zahtevno nalogo – zmaga proti premočnim silam je bila v Veliki Britaniji sprejeta z velikim veseljem. Britanija pa je vložila ogromne pomorske napore za vzdrževanje gibraltarske garnizije, ki bi jih sicer lahko uporabila za poskus zmage v vojni v severnoameriških kolonijah. Posledično je obdržanje Gibraltarja verjetno pomenilo izgubo slednjih.[105]

Britanska garnizija je med triletnim obleganjem utrpela 333 mrtvih[12] in 1.008 ranjenih, med katerimi je bilo 219 topničarjev garnizije.[14] Med 536 in 1.034 moških je umrlo ali zbolelo zaradi bolezni.[13] Poleg tega je bilo ubitih 196 civilnih uslužbencev in 800 jih je umrlo zaradi bolezni.[13] Med 12. aprilom 1781 in 2. februarjem 1783 je Gibraltar zadelo 244.104 topniških izstrelkov s kopnega in 14.283 iz topov na morju. Topovi branilcev so izstrelili 200.600 izstrelkov, britanske ladje pa so izstrelile še 4.728 granat,[106] in skupno porabile 8.000 sodov smodnika.[12] Oblegovalci so izgubili več kot 6.000 mrtvih ali ranjenih,[13]mnogi drugi pa so zboleli ali umrli zaradi bolezni. Poleg tega je bilo uničenih veliko topov, združena zavezniška flota pa je izgubila skupno deset plavajočih baterij, pri čemer je bila zajeta ena bojna ladja in veliko topnjač. Veliko obleganje Gibraltarja je veljalo za enega najbolj ponižujočih porazov v španski zgodovini. Skupaj sta obe strani med Velikim obleganjem izstrelili skoraj pol milijona izstrelkov.[107] Eliotova obramba Skale je vezala veliko špansko in francosko pomorsko in vojaško moč, ki bi bila lahko dragocena na drugih operativnih prizoriščih.[108]

Kljub španskemu poskusu, da bi Gibraltar ponovno pridobili za pogajalsko mizo, so na koncu obdržali le Menorko in ozemlja na Floridi, čeprav je to za Špance imelo majhno ali nikakršno vrednost.[109] Poskus zamenjave Portorika za Gibraltar je propadel, saj bi to prineslo preveč konkurence jamajškim izdelkom na zaščiteni britanski trg. Zahodno Florido so prepustili Špancem poleg Vzhodne Floride, ki jo je Španija osvojila v Mobilu in Pensacoli. Na Pariški mirovni konferenci septembra 1783 je anglo-španska Versajska pogodba pustila Gibraltar Britancem.[110][a]

Medtem ko so Britanci po porazu pri Yorktownu novembra 1782 podpisali predhodni mirovni sporazum, s katerim so podelili neodvisnost ameriškemu kongresu, so ZDA prepustili tudi svoje ameriško ozemlje do "sredine reke Mississippi" in plovbo "do morja", ki so jo osvojile leta 1763 od Francozov. Devet mesecev pozneje je bila septembra 1783 podpisana njihova dokončna pogodba po ponižujočem porazu Španije pri Gibraltarju. Američani so se nato strinjali, da Britaniji dovolijo obdržati Kanado na severu, kjer niso osvojili pri Quebecu, in v tajnem protokolu so obljubili, da se v primeru britanske ponovne osvojitve Floride ne bodo zavezali s Španijo ali Francijo, da bi izpodbijali kakršno koli britansko pridobitev tam na jugu.[94][b]

Eliot je bil imenovan za viteza reda kopeli in je bil ustvarjen za 1. barona Heathfielda iz Gibraltarja. Štirje britanski polki, ki so sodelovali pri obrambi, so prejeli grb gradu Gibraltar z geslom "Montis Insignia Calpe," v spomin na pogumno vlogo, ki so jo odigrali v "Velikem obleganju." Neuspeh plavajočih baterij je generala d'Arçona spravil v obup in bil je globoko ogorčen zaradi neuspeha do konca življenja, leta 1783 pa je natisnil opravičilo pod naslovom "Mémoires pour servir à l'histoire du siège de Gibraltar, par l'auteur des batteries flottantes."[88]

