Veliko nemško romanje 1064–1065
Veliko nemško romanje v letih 1064–1065 je bilo romanje v Jeruzalem, ki se je odvilo 30 let pred prvo križarsko vojno.
Dogodki
[uredi | uredi kodo]Začelo se je v Kraljevini Nemčiji leta 1064, vodili pa so ga nadškof Sigfrid iz Mainza, škof Viljem iz Utrechta, škof Oton iz Ratisbone (današnji Regensburg ) in škof Gunter iz Bamberga. Udeležilo se je med sedem in dvanajst tisoč romarjev, ki so prihajali predvsem iz zahodne in južne Nemčije. Poleg duhovnikov pa so bili med njimi tudi plemiči, vitezi in meščani.[1] Iz virov lahko sklepamo, da so bili udeleženci neoboroženi. Prevladujoča oseba na tem romanju je bil škof Gunter.[2] Romanje se je začelo novembra 1064: Njihova pot je šla skozi Madžarsko, Bolgarijo, Patzinakijo in Konstantinopel. Z romarji so na poti ravnali ostro, kjer so potovali niso bili zaželjeni. Ob prihodu v Konstantinopel so jih takoj pospremili v Anatolijo.
Potovali so skozi Anatolijo in Kilikijo, ki takrat še ni bila pod Seldžuki. Njihove težave so se povečale, ko so dosegli Latakijo, zadnjo postojanko Bizantinskega cesarstva pred vstopom na muslimansko ozemlje. Tam so srečali druge romarje, ki so jih opozorili na nevarnosti na jugu. Ko so dosegli Tripoli v Libanonu, jih je napadel mestni emir, a jih je rešila nevihta, ki so jo imeli za čudež.[3]
Na veliki četrtek so prispeli v Cezarejo, 25. marca, na veliki petek, pa so jih napadli beduinski razbojniki. Medtem ko se je veliko romarjev zaradi verskih razlogov vzdržalo napada, je več drugih poskušalo napadalce odbiti.[4] Po daljši različici Altaiških analov je bil Viljem Utrechtski ubit v bitki (čeprav je dejansko preživel in živel do leta 1076). Romarji so zbežali v bližnjo trdnjavo in se tam branili zaradi izčrpanosti, vročine in žeje. Na velikonočno nedeljo so se beduinski voditelji tam srečali z Gunterjem in se dogovorili za premirje, vendar so beduini zagrozili, da bodo romarje vseeno pobili. Gunter je voditelje razbojnikov vzel za ujetnike, ostalim pa je zagrozil, da jih bo usmrtil, če bodo ponovno napadli, s čimer je preprečil še en napad preostalih razbojnikov. [5]
Fatimidski guverner Ramle je na velikonočni ponedeljek pregnal beduine in osvobodil romarje, ki so nato dva tedna počivali v Ramli. V Jeruzalem so prispeli 12. aprila. Po trinajstih dneh so se vrnili v Ramlo in se, da so se z ladjami iz Jaffe odpravili v Latakijo, da bi se izognili nevarni kopenski poti.[6] Od tam so se prek Male Azije in Madžarske vrnili v Nemčijo. Gunter iz Bamberga pa je 23. julija v Šopronu (nemško: Oedenburgu) po spovedi umrl zaradi bolezni. Po besedah kronista je bil le eden od mnogih, ki se niso vrnili: »od sedem tisoč se ni vrnilo niti dva tisoč«.[7]
Zapuščina
[uredi | uredi kodo]Slabo ravnanje, ki so ga romarji doživeli v Sveti deželi, kaže na negotovost, s katero so se morali romarji spopadati na poti v Jeruzalem v drugi polovici enajstega stoletja. To se ujema z vrsto drugih primerov in čeprav morda ni samo po sebi sprožilo ideje o križarskih vojnah, je težko dvomiti, da je bilo uporabljeno kot argument za prvo križarsko vojno, ki se je začela 30 let po tem dogodku.[8]
Ezzolied, ki jo je duhovnik Ezzo napisal bodisi na romanju bodisi tik pred njim, je eden najpomembnejših primerov pesniške literature tistega časa.[9]
Reference
[uredi | uredi kodo]- ↑ Einar Joranson 1928, str. 11.
- ↑ Einar Joranson 1928, str. 15.
- ↑ Einar Joranson 1928, str. 19.
- ↑ Einar Joranson 1928, str. 21.
- ↑ Einar Joranson 1928, str. 34.
- ↑ Einar Joranson 1928, str. ;37–38.
- ↑ Einar Joranson 1928, str. 39.
- ↑ Einar Joranson 1928, str. ;42–43.
- ↑ Chisholm 1911.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Annales Altahenses Maiores, 8, a. 1065, MGH, SS. XX. 815–17, prev. James Brundage, »Križarske vojne: Dokumentarna zgodovina«, (Milwaukee, WI: Marquette University Press, 1962) ( spletno )
- Ta članek vključuje besedilo iz publikacije, ki je zdaj v javni domeni: Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Ezzolied«. Enciklopedija Britannica (v angleščini) (11. izd.). Cambridge University Press.
