Velecvetna magnolija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Velecvetna magnolija
Magnolia grandiflora
Magnolia grandiflora
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Plantae (rastline)
Deblo: Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred: Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red: Magnoliales (magnolijevci)
Družina: Magnoliaceae (magnolijevke)
Rod: Magnolia (magnolija)
Podrod: M. subg. Magnolia
Sekcija: M. sect. Magnolia
Vrsta: M. grandiflora
Znanstveno ime
Magnolia grandiflora
L.
Razširjenost velecvetne magnolije v naravi
Razširjenost velecvetne magnolije v naravi

Velecvetna magnolija (znanstveno ime Magnolia grandiflora) je vednozeleno drevo, ki je samoniklo na jugovzhodnem delu ZDA.

Opis[uredi | uredi kodo]

Velecvetna magnolija lahko v višino deseže do 27,5 m[1] in ima velike temnozelene liste, ki dosežejo v dolžino med 12 in 20 cm, v širino pa med 6 in 12 cm.[2] Po spodnji strani so mehko rjavo dlakavi. Običajno ima drevo eno deblo, oblika krošnje pa je piramidasta.[2] Cvetovi so smetanasto bele barve in imajo premer do 30 cm. Iz oplojenih cvetov se razvijejo 7,5– 10 cm dolgi in 3 –5 cmširoki vijolični plodovi.[3] Listi rastline so težki in odpadajo preko celega leta. Običajno pod drevesi naredijo debel sloj, zaradi česar pod drevesom običajno ne uspevajo druge rastline.[4] Zgornja stran listov je zaščitena z debelo plastjo voska, zaradi česar rastlina dobro prenaša onesnaženost zraka, pa tudi sol.[4]

Razširjenost in uporabnost[uredi | uredi kodo]

Velecvetna magnolija najbolje uspeva na rahlo kislih, dobro odcednih tleh v sončnih ali polsenčnih zavetnih legah. Je priljubljena okrasna rastlina, ki dobro prenaša obrezovanje. V Veliko Britanijo so rastlino prinesli leta 1726, kasneje pa je postala priljubljena okrasna rastlina tudi v Franciji, kamor so prišli primerki iz Louisiane.[5] O velecvetni magnoliji je leta 1731 v svoji knjigi The Gardeners' Dictionary na široko pisal že Philip Miller.[6]

Les velecvetne magnolije je srednje težak, srednje trd in srednje žilav. Obdelan se ne zvija preveč in je zelo trpežen[7], zaradi česar je priljubljen za izdelavo pohištva, škatel, palet, žaluzij in vrat, pa tudi za furnir. Beljava lesa pri velecvetni magnoliji je rumenkasto bela, jedrovina pa je svetlo do temno rjave barve s pridihom rumene ali zelene.

Rastlina vsebuje različne fenole, med katerimi so magnolol, honokiol in 3,5′-dialil-2′-hidroksi-4-metoksibifenil, ki imajo antibakterijske lastnosti. Zlasti so učinkoviti proti Gram-pozitivnim bakterijam, učinkovito pa delujejo tudi proti glivicam.[8] Listi vsebujejo kumarine in sesquiterpenske laktone[9], med katerimi so costunolid, partenolid, costunolid diepoksid, santamarin in rejnozin.[10]

Ekologija[uredi | uredi kodo]

Drevo začne proizvajati semena pri starosti 10 let, višek moči pa doseže pri starosti okoli 25 let. Kaljivost semen je okoli 50%, razširjanje pa opravijo ptice (prepelice in purani) in različni sesalci[3] , kot so veverice in oposumi.[11]

Taksonomija[uredi | uredi kodo]

Magnolia grandiflora je Carl Linnaeus opisal v svoji 10. izdaji Systema Naturae leta 1759,[12] njegov opis pa je temeljil na Millerjevih zapisih. Znanstveno ime izvira iz latinskih besed grandis "velik" in flor- "cvet".[13]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. Gardiner, p. 144
  2. 2,0 2,1 Zion, Robert L. (1995). Trees for architecture and landscape. New York: Van Nostrand Reinhold. str. 224. ISBN 978-0-471-28524-3. 
  3. 3,0 3,1 Maisenhelder, Louis C. (1970). "Magnolia" (PDF). American Woods FS-245. US Dept. of Agriculture. Pridobljeno dne 2009-11-05. 
  4. 4,0 4,1 Sternberg, Guy; Wilson, James; Wilson, Jim (2004). Native trees for North American landscapes: from the Atlantic to the Rockies. Portland: Timber Press. str. 268. ISBN 978-0-88192-607-1. 
  5. Aitken, Richard (2008). Botanical Riches: Stories of Botanical Exploration. Melbourne, Victoria: Miegunyah Press: State Library of Victoria. str. 112. ISBN 0-522-85505-9. 
  6. Gardiner, p. 18
  7. The Encyclopedia of Wood. Skyhorse Publishing. str. 1–7. ISBN 978-1-60239-057-7. 
  8. Antimicrobial activity of phenolic constituents of magnolia grandiflora L. Alice M. Clark, Arouk S. El-Feraly, Wen-Shyong Li, Journal of Pharmaceutical Sciences, August 1981, Volume 70, Issue 8, pages 951–952, DOI: 10.1002/jps.2600700833
  9. Coumarins and sesquiterpene lactones from Magnolia grandiflora leaves. Yang MH, Blunden G, Patel AV, O'Neill MJ and Lewis JA, Planta medica, 1994, vol. 60, no 4, str. 390-390, Predloga:INIST
  10. Isolation and characterization of the sesquiterpene lactones costunolide, parthenolide, costunolide diepoxide, santamarine, and reynosin from Magnolia grandiflora L. Farouk S. El-Feraly and Yee-Ming Chan, Journal of Pharmaceutical Sciences, March 1978, Volume 67, Issue 3, str. 347–350, DOI: 10.1002/jps.2600670319
  11. Halls, L. K. 1977. Southern magnolia/Magnolia grandiflora L. In Southern fruit-producing woody plants used by wildlife. p. 196-197. USDA Forest Service, General Technical Report SO-16. Southern Forest Experiment Station, New Orleans, LA.
  12. Linnaeus, Carl (1758). Systema Naturae per Regna Tria Naturae, Secundum Classes, Ordines, Genera, Species, cum Characteribus, Differentiis, Synonymis, Locis (latinščina). Vol. 2 (10th revised izd.). Holmiae: (Laurentii Salvii). str. 1082. 
  13. Callaway, str. 99

Dodatni viri[uredi | uredi kodo]

  • Callaway, Dorothy Johnson (1994). The world of magnolias. Portland, Oregon: Timber Press. ISBN 0-88192-236-6. 
  • Gardiner, Jim (2000). Magnolias: A Gardener's Guide. Portland, Oregon: Timber Press. ISBN 0-88192-446-6. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]