Kmalu po obleganju je bilo mesto Gibraltar obnovljeno, obramba okrepljena in zgrajeni bastioni. Tuneliranje se je nadaljevalo po obleganju in zgrajena je bila vrsta povezovalnih galerij in komunikacijskih tunelov, ki so jih povezovali z linijami. Do konca 18. stoletja je bilo izkopanih skoraj 4.000 ft (1.200 m) tunelov.[115] Španija ni več poskušala oblegati ali blokirati Gibraltarja do maja 1968, ko je španska vlada zaprla mejo in začela gospodarsko blokado.[108]

Zapuščina

[uredi | uredi kodo]

Literatura

[uredi | uredi kodo]

Stotnik John Drinkwater Bethune, ki je bil prisoten med obleganjem, je napisal očividno poročilo o kampanji, z naslovom Zgodovina obleganja Gibraltarja, 1779–1783, prvič objavljeno leta 1785, ki velja za eno najboljših poročil o tej kampanji.[116]

Baron Münchhausen je v četrti različici knjige Rudolfa Erica Raspeja zabeležil svoj obisk Gibraltarja, kamor je prispel na krovu admiralske ladje Rodneyja HMS Sandwich. Münchhausen piše, da se je po srečanju s svojim 'starim prijateljem Eliotom' preoblekel v katoliškega duhovnika in se pretihotapil do španskih linij, kjer je z bombo povzročil precejšnjo škodo.[117]

Glasba

[uredi | uredi kodo]

Leta 1782 je Wolfgang Amadeus Mozart skomponiral Bardengesang auf Gibraltar: O Calpe! Dir donnert's am Fuße, glasbeno delo v spomin na veliko obleganje.[118] Znano je, da je imel Mozart naklonjen pogled na Britance.[119]

Slike

[uredi | uredi kodo]

Obstajajo številne slike obleganja, ki so jih ustvarili znani umetniki tistega obdobja.

Poezija

[uredi | uredi kodo]

Pesem "Skala" (rusko: Скала) Alexeija Cvetkova je bila navdihnjena z obleganjem.

Valuta

[uredi | uredi kodo]

Leta 2004 je Gibraltarska nacionalna kovnica izdala spominski kovanec v obtok. Ti kovanci imajo na sprednji strani (aversu) portret kraljice Elizabete II, ki gleda v desno, in napis "ELIZABETH II GIBRALTAR" 2004, ki ga je graviral Raphael David Maklouf. Na hrbtni strani kovanca (reversu) je top, pripravljen za streljanje navzdol, in napis "1704 – 2004 THE GREAT SIEGE, 1779–1783 in ONE POUND", graviral pa ga je Philip Nathan.[122][123]

Bankovec za 10 Gibraltarski funt prikazuje na hrbtni strani sliko Johna Trumbulla "Izpad gibraltarske garnizije", ki prikazuje boj španskih in angleških vojakov ter generala Georgea Eliotta z častniki, ki skrbijo za umirajočega Don Joséja de Barbozo.

Danes

[uredi | uredi kodo]

Tuneli velikega obleganja so danes dostopni kot del Naravnega rezervata Zgornja skala; razstava vključuje diorame in prikaze bitke. Po obleganju so bili prvotni topovi zamenjani z modernejšimi 64-funtnimi žlebljenimi topovi na sprednje polnjenje na železnih vozičkih, od katerih so nekateri še vedno vidni v tunelih.[124] Tuneli so bili močno razširjeni in zgrajeni so bili novi tuneli za povezavo s prvimi galerijami. Do leta 1790 je bilo zgrajenih približno 4.000 ft (1.200 m) tunelov znotraj Skale.[125] Ponovno so bili razširjeni med drugo svetovno vojno.

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ The negotiations involving Gibraltar's fate did not involve any settlements with the United States, they were not submitted to US ministers in Paris, neither by British, Spanish nor French governments. US independence was recognized by treaty with France on 6 February 1778,[111] s predhodnim dogovorom z Britanijo novembra 1782[112] in napovedjo Jurija III. 5. decembra 1782 ter s pogodbo s Španijo marca 1783.[113]
  2. ↑ Pariška pogodba med Britanijo in ZDA ni storila ničesar, da bi potrdila prejšnje pogodbe velikih sil za evropsko ravnotežje moči, zamenjavo njihovih imperialnih ozemelj po svetu, njihovih trgovinskih sporazumov ali status quo ante za britanski Gibraltar.[114]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. 1 2 Chartrand & Courcelle 2006, str. 18–22.
  2. ↑ Norwich 2006, str. 394.
  3. ↑ Montero 1860, str. 339.
  4. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 63: 'Of 7,500 men in the Gibraltar garrison in September (including 400 in hospital), some 3,430 were always on duty'
  5. ↑ Monti 1852, str. 133.
  6. ↑ Falkner 2009, str. 156.
  7. 1 2 Montero 1860, str. 338.
  8. 1 2 Montero 1860, str. 356.
  9. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 79 'some 30,000 sailors in the combined fleet'.
  10. 1 2 Chartrand & Courcelle 2006, str. 49.
  11. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 79.
  12. 1 2 3 Chartrand & Courcelle 2006, str. 89.
  13. 1 2 3 4 5 6 7 8 Clodfelter 2017, str. 132.
  14. 1 2 Drinkwater 1905, str. 169.
  15. ↑ Montero 1860, str. 373.
  16. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 81–81.
  17. ↑ Eggenberger 2012, str. 172.
  18. ↑ Adkins, Lesley and Roy (2017). Gibraltar: The Greatest Siege in British History. Viking. ISBN 978-1408708675.
  19. ↑ Stockley 2001, str. 19.
  20. ↑ Botta, Charles (1850). History of the United States of America: War of independence, Volume 2. National Library of the Netherlands: Fullarton & Company. str. 552.
  21. 1 2 Bemis 2012, str. 77: That tremendous citadel thus became a vital factor in the diplomacy of the American Revolution Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani FOOTNOTEBemis201277, so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
  22. ↑ Mackesy 1992, str. 506–507.
  23. ↑ Falkner 2009, str. xix.
  24. ↑ Chartrand & Courcelle 2006.
  25. ↑ Drinkwater 1905, str. 11.
  26. ↑ Sayer, Frederick (1862). The History of Gibraltar and of Its Political Relation to Events in Europe: From the Commencement of the Moorish Dynasty in Spain to the Last Morocco War. Saunders, Otley, and Company. str. 9.
  27. ↑ Harding 2010, str. 39.
  28. ↑ Cornwell, B (1782). A Description of Gibraltar. B. Cornwell. str. 13–14.
  29. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 40.
  30. ↑ Sugden 2004, str. 109–110.
  31. ↑ Harvey 2004, str. 385–387.
  32. ↑ »British War with France and Spain, 1778–1783«. 13. oktober 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. oktobra 2007. Pridobljeno 6. julija 2020.
  33. ↑ Drinkwater 1905, str. 28–29.
  34. ↑ Falkner 2009, str. 46.
  35. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 38.
  36. ↑ Patterson, Alfred Temple (1960). The Other Armada: The Franco-Spanish Attempt to Invade Britain in 1779. Manchester University Press. str. 217.
  37. ↑
    You must specify issue= and startpage= when using {{London Gazette}}. Available parameters: Predloga:London Gazette/doc/parameterlist
    , 8 January 1780.
  38. ↑ Adkins & Adkins 2017, str. 105.
  39. ↑ Drinkwater 1905, str. 45–46.
  40. ↑ Mahan 1898, str. 450–451.
  41. ↑ Drinkwater 1905, str. 54.
  42. 1 2 Davis 2003, str. 183–187.
  43. ↑ Drinkwater 1905, str. 51–52.
  44. ↑ Gardiner 1997, str. 177−179.
  45. 1 2 3 Chartrand & Courcelle 2006, str. 41–42.
  46. ↑ Falkner 2009, str. 53.
  47. ↑ Drinkwater 1905, str. 69.
  48. ↑ Falkner 2009, str. 81.
  49. 1 2 Falkner 2009, str. 59–60.
  50. ↑ Grant, James (1873). British battles on land and sea,"""Volume 2. Cassell. str. 181–182.
  51. ↑ Hoock 2010, str. 114.
  52. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 52–53.
  53. ↑ Falkner 2009, str. 69.
  54. ↑ Drinkwater 1905, str. 96.
  55. ↑ Falkner 2009, str. 68.
  56. ↑ Rdeča plošča na Trgu Grand Casemates.
  57. ↑ Finlayson 2006, str. 29.
  58. ↑ Connolly, Thomas William John (1857). History of the Royal Sappers and Miners: from the formation of the Corps in March 1772, to the date when its designation was changed to that of Royal Engineers, in October 1856, Volume 1 (2 izd.). Longman, Brown, Green, Longmans, and Roberts. str. 16, 23.
  59. 1 2 Great Britain. Parliament (1814). Cobbett's Parliamentary History of England: 1781–1782: Volume 22 of Cobbett's Parliamentary History of England. T. Curson Hansard, Peterborough-Court, Fleet-Street. str. 825–826.
  60. ↑ Morris 1975, str. 285.
  61. ↑ Pratt 1971, str. 21.
  62. ↑ Fiske, John (1902). The critical period of American history, 1783–1789 Volume 12. Riverside Press. str. 20.
  63. ↑ Morris 1975, str. 323.
  64. 1 2 3 Bond 2003, str. 25.
  65. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 64–65.
  66. ↑ Adkins & Adkins 2017, str. 309.
  67. ↑ Drinkwater 1905, str. 131.
  68. ↑ Drinkwater 1905, str. 140.
  69. 1 2 Falkner 2009, str. 102.
  70. 1 2 3 Ferreiro 2016, str. 288–290.
  71. ↑ Monti 1852, str. 140.
  72. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 67.
  73. ↑ Bond 2003, str. 28–29.
  74. ↑ Falkner 2009, str. 104.
  75. 1 2 Monti 1852, str. 138.
  76. ↑ Monti 1852, str. 132.
  77. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 76: '35.000 zavezniških vojakov je taborilo zunaj'
  78. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 79–80.
  79. 1 2 Adkins & Adkins 2017, str. 39–40.
  80. 1 2 Chartrand & Courcelle 2006, str. 81–82.
  81. 1 2 Ferreiro, Larrie D (18. september 2018). »Our Man in Minorca: Lewis Littlepage, American Volunteer with the Spanish Armed Forces«. Journal of the American Revolution. Pridobljeno 19. julija 2020.
  82. 1 2 Bond 2003, str. 28.
  83. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Howe, ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči).
  84. ↑ Montero 1860, str. 365–366.
  85. ↑ »Bajas españolas de las baterías flotantes del ataque a Gibraltar el 13 de septiembre de 1782«, Gaceta de Madrid (v španščini), Todo a Babor, pridobljeno 11. marca 2010
  86. ↑ McGuffie, Tom Henderson (1965). The Siege of Gibraltar, 1779–1783. British battles. B. T. Batsford. str. 164.
  87. ↑ Adkins & Adkins 2017, str. 40–41.
  88. 1 2 3 Sayer, Frederick (1865). The History of Gibraltar and of Its Political Relation to Events in Europe. Chapman and Hall. str. 393–394.
  89. ↑ Drinkwater 1905, str. 140–141.
  90. ↑ Falkner 2009, str. 120.
  91. ↑ Adkins & Adkins 2017, str. 335–338.
  92. ↑ Allison & Ferreiro 2018, str. 220: kritični dogodek v vojni zunaj Amerike je bilo sočasno evropsko obleganje, ki je bilo večje, trajalo dlje in je bilo na koncu enako kritično za vzpostavitev miru kot zmaga pri Yorktownu
  93. ↑ Jay, William The Life of John Jay New York New York, Harper (1833), via Google Books – accessed 9 January 2008
  94. 1 2 3 Harvey 2004, str. 531.
  95. ↑ »Preliminary Articles of Peace: November 30, 1782« – prek Google Books.
  96. ↑ Syrett 2006, str. 103.
  97. 1 2 3 Drinkwater 1905, str. 146–147.
  98. 1 2 Mackesy 1992, str. 483.
  99. ↑ Drinkwater 1905, str. 148.
  100. ↑ Lavery 2015, str. 78–79.
  101. ↑ Falkner 2009, str. 124.
  102. ↑ Allison & Ferreiro 2018, str. 221: These, not the siege of Yorktown were the last engagements of the American Revolution
  103. ↑ Clowes, William Laird (1898). The Royal Navy, a History from the Earliest Times to Present, Volume 3. S. Low, Marston, Company. str. 542.
  104. ↑ Clare, Israel Smith (1897). American revolution to the present Volume 7 of Library of Universal History. University of Wisconsin – Madison: R. S. Peale, J. A. Hill. str. 2535. The siege of Gibraltar was the last important event of the War of the American Revolution in Europe
  105. ↑ Falkner 2009, str. 137.
  106. ↑ Drinkwater 1905, str. 368.
  107. ↑ Falkner 2009, str. 133.
  108. 1 2 Chartrand & Courcelle 2006, str. 91.
  109. ↑ Lawrence S. Kaplan, "The Treaty of Paris, 1783: A Historiographical Challenge", International History Review, Sept 1983, Vol. 5 Issue 3, pp 431–442
  110. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 88.
  111. ↑ Miller 1931, str. 35.
  112. ↑ Yale Law School, Avalon Project, Essay
  113. ↑ National Archives, Provisional Peace Treaty, 1783, Essay
  114. ↑ Treaty of Paris 1783, Končna pogodba: Britanija podeli ZDA neodvisnost in prepusti povezano severnoameriško ozemlje do reke Mississippi.
  115. ↑ Hughes & Migos, p. 248
  116. ↑ Zvezek 13 Funk & Wagnalls Standard Encyclopedia of the World's Knowledge. Funk & Wagnalls company. 1912. str. 223. Drinkwaterjeva Zgodovina obleganja Gibraltarja je eno najboljših poročil o vojaškem junaštvu, kar jih je bilo kdaj napisanih.
  117. ↑ Rudolf Erich,Raspe (1809). The Surprising Adventures of Baron Münchhausen. Oxford University. str. 25.
  118. ↑ »List of musicians connected to Gibraltar«. Mark Sanchez. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. februarja 2007. Pridobljeno 5. avgusta 2007.
  119. ↑ »Mozart's Tribute to Gibraltar«. The Gibraltar Magazine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. avgusta 2007. Pridobljeno 5. avgusta 2007.
  120. ↑ »Defeat of the Floating Batteries at Gibraltar«. Collage. City of London. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. maja 2011. Pridobljeno 10. septembra 2018.
  121. ↑ »The Sortie Made by the Garrison of Gibraltar, 1789«. Acquired Tastes–Trumbull. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2007.
  122. ↑ Garcia, Richard J (2016). The Currency and Coinage of Gibraltar, 1704–2014 (PDF). Her Majesty's Government of Gibraltar. str. 49–50. ISBN 978-1919663401. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 22. junija 2017. Pridobljeno 14. junija 2018.
  123. ↑ Cuhaj & Michael 2011, str. 299.
  124. ↑ "Zgodovina tunelov." Tuneli velikega obleganja, Gibraltar.
  125. ↑ Chartrand & Courcelle 2006, str. 24.

Bibliografija

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Veliko_obleganje_Gibraltarja&oldid=6726779«